Štev. 12.                     V Ljubljani, 1. grudna 1907.                    Leto VIII.
Dve smrti
Na postelji smrtni leži bogatin,           Na postelji borni leži siromak,
nekdanji mogočnež — sedaj je trpin.     od dela ves izmučen težak.
Krog njega otroci in znanci stoje,         Krog njega dcca zbrana stoji,
k slovcsu mu že dajejo rokč.               vsi v njega upirajo rosne oč\.
Poslednje še zbere bolnik moči             Vsi rosne v njega ofi upro,
in zbranim okolo tako govori:             pri srcu jlm je tako hudd.
,,Molite kdaj zame! Ah, težka bo pot     In sklone poslednjič Še se trpln, iz kraja prevar, trpijenja in zmot...     otrokom tako govori v spomin:
Vefiko bogastva zapuščam vam,            BZakladov ne morem ostaviti vatn,
ki z delom pridobil ga nlsem sam.         ker nisetn nikoli imel jih sam.
Da nisem v Življenju imel vesti,            Le seme, kl v srce sem vam ga sejal,
to uro poslednjo me najbolj boli.          požene naj zdravo in krepko kal!
Ah, koliko sirot sem odgnal,                Za delo ustvarjene so rokč,
zaslutek uho^im odtrgovali"                za dobro naj vse vam gori srcel"
Pa sklene roke, zapre oC\ —                Zaprl veselo oCi je trpin,       *
in nihče za njim se ne solzi.                zdaj rešen trpljenja in bolečin ...
Fr. Ločniškar