odmev je dneva modrih vijolin. V daljavi mesto je zažgalo svod, do tal gori mu pozlačeni rob. Strme oblaki gluho vanj z višin. Topolov vrsta v črnih kutah gre za cestnim robom in prepeva tožno. Ob njih pokopališče. Mrtvece požira daljni soj izvablja ven in na obzidju jih obseva rožno. Smejoč se plešejo v odsevu tem. ŽALUJOČA KURTIZANA FRANC ONIč Sloneča vrhu polnočnih višav, v lepoti svoji se smejoča, naga, kot bajka skrita v mesečino draga sem stala sredi vas, jaz sen daljav. Pijanost silno, sladki njen trepet v očeh sem skrivala ko venec zvezd, ovila v temne jo noči prelest — tako sem dala vam svoj čarni cvet! V lase povezala sem plamenice, ki iz njih strasti se plamen je sukljal... Kot šum povodnih ptic, jaz Beatrice, ki vodila sem vas v življenja karneval, poslušam zdaj življenje kraj pustinj, ah Sfinks, ki k sebi več ne hrepenim. N A PRELOMU ODLOMEK — STANKO ZALAR Pozorišče je razkošen vestibul; nekakšen klasičen atrij, ki je v ozadju odprt, tako da je prost razgled na razkošen park. Na levi in desni so vrata v razne prostore. Ob obeh stenah se nahajajo na podstavkih doprsni kipi antičnih bogov. Povsem v ospredju se vidijo široke stopnice, široke kakor ves vestibul. Vidnih je le dvoje 439 najvišjih stopnic. Skozi vrzeli med drevjem parka se vidi ogromen tovarniški kamin. V ozadju še nekateri. Kadar je vse tiho, se čuje monotona pesem strojev. 3. slika. Lepa, mesečna noč je. Med brnenje tovarniških strojev se vpleta od časa do časa pesem fantov, vasujočih nekje v daljavi. V ozadju se odraža iz mesečine silhueta Tita Hermesa, ki strmi nepremično predse. Po stopnicah prihaja tiho, tiho Angelica. Bosa je in čevlje drži v rokah. Obstoji. Tedaj se Tit ozre in jo opazi. Tit: Angelica! Angelica: To pismo sem prejela. Tit : In si prišla? Zahval jena mi bodi. Je noč že pozna in je v srcu dvom ko temna senca omračil mi misli. Bo li prišla? Ali je pozabila že name in na najino srečo mlado? Angelica: To pismo sem prejela in prišla sem kakor ste me nekdaj učili in sem tolikrat prišla. Tit: Tako hladno? Kakor da se žrtvuješ le in nisi dekle ljubeče moje, ki trepeče v ljubezni svoji neizmerne sreče. Angelica : Kako Vam naj verujem? Vse odkar odšli odtod ste, niste spomnili se me sirote bedne nikedar. Prejela nisem niti ene vrste, da bila srcu revnemu bi uteha. Tit: Odveč je dvom. V daljini bil sem s tabo in vetru, ki je proti domovini na svojih krilih bele megle nosil, izročal sem pozdrave ljubici. Angelica : Besede vaše sladke so zares ko da jih govorite gospodičnam visokim iz visoke svoje družbe in ne ponočni svoji ljubici. Tit: Krivična si, Angelica, in veš prav dobro, da bi bil med srečnimi najvišji jaz, da smem ljubezen svojo odkriti vsem očem zavidajočim. Ker najina ljubezen žarka je življenja mojega najvišji vrh. 440 Angelica: Besede, ki sem jih že cesto cula iz tvoji ust. Besede so besede in daleč je od njih do izpolnitve. Je lep tvoj sen, in srečen, kdor ga sanja. A ko se prebudiš, se ti oči odpro široko in tedaj prekolneš svoj lepi sen ko čarovnico krasno, ki ti oko je omračila jasno. Tedaj prekolneš me in jaz se vrnem, odkoder sem prišla. Tit: Nikar, nikar! Dejanje, ki v očeh me tvojih dvigne, dejanje izvršim: odtod, v tujino, v neznane kraje pojdem, z mano ti in z žulji na rokah ustvarim srečo. Sijaj bogastva, ves lažnivi blesk ostavim drugim, naj jih oslepi, a srce moje, moja mlada sila, le tebi, golobica, naj živi. Angelica: Golobček moj, nikar! Bilo bi kruto ožuljiti roke svilene z žulji. Morda srce je tvoje res bilo pri njih, ki kruh si služijo z roko. Molčal je tvoj razum. Kdor v rovih temnih, ob strojih ali statvah preživi življenja svojega nesrečne dneve, preklinja vse: Boga, ljudi, usodo. Naj ne postanem predmet tvoje kletve! Poglej življenje svoje: vse razkošje je že ob zibeli ti kumovalo in vzgajalo te je v gosposko bitje. Denar, avtomobil, razkošni konji in lepe deklice — kar je želelo srce ti v prsih mladih, si imel. In to naj bi zapustil in zavrgel za ceno bedne nočne ljubice? Zavrzi misel nemogočo, blazno! Tit: Kaj naj storim: O, ljubica, povej, saj si z ljubeznijo pahnila me na rob življenja; ljubica, govori! Angelica : Ostani tu na svojem mestu vse dotlej, da pride tvoja ura in lahko 442 boš storil mnogo, mnogo dobrega. Ponočno ljubico, golobček moj, pozabi jo! T i t : Kako te naj zahvalim, Angelica, za te besede. Mir je kakor blagodejen vonj objel vso mojo dušo. Dekle ljubljeno, bogato nagradim te za ljubezen. Angelica : Kako mehak si, orel vzvišeni, moj lepi orel, skoro premehak. (Čuje se ubrano petje.) T i t : Čuj pesem. Pesem s polja za tovarno, in pesem strojev, a nad vsem nebo in tisočero zvezd. Angelica : Kladivar Peter je svoje fante zbral in poje mi ko vsak večer ljubezen zvesto svojo. Kladivar je delavec, morda ga poznaš, ključavničar pri strojih in dasi je ugleden, spoštovan, me vendar ljubi in mi zvesto dvori. Predsednik je organizacije in vsem pokretom med tovarniškim delavstvom načel ju je vedno on. Je mož jeklen, bodočnost je njegova. T i t : Je lepši sen, moj sen o dobi zlati, ko bodo bratje vsi ljudje na zemlji! Glej, zvezde na brezmejnem nebosklonu žive in njih življenje je ubrano, edini zakon jim je stvarstva genij. Tako nekdaj bo zakon bratom vsem ljubezni genij, njega bo znamenje zelena veja oljkova in ne blesteči meč ko zakonom sedanjim. In bodo srečni, kakor midva, vsi. Glej, v dlani tvoji roka mi leži, ovija dih me tvoj kakor meglica, meglica biserna iz pravljice. Nič, prav ničesar več ne čutim. Angelica: Le sanjaj, sanjaj, lepi orel moj. (Počasi pada zastor.) 443