Tiše in tise
Smisel nesmisla
Katja Čičigoj
8. mednarodni festival animiranega filma Animateka (5.-18. december 2011)
5
Festival Animateka bo poleg vsakoletnih stalnih spremljevalnih programov (Jagodni izbor, Srednje in Vzhodnoevropska panorama. Žirija se predstavlja, program za otroke...) letos ponovno ponujal tudi pester tematski program. V okviru zgodovinske retrospektive, ki zajema poleg kratkometražnih animiranih filmov tudi tri celovečerne, bomo lahko premislili vlogo zvoka v animiranem filmu, fokus bo letos usmerjen na špansko animacijo, ki s celovečernim filmom Chico in Rita (Chico & Rita, 2010, Fernando Trueba, Javier Mariscal in Tono Errando), poklonom kubanskim ritmom, tudi odpira festival. V spremljevalnem programu se bomo lahko seznanili z novoustanovljenim Društvom slovenskega animiranega filma, v Mariboru pa si bomo lahko celo ogledali animacije najmlajših ustvarjalcev.
Osrčje festivala pa vendarle ostaja osrednja tekmovalna sekcija srednje- in vzhodnoevropske kratkometražne animacije.Ta prinaša 43 animiranih filmov v različnih tehnikah, ki spretno izrabljajo potencial animiranega filma za osvobajanje zakonov naracije k svobodnejši, bolj asociativni, fantazijski in pogosto groteskni vsebini; po drugi strani pa mnoge izmed animacij v izboru uporabljajo kratko m etražno formo za podajanje ponekod humornih, drugje bolj temačnih družbenokritičnih poant.
Opazna tendenca risane animacije je nadaljevanje tradicije kultne italijanske serije La Linea (1971-1986) z razvijanjem pro-
stih likovnih asociacij (ponekod pa tudi bolj urejene naracije), z modulacijo likovnega elementa črte, ki svobodno prehaja iz ene v drugo figuralno ali abstraktno formo. Pl.ink! (2010, Anne Kristin Berge) je tako po formi kot vsebini prava manifestativna izjava o moči preproste risane animacije, da zbudi neverjetne svetove - s preprosto linijo in z omejeno rabo barve avtorica izrisuje parabolo o blokiranem umetniku, ki ga iz brezupa zbudita otroška domišljija in ksilofon.Sanjevina (Sn^povvina, 2011, Marta Pajek) asociativno--sanjsko logiko, ki jo ponuja formalna modulacija likovnega elementa linije, vzame dobesedno: z vijuganjem črte kot po časovnici izrisuje figure, ki nenehno prehajajo na labilni meji med sanjami in resničnostjo in zapleta gledalca v neskončne labirinte, kjer se izgubi med sanjami v sanjah v sanjah itn. (po principu ruske babuške). Mejo med sanjami in budnostjo nenehno zabrisuje tudi Tiše in tiše (Coraz ciszej, 2011, Kamila Grzybowska), nasprotno pa prinaša Ticket (2011, Ferenc Rofusz) povsem linearno naracijo, ki pa dobi pridih izjemnosti zaradi doslednega upoštevanja personalne perspektive nekega slehernika, kr s svobodnimi (četudi kronološkimi) asociacijami potuje prek etap svojega življenja od pred-rojstva do po-smrti. Medtem ko O klanju prašiča (Dell'ammazzare il maiale, 2011, Simone Massi) stopnjuje asociacijsko fantazijo do malone polhermetične poetike, katere edina očitna rdeča nitje rdeča barva v sicer akromatskih sekvencah, druge klasične risane animacije fantastiko kot posledico svobodnega izrisovanja uporabljajo bolj za podajanje polpravljične naracije - npr. Kapitan Hu (Kapitan Hu,
2011, Basil Vogt), ki zgolj z belo linijo na modri podlagi z enostavnimi potezami spreminja kapitana, ki doživi brodolom v Alpah, v junaka iznajdljivosti, ki ob nemožnosti popravila svojega plovila najde temu drugo namembnost. Neke vrste sodobnega Odiseja, ponovno z narativno strukturo ruskih babušk (ali mise-en-abyme kot neskončnega regresa), prinaša tudi sodobna fantazijska parabola Dobrota, lepota in resnica {Dobro, piekno i pravvda, 2011, Balbina Bruszevvska): mož, ki v kovčku nosi svoje »dobro, lepo in resnično« mesto, nikakor ne more prepričati na nasiije, vulgarnost in senzacije vajenega prebivalstva svojega novega okolja, da bi v kovčku našlo kaj zase.
Ta parabola nas že pripelje bliže k drugi rabi risane animirane tehnike, ki se bolj poslužuje njene možnosti za hitro poantiranje naracije ali družbenokritičnega komentarja - npr. Šah! (Sakkl, 2010, Istvan Orosz), ki z minimalnimi likovnimi sredstvi izrisuje napeto partijo šaha med Leninom in Bogdanovom, kjer v resnici preigravata politično in zgodovinsko vidnost (tudi prek znane sovjetske prakse izbrisa nezaželenih na fotografijah); ali izjemno humoren prikaz paradoksa komercializacije revolucionarnih vsebin ali pa ironični komentar strahu pred komunizmom (odvisno od interpretacije) zzgovornim naslovom http://communism20W.ro (2010, Zsolt Damo, Denes Santho). Sem gre uvrstiti tudi lucidni in danes nadvse aktualni risani film Zidovi (Fa I a k, 2010, Bela VVeisz), ki zgolj z animacijo evropskih zastav in mešanico njihovih himen (predvajanih na dvomljivem »Radio Free Europe«) prikazuje izgrajevanje zidu utrjene Evrope, seveda v skladu s striktno hierarhijo - kdo je zid za koga pred kom? V bolj univerzalno apokaliptično vzdušje seže Poti sovraštva (Paths of Hate, 2010, Damian Nenow), v katerem se forma spoji z vsebino: vse večja nemotivirana de-
Sanjevina
strukcija likov pomeni vse večjo razgradnjo figuralnih elementov na abstraktne gradnike.
To apokaliptično vzdušje je lastno tudi nekaterim računalniškim animacijam, ki s svojo na eni strani fantastično, na drugi pa hiper-realistično grafično tehniko mestoma spominjajo na računalniške igrice (in jih morda ponekod celo implicitno komentirajo): stilizirani prikaz virusne pogube človeštva zzgovornim naslovom Metachaos (2010, Alessandro Bavari), postapokaliptična refleksija grehov človeške živali Cvet bitke (Cvijet bitke, 2011, Simon Bogojevič Narath) in Kiyamet (2011, Ivan Ramadan), ki za prizorišče svojega skoraj biblijskega spopada z zlimi silami izbere človeški um.
Po drugi strani pa je groteskno mračnjaštvo pogosto domena stop-motion animacije, saj že sama tehnika predpostavlja oživljanje resničnih, a ne-živih predmetov (prek časovne sekvence statičnih fotografij), obenem pa rabo obstoječih predmetov (npr. igrač), ki v gledalcu lahko vzbujajo nelagodne spomine na otroštvo. Takšna sta tudi Underlife (2010, Jarostaw Konopka) o podzemnem (ali v psihičnem življenju potlačenem) vplivu mrtvih družinskih korenin ter Soba (2011, Ivana Jurič), ki otroške lutke-igrače spreminja v objekte spolne zlorabe in izrabe.
Obe tehniki pa omogočata seveda tudi bolj ležerne ekskurzije v fantazijski svet animacije. Medtem ko so v stop-motion animaciji Koncertna vrhu (Gipfel-Gig, 2011, Lukas Egger) to glasbeniki, ki po neuspehih priredijo koncert kar na hrbtu orjaške švicarske krave, pa sta v produkcijah Nomint popotnika orjaški vesoljski glodavec sreče (Mahahula The Giant Rodent of Happiness, 2011) in orjaška pojoča operna kokoš {The Holy Chicken of Life and Music, 2010), kot povesta že naslova.
To nas pripelje na konec razmišljanja o letošnjem tekmovalnem programu in njegovi rabi animacijskih tehnik, ki nas (ob siceršnji izpustitvi še mnogih obravnave in ogleda vrednih del) postavi pred vprašanje - How to Deal with Nonsense?Jo se sprašuje tudi Veronica Salomon v istoimenski absurdni, a neverjetno sugestivni animaciji (2010), polni nemogočih bitij. In morda najboljši odgovor, ki omogoča resnično prepustitev pogosto bizarnemu, neredko humornemu in skoraj vselej inventivnemu svetu animacije: dopustite, uživajte!