JANEZ DOLENC
KOŠNJA NA KOPRIVNIKU
Koprivnik (1389 m) je kopast vrh v škofjeloškem pogorju; med gozdnatima
sosedoma Mladim vrhom (1370 m) in Blegošem (1562 m) je skoraj gol. Na prisojni
strani so prostrane senožeti v posesti kmetov iz Žetine in Brinja, na
osojni pa iz Martinj vrha. Te senožeti oživijo enkrat na leto — ob košnji'
Kakšna je bUa ta košnja po starem redu in tradiciji nekako do prve vojnei
mi je pripovedoval pokojni Gošarjev Tinač (Valentin Rupar) iz Zetine,^ ki se
je kot reven bajtarski sin neštetokrat vdinjal kot kosec v senožetih Koprivnika.
Košnja na Koprivniku je bila pravzaprav praznično doživetje za vso vaS,
posebno pa še za dekleta in fante. Koliko so se že prej o tem pogovarjali-
Dekleta so pripravila praznično obleko, gospodarji so naprosili kosce in grabljivkne.
2 Na svetega Jakoba (25. julija) se je pa začelo zares — v koprivniške
senožeti naj veljavnej šega kmeta Markuša je zastavilo koso za današnje pojme
kar neverjetno število — 40 koscev. Naslednjega dne — na sveto Ano •— j ^
pričel njegov tudi mogočni sosed Mihovec z 32 kosci. Približno toliko jih je
bilo treba tudi pri Primcu in Andrejonu. Drugi Žetinci so bili skromnejši:
pri Andrejaču jih je kosilo 24, pri Rančahu 12, pri Škundru 8, pri Oglarju ''>
pri Jakcu in Kolavžu po 5, pri Dobretovih pa spet nekaj več, okrog 14. Poleg
hrane so dobili kosci nekaj tobaka in po 50 do 60 soldov na dan.' Najhuje je
bilo kositi v Primcovi senožeti, kosci so morali natakniti kremše,-* da niso zdrsnili
po hudi strmini.
Delo je teklo po utrjeni navadi, tudi počivali in jedli so vedno na zdavnaj
določenih mestih. Zgodaj zjutraj so se kosci zbrali na domenjenem mestu ^
senožeti, vsak je dobU kozarček žganja in nekaj tobaka. Prižgali so pipe, preizkušali
ostrino kos, in ko je sonce doseglo veliki rob v Blegošu — okrog pete
ure — 90 se postavili v vrsto in nabrusili. Prvi kosec je s starim rekom »Buh
n svet križ boži!« zarezal prvo red, za njim pa lepo v eno mero vsi ostali. Kosili
so naravnost v breg, »v pot«, kakor so rekli.
Ce je bilo dosti krtin, je bilo treba večkrat brusiti. Že je prvi kosec na
vrhu senožeti, kakor nam oznanja njegov vrisk. Potem se lepo usede na tla, si
nabaše pipo, kadi in sedi, dokler niso vsi na vrhu. Vsi kadijo, kramljajo J)^
včasih celo kakšno Kapojejo, kot je tale:
Bom šou na planince,
na vesoike gorje;
tam gori je luštn,
ke ruažce cvetje ...
8* 115
Potem pa gredo vsi skupaj na dno senožeti in zastavijo nove redi. Nobene
vihravosti, živčnosti in tekmovanja — kot da gre bolj za prijetno družabnost
kakor pa za delo samo. Pa saj je gospodar naročil: »Ni važno, koliko jo boste
pokosili, ampak kako. Toliko le glejte, da vas kompava^ ne bo v rit bodla!«
Ker je bilo veliko število koscev, se je vendar tudi veliko naredilo.
Toda kosci niso dolgo samovali. Okrog sedmih so se zasvetili na poti proti
Koprivniku sneznobeli, sveže oprani srajčniki'' grabljivkn, ki so na glavi nesle
v jerbasih kosilo, v rokah pa grablje. Jedi je pokrival lepo vezen prt, na prtu
pa je dehtel pušeljc iz domačih rož — rožmarina, nageljna in roženkravta —
za vsakega kosca. Kosci so jih pozdravljali z vriskanjem, nekateri so hiteli naproti
pomagat težko obloženim. Ko so dekleta odložila, so pripenjala koscem
šopke za klobuk, s posebnim veseljem še svojim izvoljenim. Za kosilo so bili
nekdaj dobro zabeljeni ajdovi žganci z mlekom, kasneje jih je pa že izpodrivala
kava s kruhom.
Grabljivkne takoj prično trositi in grabiti nakošeno. Sonce vedno huje
pritiska v rebri Koprivnika in dekleta prinašajo žejnim koscem vodo. Šale in
zbadljivke se križajo, čeprav kosa vedno bolj nerada reže. Ko se posuši rosa,
se travni sok prične lepiti na koso in ovirati košnjo. Vedno bolj je treba brusiti
in klepati, iz grmovja se vedno pogosteje oglašajo kladiva klepačev. Sicer
pa zvon na Gori kmalu oznani poldan in s tem daljši premor za južino in počitek.
Domači so prinesli veliko ajdovih štrukljev in zelja s svinjino. Pri Markušu
so postavili pred kosce polne lesene škafe jedi. Za pijačo je voda kuhanega
suhega sadja in tudi domači mošt tepkovec. Pokušajo ga tudi dekleta,
ki jim lica vedno bolj žarijo, vedno več šal in smeha je slišati.
Dobra volja se še stopnjuje pri popoldanskem delu. Fantje z vilami pehajo
seno in ga v plasteh nakladajo, dekleta pridno grabijo in pazijo, da jim ne
pridejo preveč blizu. Fantje so od sile nabriti, in če le morejo, spodnesejo
kakšno grabljivkno na tla. Komur je to uspelo, jo ima pravico »valat« — zakotaliti
se z njo po senožeti navzdol. To je bila stara, nekoliko pregrešna pravica
koscev v sicer moralno zelo strogi kmečki srenji. Valjanje je bila velika zabava
mladih in starih, spremljana s spodbudnimi klici in smehom — posebno še,
če se je dekletu krilo visoko zavihalo in je bilo videti lepe noge in druge
dekliške čare. Seveda so se dekleta otepala in celo na videz jezila, vendar so
nazadnje bili vsi dobre volje.
Plasti sena moški nakladajo na velike veje in jih potem vlečejo navzdol
do mesta, kamor je moč priti z vprego in vlakami. Vlake so poseben voz, ki ima
le spredaj močna kola, zadnji del pa drsi po tleh in tako zavira prehitro vožnjo.
Na take vlake se da naložiti cela bajta sena, a treba je dobro paziti, da se ne
prevrne.
Okrog petih popoldne je bila malica: domač soržičen kruh, klobase z zaseke,
mošt. Vročina popušča, večina moških gre spet kosit. Ostali še naprej
spravljajo seno in na domačem skednju ga je vedno teže zmetavati. Sence se
vedno bolj daljšajo, končno sonce zatone za tolminske gore. Tabrh' je pri kraju.
Domači ponudijo še ostanke od južine in malice, moškim tudi še požirek žganja.
Za konec še vsi skupaj zapojo. Najlepše je zapel Oglarjev iz Brinja, ki se je
veliko pesmi naučil pri vojakih. Dobra pevca sta bila tudi ta mal Janez in
Senka. Radi so zapeli tisto staro:
116
Muj fantič pa po rajži hodi,
sladko vince skupaj vozi:
dekle pa dama tobarna,'*
pa mende druge fante ima.
Kolkorkrat sem oz rajža paršu,
sem pri tebi druzga najšu —
jest pa tega na tarpim
in rajši tebe zapostim.
Al mi boš tolkajn zamiru,
ke s mi tolkkrat pojstlo miru;
ne eno urco al pa dve,
dostikrat — do belga dne!
Že vzhaja luna — fantovsko sonce — izza Gabrške gore in mesečina odeva
naravo s srebrnim pajčolanom. iVIožje in dekleta se vračajo domov počivat,
fantje pa nočejo čutiti utrujenosti. Mladost je norost! Vriskaje zavijejo proti
Martinj vrhu, potem pa naprej v Rovt, Zaprevalje, Ceteno ravan in skozi Podvrh
proti Brinju in Zetini, a tu se že d a n i . . . Vasovali, vriskali in peli so celo
noč. Fante po vaseh so izzivali z zbadljivo pesmijo:
Pa srna fantje spod Gur,
pa spod Biele peči —
par nas je korajža,
par vas ja pa ni!
Ce ste fantje za kej,
pa nas spravte u krej!
Klicali so dekleta in se sploh objestno obnašali, ker so vedeli, da jih je
preveč, da bi se jih vaški fantje lotili. No, ob petih zjutraj so vsi spet na
Koprivniku. Nekateri neugnanci tako niso spali tudi po šest noči. Zato pa jih je
čez dan nadlegoval dremež. Da bi ga pregnsdi, so spet zapeli kakšno razposajeno:
Pod koruaškm Lehelčkam"
tri ruažce rasua;
če imaš fantič koraža,
pa utargi anua!
Pa glih snuč sn ih targu,
pa driu ih bom spiet —
pa imam. fantič koraža,
sn sam za deviet!
117
žal danes takega romantičnega občestva ob košnji na Koprivniku ni več.
Večino senožeti prerašča malopridno grmovje, namesto dekliškega smeha in
prešerne fantovske pesmi pa je slišati zoprn trušč motornih kosilnic.
O p o m b e
1. Njegove pripovedi o Blegošu sem objavil v PV 1952, str. 426—369. — 2. Narečni
izraz za grabljico. — 3. 50 soldov je bila ena krona, 100 soldov pa goldinar. V
sedanji vrednosti bi bilo pribl. 50 oz. 100 din. — 4. Narečni izraz za dereze ali krampeže.
— 5. Poljansko ime za bodečo nežo. Naročilo ima pravzaprav dvojni pomen: da
bodo čisto pokosili in da ne bodo preveč sedeli. 6. 2enska srajca iz pražnjega
platna; videti je bilo njene rokave in ovratnik. — 7. Narečni izraz za dnino, verjetno
nemškega izvora (Tagwerk). — 8. Tobarnati pomeni na Poljanskem voditi gostilno in
delati v njej; gotovo izvira od it. besede taverna. — 9. Prelaz Ljubelj v Karavankah.
R e s u me
LA FENAISON A KOPRIVNIK
L'auteur nous decrit du point de vue ethnologique la fenaison aux pres de haute
montagne de la region de Koprivnik (1389 m) dans la contree montagneuse de Skofja
Loka, appartenant aux paysans du village de 2etina. II nous parle des preparatifs
du fauchage, du rassemblement des faucheurs aux fermes particulieres, de Tarrivee
au fauchage, du deroulement de celui-ci ainsi que des travaux qui Taccompagnent
sans oublier la nourriture des faucheurs et Tambiance qui se cree et les coutumes
autour de la fenaison.
118