400 A. Funtek: Rokopis • Rokopis. Spisal A. Funtek. I. razem Bron, urednik politiškega in zabavnega tednika »Bliska«, sedel je poznega jesenskega dne pri svoji uredniški mizi in žareče poglede upiral sedaj na precejšen zavitek, sedaj na razganjeno pismo, katero je ležalo tikoma pred njim na pisni mapi. In kolikor bolj je gledal na oboje, toliko bolj so se mu jezile košate obrvi in toliko bolj se mu je tresla ugasla smodka, katero je v ljutem srdu žvečil med zobmi. Naposled je udaril s pestj6 ob mizo, potisnil stol od sebe in zamrmral nekaj, kar je bilo vse prej, samo ne pobožen vzdih. V tem trenutku je bil Bron res nekamo podoben nebeškemu mogotcu iz davno minule dobe, ki je z uničujočim bliskom krotil in brzdal človeški rod na zemlji, dočim je on s popirnim »Bliskom« vladal javnemu mnenju ponižnega mesteca, broječega samo nekoliko tisoč duš. Primere šepajo, naša pa šepa tem bolj, ker je bil Erazem Bron jako šibak, slok možiček. Jedino, kar mu je podajalo nekaj veličastnega, bili so gosti, dasi že osiveli lasje, kateri so mu nepristriženi obkoljali dokaj prikupni, dasi nekamo trdi, koščeni obraz. In ti lasje so se mu, kadar je bil jezen, kakor v tem hipu, nekakšno zježili, dočim so se ozka ustna krčevito stisnila in so se oči kar plamenoma lesketale izza roženih naočnikov. Nekolikokrat se je prestopil po sobi, nato obstal pri mizi, in naposled segel po vžigalico, da si zapali ugaslo smodko. »Sušmarji!« zamrmral je skrajno slabe volje in na vso moč vlekel dim vase, »v obče dobro, ali treba bi bilo dokaj poprav. Take in take. To neutemeljeno, ono neverjetno, to premalo poudarjeno, 6no pretirano. Dvojimo o popolnem uspehu — morda o priliki kaj drugega. Delo ni brez nadarjenosti, in tako upamo — ah!« Ljuto vrže Bron pismo, katero je morda nevede zopet vzel v roko, na mizo, pograbi zavitek in oboje skupaj zapre v spodnje pre dalo pisne mize. Potem sede in prične pisati. Vidi pa se očito, da se sili. Zakaj preko vseh tistih stavkov, katere je zapisal na podolgast listič, naredi debelo črto in končno odloži pero. S slabo gorečo smodko v ustih se nasloni na stol in gleda srepo v zrak, dočim mu časih hipen trepet izpreleti suhotno telo . . . A. Funtek: Rokopis. 401 Od ravnateljstva stolnega gledališča, kateremu je bil poslal dra-matsko delo, prejel je Bron baš danes odgovor, čegar bistvene vsebine ni težko posneti iz gorenjih vzklikov. Bil ni namreč samo urednik svojega tednika, nego mnogo se je bavil tudi z leposlovno književnostjo in sosebno z dramatskimi deli. Tiste igre, kar jih je spisal, obnesle so se mu res jako dobro, tak6 da je pač po pravici imel dokaj ugleda v svojem mesteci in tudi drugje med književnimi krogi. Saj ni bil brez nadarjenosti in mimo tega se je opiral na bogato gledališko izkustvo, katero si je bil pridobil še kot novinar v stolnem mestu. Nepopisno zaničljiv smeh leže Bronu okolo usten, ko strmi na strop — zveden je bil dovolj, da je znal, kaj se skriva za tistimi uljudnimi besedami gledališkega ravnateljstva! In zdajci se ta smeh umakne nekovi bolestni potezi, ki daje njega koščenemu obrazu nekaj jako prikupnega in milega. Tudi oči izgube svoj otrpli izraz in se tožno zagledajo skozi okno v jesensko meglo . . . »To jo bode peklo!« deje potihoma predse. »Olga — ljubo dete! Kako se je veselila z mano — in sedaj! No, kdo ve, morda se kako izprenaredi — zamolčal ji bodem to neprijetno pismo! Da, da, zamolčal.« v Živahno pokima nekolikokrat z glavo in se zopet loti svojega dela. Tiskarna je nujno zahtevala rokopisa za jutrišnjo številko, in tako je moral čim prej urediti lokalni del svojega lista, da se bodo ž njim teden dnij zabavale te dobre duše, katerim je »Blisek« malone j edina duševna hrana! — Ali denašnji dan Bronu nikakor ni bil dan pokoja! Zakaj toliko da se nekoliko zamakne v svoje pisanje in napiše dve tri beležke, že nekdo potrka na vrata, da se Bron srdito zgane na svojem stolu. Osorno se odzove in nejevoljno pogleda proti vhodu. V sobo stopi mlad mož visoke rasti, oblečen dokaj preprosto. Z obraza se mu čita, da ne živi baš v izobilji, vsaj tiste dobro znane črte na nekoliko bledem obličji pričajo dosti razločno, da je užil že več gorja nego dobrot. Bil pa je jako prikupen, in duhovitost mu je sijala iz živih, velikih očij. »Gospod urednik Erazem Bron?« izpregovori vprašaje, dočim se lahno pokloni; nato stopi nekaj korakov bliže. »Da — s čim vam utegnem služiti ?« Prišlec nekoliko pomolčf, in lahna rdečica mu stopi v lice. Naposled deje: 26 4o2 A. Funtek : Rokopis. »Moje ime je Vid Goran. Neznano ime, vem, ali nič za to! Morda mi utegnete vi, gospod Bron, pomagati, da se nekoliko dvigne iz mraka vsakdanjosti.« Bron odloži pero in ga bistro pogleda preko naočnikov. Molče namigne mlademu gostu, naj sede njemu nasproti. »Kaj bi vas nadlegoval s širokim pripovedovanjem,« nadaljuje oni; »ukvarjal sem se nekaj z dramatskimi deli, ker sem čutil nekoliko poziva v sebi. Poziva ali sam6 veselja, to je težko ločiti. Pravili so mi, da nisem brez nadarjenosti. Soditi ne morem sam o sebi; sploh še nisem prišel na dan s svojimi poskusi.« Bron se nepotrpežljivo premika na stolu. »Dramatika ni lahka reč,« pravi naposled, samo da nekaj reče. »Vem. In zat6 — glejte, gospod urednik, prihajam k vam. Dovršil sem večje dramatsko delo — ,Siromak' je njega naslov — in rad bi slišal nepristransko in zajedno veščo sodbo o njem, predno ga izročim javnosti.« »Ej, prijatelj mladi,« deje Bron hipoma jako slabe volje, »oce-njati književna dela je sploh nehvaležna reč, sosebno ko dobiva človek do malega zgolj pleve pred oči. Po drugi strani pa — znajte, gospod Goran, baš danes — ah, kaj,« ustavi se ves srdit, »baš zato — rad bi vedel, ali bi ne mogel izreči pristne sodbe, dasi--------dajte mi svoj rokopis!« Ves začuden zaradi zmedenih besed Bronovih ustreže Goran njega želji in položi rokopis na pisno mizo. »Danes imamo petek,« nadaljuje Bron, »v ponedeljek lahko pridete zopet, če hočete. Ali sedaj bi vas uljudno prosil, da me pustite samega, dela imam še čez glavo. Z Bogom, gospod Goran !« Po teh dovolj jasnih besedah vstane mladi mož, da bi odšel. Zdajci pa se odpr6 vrata v ozadji in začuje se prijeten dekliški glas : »Oh, papa, papa, kje vender tičiš tako dolgo?« In v sobo pride — ne pride, temveč prileti — mlada deklica v preprosti domači opravi, lepa in solnčna, da se Goranu zazdi, kakor bi se bil hipoma razprostrl velik božji dan po tesnem mračnem prostoru. Ugledavši mladega neznanca, obstoji deklica presenečena sredi sobe, in nežna rdečica ji zalije veselo lice, dočim se ji oči same od sebe povesijo k tlom. Sam6 jeden žarek je ujel Goran iz teh milih modrih očij, nato pa kakor v sanjah strmel na deviško lepoto pred seboj, katero je delala velika zadrega še mičnejšo in prijaznejšo . . . Bron je vstal izza pisne mize in rahlo nagovoril dekletce: A. Funtek : Rokopis. 403 »Ali, Olga, kako vender si mi zopet privihrala v sobo — kaj ne vidiš, da nisem sam ?« Besede naj bi se bile izvestno glasile kakor očitanje, toda bile so vse prej negoli to. Tolikanj iskrena ljubezen je zvenela iz njih, in spremljal jih je tako prijazen pogled iz sivih očij, da si zdajci spoznal, kak6 je Bron od srca vesel živahne svoje hčerice, ki je šele po očetovem nagovoru na pol plaho, na pol zvedavo pogledala tujega po-setnika in se nato popolnoma obrnila k očetu. Goran se vzdrami. Zavedel se je pač, da je sedaj tu pri očetu in hčeri popolnoma odveč, in zato se molče nakloni obema in odide. Sarrv5 pri vratih se nehotoma še jedenkrat ozre na lepo deklico — in čudo, prav tedaj se ozre tudi ona po njem, toda sam6 za jeden kratek hip, zakaj zopet se ji povesijo oči, tak6 da niti ne vidi poslednjega poklona Goranovega. Ko pa se zapr6 vrata za njim, privije se Olga svojemu očetu, poljubi ga na čelo in vpraša hitro in zvedavo: »Papa, kdo je bil to?« »Kdo?« nasmehne se Bron. »Kaj ti pomaga, če ti tudi povem! Vid Goran se piše — no, kaj imaš od tega, radovednica ?« »Vid Goran,« ponovi deklica polglasno in zmaje z glavo, »Ne poznam. Nisem še nikoli slišala tega imena. — Ali kaj je hotel pri tebi, papa?« »Hm,« meni Bron počasi, »rokopis mi je prinesel, da bi ga pregledal — « »In ali ga bodeš ? Oh, seveda ga bodeš, zakaj bi ga ne, če te prosi! —« »Glej, glej,« odgovori Bron dobrovoljno, »moja Olga se že vtika v uredniške moje posle? Tega pa kratko in malo ne trpim.« »Oh, kaj,« meni ona zopet vsa vesela, »to ne pripada uredniškim poslom! Saj menda ni prinesel rokopisa za ,Blisek'?« Bron odkima. »Dramatsko delo je.« »No, vidiš, dramatsko delo! Seveda, čul je že, da se baviš s takimi deli, morda je tudi že videl kaj tvojega na odru, in zato te je prišel prosit sveta in pomoči. Oh, papa, to je res nebeško lepo, da si tako sloveč!« Rekši ga krepko prime za rame in se razposajeno ž njim neko-likokrat zavrti po sobi. Nato pa nadaljuje hitro in živo: »In tvoje najnovejše delo — dej, ali še nisi. dobil nič odgovora? Ne ? Kako rada bi že videla, da bi prišel! Je li, papa, saj pač še veš kaj si mi obetal, če ga vzprejmo? Daleč od tod pojdeva iz tega pu- 26* 404 A. Funtek: Rokopis. stega mesta, na kmete, kjer bode poleti tak6 lepo . . . Res je,« pristavi važno, »sloveče ime, to je nekaj vredno, ali novci, kijih prejmeš za svoje delo, ti so tudi nekaj vredni. Daj, da te objamem, ljubi, dobri papa!« Ubogi Bron je stal kakor pribit, ko je poslušal te besede, in vsaka se mu je zasekala kakor ostro bodalo v srce. Začutil je neznosno bolest v prsih in najrajši bi bil Olgi položil roko na usta in jo naprosil, naj vender molči, saj — saj — ne, tega ji ne pove — vsaj danes še nel Da bi s toli krutimi besedami razrušil prelepi nedolžni sen mladi deklici, ki se tolikanj veseli letošnjih počitkov? Kdo ve, morda se mu kako drugače ponudi prilika, da si prisluži tisto ubogo vsotico, katere bi bilo treba za namerjani izlet na kmete in za majhno potovanje — Olgi ni treba vedeti, da je ondu v pisno mizo nekoliko prej zaprl rokopis in ž njim pokopal vse načrte za bodoče poletje ! . . . Prevzet od teh bridkih mislij, sklonil je glavo in molče" poslušal hčer do konca. Deklica pa ga zdajci prime za glavo in mu bistro pogleda v oči. »Papa, ti nisi nič kaj vesel — ti molčiš na vse moje besede ? Ali se misliš celo izneveriti svojemu obetu ? Oh, to bi ne bilo lepo, to bi me —« »Ne, ne,« hiti Bron in kima odločno z glavo, »seveda bodem mož beseda ! In kdo pravi, da se ne veselim s teboj ? Ti ubogo dete itak nimaš ničesar od življenja, in zato bi bilo res kruto, če bi ti ne privoščil nekoliko razvedrila. Ne boj se; vse ostane, kakor je bilo!« In šiloma se nasmehne ubogi mož in s tem smehom zakrije svojo žalost. Olga ni zapazila, da je očetu vse prej nego na smeh, in je veselo tlesknila z rokami. Zdajci pa ga pogleda jako zamišljeno. »In kaj, če bi te odbili, papa?« dč malone plaho. »Če ne vzprejmo tvojega dela ? Grozno! Pa saj ne more biti tako — izvestno si zopet spisal kaj lepega, jaz pa se mučim s takimi črnimi mislimi! Ali sedaj — ti moj ljubi Bog — kosilo čaka na mizi, jaz pa se razgovarjam tukaj! Hitro, papa, saj lahko govoriva pri mizi. Pojdi, pojdi!« In veselo govoreč ga prime za roko in ga odvede s seboj v bližnjo sobo. Tega pa ni videla, kako bridko in plašno se je časih ozrl po nji in kako se je silil, da bi bil miren, dočim mu je srce utripalo od hudega nemira! . . . (Dalje prihodnjič.) 466 A. Funtek: Rokopis. ' Rokopis. Spisal A. Funtek. (Dalje.) II. esenski veter je bučal po mestnih ulicah in curkoma zanašal deževne kaplje ob okno Bronove pisarne. Tema je bila v nji navzlic neprekesni popoldanski uri, in Bron je odmeknil stol od pisne mize ter sedel k oknu. »Siromak« je bila naslovljena drama, katere rokopis je držal v rokah, delo Vida Gorana. Bron se je lotil prebiranja, da jo prečita vsaj površno, zakaj posebnih lepot itak ni pričakoval pri takšnem dramatskem poskusu. Iz tega, kar se je pripetilo dopoldne, pač ni težko posneti, da je bil vrhu vsega jako slabe volje in da se zatorej »Siromak« ni mogel nadejati kdo ve kako blagohotnega sodnika. Prečital je torej nekoliko listov brez posebnega zanimanja in srečno dognal prvo dejanje, ne da bi mogel izreči kaj dobrega ali kaj slabega. Ali precej potem je prihajal čimdalje pozornejši, in oko mu je kar hitelo po vrstah, pisanih z odločno moško roko. Temnilo se je čimdalje bolj po sobi, zunaj je deževalo kakor izpod kapa, Bron pa je čital in čital širokoodprtih očij, grozničavo hitro . . , »Krasno!« zamrmral je nekolikokrat med zobmi, »genijalno! Ta prizor in ta in ta — mojstersko!« In krčevito je obračal list za listom in težko je sopel. Iz njega očij je kar gorelo, in ustna so se mu tresla od velikega nemira. Popolnoma se je zatopil v snov, deloval, čutil, govoril z osebami, in vedno pogosteje so zveneli njega presenečeni vzkliki po sobi . . . Sedaj dokonča čitanje in odloži rokopis. Z roko si poravna lase s čela in strmi na ulice. »To je genijalen človek,« deje polglasno, »drama mora imeti velikanski učinek!« Zamišljen stopi od okna in hodi po sobi. Bilo je njegovo iskreno prepričanje, da je »Siromak« izdelan z izrednim zanosom in vender tako resnično, tako živo, kakor ga more izvesti samo človek, kateremu vre srce od pristne mogočne poezije. In nekaj kakor zavist se mu hoče vsiliti v dušo do tega Gorana, ki morda sam niti ne sluti, kakšen dragocen umotvor mu je zaupal . . . Bron sam se čuti tako A. Funtek : Rokopis. 467 nizkega ob takšnem orlovskem poletu, in zajedno s tem čustvom, o katerem si neče priznati, da bi bila zavist, obide ga veliko spoštovanje do stvaritelja tolikanj krasnega proizvoda . . . Ali to so bila pač le prva čustva. Za njimi so prišla druga, in Brona se je hipoma polotila tolika razvnetost, da mu kar ni bilo prebiti v sobi. S težkimi velikimi koraki meri pisarno, in glava se mu skloni nizko na prsi. Ne more se odkrižati. mislij na svoj rokopis, ki leži ondu v pisni mizi. Koliko truda, koliko časa je bilo treba, predno se je dovršilo delo, koliko lepih — praznih sanj je polagal vanje! Kolikokrat so mu od popirja pobegnile misli v jasno gledališče, kjer je že gledal, kak(5 uprizarjajo njega umotvor, kjer je čul gromovito ploskanje vsega občinstva in videl naposled na odru moža, prav takšnega, kakor je sam, kako se klanja in zaLvalja za tolik uspeh — vse to je bilo pač zaman! In tudi tisti prizor v domači sobi, kjer je mlada deklica s solzami veselja in ponosa pritiskala razvneto glavico na prsi postar-nega moža, očeta svojega — tudi tisti prizor je bil zgolj obsena, katera se nikoli ne uresniči! Nepopisno bridko čustvo obide Brona, in zajedno se dvigne velik srd v njega duši, srd proti njemu, ki bode izvestno srečnejši od njega! — Ali ga ne vidiš ondu, razsvetljenega odra, ali ne čuješ zopet gromovitega ploskanja, in ali se ne klanja zopet na pozornici mož, ki se zahvalja za nocojšnji uspeh? Da, to je baš — tisti prizor, kakeršnega je gledal tolikokrat v živih sanjah, samo oni mož na odru, to ni on, Bron — to je mlajši, darovitejši mož, to je — Vid Goran! To je prav tisti Goran, ki je dopoldne stopil v njega uredniško sobo, ponižen kakor prosilec, želeč si njega blagohotne sodbe! Nekaj kakor grohot se izvije Bronu. Kakor prosilec! Ponižen! In če mu ondaj, kadar zopet pride, pove resnico, če mu pove, da je »Siromak« krasno, resnično pesniško delo, tedaj bode prav ta Goran dvignil glavo in ga morda celo nekamo prezirno zahvalil za izkazano prijaznosti In če se srečata kdaj pozneje, ko se bode že prevzel slave in časti, tedaj se utegne nekamo pomilovalno nasmehniti staremu možu, češ: »Glej, tebe sem prišel prosit sodbe, tebe, ki nisi nič proti meni, ki morda niti nisi sledil poletu mojega srca in uma!« Bron sede ves iznemogel na stol. Vse mogoče, da pride tako. In če pride, toli neupravičeno ni. Oskromno se »bode moral ukloniti onemu prezirnemu nasmehu, in samo ta zavest ga utegne naudati, da je bil baš on sam, ki je prvi izustil ugodno sodbo o predloženem delu, 3°* 468 A. Funtelc: Rokopis. da je bas on ohrabril neznanega mladeniča in ga napotil do sedanje časti ... . Izvestno: Če bi izrekel: »Delo ni nič vredno, škoda truda in časa,« ako bi izrekel še nekaj pikrih besed — česa pač ni moči izustiti in podpreti, kadar kdo hoče uničiti tvor druge roke! — Goran bi verjel njega besedam in odšel, kakor je prišel, in zavrgel bi svoje delo, uničen v domišljijah svojih. In tedaj bi ne bilo onega omamnega prizora na odru in gromovitega ploskanja — ničesar bi ne bilo, kar gleda sedaj v razvnetih sanjah, toli nemirno utripajočega srca . . . In — Bron skoči s stola, kakor da je šinila strela predenj — in kaj bi bilo, ako bi res izrekel takovo uničevalno sodbo? Hipoma mu zavre kri proti srcu in vroče mu prihaja v glavo. Res je, to bi bilo nepošteno dejanje, kakeršnega se mora sramovati sam pred seboj! In kak6 li naj bi prosto pogledal v oči mladeniču, ki se je tolikanj zaupno obrnil do njega? In naposled — kakšen dobiček bi imel od tega, če ubije mladeniča na duhu? Nikakeršnega. Največ vest bi ga utegnila peči, da je ravnal brezvestno, ko prav za prav ni bilo povoda za takovo ostudno dejanje. Povoda ni bilo ? Da, zavist, ta je bila povod! Ali tak6 se neče ogrditi pred samim seboj! Kadar dojde Goran, pove" mu čisto resnico in mu že zajedno častita za prihodnje uspehe. To bode vsaj moško, najsi mu tiste hvalne besede ne bodo prihajale iz srca I Bron seže po rokopisu, da ga zapre v svojo mizo. Kar zapeče ga v roki, in nehote šepne kakor v sanjah: »Rad bi, da si moj!« Zdajci pa se zdrzne, ne tolikanj od te želje po tujem blagu nego od grozovite misli, ki mu je pretresla možgane kakor elektriški udarec. Da bi bil ta rokopis njegov — — nič ložjega negoli to! Sam6 potisniti ga je treba v najskrivnejši kot svojih pisanj, potem pa ga Go-ranu kratko in malo utajiti — — Bron vzdihoma sede in nevede sklene roke. Ustna pa se mu gibljejo, kakor bi prosil pomoči v tej izkušnjavi . . . »Ce ga utajiš,« tak6 mu šepeče zloben glas v srci, »kaj ti more? Neznan človek, kako li naj dokaže, da ti je kdaj prinesel rokopis ? Kdo bi mu verjel, če določno izpoveš, da ga ne poznaš, da ga nisi še nikoli videl ? In glej, kadar ga imaš v roki, kdo ti brani, da bi ga ne odposlal v stolno mesto, izpremenivši morda tu in tam kaj malega, kar ne sodi vanj ? Ali čuješ, kako te slave, kako se klanjajo veli kemu duhu, ki je zasnoval in izvedel takšno delo ? In ali vidiš -tiste svetle novce, ki jih prejmeš za — svoj proizvod, več nego dovolj, da svoji Olgi privoščiš ono oskromno razvedrilo ?« A. Funtek: Rokopis. 469 Brona porosf mrzel znoj, in roke se mu krčevito oprijemljejo stola. Grozničave sanje mu begajo glavo, zatiraje še tisto malo razsodnosti, kolikor si je je ohranil šiloma. Kdor posluša izkušnjavo, najsi še uporno, ta je toliko kakor izgubljen. Bron vč, da se zakrivi podlega čina, ako si prisvoji Go-ranov rokopis, toda ubraniti se ne more tej pogubni misli. Olgi bi lahko privoščil zaželeno razvedrilo — da, prav to je, kar ga bega še najbolj! To ubogo dekletce je res okusilo doslej še tako malo dob rot . . . Nehotoma se zamisli Bron, in vse dosedanje življenje mu plove jasno pred očmi . . . Tedaj, ko je še deloval kot slabo plačan novinar pri velikem časopisu v stolnem mestu, privede! je na dom ženo poročeno, tiho, dobrodušno bitje, ki ga je ljubilo od vsega srca. Ondaj ni bil tolikanj razsoden, da bi bil pred poroko dobro premotraval gmotno stanje svoje; toda zavest ga je obhajala, da bode delal dvakrat rajši, ko bode delal za dva. Delal je res, in izhajala sta za silo, ubožno sicer, ali pošteno. In izhajala sta tudi potem, ko se je narodilo dekletce, Olga. Koliko ljubezni, koliko solnčne sreče je prisijalo s tem detetom v hišo! In prav to dete mu je bilo jedini solnčni žarek v tisti hudi dobi, ko je neozdravna bolezen položila ženo na posteljo, ko je ostal z dekletcem sam na svetu. Drugje je bil stroj v drugih rokah, doma je oživel. Koliko težko prisluženih novcev si je utrgal, da je kupil hčerici to in 6no, kar je prijalo nje očescu! In ne sam6 to: Bron je gledal v bodočnost in vedel, v koliki bedi ostane to šibko dete, ako bi hotela neizprosna usoda, da bi legel v prerani grob. Zato je nosil redno vsak mesec nekaj v hranilnico — mnogo ni bilo, časih le nekaj novčičev, ali nadejati se je smel, da se sčasoma nabere večja vsota, ki bi otela hčer po očetovi smrti vsaj prve, največje bede . . . Vse to so pogoltnile pozneje bolezni in druge okolnosti, kakeršnih je vselej dovolj. Takrat je spoznal bridko izkušani mož, da mu ni bivati v velikem mestu, in zato je iskreno veselo pozdravil novico, da se mu v malem rodnem mestu nudi prilika, prevzeti uredništvo »Bliska«. Preselil se je semkaj, in ako prav računja, to je letos že deseto leto, odkar živi tu, ne toliko sebi nego hčeri, ki se je v tem razcvela v lepo, ljubeznivo mladenko. Deset let! Dokaj se ni zgodilo v tej dobi, da bi bilo vredno imena. Bron je zahajal v družbo, kolikor je moral, živel oskromno — kako tudi ne, ko mu »Blisek« ni dal živeti sijajno. —¦ in se skrbno bavil z vzgojo svoje Olge. Presrčna ljubezen je spajala očeta in hčer, in tako bi se utegnilo reči, da ni oblačec ni zatemnil neba njiju sreče, 47o A. Funtek: Rokopis. ako bi Bron prepogostoma ne gledal v bodočnost in vzgrožen ne premišljal, kaj potem, ko mu nekega dne prestane moč življenja in ostane Olga sama na svetu. Zato je poleg tega, da je uredoval svoj list, tudi sicer marljivo delal na književnem polji in sodeloval tu in tam, nekoliko, ker je čutil za to poziv v sebi, nekoliko pa tudi, da si prisluži denarja za dobo, kateri se končno ne izogne nihče. In tak6 je prihajal novec za novcem, in vse je vestno spravljal v hranilnico, ne zase, nego za dete svoje. In da napravi Olgi tudi vsaj jedenkrat v življenji nekoliko veselja, obetal ji je, da odideta poleti na kratko potovanje, kateremu bi ravno zadoščala nagrada, katere se je nadejal za poslednji svoj dramatski proizvod — — To vse je končano sedaj, in hipoma so se zgreznili vsi lepi načrti! Strah ga je tistega trenutka, ko bode moral izreči hčeri, da ji je obetal preveč, priznati, da je preveč zaupal samemu sebi in duševni svoji moči. Porosile se ji bodo oči, in zmajala bode z glavo, kakor bi ne mogla verjeti tako čudni govorici . . . Zbegan strmi zopet v rokopis pred seboj. Temne sence so se prostrle po sobi, ali Bron niti ne misli na to, da bi užgal luč. Čemu tudi! Takšnim mislim, ki mu izpreletujejo možgane kakor pekoče iskre, ni treba svetlobe! . . . Če bi bil ta rokopis njegov — ta misel ga obhaja čimdalje silneje. To nič ne pomaga, da se ji ljuto upira poštenje, spoštovanje do samega sebe . . . čimdalje razločneje se prikazuje pred njegovimi očmi zlatolasa glavica s tistimi velikimi očmi, ki se bodo zatemnile od tihe bolesti! In naposled: ali je res takšen greh, če si prisvoji rokopis? Goran je mlad, neizkušen — kdo ve, ali bi mu ne bil prvi uspeh v pogubo ? Bron dobro pozna pisateljsko življenje, ve, koliko bridkostij prinaša, koliko pogube se skriva pod njega jasno zunanjostjo! Morda je Goran nevede ustvaril delo, kakerš-nega ne vzmore nikoli več! In če bi ga ne vzmogel, kaj ga čaka potem, ko se mu poleže prva vinjenost, ko bode svet hladno in čimdalje hladneje sodil njega poznejše proizvode ter se jim naposled celo rogal, očitaje mlademu možu, da je brez nadarjenosti, da prvo njegovo delo še ne dokazuje ničesar, ker se sploh ne ve, ali je bilo res plod njegovega srca in uma . . . Ali bi mu torej ne izkazal celo dobrote, če ga s svojo pohvalo ne zavede na opolzli pot ? Ali ni naposled to celo njegova — dolžnost? Dosti slepila — dolžnost ni! To vse, s čimer slepi samega sebe, ni nič drugega nego olepšavanje namerjanega zločinstva! Če seže po rokopisu, tedaj mu ostane vse žive dni pečat književnega sleparstva, A. Funtek: Rokopis. 471 sramotno znamenje, da bi ljudje lahko s prsti kazali na brezvestnega tatu . . . Ljudje? Kdo ve kaj o vsi tej stvari? Goran sam! Ali on je tuj, njemu bi ne verjeli, ako bi ga obdolžil književne tatvine! Toda stoj! Ce bi le-ta izpričal z dokazi, da je res on sam pisatelj »Siromaka« — recimo, da si je pridržal — prepis? Bron nehotč zaječi. Tedaj bi bilo vse izgubljeno! Stal bi pred ljudmi kakor navaden malopridnik in uničeno bi bilo življenje tak6 njemu kakor mladi deklici, kateri na ljubo si hoče oskruniti doslej čiste roke. Da, da, ko bi ne bilo prepisa, tedaj bi se že tako ali drugače zabrisal zadnji sled, tako pa . . . S tresočo roko užge zmučeni mož svetilko, in ko se razprostre nje svetloba po sobi, takrat šele se vidi, kako pošastno izpremenjen je njega koščeni obraz. Vsa kri je izginila z lic in usten, oči pa se leskečejo od divjega ognja. Čemu je prav za prav užgal luč? Zato, da se prepriča iz rokopisa samega, ali si je ta usodni Goran res obdržal prepis. In ko lista po »Siromaku«, uverja se čimdalje bolj, da je to jedini izvod — tukaj je prečrtana cela stran, ondu zopet dolg odstavek, tu je nekaj vrst nadomeščenih z drugimi — iz kratka: vidi se jasno dovolj, da je prinesel Goran prvotni svoj rokopis Bronu v presojo. Bron si olajšan oddahne. V tem oziru torej ne preti nikakeršna nevarnost. Goran je ravnal lahkomiselno, ko je zaupal njegovemu poštenju! »Vender utajiti, da sem kaj prejel od njega,« izpregovori Bron sam v sebi, »tega bi ne mogel. Ne mogel bi mu pogledati v obraz! In vender, vender: rokopis mora biti moj. Da, mora biti!« zakliče divje, tako da se ustraši samega sebe . . . Zdajci mu vzplameni pogled od blaznega veselja, zakaj že se je oglasil izkušnjavec v njega prsih: »Saj mu tudi lahko vrneš rokopis! Rogaj se mu, neusmiljeno sodbo izreči o vsem delu, dej mu, da je to nezmiseln nestvor, katerega ne vzprejme nobeno gledališče na vsem božjem svetu — tako ga pripraviš, da povesi ponosna krila, zadet naravnost v srce, in da se nikoli več s svojim delom ne bode upal na dan. Ti pa, Bron — v ponedeljek pride šele — do tedaj je časa dovolj, da si oskrbiš prepis, in potem — potem — —« Popolna blaznost obide Brona, da ne premišlja več dalje. Mož, ki ni doslej še omadeževal svojega imena, nastavi pero in se zakrivi brezvestnega zločina, grozničavo hitro prepisujoč list za listom! . . . (Dalje prihodnjič.) A. Funtek: Rokopis. 529 Rokopis. Spisal A. Funtek. (Dalje.) III. z deževnega vremena se je polagoma naredila popolna zima, in veselo so letale snežinke po zraku ter sedale k tova-rišicam, ki so že zjutraj pogrnile bel prt po strehah. V peči Bronove pisarne je plapolal velik ogenj in širil prijetno gorkoto po sobi; vender pa je Brona zeblo in zeblo, da se kar ni mogel ogreti. Bil je pač bolj notranji mraz nego zunanji, in ako si pogledal drobnega moža dobro v lice, presenetila te je velika izprememba poslednjih dnij. Oči so mu sicer gorele v čudnem svitu, ali nekaj trudnega je ležalo na njih; lice je bilo upalo, z usten pa je izginila sleharna kaplja krvi. To je pač vse prihajalo od prenapornega dela in — od hudih duševnih bojev, ki mu niso dali spati noč za nočj6 . . . Da, kadar je pozno v noč ugasil svetilko in plašno kakor tat zaklenil vse one popisane liste v tajno predalce ter naposled trudnih korakov odšel v svojo spalno sobo, tedaj mu ni legel spanec na oči. Vse mu je vrelo po glavi in šumelo po ušesih! In tisti zadnji pla-menček moške časti je naposled ugasnil, in nesrečnega moža je obšlo popolnoma hrepenenje po tujem blagu, kolikor bolj se je prepisuje zaglabljal v pesniške lepote in kolikor bolj se je uverjal, da doseže »Siromak« nezaslišan uspeh. Z Olgo ni mnogo občeval tiste dni — popolnoma proti svoji navadi. Izgovarjal se je s svojimi opravili, ki so se bas zadnje čase izredno namnožili, in malone ves dan je tičal v uredniški sobi. Nekamo plašno se je celo izogibal svoji hčeri, kakor bi se bal, da bi mu že z obraza ne čitala nečastnega posla, s katerim se bavi. Ali izogniti se pri kosilu ni mogel nje vprašanju po Goranovem delu — ker je gledal sam6 na krožnik pred seboj, niti zapazil ni, kako se je zardela ob svojem vprašanji; nat6 pa je hitro izustil, da še ni pregledal vsega, toda že iz tega, kar je prečital, videti je, da delo ni dosti vredno . . . Deklici so se takrat povesile oči kakor od žalosti, da ni začula boljšega poročila. Vprašala pa ni več. Da ni bil Bron v tem času tal<6 zatopljen sam vase, brez dvojbe bi mu ne bila ušla izprememba, ki se je takisto zgodila z njega hčerjo. 34 53° A. Funtek: Rokopis. To ti je prej skakalo in pelo po sobah kakor utelešeno veselje, to je objemalo Brona časih iz ljubezni, časih iz zgolj nagajivosti — sedaj je minilo vse to. Deklica je zrla resno, kakor se ni prav prilegalo njeni mladosti, in je bila molčeča, zamišljena kakor še nikoli. Iz kratka: vse je kazalo, da se je brezskrbno dete razvilo v deklico, ki je premišljala to in ono, najrajši pa — o mladem, nekoliko bledem visokem moži, katerega je nedavno prvič videla v svojem življenji, prvič sicer, ali vender tolikanj bistro, da se je njegova podoba neizbrisno vtisnila v nje deviško src6 . . . Vid Goran je bil! Olga ni razmišljala o svojem čustvu do tega mladeniča; morda se niti ni zavedala, da jo je obšla ljubezen. Samo to je znala, da bi ji bilo brezmejno všeč, če bi zopet prišel k njenemu očetu, in še več, če bi nagovoril tudi njo. In sram jo je bilo, da je zadnjič tako pridrla v očetovo pisarno, ko je bil on v nji, in sram jo je bilo, da je potem stala pred njim vsa zmočena in kar brez besed! Dosti ji ni bilo do tega, da je bil oče tak6 čuden in nemiren, saj je imela preveč posla s svojimi mislimi. In da jo je puščal tako samo, tudi tega ni čutila — saj se je baš v samini tak6 rada udajala tistim sladkim in zajedno bridkim čustvom! In prav 6na Olga, kateri še nedavno ni bilo mirno prebiti na jednem kraji, posedala je sedaj uro za uro pri šivalni mizici ob oknu in se bavila z ročnim delom, dočim so ji časih pogledi tak6 hrepeneče vzplavali na zasnežene ulice, iz mesta, daleč v široki svet ... In če je šel kdo mimo okna, tedaj je hipno vzpogledala, ne takd malomarno kakor prejšnje dni, nego vsa nemirna, zakaj vselej se ji je zdelo, da mora priti mimo nje okna nekdo, katerega bi tako rada ugledala zopet . . . In res je prišel naposled! Dobro ga je videla, kako je prihajal po ulicah baš semkaj! Kri ji je šinila v lice, srce pa ji je utripalo malone na glas. Brez dvojbe — k očetu gre! In ondu bode govoril ž njim, nje pa ne bode tam, in kdo ve, ali ga sploh obide spomin, da je v prav tisti tesni sobici pred nekaterimi dnevi ugledal zlatolaso deklico! In če se tudi domisli te deklice, kdo ve, ali se mu ne razlije rahel nasmeh po obrazu, češ: »Kako je bilo to brezpametno, kako otročje!t Srdito je stisnila ustnice, da so se ji zobje zasekali vanje. Jezna je bila sama nase, jezna pa tudi na Gorana in jezna naposled na očeta. Zakaj na tega? Zato, ker zopet tiči v pisarni, ko bi se venderle naredilo tak6 lahko, da bi bil vzprejel svojega gosta tukaj v stanovanji, kjer bi vsaj slišala, kaj se bodeta menila, in kjer bi mu vsaj videla v lice . . . A. Funtek: Rokopis. 531 In sedaj je ukrenila nekaj, kar ni bilo posebno lepo. Iz sobice, kjer je bila, držala so vrata naravnost v uredniško sobo, tako da utegne, če bi stopila k vratom in pazno prisluškovala, začuti vsako besedo, ki se izpregovori. Doslej ni še nikoli storila tega, ker se je ubogo malo zanimala za to, kdo je prišel k očetu — danes pa jo nekaj kar šiloma tira k vratom . . . Glasno utripajočega srca torej stopi tja, in še več: skloni se celo h ključanici in pogleda skozi njo. Prav tedaj se na ulicah odpro vrata, in med njimi se prikaže on, Goran. Razločno začuje Olga, kako pozdravi očeta z onim mehkim glasom, katerega bi najrajši poslušala vse žive dni, zasliši pa tudi, kak6 osorno mu odzdravi oče, in zdajci ji zalije žalost srce . . . Nato še vidi skozi ključanico, kal<6 sede Goran k pisni mizi poleg očeta, potem pa posluša pozorno brez sape . . . Razgovor je bil iz početka tihoten, toda skoro je prihajal glasnejši, sosebno glas Bronov je zvenel malone hripavo. Ti ljubi Bog, kako je oče z rezkim ironiškim glasom zdelaval delo Goranovo, kako srdito je pobijal ugovore Goranove, dokazuje in iz nova dokazuje, da igri nedostaje dramatskega značaja, da je do cela nemogoča, da ne obseza drugega nego nekaj neverjetnih prizorov, v katerih se le pretirano odkriva beda nižjih stanov, prizorov, katerih živa duša ne združi v umetniško celoto. Tako ledena sapa je brila iz Bronove ocene, da je Olgi kar zastajalo srce" . . . »Ali vse te besede mi pričajo —« »Mladi mož,« vzklikne Bron brezozirno, »moje besede vam pri čajo, da sem še preblago ocenil vašega ,Siromaka'! In prijateljski vam svetujem, uničite svoj rokopis in ne bavite se več s stvarmi, ki vam ne prines6 ni dobička nI slave. Sicer pa — storite, kar vam drago; prosil bi vas sam6 še to, da me ne nadlegujete več s takšnimi poskusi. Jaz sem potrpežljiv, porok pa vam ne morem biti, kaj bi storil kdo drug, komur bi prinesli tak — tak nestvor. Dosti torej U Težko dihaje stoji Olga pri vratih, in solze ji zalivajo oči. Najrajši bi bila planila med očeta in Gorana, proseč, naj vender končata razgovor, čegar vsaka beseda se ji zadira v srce I V tem pa vidi, da oče hipno vstane, da stopi h klinu, kjer visi njegova suknja, in da se pripravlja na odhod. Baš nasproti nji pa stoji Vid Goran in krčevito drži svoj rokopis. Zdajci se premakne z mesta, srdito, bolestno, in deje z zadušenim glasom: »Bodisi torej 1 Kakor vi, utegnejo soditi tudi drugi. Zmotil sem se sam v sebi.« 532 A. Funtek: Rokopis. In bliskoma se prestopi od pisne mize, in Olga začuje, kako se odpro vratca pri peči in zopet zapro. In kakor v sanjah zasliši nadalje Goranov ubiti glas: »Tukaj naj zgori, kar ni vredno, da bi stopilo med sveti« Bron se zasmeje, kakor ga ni cula še nikoli. Bilo je nekaj blaznega v tem smehu 1 »Prav tak6, prav!« deje Bron suhotno in trdo, »to je bilo res najpametnejše, kar ste mogli storiti, prijatelj dragi. Da, da, zgori naj, kar ni vredno, da bi stopilo med svet 1 In če bi vam svetoval še kaj: uničite takisto vsako idejo, ki bi vas hotela kdaj prevzeti. Saj niste bili nikoli pesnik in ne bodete.« Sedaj se odpr<5 duri na ulice, da posije velik dan v sobo, in skozi nje odide — kaj odide — pobegne drobni mož, pustivši Gorana samega. Navzlic veliki osuplosti in žalosti Olgo v tem hipu vender obide nekovo čustvo, kakor bi se bila ravnokar zgodila ondu v pisarni velika krivica. In kar nemogoče se ji zdi, da je bil oče tako trd in osoren proti mladeniču, ki mu vender ni storil ničesar zalega, on, ki je bil proti nji zgolj dobrota in ljubezen . . . Čimdalje bolj se ji rose oči, in misli se ji zmedejo. Nevede in nehote prime za kljuko, in zdajci se že pod njenim krčevitim pritiskom odpro duri, in baš pred sabo ugleda njega, Gorana . . . S povešeno glavo in povešenimi rokami je stal pred pečjo in strmel v ogenj, ki je pokončaval njegov rokopis. Niti vzpogledal ni, ko se je prikazala Olga na pragu, saj niti ni bil čul, da so se odprle duri. Ko pa se počrni popir, ko ugasne zadnji plamenček, dvigne mladi mož glavo in se osupel zgane, uzrši deklico, ki ga gleda s tako nepopisnim izrazom in si v zadregi cel6 pozabi otreti solzo s trepalnic ... In čim bolj jo gleda, tem bolj mu gine otrplost z obraza, in nekaj kakor vesela iznenadejanost mu prisije iz globokih očij. Potegne si z roko preko čela, kakor bi si hotel odgnati poslednjo neprijetno misel, nato se molče pokloni Olgi, ki se šele sedaj dobro zave neumestnega svojega nastopa in hoče, živo zardela, potisniti vrata za seboj. »Ne odhajajte, gospodičina,« deje on proseče in stopi korak bliže. Ona pa ga sluša kakor vzpričo čarobnega vpliva njegovega glasu in ostane ter takisto povesi oči kakor ondan, ko ga je ugledala baš v tej sobici. Goran globoko zasope, nat6 pa povzame z negotovim glasom: »Kdo sem, tega mi menda ni treba praviti. In če me vse ne vara, to ste bili tudi nevidna priča razgovoru med mano in gospodom Bronom — « A. Fuutek: Rokopis. 533 »Da,« šepne deklica plašno, »oprostite mi!« Bridko se ji nasmehne. »Kaj naj vam opraščam, gospodičina! Kdo more za to, da je sleharna najina beseda zazvenela tudi v sosedno sobo! Saj ste jo morali slišati, najsi bi ne bili hoteli!« Ugovarjala mu ni, zakaj sram jo je bilo priznati, da je poslušala. Prav v tem trenutku pa se ji utrne svetla solza, ki je doslej trepetala v nje očesi, in ji kane po lici. Goran jo ugleda, zgane se in nehotoma iztegne roko proti Olgi. »Za Boga!« vzklikne z glasom, ki se trese od začudenosti, »sedaj šele vidim — vi ste jokali, gospodičina ? Ta solza — ta solza —• jaz ne vem, ne umejem — —« Ona pa hipoma dvigne glavo in deje s posiljenim nasmehom: »Oh, to je bilo vse preotročje, da bi govorila o tem! Prosim vas, ne vprašujte me, saj ni niti imena vredno!« »Ali vender«, meni 6ni trdovratno, »vi ste jokali, ker ste culi prejšnji razgovor ? Da, meni je tudi vse drugače, samo ne na smeh! Povedati bi vam utegnil brezumno povest o praznih upih, katere je ravnokar uničil plamen tam-le v peči. — Oh, kaj — bolje sedaj nego pozneje!« »Vi ste sežgali svoj rokopis?« vpraša deklica boječe. »Sežgal. Sami ste culi, kako ga je obsodil vaš gospod papa. Grenko zdravilo, toda morda dobro, da nič boljšega.« »Tega bi ne bili smeli storiti,« vzklikne ona odločno. »Pregrešili ste se sami proti sebi.* »Kaj ?« vpraša Goran in upre oči bistro vanjo, »tako govorite vi? In takd govorite celo potem, ko vaš gospod papa ni imel dovolj besed, da bi uničil moje delo?« »Meni se zdf; da ni ravnal pravično,« šepne Olga. On pa deje nujno: »Torej mislite, da ni bilo tak6 slabo, kakor je dejal ? Vi imate torej večje zaupanje do mene?« »Oh, kaj«, povzame ona z negotovim glasom, »kaj vam je pač do moje sodbe in do mojega zaupanja —« »Mnogo,« ustavi jo Goran hitro. »Glejte, gospodičina, v teh trenutkih sem slaboten in potrebujem opore, najsi tudi šibke ženske opore. Vi ne veste, kak6 je človeku, ki vidi mahoma uničene vse svoje nadeje in sanje!« . »Sami ste jih uničili, ko jih ni bilo treba. Ohranili bi bili svoj rokopis, in kdo ve" — —« 534 A. Funtek: Rokopis. Hipno prestane, mladenič pa jo gleda zamišljeno. »Kdo v6, mislite, ali bi drugje ne bil dobil milejšega sodnika, nego je bil vaš gospod papa ! Mogoče; ali to je bil moj prvi korak v književno življenje, in spodrsnilo mi je. Glejte, vajen nisem tega življenja. Kar sem pisal, pisal sem zato, ker sem čutil potrebo do pisanja. Ali tako pogumen bi ne bil, da bi bil poslal svoje delo recimo v presojo gledališču kam v večje mesto, predno ga ni pregledal veščak. Vi niti ne veste, kako težko sem se odločil, da sem ga prinesel gospodu Bronu. Toda menil sem, da bode prizanesljiv sodnik, ki me prijazno opozori na to in 6no, kar je slabega — culi ste sami, da ni bil —« »In,« povzame zopet ona, »ali vam je bilo mnogo do svojega dela?« »In še koliko!« odgovori ji iskrih očij. »Kaj bi se sramoval priznati? Kopernel sem po blesku, krasoti gledališkega odra. Vzpričo tega kopernenja sem cel6 zanemarjal samega sebe — oh, res,« ustavi se naglo, »saj ne veste še ničesar!« »Prosim vas, pripovedujte,« deje Olga in stopi popolnoma v sobo. Doslej sta se namreč razgovarjala kar pri vratih; sedaj pa sede deklica v očetov naslanjač, Goran pa nji nasproti, prav tako, kakor je bilo prej, ko je poslušal rezke besede Bronove. Goran je pač čutil, da bi bila ta deklica drugačen sodnik nego Bron! Kako zaupno so zrle nanj te mile oči, ko jo je minila prva zadrega, in kako zvesto je poslušala njega besede! Njega samega pa je tudi obšlo nekovo doslej neznano veselje: govoriti ž njo takd popolnoma naravnost, tako od srca, kakor govori prijatelj s prijateljem, zdelo se mu je tolikanj prirodno, kakor bi niti ne moglo biti drugače I »Kaj posebnega ni treba pričakovati,« povzame mladi mož po kratkem premolku, »moje življenje je navadno in vsakdanje. Blizu tega mesta sem ugledal svet, siromašen, pod slamnato streho. Oče, razsoden mož, dal me je v mestne šole in me vzdržaval ondu do konca, dasi mu ni bilo prelahko. Ko mi je bilo oditi na vseučilišče, umrl je nagloma, in ostala sva sama z materjo, dobro ženico — jaz, stoječ na pragu življenja, zaupen, z vsemi možnimi načrti, ona, stara, bolehna ženica ob odprtem grobu, pobita, vsa v skrbeh zaradi bodočnosti. Naj se le na kratko dotaknem poznejše dobe. Prebil sem svoje študije, tak6 ali drugače, trpel mnogo, stradal dovolj. Prebil, pravim, ali ne popolnoma. V stolnem mestu me je obšla strast do gledališča, in nisem je hotel, ali kar je morda tisto, nisem je mogel A. Funtek: Rokopis. 535 brzdati. Trpel sem glad, mraz, sam6 da sem zahajal v gledališče. In glejte, ko so se pred mano v tesni sobici porajale vse tiste nebeško-lepe podobe, katere sem bil gledal pred nekaterimi urami, naudalo me je nevdržno hrepenenje, da bi tudi sam ustvaril kaj takega. In ta in druga ideja mi je rojila po glavi, in prebiral sem vse vprek, kar se je dostajalo dramatske umetnosti, vse, karkoli sem utegnil dobiti. In čital sem v nekakšnih grozničavih sanjah, da so me pekle oči in mi goreli možgani. Svoji umetnosti na ljubo sem žrtvoval učenje, ne razmišljuje o tem, ali bi si ne bilo pametneje prej postaviti trdno stališče v družbi človeški . . . Da vam povem po pravici: v tisti dobi mi je mrzel takšen posel, živel sem zgolj ob misli: Toliko jih je, ki niso drugega nego književniki, in poglej, kako jih časte, kak6 slavč! Ta misel me ni minila niti dandanes — seveda, gospod Bron jo je pehnil v prah, ali kdo ve, če se iz nova ne vzdigne poteptana misel moja, vzdigne, da se naposled venderle vzpne na solnčno višino!« Goran se ob teh besedah ponosno vzravna, in navdušenost se zasveti v njega očeh. Deklica ga gleda kakor višje bitje ... »Ali naj vam pripovedujem po vsem tem, kako mi je bilo, ko sem prijel za per6, da spišem prvo svoje delo ? Takšnega opisa morda niti ne vzmorem, in potem, saj bi bil tudi odveč. Pisal pa sem svojega ,Siromaka' visoko gori pod streho, kamor je le iz dalje bučalo veliko življenje, pisal ob slabi svečavi, v ljutem mrazu, ko so mi kar ledeneli prstje . . . Delo je prekoračilo že polovico — evo, došla mi je novica, da je mati zbolela na smrt! In ta novica me je iz vseh jasnih višin hipoma postavila na mračno nižino mojega življenja. Mati! V navdušenem svojem delovanji mi je malone zamrl spomin na mi-ljeno ženico daleč doma. Sedaj pa se je vzbudil iz nova, in ker je prav tal<6 naneslo, da sem bil tisti dan prejel nekoliko novcev za domače poučevanje, odpeljal sem se neutegoma domov. Rokopis, to je bilo malone vse, kar sem vzel i& velikega mesta . . .« Zamisli se Goran za nekaj hipov, nato pa deje zamolklo in tihotno kakor samemu sebi: »Bilo ji je huje, nego sem pričakoval. Pač se ji je nekoliko izboljšalo, ko je zopet gledala mene, jedinca svojega, ali hirala je in hirala ter umrla. Bilo je to pred nekaterimi meseci. Sedaj sem prodal" oskromno hišico, uredil vse, česar je bilo treba, in sedaj —« zdajci umolkne, kakor bi mu besede ne hotele prav iz ust — »sedaj odidem zopet iz rodnega kraja, morda za vse večne čase.« Nji zatrepeče srce. 53& A. Funtek: Rokopis. »Vi odhajate?« vzklikne nehotoma. Goran zmiga z rameni. »Zakaj ne? Jedno, če sem tukaj ali drugje. Menite li, da ni tak<5?« Kak6 rada bi mu povedala, da ni tak6! Ali dušilo jo je. Sam6 šepnila je naposled: »Ne vem.« On prikima, kakor bi bil ta odgovor umeven sam po sebi. Nat6 deje hitro, nemirno: »Da sklenem : Besede vašega očeta so mi podrle vero v samega sebe. Rokopis je sežgan — dovršil bodem torej svoje študije in se potem naselil kje kot preprosta duša, nad katero se, to vem, skoro zagrnejo valovi vsakdanjosti. Oh, bodisi! — Sedaj pa, gospodičina, ne vem, kak6 se je zgodilo, da sem vas zadržaval toliko časa — odkritosrčno povem, dobro mi je dela prijaznost, katere nisem mnogo vajen. Hvala vam lepa, in ohranite me v prijaznem spominu!« Rekši vstane in se skloni, da ji poljubi roko. Kako silno se trese ta roka! Nekovo neznano čustvo izpreleti Gorana, in vprašaje upre svoje oko na deklico. Iz nova ugleda tiste bridke solze v njenih očeh, in sedaj — nekaj se mu vzbudi v srci, da jo kakor brez uma prime za roko in vzklikne: »Gospodičina, duša zlata, vi se jokate? Zaradi mene? Bog moj, to — ne, ne!« Hipoma skloni glavo in izpusti nje roko. »Po vsem tem, kar se je zgodilo tukaj — jaz nisem nič — to vse je le brezumen sen — kaj bi slepil samega sebe . . .« Molče vzame klobuk in odhaja. Ona pa se ne more več premagovati. , »Gospod Goran — Vid!« šepne boječe, s solzami in med smehom, in še jedenkrat: »Vid!« Goran obstane, in zdajci se mu razjasni v glavi in v duši . . . Razprostrl je roke in jo pritisnil nase. »Ti me ljubiš,« dejal je kakor v sanjah in blažen poljubljal to nežno bitje. Prvi solnčni žarek mu je posvetil v življenje! In kakor neverjetno je ponavljal: »Ti me ljubiš — ljubiš!« . . . (Dalje prihodnjič.) A. Fantek : Rokopis. 593 Rokopis. Spisal A. Funtek. (Dalje.) IV. inilo je dobrih štirinajst dnij. Oni kratki hipi, kateri so Goranu prinesli toliko nenadejane blaženosti, bili so tudi njega slovo od Olge. Sklenil je namreč, da se iz nova posveti svojim študijam, in potem, ko bode vse dovršeno, tedaj šele stopi pred Brona. Dasi se je odrekel prejšnjim načrtom in prešernim mislim, odšel je vender ves srečen v stolno mesto. Dobro je čutil, kako se mu v jasnih žarkih prve ljubezni umičejo vsa druga čustva, kakor bi ne prebila tolike svetlobe. In tisto mehko srce, ki se iz prva nikakor ni moglo privaditi misli, da že odhaja ljubljenec, kdo ve, za koliko časa, tisto srce se je končno tudi uklonilo neizprosni potrebi, in dasi je časih kakor neznana-bolest zatrepetala v njem —• v obče se je deklici vrnil prejšnji veseli značaj, ali bolje rečeno, vrnil bi se ji bil do cela, da ni bilo tak6 neizrečno pusto in žalostno v domači hiši. Kako pač bi bila prepevala v tisti hudi zimi, ki je zunaj pokrila mestne ulice, da je le malokdaj posijal solnčen žarek skozi gosto meglo; kako vesela bi skakala po sobi, prav tako, kakor skače brezskrbno dete, skakala sosebno tedaj, kadar ji je došlo pismo iz daljnega mesta, tolikanj iskreno in tolikokrat poljubljeno — — da ni morala čustev svojih prikrivati očetu in da ni bil baš ta oče do cela drug! . . . Res, čudovito se je izpremenil Bron ; postaral se je vsaj za deset let! On, ki je prej toli rad bival v njeni družbi, on, ki je bil tako zgovoren in ljubezniv, kadar je zvečer v mehkem naslanjači s pipo v ustih gledal svojo deklico, sedečo z ročnim delom ob prijazni svetilki — on je sedaj hodil svoja pota in bil zatopljen v nevšečne misli. Povedali smo že, da Olga pred onim dnevom, ko sta si z Go-ranom priznala ljubezen, ni zapazila izpremembe očetove, ker je imela dovolj svojih mislij; ali sedaj, ko jo je minil notranji nemir, sedaj je strahoma spoznala, da oče ni več tisti. In nič ni izdalo, da je skrbnih očij pozvedovala po vzroku njegove izpremembe — srepo jo je pogledal in jo rahlo potisnil od sebe, dočim je ves razdražen samo dejal: »Nič ni, pusti me!« 594 A, Funfek: Rokopis. Vselej Bron seveda ni bil takšen. Pripetilo se je — menda prvič v njega življenji — da se je nekoč pozno in šibečih nog vrnil domov, kjer je sedela deklica vsa preplašena pri svojem šivanji, nevede, kako bi si raztolmačila odsočnost očetovo. In tedaj si je ihteč zakrila obledeli obraz, in groza jo je bilo očeta, katerega je, to je pač spoznala na prvi hip, preobladala preobila — pijača! Bron pa je bil tistega večera izredno dobre volje in zgovoren kakor ne iz lepa. Vesela družba je bila to, in zakesnil se je nehote. Saj pa tudi dobro de samotarju, kakeršen je on, če se kdaj nekoliko poveseli. In razkladal je osupli poslušalki, kateri ni bilo ni jedne besede iz ust, kako radostno so ga medse vzprejeli znanci, katere je doslej poznal tako rekoč le od daleč, samo po imeni, in kako jim je moral obetati, da nocojšnji večer pri »Vinskem sodu« ni bil zadnji, ki ga je prebil med njimi. Nat6 pa je hipoma zasuknil svoj samo-govor in se začel rogati onemu mladiču, ki mu je ondan prinesel tisti smešni rokopis . . . Olgi seveda ni bilo jasno, kako je od vesele družbe tako neposredno prestopil h Goranu, in tudi ni razmišljala o tem. Ali vsaka porogljiva beseda očetova, ki je čimdalje bolj dajal duška svoji jezi, zabodla se ji je kakor strupen trn v srce. In najrajši bi bila šinila k vinjenemu možu, položila mu roko na usta in vzkriknila na ves glas, da tako ne sme vpričo nje smešiti moža, katerega ljubi! Ali tega ni storila in niti vzdihnila ni, pač pa je potem mesečni žarek, ki se je skozi zaveso prikradel v njeno sobo, svetil na bledo deklico, ki je zamolklo ihtela v tiho noč in ob okenska stekla pritiskala razvneto glavico . . . In takšen večer ni bil poslednji. Brona je prevzel nekov neumeven nemir, da mu kar ni bilo ostati doma. Celo tedaj, kadar je bil najbolj zatopljen v uredniški posel, zgenil se je hipoma, kakor bi ga bil pretresel mraz, vrgel per6 ob mizo in švignil pokonci. Takrat se je pač tudi kakor nezavesten zagledal v strop ali na ulice, dokler ni naposled po sili dvignil glave, zmajal ž njo in se zopet zaglobil v delo. In čim bolj je pohajal čas, tem nemirnejši je prihajal. Kadarkoli je došlo pismo, pogledal je najprej njega pečat in potem list nejevoljno in vender kakor olajšan položil od sebe. Očito je bilo, da pričakuje poročila, katero pa le ni hotelo in ni hotelo priti . . . Potem pa, ko je potekal dan za dnevom, bilo je videti, kakor bi se zopet nekoliko upokojil. Delal je vztrajneje, bil vedrejšega lica in se prijazneje razgovarjal z Olgo. Deklica je hvalila Boga, da se je oče brez dvojbe iznebil moreče skrbi, in vse je kazalo, da se prejšnje A. Funtek: Rokopis. 595 razmerje vrne v hišo. Veselejša pa je bila tem bolj, ker ji je Goran pisal, da je izborno prebil svoj izpit in da se sedaj, krepak v svoji ljubezni in svoji volji, pripravlja na poslednjega. In že se ji je v tihi uri, ko je sama zase sanjala v svoji sobi, učvrstil sklep, da očetu razodene svojo tajnost — saj je sedaj popolnoma pozabil na to, da bi se kdaj zopet rogal mladeniču — ko se je nekega večera, bil je sveti božični večer, nenadoma zopet vse izprevrglo tako, kakor je bilo nedavno. Iskrečih očij in neprirodno rdečih lic stopi tistega večera Bron iz pisarne v njeno sobo, držeč pismo v roki. »Citaj!« deje Olgi in sede kakor iznemogel na stol. Začudena prejme deklica list iz njegovih rok. Bil je kratek. Z laskavimi besedami je poročalo ravnateljstvo stolnega gledališča Bronu, da se je njega drama vzprejela z vsemi stavljenimi pogoji in da se uprizori najkesneje že sredi prihodnjega meseca. Delo je krasno, in zat6 se je nadejati, da ni bilo poslednje, katero je gledališka uprava prejela od čislanega gospoda pisatelja . . . »Papa, tvoja drama!« vzklikne Olga radostno presenečena, »tvojo dramo so vzprejeli, papa! In kak6 priznalno ti pišejo! Oh, ti niti ne veš, kak6 me veseli to pismo, moj ljubi, učeni moj papa!« In viharno ga objame in ga poljubi na čelo. Zdajci pa se ozre nanj in vidi, da ni nič tako vesel, kakor je človek, kateremu dojde takšno priznanje. »Ali kaj ti je ?« meni osuplo in stopi za korak od njega. »Ali se ne veseliš tudi ti z menoj ?« »Potrpi, Olga,« de Bron malone hripavo in se poskusi nasmehniti, ne da bi ji pogledal v oči, »preveč me je prevzela ta novica, sosebno ker — ker je nisem pričakoval. Veruj mi, vse kipi v meni — pretesno mi je tukaj — na zrak moram — pozneje — božični večer je nocoj — pomeniva se kaj več. Z Bogom do tedaj, Olga!« Ni mu branila, ko je segel po klobuku in suknji, da odide. Saj ji je kar hipoma prešlo veselje prvega trenutka, da sama ni vedela, kdaj in kak6. In živo se ji je v spominu pojavil oni usodni prizor, ko je v sosedni sobi oče tako neusmiljeno razdeval dramo nekoga drugega, dokler ni naposled zgorela v peči. Ta misel pa ji je zagrenila prvotno radost, in cel6 nekaj kakor rahla zavist do očetovega uspeha ji je sililo v dušo. Toda šiloma se otrese tega čustva in se trudi biti vesela. Mimo tega jo obide nadeja, da utegne oče sedaj, ko je dosegel ono, po čemer sta tolikanj hrepenela oba in zaradi česar je bil morda tudi 38* 596 A. Fantek: Rokopis. tako čmeren zadnje čase, dokaj mirneje zaslišati to, kar mu mora itak odkriti prej ali slej. Glasno ji utriplje srce, ko ga pokliče nazaj. Bron že stoji pri vratih, ali začuvši njen glas, vrne se in jo gleda vprašaje. Ona pa steče k njemu in mu zardela položi glavo na prsi. Da, težko je bilo povedati, kar ji je težilo dušo! »Olga,« izpregovori Bron nenavadno mehko in ji pogladi lase — dobro čuti deklica, kako se mu trese roka — »Olga, ali bi mi rada še kaj povedala?« Ne upa si povzdigniti očij k njemu. Komaj slišno šepne: »Papa — meni kar neče iz spomina, kako trd si bil ondan z Goranom, ko ti je prinesel svoj rokopis . . . Verjeti ne morem, da bi bil tako slab, kakor — kakor si dejal. Morda bi bilo treba samo kaj predrugačiti — in tebi, ljubi moj dobri papa, tebi bi bilo lahko nasvetovati, kar je bilo potrebnega — —« Težko dihaje je poslušal nje besede, sedaj pa jo malone osorno potisne od sebe. »Tega ne umeješ, dekle!« pravi zamolklo, »to je bilo vse tako — tako zveriženo in neverjetno, da bi bilo škoda nasvetov. Da, da, škoda«, ponovi odločno in jezno. »In če bi hotel biti na uslugo vsakomur, kdor pride kdaj s takšnim — —« »Ali njemu!« izvije se ji iz stiskanih prsij, »Goranu bi bil pač lahko storil to uslugo! Saj je on — —« Deklica ni izgovorila. Tista srčna prošnja, ki je zvenela iz hčerinih besed, zazvenela je tudi njemu v dušo. Kakor od strele zadet, vzravna se zdajci visoko pred njo, krčevito jo prime za glavo ter ji srepo gleda v zardeli obraz in plašne oči. Blisek spoznanja se zažari v njega pogledu, nato pa deje z mrtvim glasom: »Olga, tvoje besede — ta prošnja — ali sem bil slep — Olga, dekle — ti — ti ga ljubiš?« Nato še vidi, kako mu pokima z glavč>, potem se opoteče k stolu in si zagrebe upalo lice v roke. Ona plane k njemu in se zgrudi predenj. »Papa, za Boga svetega, kaj ti je?« Poskuša mu razkleniti roke, ali kakor od železa se pritiskajo k njega obrazu. In zaman so vse tiste proseče, ljubeznive besede, katere mu govori in s katerimi najprej boječe, potem čimdalje pogumneje odkriva svojo ljubezen . . . Odgovoril ji ni, in šele, ko se uničena umakne od njega, videč, da je niti ne posluša, ne sliši, tedaj se mu polagoma povesijo roke in zamolkel vzdih se izvije njega grlu. »In on — kje je sedaj on?« vpraša jo brez glasu. Bile so prve besede! Njo pa preoblada veselje, da je začula glas očetov, in ohrabrena stopi bliže. Ali Bron ponovi hripavo: A. Fuutek: Rokopis, 597 »Kje je?« »V stolnem mestu — že odkar je bil zadnjič tukaj — —« Deklica se ustraši blaznega smeha, ki zdajci zazveni po sobi. Bron pa plane pokonci in bega po stanovanji. »Dobro — jako dobro — ondu, kjer se uprizori — moje delo! Haha, v gledališče pojde in videl ga bode — in tedaj-------oj, kleti rokopis in kleto trenutje, ki ga je privedlo v to-le hišo I In ti, ti, dekle, ki sem te tolikanj ljubil, ti nesrečno bitje, za katero sem živel in delal, da bi ne ostala v bedi, kadar zatisnem oči — ti ga ljubiš! Ali je še kaj smešnejšega na svetu?« In zopet se zasmeje, da kar zazveni po sobi. Ona pa ga gleda široko odprtih očij in ne umeje ni besedice. Otrpla se zgrudi na stol in si za krije obraz. Mrači se ji, in rdeči bliski se križajo pred njenimi pogledi. Tedaj pa Bron iz nova pograbi palico in klobuk ter plane kakor brez uma iz sobe . . . Bil je to sveti božični večer, ko se sleharno človeško bitje veseli doma v svoji družini — bil je prvi sveti večer, katerega Bron ni prebil poleg svoje hčere ... * * Zunaj je vladala brezmejna jasna noč po tihi zemlji, in brez števila zvezd se je lesketalo na snežno odejo, pokrivajočo polja in travnike. Po zasneženi cesti, držeči iz mesta, pa je hitel droben mož s klobukom nizko potisnjenim na čelo, dalje in dalje, časih mrmrajoč neumevne besede . . . Bil je Bron. Ničesar ni videl okolo sebe o brezkončni lepoti svete božične noči, in tudi 6na mehka čustva, ki se nevdržno pojavljajo v nji, niso imela prostora v njega omračeni duši. Bežal je in bežal, kakor bi hotel uiti samemu sebi, in ž njim so ljuto begale brezupne misli, katerih se niti jasno ni zavedel, katere pa so mu tolikanj grozneje razvnemale glavo! Sveži nočni zrak ni ostal brez vpliva nanj; vrhu tega je pro-vzročila telesna utrujenost, da je hodil nekoliko počasneje. Toda sedaj šele, ko se mu je polagoma vračala zavest, zavedel se je vsega gorja, od katerega mu je drhtelo srce, in krčevit trepet mu je izpreletel telo, v prsih pa ga je kar zaskelelo, da je zdajci obstal in globoko zasopel vase mrzli zrak. Ozre se nazaj proti mestu — glej, kako daleč ga je pustil za sabo! In baš ondu je tudi ostavil deklico, ki sedaj strahoma čaka njega, očeta . . .sama v svoji bolesti . . . sama na božični večeri Ali baš ta deklica je kriva vsega tega zla, ki se je v poslednji dobi vsulo nanj! In česar ni provzročila vedoma in hotoma, to je storila pozneje, ko se je udala njemu, mlademu možu, katerega 598 A. Fuutek : Rokopis. bi najrajši pehnil v najglobočje brezdno peklensko! . . Po bliskovo se vrste Bronu vse podobe iz nedavnih dnij pred duševnimi pogledi — ondu pod neštetimi zvezdami se izpoveduje samemu sebi . . . Najprej ljubezen do hčere — prevelika ljubezen. Kolikokrat, ko mu je bilo po napornem delu treba okrepila, ustavila mu je korak proti krčmi misel: »Stoj, tatvina bi bila Olgi — odreci se, kakor si se odrekel že marsičemu nji na ljubo!« Nat6 častihlepnost. Hčeri svoji na ljubo se je lotil tudi drugega književnega delovanja, nego ga je zahteval »Blisek«. Posrečila se mu je jedna igra; prejel je prvo nagrado. Ali od tedaj mu je bilo, kakor da se ne more več ločiti takšnega delovanja: vzbudila se mu je častihlepnost. Spisal je še to in 6no. Dobro mu je delo priznanje, in všeč mu je bilo, da ga cenijo tudi drugje, ne sam6 v njega mesteci. Sosebno pa mu je še prijalo srečno življenje v domači sobi — da, tedaj je bil srečen navzlic ponižnemu — dejal bi skoro — siromašnemu življenju 1 Nat6 še tista nesrečna drama, katero so mu odbili. Užaljen je bil in čutil je, kako so mu pešale duševne moči. V tistem razpoloženji pa je kruta usoda privedla k njemu mladeniča z globoko zasnovanim, krasnim delom, in on — on se je udal izkušnjavi in si nepoštenim p6tem pridobil njega rokopis! Ha — še sedaj ga vidi v sobi, kako je stopil k peči in vanjo vrgel svoje delo, češ: »Zgori naj, kar ni vredno, da bi stopilo med svet« 1 Kako so se tedaj njemu, Bronu, zaiskrile oči — njemu, ki je bil tolikanj lokav, da si je prej priskrbel prepis, katerega je potem za svoje delo, s svojim poštenim imenom na čelu, poslal v stolno mesto . .. Oboje zopet: ljubezen in častihlepnost, pritiralo ga je do tega čina, in nikoli ni res, da bi se bil takrat kesal svojega zlodejstva! In če se mu je tresla roka, ko je pečatil rokopis, to ni bil strah, nego pričakovanje je bilo, slutnja prihodnjih uspehov ! In vrhu tega: rokopis je bil tudi nekoliko njegov, zakaj prav takšen, kakeršen je bil »Siromak« iz početka, izvestno ne bi bil prišel na pozornico, najsi je jasno pričal o velikanski zmožnosti Goranovi. Tak6 je: Bron je skrbno zabrisal, kar je bilo nedostatnega, dodal to in 6110 iz svojega, iz kratka: reči sme, da je šele on obrusil in opilil dragoceni kamen, katerega mu je bilo naključje položilo na pisno mizo. Zato pa: to vse ni bila tatvina, katere bi se moral sramovati pred svetom, in zato je prav za prav nepotrebno, da bi se tolikanj udajal sitnim mislim in očitanjem, pod katerimi se mu je poslednje dni klanjala duša . . . In vender : tatvina je bila venderle! Ce zdajci stopi Goran predenj in mu vrže v obraz besedo: »Tat«! — tedaj ne more jezno vzkipeti, kakor vzkipi poštenjak ob nezasluženem očitanji, in še več: ako mu A. Funtek: Rokopis. 599 Goran vpričo vsega sveta očita književno tatvino, tedaj mora takisto pogoltniti te strupene besede — — »Ne in ne!« vzklikne Bron in udari z nogo ob ledena tla, »pogoltniti jih ni treba! Kdo je ta Goran, in kdo je on? Smijali bi se ubogemu bebcu, ki bi si svojil delo Bronovo! Saj bi bilo pač treba le jedne odločne besede, označiti bi bilo treba mladeniča za preprostega književnega sleparja, in Bron bi ostal čist pred svetom, in vsa slava, katero si pridobi »Siromak«, njegova bode in nikogar drugega! . .. Ali prav to je: Bron bi ne mogel izreči take odločne besede! Iz ust svoje hčere, tiste ljubljene hčere, za katero se je zakrivil nezaslišanega zločina, začul je nocoj grozno novico, da ljubi Gorana, njega, katerega je poteptal oče z osornimi besedami, samo da si je prisvojil njega rokopis . . . Kri sili Bronu v glavo, da se mu kar pisani krogi delajo pred očmi. Olga — naposled bode tudi ona zvedela o vsi tej grozni stvari, in kdo ve, ali se studoma ne obrne od njega, od očeta, ki je oplenil ljubljenca! Da bi se nje oči srdito in zaničljivo uprle nanj, da bi zajokala zaradi brezstidnosti očetove — tega, tega bi ne prebil ... In on, pravi pisatelj, on bode v stolnem mestu v gledališči, kamor ga izvestno prižene radovednost, da vidi delo, katero je spisal Bron, oče njegove neveste — haha — vse to je smešno — on bode videl na svoje oči, da je ljuto okraden, in tedaj bode pač razdražen prihitel nazaj v mesto in vpričo Olge ga bode nazval navadnega tatu, in v javnih časopisih se bode razpravljala ta čudna, skrivnostna stvar, in zlobni jeziki bodo govorili to in ono, in Olga bode trepetaje od ljubljenca svojega prosila usmiljenosti sivemu očetu — on, Goran, pa se bode z zlobnim smehom rogal nji, nedolžni deklici, in ji očital, da je tudi sama vedela za sleparstvo očetovo — — ha, ali ga vidiš: ondu prihaja po cesti, baš pri onem drevesi je, in jokaje se vije Olga ob njega vznožji, in s satanskim smehom pristopajo biriči, da ga odvedo v temnico, njega, navadnega tatu ... in sedaj jo vidi, kak6 omedlela, morda mrtva, zapira modre zvezde . . . smeh, šum, glasno roganje, vmes divji grohot: »Slepar, tat, lopov!« . . . »Haha!« zagrohoče se Bron, »le pridite, lopovi! Ali vidite, kak6 gori v peči rokopis — kaj pa hočete še ? Hej, sedaj očrneva — haha, evo, kupček pepela! Ali jaz ga nisem sežgal, nego ta — ta — ah!« Bron začuti ljuto bolečino v glavi in se nezavesten zgrudi na tla . . . Iz dalje trepečejo ubrani glasovi po svetlem zraku. Božični zvon kliče k polnočni službi božji vse tiste, ki so svete volje . . . (Konec prihodnjič.) 6l2 Zamejski: Školjke. Ob letu pa j'e svojeročno okrasila osamelo gomilo zadi za grajskim vrtom s pestrim cvetjem, in na dan 29. avgusta sta klečala na nji grof Devski in baronica Lucija. Grof Devski je šel tudi posetit grob nesrečnega rojaka in je ostal tisti dan v gradu. # -X- -X- Tri leta pozneje. — Dan 29. avgusta! — Na grobu Arnoldovem klečita Devski in Lucija. Nad gomilo spomenik od belega marmorja, v marmorji izklesana polovica črne krogle, pod njo »Noire« in dve prebodeni srci. Skupaj odideta v grad grof in baronica. Mnogo sta govorila o pokojniku. Prišla sta do čudnega konca: »Še nekaj! Ali se zavežete, da ne bodete ljubosumni na Arnolda in stare spomine?« »Prav rad! Skupaj se hočeva zatopiti vanje! Kaj ne da, Lucija?« Pokimala je. — Za mesec dnij sta se poročila grof Stanislav Devski in baronica Lucija Elmersteinova, porojena Nemrava.