Rukibu Beganoviču
Vem, da Naša skupnosi ne objavlja nekrologov, razen kadar umre kak naš veliki socialistični voditelj ali pa vsaj krajevno znamenitejšipolitičnide-lavec, vendar sem se odločil, da napiiem nekaj besed o Rukibu, znancu iz sosednjega bloka, malem človekupo svojempoložaju vdružbi, toda velikem človeku po svojem pokončnem odnosu do življenja in do trpljenja.
Rukib seje na invalidskem vozičku, kigaje namesto njegovih nemočnih rok poganjala elektrika, vsak dan dvakrat pripeljal v naio soseščino pogle-dat svoje zajce. Imeljihjepetdeset, osemdesel, kdajmordatudičezsto, same plemenske. SosedFrance mujeprijateljsko postavil veliko leseno stavbo z zajtniki levo in desno v dveh ali treh nadstropjih. Rukib seje zapeljal vanjo inživake opaioval odločal o njihovi prehrani, parjenju, premeščanju. Vča-sihjihje tudigladilpo mehkih kožuščkih, toda vzdigniti ni mogel nobenega. Za telesno počutjefarme je že leta skrbeh irnopolta deklica s čopom.
KadarRukib, ki si ni mogel sam odrezaii niti košček kruha ali sepreložiti z ležišča na voziček, niimelopravkovzzajci,jeprebiralin urejalgumice, ki so mujih voziliz Gume, alipa sprejemalznance in prijatelje, injim spomoč-jo zveste Margiie, tudi same na in validskem vozičku, prirejalje bosanske meze-te, okusne prigrizke ob dobri čaši inprijetnem klepetu. Zadnjo pomladje rad Sahiral pri Šeslici na terasi, kijedostopna tudiza njegovo vozilo. In odlodga jepoznalo karprecej krajanov. Najbržpaje le malokdo vedeloRukibu kaj več kot to, daje doma nekje okrog daljne Tuzle, da zna dovolj lepo govoriti tudipo naše, daje veder, sosedsko in čioveško prijeten, prijateljski sobesed-nikpaosterSahisLZaieikoobolelostjomišicjezbolel komujebilo Hlet, in sčasoma seje moralpreselili na voziček, na kateremje ostaldo svojega 40. leta. Imelje torej nelahko življenjsko pol, loda nikoli se nijezil nad svojo usodo. Nasprotno, vedno namje dokazo val svojo izredno življenjsko voljo in ustvarjalno sposobnost,kije ni zalrla ne priklenjenost na voziček ne telesna nemoč. Rukibova življenjska vedrina in ustvarjalnost se nista kazali samo v druitvu paraplegikov ter v društvu rejcev malih iivali, niti ne samo v prijaz-nih besedah, zmeraj olepšanih sprijetnim nasmeškom, uresničevala seje lu-di v lastni lepi hiši, ki sijoje skorajda zgradil v rojstnem kraju v Bosni, v neposredni bližini vaike dzamije, kateri je kot sosed ob gradnji daroval železno ograjo. Rukib ni mogel zabiti niti žeblja, ustvarilpa sije — s svojo vedrino, svojim oplimizmom in pridnostjo — sodobno opremljen lastni dom. Nekot seje nameravalpreseliti vanj skupaj z drago Margito in zdravo, živahno deklico, kije končala osnovno šolo.
Rukibu seje 23.junija ta želja nenadoma in na drugačen način izpolnila. Minilaje še ena noč in v sončnem julru seje tiho, za večino krajanov čisto neopazno odpetjal za vedno počivat v rodno zemljico. Poslo vili smo se s pri-zadeiostjo in žalostjo, toda s spominom na človeka, katerega življenjsko ust-varjalnost bomo vsi, ki smo se z njim srečevali, zmeraj občudovalL
JAKOB MÜLLER