571
SREČANJA
ŠESTDESETLETNICA  GUSTAVA  KRKLECA
Diie 23. junija bo dopolnil šestdeset let pesnik Gustav Krklec; letos tudi mineva štirideset let, kar je izšla v Zagrebu njegova prva pesniška zbirka »Lirika«. V razponu tega časa je Krklečeva umetniška osebnost ustvarila delo, ki sega s svojimi najznačilnejšimi dosežki med vrhove hrvaške pesniške umetnosti. Zbirke »Srebrna cesta« (1921), »Ljubav ptica« (1926), »Izlet u nebo« (1928) in še nekatere, tja do »Darov za Bezimeno« (1942), do »Tamnice vremena« (1944) in »Treh poem« (1949), so postaje na razvojni poti enega naj-tipičncjšili pesnikov razdobja med vojnama, hkrati pa že s svojimi naslovi simbolizirajo Krklečevo umetniška hotenje.
Kakor jo bil na začetku poti, tako je ostal Krklec do današnjega dine izrazit lirik. V času, ko je premagoval v sebi vplive tiste stilne anarhije, ki je bila skupen imenovalec za nebrzdani tok raznih »-izmov« po prvi svetovni vojni, je našel pot k sebi na srebrni cesti osebno intonirane, subjektivistične in vendar ne brezvsebinske in brezidejne poezije, tiste, ki karakterizira njegove prve zbirke. Skozi razigrano življenjsko pomlad »Ljubavi ptica« in »Izleta u nebo« je sredi viharjev nove vojne prinesel svoje darove Brezimeni, tej sorodnici Blokove Neznane dame. V »Tamnici vremena« je spregovoril s pesniškim jezikom ljudi, ki so z občutljivo, bolno vznemirjeno in vendar za  heroično  akcijo  nesposobno dušo doživljali  barbarstvo  ustaške  tiranije.
Od tod se je rešil z novo, objektivizirano, pogosteje tudi epično-lirično poezijo, kakor jo najdemo v »Treh poemih« in v Krklečevih poznejših pesmih z njihovim priključkom na stvarnost nove družbe. Življenjski optimizem in tiha elegičirost, erotična opojnost in trezno presojanje časa, kipeča barvitost pejsažev in muzikalua spevnost čustvenih razpoloženj — to je hkrati s kvalitetami formalnega značaja vtisnilo Krklečevi vezani besedi značaj umetniško pomembne izpovedi. Mimo tega je spisal nekaj knjig v prozi, tako zlasti zbirko esejev in feljtonov »Lica i krajolici«  (1954).
Gustav Krklec je z novimi izraznimi sredstvi nadaljeval linijo hrvaške moderne, vnašal v poezijo rilkejevsko prizadevanje po izražanju nedopovedljivih odtenkov emocialnega življenja, ne da bi podlegel čemur koli,- kar je prehodno vplivalo nanj: ne ekspresionizmu in ne Rilkejevi poetiki skrivnostnega iu nedoumljivega. Ostal je združen s svojim časom, svojimi tlemi in z množičnim življenjem svojega naroda. Doma iz Hrvatskega Zagorja se je rad vračal k brezam in rumenim poljem domačega kraja, k zidanicam nad zagorskimi vinogradi, v svet, ki so ga opevali Matoš, Galovič, Krleža in drugi.
Kot rojaka iz pokrajine oJi Sotli je Gustava Krkleca že zgodaj zamikala slovenska dežela; kajkavsko narečje ga je približalo tudi našemu jeziku in naši slovstveni kulturi. Prebiral je slovenske pesnike in jih prevajal. Njegov prevod Župančičevega »Cicibana« je doživel dve izdaji, »Sonetni venec, je skušal dognati do odtenkov, ki jih niso dosegli drugi prevajalci Prešerna v srbohrvaščino, prevedel je tudi posamezne pesmi Župančiča, Gradnika, Sr. Kosovela, Fr. Albrehta, P. Golie in drugih. Iz naše proze je prevedel dve knjigi Ivana Bratka, sedaj pa pripravlja večji izbor iz spisov Juša Kozaka-Prav posebno prizadeven je Gustav Krklec kot esejistični spremljevalec in kronistični informator o slovenskih književnih pojavih; na tem področju je njegova bibliografija kar izredno bogata.
Za šestdesetletnico Gustava Krkleca je pripravila Državna založba Slovenije večji izbor njegove lirike (okrog 1500 verzov) v prevodu Kajetana Kovica, Petra Levca, Janeza Menarta, Toneta Pavčka in Jožeta Udoviča. Tako se je Krklečeva lirika, doslej znana samo ožjemu krogu slovenskih poznavalcev hrvaške in srbske poezije, približala vsem tistim, ki jih mika vezana beseda v našem jeziku; izpolnjen je bil tudi moralni dolg nasproti temu jjrijatelju slovenske literature.
B. B.
572