0 peticiji na državni zbor za izbolj- šanje gmotnega položaja ljudskega učiteljstva. Poročal pri _avezinem» glavnem zborovanjii v Pulju nadučitelj Pavel Plesničar. (Konec.) 5. Službena doba. Učiteljstvo je mučenik svojega poklica. Dan na dan mora prebiti 5, 6 do 7 ur v zaprtih, zadehlih šolskih prostorih. Svoje najboljše moči porabi pri pouku. Duševno in telesno izčrpan stopa učitelj iz nezdravih prostorov. Mari po končanerri stanovskem delu počiva? Nasprotno! Zaradi neznosnega materijalnega položaja se mora tudi zunaj šole vbijati, da preživi sebe in svojce. Kaj pa z vzgojo lastne družine, ki bi ji moral vsak učitelj posvečati kaj največ pozornosti ? Skoro da je prisiljen na to popolnoma pozabiti. Nima časa, nima sredstev za to! Razume se, da je tako naporno delo zdravju kar najbolj škodljivo. Visoki zbor! Štatistika nam jasno kaže, da je umrljivost med učiteljstvom izmed vseh stanov največja! Državna uprava je težavo učiteljskega poklica izprevidela ter odločila c. kr. profesorjem le tridesetletno službeno dobo. Ako velja tridesetletna službena doba za srednješolsko, zasluži kaj takega še posebej ljudskošolsko učiteljstvo. Povsem logično bi bilo, da se slabše plačanemu delavcu stavijo manjše zahteve, oziroma da je delavec, ki opravlja težja dela, vreden tudi večjega, daljšega počitka. Štatistika nam tudi kaže, kako redki so v sedanjih razmerah oni izmed učiteljstva, ki so deležni počitka na večer svojega življenja po končanem 401etnem, pravzaprav 421etnem službenem delovanju. Lahko rečemo, da ni stanu, ki bi moral pri toliki odgovornosti toliko truda trpeti kakor je ravno učiteljski, zato bo pač vsakdo pritrdil, da je ljudskošolski učitelj vreden zgodnjega počitka. •Vrhu vsega tega se zgodi mnogim izmed učiteljstva velika krivica s tem, da se jim ne vštevajo v službeno dobo aktivna vojaška leta, kakor se to godi pri uradništvu in vseh državnih uslužbencih sploh. Takega učitelja je po sedanjih pravnih odnošajih prav malo osrečila vojaška suknja, zakaj služiti je takemu ne le 40, oziroma 42 let, temveč celih 45 let. To je pač doba, ki ji mora kloniti še tako čvrsto in zdravo telo. Razumljivo je, da živi skoro vse ljudskošolsko učiteljstvo dandanes v zavesti, da tiste dobe, dobe miru in počitka svojega le malokdo dočaka.J Ta zavest pa nikakor ne veča veselja do učiteJjskega stanu. Vsi ti odnošaji so napotili avstrijsko učiteljstvo, da kliče skupno: Službena doba Ijudskošolskega učiteljstva naj se skrči na 30 let. V to dobo naj se vštevajo tudi aktivna vojaška leta. 6. Uvrstitev v osebni štatus. Med učiteljstvom različnih kronovin je velika razlika, kar se tiče načina razdelitve učiteljstva v plačilne razrede. Najkrivičnejši način take razdelitve smemo imenovati krajevni sistem, kakršen ravno eksistira v Istri. Učiteljstvu le dežele se godi v tem oziru v resnici vnebovpijoča krivica. Za dokaz tega naj služi sledeči zgled: Na ljudski šoli v X,ki je tretjega plačilnega reda, služi že 15 let definivno nameščen vesten in marljiv učitelj. Vse svoje moči je porabil za prospeh in napredek sebi izročene mladine. V istem kraju služi tudi učitelj, ki je pravkar položil izpit učiteljske usposobljenosti. V kratkem se razpiše na dvorazrednici v Y služba, ki je druge plačilne vrste. Oba učitelja sta prosilca. Po § 12. istrskega deželnega zakona z dne 3. novembra 1874. 1. ima pravico izbirati terno prosilcev občinski zastop. In zgodi se nekaj čudnega, nepedagoškega! V ternu je na prvem mestu predlagan mlajši kolega, deželni odbor se s predlogom strinja in v kratkem izroči deželni šolski svet komaj dve leti službujočemu učitelju imenovalni dekret. Mlajši učitelj je dosegel na ta način po dveh letih svojega službovanja drugo plačilno vrsto, starejši pa čakaj z mnogoštevilno družino ugodnejše prilike še nadalje v tretji plačilni vrsti. Z vso opravičenostjo se sme torej zahtevati: Proč s krivičnim krajevnim sistemom! Namesto tega naj se ursti vse učiteljstvo v osebni štatus po službenih letih od izpita učne usposobljenosti nadalje kakor je na pr. že tako uvrščeno vse učiteljstvo na Kranjskem, kar naj blagovoli visoki državni zbor posebno upoštevati. 7. Razdelitev učiteljstva po plačilnih vrstah. Po zadnji regulaciji učiteljskih plač v Istri je razdelitev sledeča: I. plačilna vrsta 1400 K z 10% II. » » 1200 K s 40% III. » » 1000 K s 50%. Ker je v Istri v veljavi ravnokar obsojeni krajevni sistem, je razumljivo, da učiteljstvo te kronovine nima pričakovati priboljška svojemu gmotnemu stanju, izjemoma, da je kaka učna oseba pomaknjena ad pesonam v višji plačilni razred. Ti slučaji so pa redki. Nastane torej vprašanje: Je-li mogoče, da se pri takih razmerah more povzdigniti šolstvo do one višine, ki bi jo sicer doseglo, če bi se učiteljstvo vsestransko materijalno dobro podprl* ? Ljudskošolsko učiteljstvo je torej primorano prositi, da obrača visoki državni zbor posebno pozornost na ravnokar omenjeni moment ter sklene zakonito določbo, po kateri imajo deželni zbori uvrstiti vse ljudskošolsko učiteljstvo v osebni štatus po naslednjih določilih: I. plačilna vrsta 30%, II. » » 30%, III. » » 40%. 8. Opravilne doklade. Znano je, da imajo voditelji ljudskih šol poleg pouka v svojih razredih še mnogo postranskega opravila z uradnimi spisi itd., katerih delo časih ni prav majhno. Vsako delo zasluži plačila, zato naj se opravilne doklade sledeče razporedijo: za enorazrednice 150 K, » dvorazrednice 200 K, Za trirazrednice 300 K, » štirirazrednice 400 K, » pet ali več razrednice 600 K. 9. Plače učiteljic. Učiteljice imajo z učitelji enake študije in enake dolžnosti, zato naj bodo z učitelji v vsem enakopravne. Za ročna dela naj se jih posebej nagradi ali pa naj se za to postavijo učne osebe. 10. Stanarina. Vsak učitelj, oziroma učiteljica, ki nima prostega in primernega stanovanja, naj dobiva stanarino, ki se določa po krajevnih, draginjskih in, če mogoče, družinskih razmerah. Splošno pravilo glede stanarine bodi: Stanarina naj bo tolika, da si more učiteljstvo najeti zanjo stanu primerno stanovanje. Suplentom, oziroma suplentinjam naj se nakaže stanarina v znesku po 200 K. Vse učiteljstvo je prepričano, da posveti visoki državni zbor kar največ pozornosti na vse predstoječe želje. O tem nima dvoma; zakaj v interesu splošne prosvete, v interesu države same je, da da učiteljstvu to, kar mu gre že po obstoječem zakonu. Visoki zbor! Učiteljstvo je oni važni faktor v državi, kateremu govori § 1. državnega ljudskošolskega zakona z dne 14. maja 1869. 1., »da daje otrokom pravo podlago, da bodo kdaj vrli Ijudje in državljani.« Ljudskošolsko učiteljstvo je tedaj steber, na katerem sloni in bo slonela država, saj je ravno ono poklicano, da vzgaja v mladini, v tem cvetu in upu vsake države, patrijotično - dinastična čuvstva. Nepobitna resnica je, da bo le materijalno dobro podprto učiteljstvo moglo biti kos tej težki in odgovorni nalogi svoji. § 55. državnega ljudskošolskega zakona z dne 14. maja 1869. 1. zagotavlja vsemu učiteljstvu primerno življensko eksistenco. Vkljub temu je moralo ljudskošolsko učiteljstvo prestati bridkih in trpkih izkušenj ter z lastnimi očmi zreti, kako se mu odreka celo to, kar mu je v gori imenovanem paragrafu zajamčeno. Vse mnogoletne prošnje in želje so ostale brezuspešne. Ljudskošolsko učiteljstvo je prepričano, da je napačna razlaga, oziroma nejasnost gori navedenega § 55. pred vsem eden glavnih vzrokov teh neuspehov, glavni vzrok njegovega sedanjega neznosnega gm^tnega stanja. Da bo tedaj moglo ljudskošolsko učiteljstvo delovati kar najbolj v izpolnjevanju svojih svetih dolžnosti, zato se isto obrača vnovič do visokega državnega zbora z vdano pr ošnj o: Visoki državni zbor blagovoli upoštevati kar [najbolj vse gori navedene želje ter pred vsem popolniti, oziroma razjasniti § 55. državnega ljudskošolskega zakona z dne 14. maja 1.1869., državnega zakonika št. 62., da bodo v prihodnje vsi deželni zbori popolnoma na jasnem glede službenih prejemkov ljudskošolskega učiteljstva, da bodo ti prejemki v resnici odgovarjali duhu večkrat imenovanega § 55., oziroma XI., X., IX. plačilnemu razredu državnih uradnikov.