0 s a d j o r e j i. (Konec.) Orodje pri cepljenju je: mala žagica, močan, prav ojster zakrivljen nož, — majhen, ojster nožiček, — en večji nož s široko in tanko klinjo, da se divjak ž njo lahko prekolje, — Ieseno kladevce, da se nož v sklad zabije , — terda lesena zagojzdica, da se ž njo razpoka preži, dokler se cepič vanjo ne vtakne, — povoščeni in nepovoščeni trakovi in cunje, da se divjak obveže. Cepi se pa z mladikami žlahtnih dreves, ki pa raorajo biti enoletne iz verlinih vej rodovitnega drevesa. Cepiču se navadno trije popki puste, in nad tretjim naj se cepič odreže. Ce je pa divjak močan, se mu pa smc tudi več popkov pustiti. Cešnjam se mora cepič cel pustiti; da pa preveč vejic ne požene, naj se rau razun verhnega popka vsi drugi poščipljejo. 0 popkih nam je v vlanskeni ,,Uč. Tovaršu" verli sadjorejec g. L. Pintar prav lepo razložil. Cepiči se niorajo zgodaj dobiti, preden še kaj drevesa poganjajo. Ti se vkup zvežejo; zapisati pa se uiora na nje ime, da se potem tudi ve, kaj je kdo cepil. Oliranijo se pa cepiči tudi lahko do kresa, ako se na odlomljenih koncili v klet v perst postavijo. Jaz sem cepil le samo po čveterem kopitu, namreč: z nakladom, v liso, za kožo in v sklad. 1. Kako se z nakladom cepi. Z nakladoni cepiti je nar lože , nar hitrcje in nar lepše. Cepi se pa tako le: Vzami cep v levo roko, ga prinii s pervimi tremi persti, in odreži ga sprekoma pol drugi palec dolgo od ene strani do druge; potem ravno tako poreži divjaka lani, kjer je s cepom enako debel. Ko sta cep in divjak porezana, se položita eden na drugega tako, da koža na koži, les na lesu leži. Potem pa naj se cepič in divjak s povoščenim trakom prav dobro povijeta. Kadar drevesce eno ped dolgo mladiko naredi, se mora trak odviti, da se v les ne zaje. Za to cepljenje so pa le večidel iz pešek zrastle drevesca, ki so debele, kakor kako pisavno pero. Iz vertne šole poruvane pa lahko doma na gorkem cepiš. 2. Kako se cepi v liso. Cep se vzame v pervc tri perste leve roke; na debelšem koncu se prekoma pol drugi palec dolgo od ene strani do druge poreže, kakor pri cepljenju z nakladom, potem se cep oberne, in se mu na porezi pičlo do steržena rana naredi'. Divjak naj se odžaga ali odreže; cepičeva rana naj se na divjaka tako pomeri, da rana sloni na verhu odžaganega divjaka. Xa divjaku se od spodaj ravno taka rana naredi, kakoršno ima cep; potem se cep na divjakovo rano tako prilisne, da vso zakrije, ter se cepič in divjak s povoščenim trakom terdo povijeta. Ce divjak ni debelši kakor mezinec, se mu da samo eni cep; toda tista stran , kjer ni eepu, naj se nekoliko pošev odreže, da divjak hitrejše rano zalije. (Je je pa divjak precej debel, se inu privežela dva cepova, na vsako stran eden. Trak naj se še Ie drugo pomlad odvije. To cepljenje se pri drevescih rabi, ki so že predebeli za cepljenje z nakladom. Posebno se če.šplje, inarelice ali slive na to vižo naj raje primejo. Jaz bi vsakeiuu svetoval, da bi čcšplje, marelice, mirabele, iu vse, kar se ne rado prime, v liso cepil. 3. Kako se cepi za kožo. Odžagaj divjaka, in ga po verhu gladko poreži; poteni pa tudi na divjaku poi drugi palec od verlia proli tlam kožo prereži. Za prerezano divjakovo kožo vtakni plošnato, nalašč za to narejeno leseno zagojzdico , da se koža od divjaka loči. Potem pa primi cep v pervc tri persle leve roke, in ga prekonia pol drugi palec na dolgo od ene strani do druge poreži; tako porezau cep oberni, da se mu pičlo do steržena rama naredi. Potem mu še zgornjo mertvo kožo nekoliko posterži, ali prav za prav na laliko poreži, da se spodnja zelena koža pokaže. Xa to cep do rame za preparano divjakovo kožo vtakni, ga z dobro vpirjeno ilovico zaniaži, ali pa s povoščenim trakoni prav terdo povij. Za kožo sc cepljuje, kadar je les muževen, da se niaji, kadar je na vse druge viže že prepozno cepiti, kar se lahko do kresa godi, da ima le sadjorejec dovolj sirovih cepičev. 4. Kako se v sklatl cepi. To cepljenje kinetje nar bolj rabijo, ker ga nar bolj razumejo. I)a se jini pa tako nialo prinie, je krivo, ker niniajo za to pripravnega orodja, in tudi ne delajo tako na tanko, kakor bi mogli. Ccpijo večidel zeld visoko, niisleči, da bo drevce popred veliko in živini odšld; tega pa ne premislijo, da, če bolj visoko cepijo, slabejšo moč ima sok; pa fudi na divjaku pod cepljenjeni novih divjakovih rastlik ne potergajo. Kako bi se li poteni drevesce prijelo, ker ves sok zgubi? Sok je drevesu to, kar je človeku kri. V sklad pa tako li: cepi: Xaj pred odžagaj divjaka (ain , kjer ima gladko kožo. Ce je divjak inočno vrašen, to se pravi, če inia veliko dobrih korenin, in je že saj, kakor ročnik debel, se snie kake tri ali štiri čevJjc visoko odžagali: čc je pa divjak slabo vrašen, se mnra pa bolj nizko cepiti. Odžaganega divjaka po verhu gladko poreži, ga z oiočnim nožem po sterženu prekolji, v sklad zabij zagojzdico in sklad , to je, tudi kožo, kcr sc rada semlertjc razkolje , v. ojstrim peresnim nožičkom na obeli stranch gladko poreži. Potem pa cep napravi. Tega na obeli stranch pol drugi paleo na dolgo tako poreži, da je zagojzdi podoben; na to mu naredi po obeli straneh ramo, in ga tako v divjakov sklad vlakni, da znotrajne koži, divjakova in cepičeva, vkup pridete. Potem sklad z vlažno ilovico dobro zauiaži in s cunjo obveži. Če divjak ni čez en perst debel, se niu da Ie en cep; če je pa debel, se mu dasta dva cepova, ktera se pa morata lako oberniti, da sta v verbu bolj eden od druzega, kakor pri dnu, zato, da drevo vsaksebi raste , in da niso veje vejain na potu. V sklad se cepi takrat, kadar les začenja muževcn postajati. To cepljenje se večidel rabi pri divjakili iz lioste prinesenih. Opomniti inoram še, kadar se otroci, t. }¦ večji fantiri cepiti vadijo, naj se jiin ne pusti prav veliko cepiti, k večjemu po kakih osem drevesic, da jili preveč ne pokvarijo. Tudi preveliko fantičev v drevesnico jemati bi bilo napčno. (^Konec prih.)