36
Anton Medved: Zakaj premineš?  —  Upi in spomini.   —  Podgoričan: Lepi Tonček.
Zakaj premineš
v
v_^ez hrib  se vleče leno megla siva, Med drevjem -veter šepeta s peresi, Nebo se za temo oblakov skriva, Molče vrtovi,  travniki in lesi.
Posekala je  cvetje bridna kosa, Odplavala na jug je truma ptičev, Pred slano je zbežala svetla rosa Z  vrtov, polja, dolin, ravnin in gričev.
In zopet pust je svet in zopet prazen, Brez krasa, tožna vdova vsa narava. Pred zimo tesno vlada v nas bojazen, In kalen nam pogled po zemlji plava.
Minula doba blažene pomladi, Zakaj  premineš  hitro,  kakor sanja? Zato li,  ker uživamo te radi, Ker duši nadeje tvoj  čas oznanja?
Zato premineš hitro,  ker si lepa, Vonjave, pesmij  polna,  bujno-rožna, Ker bedni sužnji večnega smo sklepa: Vsak hip veselja plačaj  ura tožna!
Anton  Medved.
Upi in spomini.
Kako to življenje je bedno, Nestalno,  viharno,  minljivo, Kako to  srce nam je živo, Nemirno,  razburjeno  vedno!
Blesteče nas upanje čara, Pekoč nas  spomin  naudaja, In  kolikor v  upih pomlaja, V spominih srce  se nam stara.
Anton  Medved
Lepi Tonček.
(Povest.   —   Spisal Podgoričan.j (Dalje.)
IV.
I etaČeva rodbina v Globoki Dragi je bila stara, poštena in spoštovana in najbrž jedna izmed najtrdnejših v kraju. Razven velike kmetije okoli doma in velikih jelovih gozdov so imeli Petačevi tudi malin in pilo. Petačevi so bili pošteni malinarji, jemali so majhno merico in zato so imeli vedno dovolj mleti; pol kraja je prinašalo natlačene vreče v malin, da so težki kameni zamolklo trli noč in dan kleno zrnje. Istotako je praskala pila, ako le ni bilo prevelike suše. V nedeljo in praznikih sta počivala malin in pila. Petači so rezali največ svoj les, katerega so sekali v svojih gozdih, ali pa so si ga kupovali v grajščinskem gozdu ali pri drugih posestnikih. Plačevali so pošteno in nikakor niso odirali onih, kateri so bili v sili, s prenizkim plačevanjem lesa. Z židi niso kupčevali PetaČi, ker jim niso zaupali. Rajši so prodajali les kri-stijanom, dasi včasih ceneje kakor tržaškim Židom, ki hočejo z višjimi cenami izpodriniti kristijanske trgovce, da potem svojevoljno narekujejo ceno lesu in bogate svoj žep.
OČe Petač, ki je vladal v Globoki Dragi ob času naše povesti, bil je krepek mož pri šestdesetih letih. Njegova postava je bila častitljiva. Bil je precej visok, širok Čez prsi, širokega obraza in sivih las. Njegov glas je donel zavestno, iz oČij mu je odsevala prostodušna odkritosrčnost. Z ženo, katero si je bil izbral sam, imel je Četvero otrok, dva sina in dve hčeri. Najstarejši, šestindvajsetletni Luka, je bil namenjen za dom, najmlajši, Tomaž, se je šolal za gospoda, hčeri bi se bili pa omožili, kadar bi se nakljuČilo kaj pripravnega in dobrega.
Nekega popoldne se je oče PetaČev sam premetaval s krclji pred pilo, marsikaterega že zavalil na voz in ga zrezal. Zopet se je znašal s cempinom nad debelim krcljem, ko pride izza vogla duhovnik in se ustavi pri Petaču:
„Oče, ta ne pojde!"  ogovori ga duhovnik.
PetaČ ne odgovori ničesar, ampak upre se, nakrene z vso močjo, da ves zarjavi v obraz, in krcelj  se zavali na voz.
Stari se globoko oddahne in pozdravi duhovnika.