^R. STANE RAPE: Podmladek ,,Rdečega križa". »Kakor se Indijanec z Orinoka pobarva predno zapusti svojo kolibo, ne zato, ker pričakuje od tega neposredne koristi, temveč, ker b! se drugače sramoval iti med svojce; prav tako se polaga velika pažnia na »vzgojo« modernega otroka, ne zaradi globoke notranje vrednosti vzgajanja, temveč iz bojazni, da bl »neclviliziran« izgubil ugled v javnosti.« (Po H. Spenzer-u: »0 vzgoji«.) Iskal sem izraza čustvu neugodja, ki me le spremljalo neprestano odkar se je pričela tretirati med nami naloga »P. R. K.«, pa se mi zdi, da bi na noben način ne bil zmožen plastičneje ilustrirati tega čustva, kakor z uvodnimi besedami. Niniam namena odrekatl »ralson d' 6tret praksi »Podmladka«, ki se skuša zasidrati tudi med nami, želim le podati istinito sliko njenega vpliva na mladino in šele na podlagi proučavanja izreči končno sodbo. • Tudi ne bom posegel daleč nazaj v pretekiost, saj srno si v tem že vsi edini, da pri prvih korakih, ki jih je napravila imenovana organizacija v našem kraju nismo pokazali baš velike spretnosti v praktični izpeljavi njenih nalog, zato pa hočem tem odločneje pojasniti nove posfcuse, ki slone deloma na stari Izpodletell praksi, deloma na »novih« postavkah. Odkrito priznavam, da sem prav do predkratkim mislil, da izgiibljam ogromno časa z brezplodnim razmišljanjem o nam primerni organizaciji podmladka, saj sem se vračal k tej misli bolj zaradi tega. ker sem, če se smem tako Izraziti. čntil pogrešenost dosedanjega postopka, nisem si pa znal prav odgovoriti, kako si zamišljam sam njegovo de'o. Z velikim zanimanjem sem tedal čital članek dr. Leopolda Poljanca: »Naraščai Rdečega Križa« v »Sl. N.« in »U. T.« ln to tem bol', ker sem upal, da mi bodo dani če ne rešitev pa vsaj migljaii odnosno novi vidiki za rešitev problema, ki me je naravnost mučil. Ne bo odveč, če se s temi vrsticami pečamo nekoliko dalje časa. Ves članek moremo reduclrati na dve točki, kl mu ležita predvsem na srcu in to: 1. »P. R. K.« v kraljevini S. H. S. poslana lahko zlasti most, ki zveže razdvojena tabora -dom in šolo. 2. »Igra za zdravje« postane brez vsake usiliivosti važna institucija velikega vzgojnega in nravnega pomena, posebno za vzgaianie k altruističnemu čustvovanju. Oglejmo si vse po vrsti! Znana in neovržna ie resnica, da je vzgoja mladine predvsem zavisna od sodelovanja družine in šole. Prav tako pa vidimo, da v datiašnjih časih medsebojna vez čim dalje izginja, tako, da preostaja šoli bistven dcl vzgajanja. med tem ko družina stoji ali pasivno ob strani, ali pa celo razkrajalno vpliva na vse delovanje -v vzgojevališču. Moderna rodbina namreč, ki naj predstavlja izrazito zajednico in, ki s svojim brezmejnim zaupanjem člana do člana ter s svoio težnjo, si koristiti medsebojno, tvori takorckoč temelj vzgajanja k socijalnemu čustvovanju, ta rodbina je v razkroju. Boj za vsakdanji kruli krši in razdira še ono malo vezi, ki je ostala iz preteklosti. Oče in mati se trudita v tovarnah, ck'ca pa zanemariena gubi čas v slabi družbi in zahaja na stran pota. Ni tedaj čuda, če se vedno pagosteje pojavljajo klici po zopetni vzpostavitvi rednih in dobrih medsebojnih odnošajev obeh vzgojnih faktorjev, vpraSanje je le, ali so ti kllcl in pa nasveti. ki so pnsostn z njimi v zvezi, izvedljivl ali ne. Razvoj družbe in z njo vseh njenih usta nov je po mojem prepričanju že tako daleč presegel ono prvotno idealno stanje medsebojnega dclovatija šole in družine in socijalne razmere so zasckale med obe tako globok prepad, da se mi zdi danes nemogoče vrniti se k izhodišču. Narava se v svojem delu nikdar ne vrača in ne popravlja, mi pa, ki smo njen del stojimo pod istim nepremagljivim vplivom vesoljnega razvoja. ki nam pač odpira pot v bodoenost, a nani brczobzirno zastavlja povratek v preteklost. Ni naša naioga Izgubliati energijo v brezplodnetn iskanju tistih vzvodov, ki bi zaustavill tek časa, mi moramo najti nove smerl, nova pota, da vsaj, če žc nismo zmožni prikllcati Idealnega položaja nazaj, nadomestimo težko izgubo. Ne trudimo se tcdai, da zgradimo »zlat most«, ki naj zveže razdvojena tabora — dom in Solo, ampak glejmo, kako bomo pojačali vzgojnl vpliv šole, ki je v naših rnkah. Kako? Morda baš s »P. R. K.«, a o tem pozneje. Vodi naj nas le zaupanje v »zakon razvoja«, ki nas pelje od agregata do sistema, od primitivnega k polnemu, pa smemo biti uverjeni, da bomo našli tudi iz dandanašnjega kaosa osvobodilen izhod. (Dalje prih.)