ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA MURSKOSOBOŠKE BANKE V PRETEKLOSTI (SPOMINI) FERID G. KERŠOVAN Da - bi bolje razumeli nastanek in obstoj denarnih zavodov v Murski Soboti, si mo- ramo priklicati v spomin zgodovinske oko- liščine in lokalne razmere nekdanje družbe v Murski Soboti. Po uvedbi dualiznia leta 1867 je postala takratna Ogrska toliko kot samostojna de- žela v okviru avstro-ogrske monarhije. S tem sporazumom so dosegli, da se je Ogrska zne- bila Bachove diktature. Toda mentaliteta ljudstva je ostala ista kot pred revolucijo 1848: na videz je vladal liberalni režim, v resnici pa je živel duh fevdalizma še dalje. Politiki, vojaki, juristi, javni uslužbenci in zemljiški posestniki so bili predstavniki tako imenovanih gosposkih poklicev, sloj malih posestnikov pa je pripadal kasti zapostav- ljenih ljudi. V takem splošnem okviru je živel takratni »mezovaros Muraszombat« (poljsko mesto Murska Sobota). Njegova patronaža je bila v soboškem gradu. Veleposestnik in član viso- kega doma grof Geza Szápáry je bil tisti, okoli katerega se je sukalo vse življenje okraja. Njegovi eksponenti okrajni glavar s svojim štabom, verske in prosvetne orga- nizacije so se ravnale po njegovih željah. Valovi vodilnih idej stoletja so prišli do nas v zelo tenkih in modificiranih curkih. Okrog leta 1870 se je pojavil v Murski Soboti mlad advokat Geza Pinter in našel stike s takrat- no nobiliteto tega kraja, z družino posest- nika Berke in z uglednim lastnikom takratne »Krone« (sedaj »Zvezde«) Mostom, z lekar- narjem, okrajnim zdravnikom itd. Pinter se je priženil v družino Berkejevih. Z vso svojo družino je postal eden izmed glavnih stebrov elitnega in ekskluzivnega kroga So- bote. Pinter je zbral okrog sebe določeno število prijateljev, ki so mogli in so bili tudi pripravljeni podpisati ter kupiti 300 delnic po 100 florintov, torej 30.000 florintov. S tem se začenja zgodovina »Muraszombati Taka- rekpenztar«. Jasno je, da subskripcija delnic ni bila namenjena širokemu sloju prebival- stva; namenjena je bila osebnim koristim ekskluzivnega kroga ljudi. Ta je tudi pre- vzel ves paket delnic. Predsednik-ravnatelj in pravni referent »Muraszombati Takarekpenztar« (brez ozna- ke »Rt«, kar pomeni »delniška družba«) je postal Geza Pinter, člani upravnega odbora so bili okrajni načelnik, predstavniki in po- glavarji omenjenih družin. Glavni knjigo- vodja je bil Josef Kleinrath, zet gostilničarja Mosta. Tudi drugi uslužbenci so bili člani iz družin ustanoviteljev. Zanimivo je, da je hil delničar hranilnice tudi grof Geza Szá- páry. Zavod se je ukvarjal z nabiranjem hranilnih vlog in dajanjem kratkoročnih po- sojil v obliki meničnega eskonta, v glavnem pa je posojal proti zadolžnicam. Dajal je 105 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Kos za 5 delnic Prekmurske ban- ke iz leta 1924 (suhi pečat ima napis Prekmurska banka d. d., Murska Sobota, 1873); levi podpis je Hartnerjev, desni Dobrayev tudi srednja in dolgoročna posojila na vknjiž- bo na nepremičnine. To enostavno poslo- vanje je prešlo v rutino in se je skoraj brez spremembe obdržalo do začetka XX. stoletja. Ni nobenih podatkov o tem, na kakšen način je zavod prestal finančno krizo leta 1892 in valutno spremembo ter 19-odstotno devalva- cijo državnih blagajniških zapisov. Verjetno so rezerve krile nastalo izgubo teh finančno- političnih ukrepov. Po nenadni Piiiterjevi smrti je prevzel službo predsednika in ravnatelja evangeljski senior Stefan Kovač; pravni referent je bil Janoš dr. Cifrak iz Szombathelyja toliko časa, dokler ni doštudiral Pinterjev sin. Med- tem je hranilnica večkrat zvišala delniško glavnico, vendar je bil priliv novega kapi- tala neznaten: za izdajo novih delnic so upo- rabili tekoče dobičke in rezerve. Zavod je izplačeval visoke dividende in tantieme, del- nice so imele v redkem prometu visoko ceno. Tu in tam je bila prodana dvestokronska delnica za 1000 kron. Nenadoma je nastopil grof Žiga Batthyány, veleposestnik iz Tišine. Pripadal je vrsti »revnih grofov« z mezalijanso. Žena je bila namreč meščanskega porekla s Češkega s skromno doto. Na svojem posestvu je uvedel grof prenekatero novotarijo. Nasadil je mno- go okrasnega drevja in grmovja, ukvarjal se je s perutninarstvom in stalno iskal nove vire dohodkov. Manjkalo mu je namreč ka- pitala za tekoče gospodarske izdatke in dalj- nosežne načrte. Zato je sklenil, da si bo usta- novil banko, ki naj bi služila njegovi podjet- nosti, mimogrede tudi kmetijstvu v okolici. Bil je gospodarstvenik in kapitalist v pra- vem pomenu besede. Z izrednim instinktom in s pomočjo odvetnika dr. Vratariča je mo- biliziral v okraju ugledne predstavnike in ustanovil banko z imenom »Muraszombati Mezőgazdasági bank Rt.« (Murskosoboška poljedelska banka d. d.). Banka se je posve- tila istim panogam poslovanja kot hranilnica, vendar je bil njen cilj bolj komercialnega značaja. Bila je prva banka, ki je v Soboti financirala in posredovala nakup in prodajo kmetijskega orodja in pridelkov. V okrilju banke je grof ustanovil v Zalaegerszegu pod- jetje »Magpergeto vallalat«, to je, neke vrste semenarno. Banka se je laliko zahvalila gro- fovi agilnosti in stalno budni iniciativnosti, da je postala v županiji Vas zelo upoštevan gospodarski faktor. Medtem je šla hranilnica po svoji konser- vativni poti naprej. Sčasoma je kupila skromno staro pritlično hišo za svoje poslov- ne prostore; pozneje je zgradila enonadstrop- no hišo, ki stoji še danes. Med člani vodil- nega soboškega kroga je nastalo določeno trenje. Dva člana družine Most in odvetnik, ki je pripadal družini Berke, niso prišli pri hranilnici na svoj račun. Kriza se je rešila na ta način, da se je ustanovila »Delvas- megyei Takarékpénztár Rt« (Hranilnica juž- nega dela Železne županije d. d.) s sedežem v Murski Soboti. Njen predsednik ni pripa- dal nobeni izmed omenjenih družin: bil je rimskokatoliški kanonik Janoš Slepec. V tesni zvezi z družino Most sta pa bila knji- govodja Győző Faschinger in blagajnik Lu- dvik Most. Pravni referent je bil Šandor Olajos, Berketov zet. Trenutno so s tem rešili personalni problem. Ta banka ni nastala zaradi ekonomsko-finančnih potreb in je ne- kaj časa životarila po metodah »Muraszom- bati Takarékpénztár*, dokler ni nastopila kriza po nesrečni knjigovodjevi smrti. Na- 106 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA stali primanjkljaj so krile prizadete družine. Upravni odbor banke je nastavil namesto umrlega Paschingerja mladega, sposobnega, agilnega domačina. Zdelo se je, da se bo za- vod popolnoma saniral in da lx> šel po poti prosperitete. Totla med te najbolj optimi- stične upe je treščila nova katastrofa. Hra- nilnica je hotela poslati 10.000 kron v denar- nem pismu v Győr zaradi pokritja reeskompt- nega dolga. Denarno pismo ni nikdar prišlo do pošte, ker je vsota odjadrala z glavnini funkcionarjem vred v Ameriko. Posledica je bila kompletna revizija in pogajanja z »Muraszombati Takarékpénztárom* zaradi fuzije. Zadeva se je dala rešiti z revalori- zacijo vrednosti hiše in z obvezo članov upravnega odbora, da bodo krili deficit. Tako se je izgubila »Delvasmegyei Taka- rekpenztar« s svojo aktivo in pasivo vred v kontih »Muraszombati Takarékpénztára*. Ko so potekale te transakcije, je nastala pri »Muraszombati Takarekpenztaru« zelo resna personalna kriza. Sin Geze Pinterja, dr. Nikolaj Pinter, je nastopil, da prevzame dediščino svojega očeta, to je, zelo donosne posle pravnega svetovalca pri hranilnici. Toda na tem mestu se je močno visidral dr. Cifrak in je težko ter z nezadovoljstvom prepustil to dobro službo. Dr. Cifrak je nato mobiliziral svoje prijatelje in znance v Szom- bathelyu, se povezal s »Szombathelyi Taka- rékpénztárom* in dosegel, da je ta zavod ustanovil v Murski Soboti še tretji denarni zavod s firmo »Muravideki Takarékpénztár Rt.« (Pomurska hranilnica d. d.). Dr. Cifraku ni uspelo, plasirati mnogo delnic nove hra- nilnice, zato je prevzela szombathelyjska hranilnica večino delnic; s tem ni nove hra- nilnice samo afiliirala, temveč tudi domini- rala nad njo. Tako je imela Murska Sobota štiri denarne zavode toliko časa, dokler ni »Muraszombati Takarékpénztár* inkorpori- ral hranilnice »Delvasmegyei Takarékpénz- tár*. Toliko zavodov je bilo preveč za ta- kratne razmere. »Szombathelyi Takarék- pénztár* je postal nestrpen zaradi premajh- ne rentabilnosti novega soboškega zavoda. To je prisililo dr. Cifraka, da je iskal modus vivendi, ki naj bi upošteval tudi njegove lastne interese. Uspelo mu je, sporazumeti se z »Muraszombati Takarékpénztárom*. Ta hranilnica je prevzela aktiva in pasiva »Mu- ravideki Takarékpénztára*, zvišala je del- ni iško glavnico in zamenjala delnice tega za- A oda za svoje. Tako je postala »Muraszom- bati Takarékpénztár* avtomatično afiliacija »Szombathelyi Takarékpénztára*. Osebna vprašanja so rešili tako, da je dobil dr. Ci- frak 1/3 dohodkov iz pravnega poslovanja in stalno mesečno plačo kot drugi pravni referent; obenem je postal podpredsednik hranibiice. Dr. Pinterju sta pripadli 2/3 do- hodkov iz pravnih poslov in stalna mesečna plača. V upravni odbor so stopili vidnejši člani upravnega odbora »Muravideki Taka- rékpénztára*, za predsednika nadzornega odbora pa je delegirala »Szombathelyi Ta- karékpénztár* svojega verziranega usluž- benca Gezo Kovácsa. S to spremembo je za- .čel pri hranilnici pihati nov svež veter. »Szombathelyi Takarékpénztár* je vplival na uvedbo novih metod poslovanja in reor- ganiziral administracijo. Delniška glavnica je znašala 2,000.000 K. Ker je bil trg z del- nicami prenasičen, ni bilo mogoče izvesti na- daljnjega zvišanja delniške glavnice iz do- mačih virov. Po vseh teh transakcijah sta ostala v Mur- ski Soboti samo dva denarna zavoda; oba sta bila močna in sta bolj in bolj uspevala. Po formuli »Szombathelyi Takarékpénztára* je ustanovila »Muraszombati Takarékpénz- tár* svoje afiliirane zavode v Križevcih in pri Gradu. Voditelj hranilnice v Križevcih je bil evangeljski župnik Darvas, zavoda pri Gradu pa notar Friderik Šaruga (Mostova linija). Poljedelska banka je imela svoji afi- liaciji v Pertoči in v Rogaševcih. Da bo slika popolnejša, je treba še na- vesti, da je delovala v Soboti še tako ime- novana »Iparos Hitelszövetkezet* (Zadruga obrtnikov) manjšega obsega. To je zgodovina denarništva v Soboti do izbruha prve svetovne vojne. Po vojni, ozi- roma po mojem povratku iz vojnega ujet- ništva so ostale od nekdaj cvetoče hranil- nice v Murski Soboti le ruševine starega de- narnega zavoda. Razvrednotenje denarja in vojna so opravile svoje. Solidni dolžniki so izkoristili konjunkturo in odplačevali svoje dolgove pri hranilnici, vendar so bili toliko previdni, da niso nalagali denarja na knji- žice. Videli so namreč, kako kopni kupna moč denarja tako rekoč od ure do ure. Na aktivni strani bilance so ostale več ali manj dubiozne terjatve. Do runa' ni moglo priti, ker je imela hranilnica mnogo mobilnih sred- stev. Katastrofalna postavka, stoodstotna fikcija med aktivami, je bilo 7 milijonov kron, kolikor jih je vložila hranilnica med vojno v vojna posojila. Razumljivo je, da je povzročal ogromni obseg neplasiranega in nerentabilnega denarja hude skrbi uprav- nemu odboru. AH je bila to edina rešitev za plasman sterilnega kapitala? V arhivu hra- nilnice je obležal kompleten načrt za grad- njo hidroelektrarne na Muri. Zakaj ni na to nihče mislil? Če rekonstruiramo takratni po- ložaj, spoznamo, da na sklep za nakup voj- nega posojila ni vplival zgolj madžarski pa- triotizem upravnega odbora. Zavod je bil namreč pod komando in patronažo »Szom- 107 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO bathelyi Takarékpénztára*, ki je mogel pri- siliti hranilnico, da dá denar za vojno z mo- tivom visokega obrestovan ja obveznic voj- nega posojila. Zaradi te postavke bi bila hranilnica zrela za konkurz, če ne bi imela dveh aktivnih postavk z veliko latentno re- zervo. To sta bili, prvič, enonadstropna in pritlična hiša, ki sta figurirali v knjigah v zlatih kronah. Med vojno je prevzela, dru- gič, tudi tiskarno z velikim in z ročnim stro- jem ter s črkovnim materialom in papirnico. Tudi ta postavka se je vodila v zlatih kro- nah. To je pomenilo, da se z revalorizacijo teh postavk lahko krije izpad aktive zaradi vojnega posojila in dubioznih terjatev. »Poljedelska banka« ni imela takšnih re- habilitetnih postavk. Zato ni preživela po- litičnih sprememb in jo je likvidirala po- družnica »Slavenske banke«. Hranilnico so postavile poprevratne jugoslovanske oblasti pod skrbstvo. Sekvester je bil advokat dr. Cerne. Člani upravnega odbora hranilnice niso opravljali svoje funkcije in niso spre- jemali pravnoveljavnili sklepov. Namesto bančnega poslovanja je poskušala uprava hranilnice oživiti zavod s kupoprodajnimi transakcijami. Uspeh je bil minimalen, ker je bil aparat neokreten in neuk za oprav- ljanje verižne trgovine. Tako je životarila hranilnica do izpeljane poprevratne nacio- nalizacije. Kot novi zavod je nastopila podružnica mariborske eskomptne banke pod vodstvom dirigenta Vinka Plaskana. Ta banka je bila navezana na interese Samostojne demokrat- ske stranke. Po kratkem času je spremenila ime in postala filiala » Jugoslovenske Union banke«, ki je pa prešla z vsemi podružni- cami vred v sklop »Slavenske banke d. d., Zagreb«. Tudi ta aranžman ni trajal dolgo, ker je postala Slavenska banka pasivna in prešla v likvidacijo. Leta 1924 sem prevzel dolžnost dirigenta pri hranilnici. Reorganiziral sem posle, pri- pravil nova pravila in pod okriljem Jadran- sko-podunavske banke izpeljal saiiacijo in nacionalizacijo hranilnice, ki je po novih pravilih nastopila pod imenom »Prekmurska banka d. d. prej Muraszombati Takarékpénz- tár«. Delniška glavnica je bila zvišana ter 50*/» delnic predanih »Jadmnsko-podunav- ski banki« kot patronažnemu zavodu. V upravni odbor je bil delegiran Vinko Pla- skan, dirigent »Jadransko-podunavske ban- ke, podružnice Maribor«. V nadzorni odbor sta prišla prokurista iste filiale, Lőwy in Muhič. Sam sem bil kot prokurist »Jadran- sko-podunavske banke« delegiran za admi- nistrativnega direktorja »Prekmurske ban- ke«. Po izpeljani reorganizaciji je spremenila banka tudi predmet in način poslovanja. Ti- skarna in papirnica sta bili realizirani, ban- ka je dobila privilegij za trgovanje z valu- tami, ustanovila je ekspozituro v Gornji Radgoni. Posli so se dobro razvijali in ob- ljubljali banki lepo perspektivo. Sredi najlepših upov, polnih optimizma, so se pojavili funkcionarji » Jadransko-podu- navske banke« iz Beograda in izjavili, da ne nudi »Prekmurska banka« kljub uradno priznani nacionalizaciji dovolj jamstva za nacionalne interese države SHS. Zato je skle- nila »Jadransko-podunavska banka«, da se bo popolnoma odmaknila od »Prekmurske banke«. In kaj se je zgodilo? Ti akrobati v načelih patriotične in politične morale iz Beograda so z indignacijo vrgli večino del- nic »Prekmurske banke« v naročje ... Geze Hartnerja. Kdo je bil Geza Hartner, naj pove tisti, ki se ukvarja s politično zgodo- vino. Ali so superpatrioti v » Jadransko-po- dunavski banki« takrat slutili, kakšno do- moljubje se bo gojilo v »Prekmurski banki s v času okupacije? Banko je majoriziral Geza Hartner in zavod je postal Hartnerjeva ban- ka. Predsednik je sicer postal Bela Berger, ravnatelj Josip Lipič, vendar je bil dejanski navigator Geza Hartner. Takrat in malo prej so bile razmere na denarnem trgu za- radi inflatoričnih vplivov precej abnormal- ne. Obrestna mera se ni izražala več v pro- centih za celo leto, temveč se je govorilo o dnevnih obrestih, izračiinanih v promilah, kar je znašalo do 36*/o per anno. Motnje na finančnem trgu so povečali tudi razni ele- menti, ki so opustili po vojni svoje kmetije in poskušali z verižno trgovino in tihotap- ljenjem blaga priti do lahkega zaslužka. Za tipe v usnjenih jopicah in gamašah ni bila previsoka nobena obrestna mera. Dajalci kreditov pa so morali kriti z visokimi obrest- mi riziko teh kreditov in razvrednotenje de- narja. Neomejeno gospodarjenje ene banke, mor- da tudi osebne ambicije, so pripeljale do tega, da so z organiziranjem konkurenčnega zavoda omejili monopolistični položaj »Prek- murske banke«. Leta 1926 se je ustanovila pod vodstvom industrialca J. Benka »Kre- ditna zadruga za trgovino in obrt r. z. z o. j.«. Člani upravnega sveta so bili ugledni gospo- darstveniki. Administrativno vodstvo so za- upali meni. Kljub začetnim težavam se je zadruga lepo razvijala in imela dovolj moči, da se je s 1. januarjem 1951 preobrazila v delniško banko z glavnico 1,000.000 din. To je bila »Kreditna banka d. d. v Murski So- boti« (vulgo Benkova banka). Banka je do- bila privilegij za trgovino z valutami in za izdajo izvoznih dovoljenj ali certifikatov (»uverenj«). S takšnim dovoljenjem je prišla banka v neposreden stik z izvozom tega 108 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Delnica Kreditne banke iz leta 1938 (suhi pečat ima napis Kre- ditna banka v Murski Soboti, 1931); levi podpis je Benkov, des- ni verjetno Kohnov kraja in je pričela intenzivno financirati j eksport naših pridelkov. Banka je zelo lepo i uspevala do okupacije. Poslovala je sicer: tudi za časa okupacije, vendar je morala : postati članica »Penzintezeti Kozponta« : (Centrale madžarskih denarnih zavodov). Toda okupator jo je zapostavljal na vsakem koraku. Madžari so favorizirali »Prekmur- , sko banko«, ki je postala spet samo »Mura- szombati Takarékpénztár*. Kot priznanje so ^ ji podarili ekspozituro Narodne banke v Szombathelyu. Cemu je potreboval in izkoriščal Hartner svojo banko? Njegova špekulacija je bazi- rala na stalni in realni vrednosti nepremič- nin in na fluktuaciji denarne vrednosti. To • je pomenilo ustvaritev fundiranega bogastva : na račun tistih, ki so vložili ali posodili de-; nar njegovi banki in so prejeli kot vračilo ^ denar z manjšo kupno močjo. To dokazujejo dejstva: nakup gradu s hišami in posestvom i v Gornji Lendavi, nakup opekarne v Pucon-! cih, nakup gozdov okoli Doliča in končno se je uporabil denar tudi za nakup palače v Salzburgu. Nekaterim svojim sodelavcem, lahko bi rekli tudi komplicem, je odpiral možnost nerealnega zaslužka na ta način, da so izkoriščali kredite po normalnih obrestnih merah, jih pa posojali za oderuške obreiti ljudem, ki niso mogli priti do rednega kre- ] dita. Takšna je bila bančna morala v Hart- nerjevi banki. Li državni komisar? Dne 1. februarja 1928 je sklenil občinski odbor v Murski Soboti, da se ustanovi »Ob- činska hranilnica«. To je bil prvi zavod v; Prekmurju, ki je bil organiziran po načelu \ regulativnih hranilnic. Prvi predsednik te; hranilnice je bil industrijec in soboški žu-; pan Josip Benko, vodilna uradnica pa E. j Keršovan. Hranilnica je bila blagajna občine i in je kljub svoji tu neznani strukturi lepo napredovala. Okupator jo je likvidiral 31. < decembra 1941 s pomočjo »Muraszombati Ta- i karékpénztára*. j Kmalu po zasedbi Sobote po naših vojnih ■ enotah so ustanovili » Jugoslovanski kreditni , zavod« pod predsedstvom advokata dr. Slav- ka Vesnika. Dirigent zavoda je bil Josip , Soukup. Ta zavod je moral zaradi nereal- nega poslovanja likvidirati. Njegov zadnji ; predsednik Barbaric si je vzel življenje za- i radi težav, v katere je zašel v najožji zvezi | s tem zavodom. • Cisto po politični liniji sta bila ustanov- ' Ijena v Soboti v obliki zadrug dva zavoda: ] »Kmečka posojilnica z. z n. z.« in »Prekmur- i ska posojilnica.« Vodja prve je bil Ferdo' Celeč, druge pa notar Anton Koder. »Prek- murska posojilnica« (eksponent samostojnih demokratov) ni pokazala uspehov ter je bila po nekajletnem obstoju likvidirana. Govo- i rilo se je, da posojilnica slabo stoji zaradi angažiranja pri gradnji sokolskega doma. ; »Kmečka posojilnica« se je pa širokopotezno ; razvila in preživela tudi okupacijski čas. Po osvoboditvi so zaprli šalterje vseh sta- ] rih bank. Finančno službo je opravljal samo \ »Denarni zavod Slovenije, podružnica Mur- i ska Sobota«. Začetno organizacijo je opravil Štefan Šiftar, poznejši pomočnik direktorja Narodne banke. Ta banka je prevzela po- slovne prostore in opremo »Prekmurske ban- ke« in izvedla njeno likvidacijo. Vodstvo i banke je bilo v rokah Milana Sušteršiča. Leta 1946 je postala filiala Narodne banke. Septembra 1945 sem prejel dekret mini- strstva za finance, naj kot njegov delegat likvidiram Kreditno banko, hranilnice d. d. j v Križevcih, pri Gradu, v Pertoči in v Ro- i gaševcih in končno Občinsko hranilnico v 109 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Murski Soboti. Dokončno Ukvidacijo vseh teh zavodov je izvedla Narodna banka, podruž- nica v Murski Soboti. Leta 1953 sem ustanovil po naročilu ob- činskega ljudskega odbora »Mestno hranil- nico« in jo vodil do ustanovitve komunalne banke. Njen ravnatelj sem bil do 1. junija 1956, ko je postala banka okrajna komunal- na banka. Teme o bankarstvu v Murski Soboti ne moremo zaključiti brez opisa finančnopoli- tičnih ukrepov iz leta 1931 in njihove po- sledice na kreditne ustanove. Zaradi dezor- ganiziranega gospodarstva v času prve sve- tovne vojne in njej sledeče inflacije se je naš kmet prekomerno zadolžil. Dokler je trajalo razvrednotenje denarja, je z lahkoto plače- val visoke obresti in tudi glavnico, ker so v enaki meri z razvrednotenjem denarja po- skočile tudi cene njegovih pridelkov. Zaradi stabilizacijskega (francoskega) posojila in zaradi deflacijske politike je prizadel kmeč- ke pridelke strašen padec cen. Vlada SHS je spoznala, da je treba nekaj storiti, da ne bi prišel večji del kmečkih posestev na bo-. ben. Z zakonom iz leta 1931 so bili skoraj vsi kmečki dolgovi blokirani; tó je pomenilo, da banke niso imele pravice, izterjati svojega denarja od kmetov. Pozneje je bilo določeno, da se s petdesetodstotnim odpisom znižajo kmečki dolgovi na polovico in da se pred- piše za to polovico dolgoletni moratorij. To je ena stran tega problema. Banka ni mogla izterjati svojega denarja, plačati pa je mo- rala svoje obveznosti na pokaz. To je druga stran problema. Prezadolženi kmet na eni strani, nelikvidna in morda pasivna banka na drugi strani. Konec kancev so sprejeli kompromisno rešitev, da se postavijo pod zaščito banke, če to zahtevajo. Nastalo fi- nančno mrtvilo je trajalo do leta 1937, ko so začeli zavodi normalno poslovati. Dodam naj še, da je »Kreditna banka« v Murski Soboti prebrodila kritične čase brez zaščite.; OPOMBA 1. Run je strokovni izraz za množično in pa- nično dviganje hranilnih, vlog. Zaradi runa je morala marsikatera banka zapreti svoje šalterje. 110