Pomlad v pomladi.
Na posteljt bolau lcži                      Ali ne veš, da k nam nazaj
mož bledih, velih lic,                       prišla je spet pomlad P
kraj njega zlatolas otrok                 Na polje pojdi tja z menoj,
ponuja mu cvetic.                             tam solnce je, tu hlad /«
»Na, oče!« de, »cvetice te,                Blesteča solza pa obraz
nabral sem jih zate.                         bolniku porosi,
Čemu lezis? Oj, vstani vsaj,            na smeh idde ustna mu,
da greva še po nje!                        otroku govori:
»0, angel moj -— zaklad edin, ti si pregnal ta hlad, saj meni ti tu v sobi, glej, v pomladi si — pomlad . . .«
Al. Pin.