Bude se mi v duši spomini na dneve, ko sem kot malo dete vedno hotel biti pri Jjubljeni mamici. Le v njenem naročju sem bil srečen, saj vsakemu otroku odseva iz materinega obličja največja sreča. In kako se otroku priljubi vsa okolica, ki ga spominja na starše! Otrok se pač še ne zaveda, a mili materin pogled mu je že vcepil globoko v srce kal ljubezni do rodne koče, do rojstnega kraja, do domovine sploh. Ta kal klije polagoma v večjo in večjo plamtečo ljubezen, ki da človeku moč, da izvrši ona čudežno junaška dela, ki jih občudujejo vsi narodi stoletja in stoletja. In če nas zanimajo junaki srednjega in še celo starega veka, ali nas ne bodo tembolj zanimali junaki sedanjih dni — vrli možje, ki jih celo osebno poznamo>. Pravega prijatelja spoznaš v nesreči, kakor ločiš zlato od drugih kovin v ognju. — Ali v ognju sovražnega orožja pa preizkuša domovina svoje sinove. Izkušnja sedanjih dni nam priča, da je naša domovina lahko ponosna na svoje branilce. Ona nas tudi prepričuje, da je v srcih naših boriloev kal ljubezni, ki jo }e vanje vsadila njih mati, padla na rodovitna tla in je pod vplivom učiteljev-vzgojiteliev zrasla v mogočno liubezen do domovine in njenega vrhovnega poglavaria. Šola je v polnem obsegu tzvršila svok) dolžnost, in učiteljstvo lahko s ponosom zre na sadove svojega truda! J. G.