Natoroznanski pomenki.
Natoroznanstvo sedaj in nekdaj.
Po H. Sander-u poslovenil M. Verne.
K svetu, ki je modro napravljen, gre tudi kar merčes in strup imenujemo. Če so nekdaj vse to za kazen Božjo, za nepotrebne in škodljive stvari imeli, ni bila narava, te-muc neznanost narave in pomanjkanje gotovih skušinj krivo te nespametne misli. Sram jih je bilo nekdaj, se ponižati do mergolincov. Terdili so, da so le izveržek narave; premišljevati jo, so za posvetno, prazno delo imeli; ogledovali je niso, temuč doma za mizo so kovali domišlije o stvareh, ki jih niso poznali; pričkali so se, kako visoko se svet nad nami širi, če je kje kakošen prazen kraj ali ne — svet pa okrog sebe, rastline, živali, rudninstvo in toliko stvari, ki so več kot učene kvante, ki naravnost v človeško življenje segajo in nas z gotovimi napravami in zavezami soznanujejo, ki očitno kažejo, da iz Narvikšega uma izhajajo --so nekdaj popolnoma v nemar puščali. Človek se čudi vedno le nad tem, kar je veliko in sosebno. V Grenlandijo so se vozili in somu mast iz telesa rezali, na slonih jahali, krokodile raztelesovaii, po velbljude v Arabijo hodili in jih v glediščih kazali, kožo kačje velikanke (Boa) natlačevali, z narstrupenišimi stvarmi igrali, — al da bi se pa bili ponižali do červička v prahu, do piesnjevine, do napolživali, je bilo treba posebnih spodbadkov, prej ko se je duh naravoslovja in občjega preiskovanja obudil. Prihranjeno je bilo to našemu stoletju. Vsaka okrajna narave ima sedaj svoje pazitelje, svoje prijatle. Nožica narmanjšega červiča se tako natanko preiskuje kakor somove nosnice. Zdaj imamo popis narave ali, prav za prav svojih znajdb v nji, in ta popis se množi od dne do dne. Po spoznanih lastnostih te in une stvari v naravi se ravnamo v svojih boleznih, na polji in na vertih. Čeravno vsaka znajdba živaloznanstva in rast-linoslovja človeka ne obogati, — mu je vsaj nova priložnost, vsegamogočnost in dobroto Božjo občudevati, svoje moči nad delimi narave uriti, bliščečo milino reda, delavnosti , soglasja, dobrotljivosti in nar pristojniše zveze povsod gledati. Vsaka človeška duša, če ni popolnoma vodena, vživa to hrano z radostjo in se ž njo krepča. Tudi množica merčesov,   naj si bodo majhni,  malovredni,   navadni,
obilni, zaničevani in sovraženi kolikor hočejo, je predmet, s kterim bojo glava naravoslovca, dletvo umetnika in čopič slikarja še dolgo opraviti imeli. Dandanašnji se polnij* bukve in nabirke z živalicami, o kterih so Aristotel in veliko tisuč učenih mož za njim menili, da iz kakošuega gnjilega trupla izhajajo, in so jih zato za smet in zveržek narave imeli.
Narava se poslužuje merčesov, da zrak in zemljo vse nesnage čisti. Veliko tisuč plemen takih majhnih živalic je napravila. Ker večidel le majhne ostanejo, jim je čudna rodovitnost dala. V vsak del sveta, v vsako okrajno je lastne plemena djala. V njih majhnem telesu je mnogo mu-šic napravila, ki živalici veliko urnost in gibljivost dajejo. Veščemu delu merčesov je dala silno močen duh, ki jih na vse kraje vodi, kjer narava njih službe potrebuje. Na glavi jim je čuda oči napravila, s kterimi vsako za se dobro jed in vsako nevarnost, ki jim žuga, lahko zapazijo. Njih čeljusti, njih zobe, njih žrela, njih vertovnike, njih rivce, njih klešče, njih bodila, njih noge, njih parklje, njih škarje in vse ude telesca je tako nježno, tako umetno, tako nepo-snemljivo vstvarila, da so pri vsi svoji mičnosti vendar v stanu svetu v muogoversteu prid biti. Po toliko različnih in silno znamenitih dobah in čudnih premembah jih vodi, da bi bili že zastran tega od nekdaj oči naravoslovcov mikati imeli. Večjo umetnost, ročnost, in več zvijač, previdnosti in skerbi jim je dala ko večim živalim. Na telesih nar večih žival jim je stanovanje napravila, in nasproti spet grozovito velike stvari stvarila, da te majhne živalice zrejo. Njih ne-napasljivi lakoti je vse na svetu podvergla, in, ovirati jih, se spet vsih pervin in prememb v naravi posluži. Nekterim je dala peruti, in nekterim neperutenim po več sto nog. Z merčesi redi veliko tisuč ljudi, in včasih ji je eno samo pleme zadosti, da cele dežele z revšino in ubožtvom napolni. Od vseh ljudi, rastlin in žival terja vsakdanji davk v živež teh stvari, in nasproti morajo one za vse tiste delati, ki po njih terpe. Pozimi pokoplje večidel merčesov; ko se pa o sončni vročini povsod rastline in trohnječe trupla prikažejo, jih pošlje spet brez števila veliko. Veliko tisuč jih pusti v miru in pokoji med seboj živeti, med kterimi pa užge ne-potolažljivo sovražtvo. V mnogih razdeue nektere dele, kakor hitro jih več ne potrebujejo; pri nekterih pa dela, da jim noge zmiraj priraščajo. Nektere plemena kinči s cvetlicami, s perjanicami, z zercali, z očmi, z biseri, z narisi, z barvitim prahom, z zlatom in z vsakoverstnimi živimi barvami; nektere pa sili, si iz svoje hrane nekakšno ogrinjalo, nekakšno slabo pohištvo napravljati.    (JDalje sledi.)
224
Natoroznanski pomenki.
Natoroznanstvo sedaj in nekdaj. (Konec.)
Po H. Sander-u poslovenil M. Verne.
Ali bomo mislili, da toliko milijonov merčesov, kterih zgodovina je tako imenitna, je brez namena ali celo sveta v šibo ustvarjenih? Veliko jih je v to na svetu, da vsako gnjileče truplo poiščejo in z nenapasljivo požrešnostjo snedo. Od konjskega trupla, na primer, v kratkem nič druzega ne puste kot kosti, ki kmali potem razpadejo. Gosence bo-hovega kebra (Dermestes lardarius) zrejo vedno in ne nehajo , če jim tudi cela versta nesnage zad iz telesa visi. Zbirajo se na živalih, ki so velikokrat večje kot one, zrejo, grizejo in razdevajo skup, in ne popuste mertve žabe, ku-šarja, miši itd., dokler niso vsi mehki deli povžiti, in le terde kosti ne ostanejo.
Kako bi se nehvaležnost osramotila, ako bi narava enkrat vse zagrinjala proč vergla, naše oči okrepčala in nam ob vročem poletnem dnevu vse merčese pokazala, ki v vodi in na suhem noč in dan z živalnimi trupli in rastlinami opraviti imajo! Koliko tisuč ostanjkov razdjanih stvari, ki bi nam vsak dihlej skazili, vsak pogled v naravo ostudili, spravijo ti delavci, ti pridni strežeti narave, če tudi ne vemo v nje veliko zakladnico , kjer so še v svoji nesnažni, raz-padeni obliki živim stvarem koristni! Modra Stvarnikova dobrota redi s smertjo ene stvari spet druge, in  te morajo
hude nasledke, ki bi jih raertve trupla napravile, prehiteti, in jih prav urno odpraviti, da se iz teh izvirkov morivnih puhov poguba in kuga čez druge okrajne naravue deržave ne širi.
Govorimo tedaj z večjo častjo in hvalj od teh živalic, kjer jim je Stvarnik sam nar gotoviši pripomočke dal za njih ohranbo. Večidel merčesov ume za svojo zalego vselej tisto rastlino, tisti kraj, tisto blato, tisti gnoj, tisto korenino , tisto živalno kožo, tisti kos črev, tako mast poiskati, ki je njih mlajšim v živež določena; gosence vedo tudi same po sebi, ko iz jajc izležejo, severno stran in toplejšo plat debel, dreves in zelišč razločiti, in stanujejo raje na južni strani, da ostrosti vremena tako ne čutijo. Ne poginejo precej, ko jim nekoliko časa hrane manjka, in narpožrešniši živali so v stanu več časa brez jedi biti. Stvarnikova modrost je njih požiralo, njih šoke, njih prebavljanje tako napravila, ker gosence mokrega perja ne jedo. Sonce, ki ga glede poljskih pridelkov precej po dežji radi nimamo, je za-nje silno važno. Večidel merčesov uterdi svoje jajca s tako vlečljivim klejem na perje, da jih ne sonce, ne voda, ne mraz, ne led odtergati ne more. Reaumur v Parizu je • narisal dva majhna mehurčika poleg ritnika v telesicu drevesne stenice, ki tak klej v sebi imata. IVekteri ponočni metulji si tergajo sami dlake iz života in pokrivajo svoje jajca ž njimi; nekteri jih zagernejo z listjem, nekteri pa z zemljo; pilavke (^Sagefliegen) zvertajo veje in denejo svojo zalego va-nje. Skozi mehko mrenasto lupino doteka znabiti še nekoliko soka iz ranjene rastline v mešičke (jajca) in jih napne. Pajki snedo eden druzega; ona je bolj pripravljena njega gi iziti kakor ljubiti; svoje jajca pa nosi paj-kinja v svilnatem mešičku zad na životu, in se za svoje mlade, ko je treba, bojuje. Neko pleme gosencomorivcov (Sphex fabulosus) si napravi toliko lukinj, kolikor jajc izleči misli. Luknja je za jajce prevelika; ravno tolika je, da gosenca lahko v nji leži, merčes ujame gosenco in jo vgrizne v zativnik, življenja pa ji vendar popolnoma ne vzame, jo zleče v luknjo in zleze jajca na-njo. Mlada gosenčica se izleže in se redi s sokom gosence, ktera malo po malem gnjiti začne. Zalega bčel in mravljincov se ne more sama rediti, dokler perut nima, zato ji brezspolnice napravijo šesterovoglate piskrice in ji nosijo jedi va-nje; ko se pa spremeniti ima, zazidajo piskrice z bratovsko skerbjo, dokler ji gosenčja koža ne odpade. Nekteri merčesi obesijo svoje jajca z dolgimi svilnatimi nitmi na veje in mladike dreves; mravljinci nosijo svoje mešičke na sonce, in jih zvečer nazaj spravijo; raki nosijo jajca pod repmi, dokler niso godne. Kaj je to druzega ko mali dokaz velikih pripomočkov, ki jih rabi narava, da te živalice ohrani? — Vse to in tisuč druzih prikazkov je do dobrega znano sedanjim naravoslovcem, od kterih nekdanji nič vedili niso, ker niso po-rajtali višjega namena zaničevanih žival, in se je ljudem nespodobno zdelo pečati se s gnjusnim merčesom!
232