115
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
104
Fanatizem šiitov.
Kedar se skrije solnce za gorami nabere se sila sveta, Perzijancev, Turkov in tujcev v nekem poslopju blizu validejskega mosta. Poslopje to je ogromno, v dvoje nadstropij, v katerem imajo svoje poslovnice perzijanski grški in armenski veletržci Sredi dvorišča stoji hišica za oiešetarje. To dvorišče prirede za areno. Naokoli so lože, katere Perzijanci radi prepuščajo Evropejcem. Stene in stebri so prepreženi 8 črnim tuljein. Celi prostor je razsvetljen s svetilkami, katerih raznobojna stekla sipljejo bajno svetlobo. Mej gledalci sedi kaj pak tudi perzijanski poslanik sredi premnogih odličnih radovednikov, Turški vojaki pazijo na red.
Sedaj ti nerazumljivo petje naznanja, da se približava vrsta, katera oplakuje smrt Hassana in Husseina. Ta kup se žalostno prikazuje. Imani v plaščih, z vr-pcami okoli života nosijo zastave na čelu tem ljudem, ki se bijejo ploskoma z roko po golih prsih in kličejo vrstoma sedaj Hassan, sedaj Hussein. Hodža začne pe-vaje pripovedovati življenje Aliinih sinov, na kar z jed-nakim napevom odgovarja množica. To jednolično petje pretrga v časih jokanje in tuljenje množice.
Za temi se pojavi druga vrsta, deca in mladina od šestih do dvajsestih  let pod nadzorstvom učiteljev, kateri
sedaj posamič, sedaj vsi vkup opevajo mučeniško smrt Hassana in Husseina. Jeden deček stopi k perzijanskemu poslaniku in spregovori par besed.
Kedar se tudi ti umaknejo, prikaže se tretja vrsta. Grozni ljudje! Pred njimi nosijo mnogo zastav, vselej po dve beli. eno z imenom Hassana, drugo z imenom Husseina; nosijo tudi nekoliko zelenih zastav z levom in solncem. Za njimi vodijo dva bogato osedlana bojna konja mučenikov; ob sedlu jima visita ščita in krivi sablji. Na sedlu enemu konju sedita dva s krvjo poškropljena goloba, katera je poslal Allah, da okopavši svoja krila v gorkej Husseinovej krvi, odletita v Kerbelo n preplašenim vernikom naznanita smrt junakov.
Vse bolje se približava grozno trombanje tromb, katero prevpivajo divji klici: Hassan! Hussein! Sedaj se prikaže na lepem odru deček, ki se v znamenje žalosti neprenehoma posiplje s pepelom. Za njim se pri-svetite dve ogromni plamenici, ki razsvetljavate hodže, noseče v rokah neke s pisanimi vrvcami omotane palice, za njimi pa stopa trop tulečih ljudi.
Sedaj se uže z grozo opaža kup trapnikov, ki gledalce strahovito pretrese. Do dve sto njih stopa v dveh vrstah, mož poleg moža. Glave so jim gole in do kože obrite. Telo jim od viatu do pod kolen pokriva bela srajca brez rokavov. Vsak tuli: Hassan! Hussein! V desnici drži jatagan, 8 katerim se tako maha po glavi, da mu po čelu, po jataganu, po pesti in po srajci kri lije. Drugi Perzijanci pa rožljajo z lanci in se ž njimi tako bijejo po golih plečih, da so vsi višnjevi. Imani jih s svojim kričečim pevanjem neprenehoma spodbadajo na čim veče mučenje. Poiagoma se oddaljuje ta strašni kup v bližnje ulice okoli poslopja in gledalci dobe malo časa, da se odsopejo.
Čez kaj časa se zaslišijo trombe in trapniki se zopet povrnejo v poslopje. Gnjusnega prizora! Fanatizem se podvaja, glave so jim vse krvave in srajce vse s krvjo polite. Vse hujše še kriče. Da-si se mnogi kričači ne mahajo več po glavi, ker so uže mnogo krvi zgubili, krvave glave, so jim vendar grozne na pogled. Kedaj pa kedaj obstane kup, da obrišejo kri z oči enemu ali drugemu. Marsikater, ki je zelo ranjen, pade po tleh. Iman mu prestreže kri v posodico in pokrivši glavo s cunjo, vzdigne ga in odpelje. Včasih iztrgajo koga, ki se je posebno nevarno ranil, s silo iz vrste, a drugim odbijajo od zadaj z gorjačami vdarce jatagenovo, da se ne usmrte. Vkljub temu se dogodi, da takov mučenik izdihne od vlastnih vdarcev. Pa kaj, saj gre ves gorak v nebesa, ki se odpirajo vsakemu, kateri od svetih ran pogine. Leta 1885 jik je petorica dosegla to srečo.
Tako se završuje svečanost, ki se vsakega leta ponavlja. Trapniki gredo potem v kopelj. Drugega dne gredo vsi vkup na perzijansko pokopališče v Skader, da ondi pod cipresami molijo. Perzijanec neče, da ga pokopljejo v Evropi.
Dvojemu se moramo čuditi, prvič potrpežljivosti Turkov, ki s svojimi vojaki pazijo na red pri svečanosti
116
krivovercev, a drugič, da Perzijanci, ki so sicer dosta bistrega uma, uganjajo take neumnosti. Ali vse to nam dovoljno pojasnuje edina beseda: fanatizem!
(Dalje  nasl.)