„Prosim te, prizanesi, prizanesi! Kar hočeš, storim, le krivde ne navali na mojo dušo, krivde materine smrti!
„Odpovej se Cilki!"
Okno je zašklepetalo, v sobo je stopila Cilka, neizmerno lepa kot angel, cvetoča kot roža. Prav tik Štefana se je postavila, da je pil opojni duh njenih ustnic, da je gledal njene čarobne oči, njen stas,
„Smrt,   kaj   zahtevaš   od mene!  Ne  morem,"
„Tedaj sva zgovorjena,"
Zamahnila je, da z ostro nabrušeno koso pretrga materi nit življenja, Štefan je pogledal mater, svojo drago mater, ki je toliko pretrpela zanj, planil kvišku in zgrabil smrt za roko,
„Smrt, zahtevaj! Vse storim, da le mati ozdravi,"
„Na kolena pred Madono! Obljubi, da se od-poveš Cilki in se vrneš v samoto, če ozdravi mati,"
In Štefan je pokleknil in storil obljubo odpovedi, Dolgo je klečal in molil, in ko je vstal, ni bilo smrti nikjer. Ob postelji sta stala Robert in Cilka, roko v roki smehljajočih se obrazov, Takrat se je rodil v črnošolčevi duši odgovor na nikdar odgovorjeno vprašanje o sreči: Srečo nosi v srcu, kdor druge osrečuje iz nesebične, velike ljubezni.
Odšla sta tudi Robert in Cilka, Štefan je pa sedel ob vzglavju in čul, gledal nepremično na bolnico in molil,
Proti jutru se je bolnica umirila, globoki in nepravilni dihi so izgubili vso težo, ki je kot mora ležala na njenih prsih, oči so se zagledale v strop, roke so ležale lahno na odeji in držale med prsti debeli, črni molek,
„Štefan, čutim, da sem boljša, Bledlo se mi je in ne vem, kaj sem govorila v teh trenutkih, Ali ni bila Cilka ob moji postelji, ali se nisem razsrdila in vaju preklela? Toda ne smem vaju preklinjati, blagoslavljati vaju moram. Veliko upanje imam, da se vrneš, Štefan, A če se tudi ne vrneš, — božja volja naj se zgodi ! — če vzameš Cilko, naj bo moj blagoslov z vama! Dasi mi poka srce od žalosti, vendar ne smem drugače, ker sem mati,"
„Mati, odpovedal sem se svetu, če Vi ozdravite, In zdravje se Vam vrača, zato se vrnem —"
„Ah, sin moj, hvala Bogu, hvala Bogu!"
Štefan je pokleknil ob njeno vzglavje in med solzami poljubljal uveli roki, mati je pa glasno ihtela veselja.
Prvi žarki majevega solnca so plesali po vrhovih gora, vsepovsod zunaj se je vzbujalo novo življenje,
ŠMIHEL PRI ŽUŽEMBERKU Z NOVO CESTO (FOT. ERJAVEC).