Leto XXV.
Poštnina plačana v gotovini.
 Lendava, 11. septembra 1938.
Štev. 37
Cena 2 Din.
SLOVENSKE
  KRAIINE
NOVINE
                                                                                  Vredništvo v Lendavi há. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina.
Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2.50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din., mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. Položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov: Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din. i tak niže Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 5 Din., viševsaka reč 1,50 Din.
25
25
MISTERIJ SLOVENSKE KRAJINE.
      I. SVETLA MLADOST.
      Vodja zbora:
Pričaral rad bi pred dühovne vam oči slike pokrajine naše iz nekdanjih dni -Vidim, kak postali ste veseli, gotovo kaj lepega bi radi doživeli -Bila lepa, svetla je mladost Panonije, ko rimski orel nad njo plaval je: Cesta mogočna in bela od Sabarije do Halikana je brzela, Müro so stražili trdní nasipi -Zbor mladine:
Razloži neznani imeni!
      Vodja zbora:
Prav rad: to je Sombathelj in Lendava ! In zdaj sledi slika najlepša:
Na tej zemlji bil je rojen Martin, najbolj dehteči njen sad, svetniški sin -Kaj so obrazi se vam zatemnili kakor bi se v žalost zagrnili?
      Zbor mladine:
„Svetnikˮ, to vendar ni veselo!
      Vodja zbora:
Da, tako je se mnogim zazdelo. Nekateri pa so svetnike sploh pokopali, želeli jim, da bi nikdar več ne vstáli... Le eno bi rad vas povprašal:
Se ni dvom oglašal še v srcu brezverca, o smrti düha, ki v življenju snoval je brez nehanja? Kot düh svetniški, tak silno noben drug ni snoval,
tako mogočno noben drug ni časa koval !
      Zbor mladine:
Razjasnil si nam obraz: o sveti Martin, prosi za nas...
      Vodja zbora:
On danes gotovo posebej še prosi in blagoslov božji nam trosi -On, ki revežu pol plašča je dal, v njem pravega božjega brata spoznal...
                                                                                * * *

Bilo pred tisoč štiristo je leti, ko prišli sem so naši očeh; tu šotore so si naredili, tu domove si zgradili -Mlad narod je najmogočnejši postal, ko mu je veliki Kocelj knezoval -Bila je jutranja zarja, v Boga so verjeli; spoznati ga bolje hoteli, da bi izginila megla znad barja...
Prišla sta iz Jutrovega modra dva, s knezom Kocljem sta se srečala sveta brata Ciril in Metod -Zbor mladine:
Blagoslovljena apostolska pot!
      Vodja zbora:
Vsa megla nevere se je razpršila, krščanstva polna luč nad prednike se zida,
Slovenska beseda se vsa je sprostila, v morju Božje Besede se dopolnila...
Sam Rim se je tega razveselil, svete knjige Slovenske blagoslovil.
Knez Kocelj dal je petdeset učencev svetemu Cirilu,
da bi v vsej znanosti pri njem se izučilo-Oblaki prijadrali so na obzorje, ko Ciril utonil je v večnosti morje -A še je država samostojna kljubovala, cerkvena pokrajina nadškofija postala.
      Zbor mladine:
Kaj naenkrat si govornik onemel, kaj obraz je tvoj zdaj potemnel?
                  II.
      Vodja zbora:
Temni križev pot je ljudstvo naše nastopilo, skoz stoletja kakor nemo je po njem hodilo -Pridejali od vzhoda so jezdeci, napadali miroljubne, podjarmili si -Pridirjali drugi še, ropali vse -Zbor mladine:
Gospodne, smiluj se -Kristuš, smiluj se ...
      Vodja zbora:
Prišle nazadnje še verske so borbe, zasekale rane, ki morda nikdar ne bodo več cele -Tisočletno naše robovanje kakor bi bilo brezdanje: stoletja so se v večnost spremenila, v njih beseda naša vedno bolj morila,
umirajoča se skrivala v nizke in revne koče,
da se tam skrito pred svojim Bogom izjoče -
Pred svojim Bogom še v cerkvici farni, če niso duhovniki bili državi preveč že nevarni -
Vendar Slovenska beseda ni smela umreti,
odkar bila vredna je Božjo sprejeti! Preroki govorili so, da prišlo bo III. VSTAJENJE.
V vročem poletju je prišlo -Podali smo roko - bratom na zapad in jüg -
Iz tolikostoletnih muk svoboda zlata nam je zasijala, prelomila se groba skala -Kdo mogel vse prav bi opeti, kaj hoče srce nam pri tem razodeti? Stopili v širnejšo državo smo kot bila je država kneza Koclja, pogled manj meje nje doseza -Pozabljena je Kalvarija mnogih stoletij; v stoletja spreminja se čas desetletij: Vsestranski razmah je tak silen, napredek vseh panog tako je obilen -Tudi s tem evangelijem stopamo k tujcu, mejaši,
Povemo mu radi, kako nam godi v domovini se naši -*
                                                                                    * *
Troje imen pokrajine se v troje simbolov spreminja:
Dolensko, znak rojstva, v najsinjejši dalji izginja -
                                                                    Ravensko, znak dolgih stoletij trpljenja-Gorička, najlepši znak slave vstajenja... IV. EP1LOG.
      Eden od mladine:
Zakaj o tem nam na proslavi NOVlN govoriš?
      Vodja zbora:
Na to govor pač lahko dobiš:
Ko je deset let že Marijin list učil, ljudstvo verski in slovenski mesečno gojil -
Ko prihajalo je leto vojne odločile: duhovnik znani doumel je ure silne, še tednik je v boj za svoj narod pognal, da bo pred vstajenjem ves zrel mu obstal! In to je dosegel, z vsem silnim trpljenjem, to jezastavü večkrat z lastnim življenjom. Ostal v borbi za sveto to stvar, ko bilo je sonce, ko bü je vihar -Oglašali in oglasili so tudi se drugi
- vsa čast njih zaslugi! -
edini on, tednik Novine, neprestano skoz pet in dvajset let
- častna doba četrt sto let —
Vsi ploskajmo jim vdano! Camplin.
   Dr. Anton Korošec,
 voditeo slovenskoga naroda.

2
NOVINE
11. septembra 1938.
                                 Kratek pogled v zgodovino zadnjih dvajseti let pred oslobodjenjom.
       Od leta 1900 do 1920 vržimo en bežen pogled na zgodovino Slovenske krajine. Ne nam je namen, da bi sodbo povedali na koga ali na kakšokoli reč, namen nam je samo omenjati dejstva, da vsaki vidi, kje bi bili mi, če se Oslobodjenje nebi zvršilo.
     Vučitelstvo je bilo skoro izklüčno madjarsko i to na čast madjarskoj vladi povedano, prvovrstno Vučitelstvo gledoč na izobra-ženost, znanost i jakost, dobro obnašanje. Vučitelje narodnjaki so spomrli, ali šli v penzijo. To so bili Ficko na Cankovi, Štrcin pri Gradi, Zelko pri sv. Jürji, Puhan v Soboti, Rožman v Črensovcih i Murkovič v Beltincih, ki pa je postao madjarski vučiteo v Lendavi. Povsod divja madjarizacija. Najvekša jakost je bila: Uspeh madjarizacija. Za drügo sploh nese je pitalo, samo, kak napredüje madjarizacije. Deca je dobivala nagrade, če se je navčila dobro vogrski i se kaštigala, če je slovenski gučala. Odkrit namen je bio, da se povsod vpela madjarski jezik, celo v cerkvi. Zato so še katoliški vučitelje v Szombathelji zamerili pok. dr. Ivanocija za kaj ne madjarizira v cerkvi: konči Očanaš naj bi se molo na Tišini i v vsakoj cerkvi Slov. krajine.
       Dühovniškoga naraščaja ne bilo. Če smo v desetih letaj dobili ednoga dühovnika, smo bili veseli. Ivanoci je bio prvi, ki je začeo v šole pošilati naše mladence, ki so postali ne samo goreči dühovniki, nego tüdi goreči rodolübi. Trije Kleklni, Baša, Sakovič, Kühar Alojz, dr. Rogač, dr. Ratnik itd. so sad njegove lübezni do düševne potrebe našega lüdstva. Zavolo pomenkanja domačih dühovnikov so se nameščali madjarski ali drüge narodnosti. V Črensovcih, Turnišči, Beltincih, pri sv. Bedeniki, v Lendavi, Dobrovniki, Dolencih madjarskih župniki, kaplanov več madjarskih, celo v Črensovce prišo kaplan, ki reči neznao slovenski. Lejko si mislimo, kakšo škodo je trpelo versko živlenje i kak se je začela širiti madjarizacija. Z najvekšov težavov se je dosegnolo v Črensovcih, da so se na okna i križne poti v cerkvi i cerkvene prte slovenski napisi postavili, kak so želeli darovniki. I to tüdi samo tak, ka se je ne smeo rabiti slovenski pravopis, nego samo madjarski. V Soboti se je vpelala madjarska predga vsaki mesec ednok, štero so po ne Madjari, nego Slovenci poslüšali, v Črensovcih se je vpelala vogrska pesem pri ranih mešaj, dokeč lüdstvo ne protistanolo; v Turnišči se je tü pa tam že tüdi vogrski predgalo, v Beltincih se je Slovenkam v Marijinoj drüžbi vogrski držao navuk po madžarskom kanoniki iz Szombat-helya, pri Bedeniki so vpelali za Slovence vsako tretjo nedelo vogrsko predgo. Pri evangeličancih je pa madjarizacija ešče bole divjala, Goričanci neso znali niti več slovenskih narodnih pesmi popevati, vogrske so po šumaj, kda so listje grabili, ali gda so želi. Zmed vučitelov je ostao jedini, ki je čüto z narodom, g. Benkovič v Dokležovji, odgojiteo našega velikoga narodnjaka g. Jerič Ivana, dekana v Turnišči,
       Civilna oblast je po strani gledala Slovence i samo po tolmači ž njimi razpravila. Cerkvena oblast se je bojala divjih nacionalistov i samo z teškočov dovolila Izdajanje Marijinoga lista 1904. dec. 8. pod pogojom, da se sme štampati samo z madjarskim pravopisom i ka do dohodki, določeni za samostan, kde bi narod lejko dühovne vaje opravlao, ka do dohodki Marijinoga lista slüžili za širjenje madjarizacije. Grozila slepota!
      V       Soboti je obstojalo posebno drüštvo, Šteroga namen je bio madjarizacija i voditeo toga drüštva je bila ista oseba, ki je vodila i gospodarsko drüštvo, da bi se Slovenec hitrej slekeo iz svoje narodnosti i zaničavao svojo sladko, ob Boga njemi dano materno reč.
      Verovučitelje v državnih šolaj neso smeli včiti dece verskoga navuka nači kak vogrski, če so slovenski, neso dobili potnine Plačane. Se razmi, da so bili junaki med njimi, ki so se odpovedali potnine i slovenski včili katekizmuš i k tem junakom so stopili drügi junaki, junaki kak je bio Ivanoci, ki je kaplani svojemi mesto odpevedane potnine iz svojega davo, da se je lehko obleko, naj se boža reč samo tak glasi, ka de ž nje narod meo hasek, v maternom jeziki.
      V       Lendavi i v Soboti sta izhajala dva tjednika, oba madjarskiva, ki niti toliko pravice nesta spoznala Slovencom, da bi se teh deca smela slovenski včiti katekizmuš v šolaj, nego so napadali tiste, ki so se držali cerkvenih predpisov i slovenski poučavali verski navuk v šoli. Vse drügo je bilo vogrsko i v vnogih šolaj še katekizmuš.
      Slovenci Slovenske krajine so bili na smrtnoj posteli. Pa ka neso vmrli, kakše zdravilo njim je pomagalo? Lübezen kat. dühovščine. Nepozabimo pri tom, ka tüdi med evangeličanskov dühovščinov i vučitelstvom so se najši rodolübi, kak Sinic v Bodoncih, ki je pokojnomi Sakoviči povedao ete značilne reči, — ki je tam hodo v šolo: Slovensko mater si cecao, slovenski guči. Dober slovenski narodnjak je bio tüdi ev. dühovnik Berke v Križavcih, a večinoma se je bole divje madjariziralo med evangeličanci kak med katoličanci. V boj za narodne pravice so šli samo katoličanski dühovhiki pod vodstvom pokojnoga dr. Ivanoczyja. Njega je dober Bog k sebi pozvao rano, ostali so njegovi vučeniki, ki so njegov teštament, lübezen do slovenskoga naroda dale gojili i ž njov dosegnoli tomi sloboščino.
      Na Cankovi je bilo pred več kak štiridesetimi leti, kde sta se prvič znajšla dva mladiva bogoslovca pri narodnjaki, župniki i dekani Borovnjaki: Gomilšek iz Štajarske i Klekl starejši iz Slov. krajine. Tü sta si dogučala, da bodete tesno sodelovala za slovenski narod. Gomilšek, Zdajšnji dekan pri sv. Bedeniki i Klekl, uredniki Novin, sta kak bogoslovca sklenila prijatelstvo, štero je še zdaj črstvo. Po toj zvezi je dosta slovenskih knig priromali v sobotelsko seminišče med osem slovenskih bogoslovcov Slovenske krajine,— vsi neso prišli do oltara, — ki so z dühom Slomšekovim začeli zbüjati svoj narod k verskomi preporodi i narodnoj zavesti. Predstojništvo seminišča ne gledalo z lepimi očmi pošilanje teh knig. Pok. Sakovič bi za svoje neke preostre izjave, štere je dao v Potrdilo, da teče Slovenska krv v njegovih žilaj, bi skoro bio izklüčen iz seminišča. Ta zveza z slovenskimi rodolübi na Štajarskom je rodila dvojni hasek: mlado dühovniško pokolenje je začelo obiskavati svoje brate na Štajarskom, doma pa širilo Slovenske knige iz Preka, posebno one Drüžbe sv. Mohora. Na primiciji ministra dr. Korošca je bilo več naših bogoslovcov iz Slov. krajine, bili so tüdi na Šijancovoj pri sv. Križi, na Veberičovoj v Gorici itd. Zveza je narejena, na Kleklnovoj primiciji na Krajni je Gomilšek razobeso prvič v Slov. krajini slovensko zastavo, štero so Madjari i madjaroni šteli dolvzeti iz
dreva, a narod, ki se je začeo büditi, toga ne dopüsto,
       Mladi rod je začeo z pišüvanjom, rodio se je Marijin List, za njim pa Novine, ki so začele borbo za narodne pravice Slovencov Slovenske krajine, dokeč neso je zaplenili boljševiki. A Novine so preživele te neprijatele, izišla je pesem „Kaj je Müra šepetalaˮ, meje so se podrle i Slov. krajína je zadihala zrak sloboščine.
       Ne bomo omenjali smrtne nevarnosti Urednika Novin i njego-
vih, ne bomo omenjali zgübe vrednosti, ne ropa njegove vrednosti od strani boljševikov, ki ne samo da so ga na smrt iskali, nego ga popolnoma oropali, ne bomo omenjali osleplencov, ki so se vrgli na Novine, štere so njim prinesle slobodo i je začeli preganjati, omenimo samo to, da je naš kmečki narod ostao veren do Boga i do svojega slovenskoga roda. To vernost so zgojili v njem njegovi Sinovje i za sredstvo, najmočnejše sredstvo so meli pri toj vzgoji Novine, šterim so bili — na zgled
vsem potomcom — podpora, z šterimi je vküp zraslo njihovo srce. Zato ob 25-letnici Novin nemogoče iti mimo onih naših velikanov, ki so s svojim dühom i s svojov pobožnostjov meli teliko plemenitosti v srci, da so na prvo mesto postavlali Novine, list, ki je list Slovenske krajine, ki je list njihovoga naroda. Slava njim, ki že spijo pri Bogi, on naj njim bo plačnik, čast pa njim, ki še živejo, naj vživajo svoje plačilo v dobro odgojenom narodi Slov. krajine.
Prvi dijaki iz Slovenske krajine na Slovenskem
      Pred tridesetimi leti, ko je bila naša lepa Slovenska krajina še pod madjarsko vlado, ko so jo oni imenovali še svoj „Tótság“, je bil pač redko kdo, ki bi imel narodnostne stike s Slovenci preko Mure. Bili so edino voditelji ogrskih Slovencev, duhovniki narodnjaki, ki so imeli s slovenskimi duhovniki prek Mure zveze ter od tam širili knjige Mohorjeve družbe, potem posebno Slovenske molitvenike in tudi časopise v naše kraje. Da bi pa šel kdo študirat na Slovensko prek Mure, to je pa bilo nezaslišano. In vendar se je našel duhovnik, pravi narodnjak, ki je na tihem deloval in začel delati na to, da bi šli naši dečki študirat namesto na. Madjarsko v Kösszeg in Szombathelj, med Slovence prek Mure. Bil je to preč. Alojzij Kühar, ki je v svoji narodni Zavednosti in gorečnosti za Slovenstvo, navezal stike za slovenskimi duhovniki.
      Med temi slovenskimi duhovniki, ki so se začeli prav posebno zanimati za takozvane ogrske Slovence že precej let pred vojsko, so bili predvsem misijonarji od Svetega Jožefa v Celju. V Celju k Sv. Jožefu so naši ljudje prav radi hodili na božjo pot Romarji so šli iz naših krajev preko Slovenskih goric na Ptujsko goro, potem v Šmarje in na Sladko goro in nazadnje k Sv. Jožefu v Celje. Še prav posebno so pa hodili naši ljudje v Celje na duhovne vaje, ki so se vršile pri Sv. Jožefu za vse stanove: za dečke, dekleta, može in žene. Koliko naših starejših žena in mož še pomni dühovne vaje, ki so jih naredili v Celju! Ti misijonarji od Sv. Jožefa so pa prihajali tudi že pred vojsko k nam v Slovensko krajino na misijone. Tako je bil misijon še pred vojno v Beltincih, Bogojini in Črensovcih.
      Prvi ogrski Slovenec, ki je šel od nas na Slovensko študirat, je bil ranjki dr. Ivan Sobočan iz Gumilic v župniji Turnišče. Učil se je doma že čevljarstva. Bil je čevljarski vajenec, ko je šel s svojim bratom leta 1903 na dühovne vaje v Celje. Nadalni dečko se je tamkaj gospodom misijonarjem prav dopadel. Povabili so ga v Celje. Dobival je hrano pri Sv. Jožefu, kjer je bil njegov starejši brat in še par drugih dečkov iz Slovenske krajine, samostanski brat. Vsi ti so ravno po duhovnik vajah, na katere so hodili v Celje, dobili samostanski poklic in vstopili v Misijonsko družbo za brate. Na-darjen, kakor je bil, je Sobočan naredil v enem letu dva razreda, eno leto ljudske šole in privatno prvi razred gimnazije. Bil je vso gimnazijo odličnjak ter napravil leta 1911. v Ljubljani maturi? z odliko. Po tej je vstopil v Misijonsko družbo in študiral ter dokončal blagoslove v Gradcu, kjer je napravil z najboljšim uspehom oktobra meseca 1918 doktorat iz bogoslovja. Žal, da je ta nadarjeni in zaveden sin Slovenske krajine komaj en dober mesec po doktoratu umrl za špansko boleznijo dne 15. novembra 1918. Pokopan je v Gradcu.
      Preč. g. Alojzij Kühar se je
Seznami s celjskimi gospodi misijonarji in se z njimi domenil, da je začel pošiljati Slovenske mladeniče iz Slovenske krajine v Celje in Ljubljano študirat. Leta 1904 je poslal v Ljubljano svojega nečaka Rudolfa Küharja iz Ižakovec, Mihaela Küharja iz Bratonec in Ivana Jakoba iz Lipovec v Ljubljano. Tukaj je bil znan z misijonarjem dr. Alojzijem Nastanom, ki je bil velik prijatelj ogrskih Slovencev, katerim je pošiljal knjige, molitvenike in časopise in je pri takratni Slovenski straži dosegel, da je pošiljala in plačevala ogrskim Slovencem knjige in časopise Bogoljub in Domoljub. Domoljub je takrat stal letno tri krone. G. dr. Nastao je dosegel, da je za naročnike iz Slovenske krajine Kat. tisk. društvo popüstilo eno krono, eno krono je dodala Slovenska Straža, eno je pa plačal naročnik, ali pa mnogokrat tudi g. misijonar sam.
     Leta 1905 je bil g. Alojzij Kühar kaplan pri Gradi — Gornji Lendavi. Na koncu šolskega leta sta prišla z ranjkim gospodom župnikom Bednarikom v šolo v Kruplivnik na takozvani „egsamen“, kakor smo takrat gb-vorili. Tamkaj me je g. Kühar spozna! in pripomogli, da sem šel v Celje naprej v ljudsko šolo, da sem se priučil slovenščine in nemščine in potem drugo leto v gimnazijo v Celju in nato v Ljubljani, kamor sem prišel po njegovem posredovanju v Dijaški
dom Misijonske družbe, kjer so bili tudi gori omenjeni njegovi varovanci iz Beltinec in Sobočan iz Turnišča, tako da nas je bilo leta 1907 pet dijakov iz Slovenske krajine v Ljubljani. Žal, da je Jakob Ivan v četrti šoli umrl. Rudolfa Küharja je pa pobrala Španska bolezen tik pred mešniškim posvečenjem, na katerega je moral zaradi svoje mladosti še čakati. Umrl je kot dijakon oktobra meseca 1818. En mesec za njim je pa umrl za isto boleznijo v Gradcu dr. Ivan Sobočan. Leto za letom so prihajali novi dijaki iz Slovenske krajine v Ljubljano. Med temi je bil Čeh Franc iz Nedeljice, ki je pa med vojsko padel na rumunski fronti in potem Rudolfov brat Lojze Kühar, leta 1911. pa še Joško Godina in Štefan Törnar, Potem pa še polagoma tudi drugi. Vse to se je vršilo lepo tiho in ne-opaženo, da se Madjari nebi razburjali. Spominjam se, kako me je neki učiteljiščnik, ki je študiral na Madjarskem, pri obisku na domu Rudolfa Küharja pogovarjal, naj grem rajši na Madjarsko študirat in ne nazaj v Ljubljano. Po osvobojenju izpod tujčevega jarma, pa je postala Ljubljana pribežališče dijakov iz Slovenske krajine, ki so pozabili na gimnazije v Monoštra, Kösszegu in Szombathelyu, dokler nismo dobili začetek svoje gimnazije v Soboti.      Matija čontala              C.M.
                   Ljubljana.
Kaj je Müra šepetala?
Müra je zašepetala:
Strüga moja zlato vala . . . ali so vam vrelci znam, odket ga prineso vali? . . . Tü kre moje leve stani rod prebiva, rod pregnani... jokat se je hodo v mene. Z večstoletne grozne teme... Njegove suze so zlato, ki ga skrivam pod vodo...
Müra je zašepetala:
Kelkokrat sem z mesta vstala, poplavila rodno zemlo,., Tiste, ki slobodo jemlo, v svojem srdi sem iskala, ka bi njim na znanje dala: Ne me večni zato stvoro, da bi val moj brate ločo,
Jaz vezalje sem za nje, ki kre strani mi žive. Srčen.
      To pesem so objavile Novine v Štev. 31. aug. 17. 1. 1919. v prvoj številki po oslobodjenji.
                                           Reditelstvo.
   Vodstvo reditelstva je v rokaj akademikov iz Črensovec. Prosimo vse reditele od vseh krajov, da njemi bodejo vu vsem pokorni. Občinstvo pa prosimo, da popolnoma boga reditele.                               Odbor.
 Vse študente, akademike in srednješolce,
ki so pripravljeni biti reditelji ob priliki proslave 20 letnice osvobojenja Slovenske krajine, prosimo, da pridejo 8. septembra ob treh podoldan v Naš dom v Črensovce, kjer je rediteljski sestanek. Kdor ne bi mogel priti 8. sept., naj príde gotovo 10. sept. popoldne v Črensovce. Za prenočišče in hrano preskrbljeno.       VODSTVO REDITELJEV.
                                  Prošnja na urade i vso prebivalstvo Slovenske krajine.
   Prosimo šolsko Vodstvo i Vodstvo vseh državnih,  samoupravnih, občinskih i župnih uradov kak i vso Prebivalstvo, naj razobesijo zastave 10. i 11. septembra. Cela Slovenska krajína obhaja veseli osvetek svojega oslobodjenja, vsi bodimo   te dni ednoga srca i ednoga düha.
11. septembra 1938.
NOVINE
3
     Sept. 11. zakaj pridite v Črensovce.
      Ka bo v Črensovcih 11. septembra? Zahvalna boža slüžba:
      1. ka smo dobili versko sloboščino, ka se nam ne sili na škodo vere drügi jezik, šteroga ne bi razmeli, nego v milom slovenskom maternom jeziki se nam glasi boža reč v cerkvi i se vči v šoli;
      2. ka so se včakale naše Novine, ki so z ognjom krščanske lübezni zagovarjale pravice našega naroda, 25 letnice svojega obstoja;
      3. ka je naš narod prišo v lastno državo, v šteroj je v 20 letaj več pripomočkov pridobo, kak prle v stotinaj let;
      4. ka je prišo po agrarnoj reformi do krüha i strehe;
      5. ka se je vrno živ i zdrav z strašnoga večletnoga boja, da si v miri vredi svoj skromni domek; Zahvala za mir je globoka prošnja za mir;
      6. ka se je rešo strašne boljševiške oblasti;
      7. ka njemi je dober Jezuš dao obilno dühovniških pozvanj;
      8. ka so njegovi sinovje i njegove hčeri v misijonskih pokrajinaj glasitelje prave vere; 
      9. ka so delavci naši dobili izseljenskoga dühovnika, ki je kak dober pastir vodi po poti zveličanja i varje vseh tak düševnih kak telovnih nevarnostih i nesreč; i
      110. za vse dobrote nam i našim skazane v düši, v teli, v poštenji i v vrednosti pa tüdi za vse križe, štere smo mirno i vdano i veselo nosili Bogi na čast i za zveličanje düš.
      11. Poleg zahvale pa se bo slovesna sveta meša slüžila za celo Slov. krajino, za ves njeni narod, naj ga Marija vzeme pod svojo obrambo, i njemi sprosi vse vremenitne, najbole pa vse vekivečne dobrote, da pride do svojega Cila, do pravoga, živoga Boga i ga vživa vse večne čase. To slovesno sveto mešo bodo slüžili prezv. g. dr. Tomažič Ivan Jožef, lavantinski knezoškof, apoštolski administrator Slov. krajine, ali če bi bili zadržani, njihov Odposlanec.
      Veren narod Slov. krajine, zberi se zato punoštevilno 11. sept. v Črensovcih.
                                      *
                                                                                     Naš veliki den se je približao.
                                                                         Zažgite kresove!
      Septembra 10. večer zažgite kresove po celoj Slovenskoj krajini i zmolite nekaj najprle za naše pokojne voditele i boritele i pokojne naše vojake. Zatem pa spevlite narodne pesmi, držite govore od naše domovine, od naših krščanskih Novin i je priporačajte pa širite. Vsaki kres naj rodi bar ednoga novoga naročnika ! Zažgite krese, če vam bo mogoče, tüdi vi v Franciji, Nemčiji,. Canadi, Jüžnoj i Severnoj Ameriki pa povsod, kde se naš siromaški narod steple po širnom sveti. Poročajte nam, kde ste zažgali krese i kak ste se pri njih držali, ka ste pri njih opravlali.
                                                                  Okrasite grobe naših pokojnih voditelov i boritelov!
      Pred proslavov te tjeden to napravite. Molite za naše pokojne boritele i vse naše pokojne vojake pa darüjte za nje bar edno sveto prečiščavanje te dni. Zahvalnost je najlepša prošnja. Tekmüjte med sebov v lübezni do naših voditelov, ki so že na svojem računi!
                                                                  Širitelje, že v soboto pridite v Črensovce!
   Sept. 10. ob petih popold. bodite vsi v Soboti pri kat. cerkvi, ki nemate potačov, ka vam pošlemo edno priliko, z šterov se pripelate. Gorički vlak, šteri vas pripela ob 6-ih, bo meo zvezo z prilikov, ki vas pripela v Črensovce. Pri kat. cerkvi vas bo čakao veliki avto. Pri kat. cerkvi se Zbirajte tüdi ovi, ki pridete peški do Sobote. Ob pol sedmih morate biti vsi v Črensovcih! Pri glavnom mosti se zberite vsi širitelje bližnji i dalešnji, odtec se sprevodite v cerkev. Drügi den polšestih mate sveto mešo i sküpno sveto obhajilo. Iz cerkve se spravite na svoje stanovanje i k večerji, Sv. spoved opravite že prle doma.
Odkritje spominske plošče.
      V      soboto 10. sept. ob osmih večer je odkritje spominske plošče na Našem Domi v Črensovcih. Vsi širitelje Novin morajo biti navzoči, tüdi drügi se vabijo, šterim to prilike dovolijo. Plošča bo kratko orisala dogodke, ki so Zgodovinskoga pomena v najnovejšoj dobi za Slovensko krajino.
Büdnica v nedelo 11. sept.
      V nedelo 11. sept. ob pol petih se bo igrala büdnica po vulicaj črensovskih i žižkovskih
i büdila na veliki den naš narod. Gda se zbüdite, prvo vam bodi goreča molitev, ka dober Bog blagoslovi vse naše trüde, vse naše skrbi vse naše delo te den za svojo vekšo diko i naš vremenitni i večni hasek. Brez božega blagoslova nikaj ne spadne dobro vö. Sprosimo si ga vsi.
                                                                            Svete meše v nedelo.
     Svete meše se začnejo slüžiti v nedelo ob petih zajtra. Ki majo kakše posle, da sledkar ne bi mogli priti k meši, naj k toj pridejo, ka zadostijo svojoj krščanskoj dužnosti.
     Ob pol šestih bo sv. meša za žive i pokojne širitele i dopisnike Novin s küpnim svetim obhajilom širitelov i dopisnikov.
     Ob pol sedmih bo sveta meša za vse naše izseljence širom sveta, za pokojne vojake Slovenske krajine i vse pokojne, ki so v tüjini pokopani.
     Ob sedmih je sveta meša za vse naročnike Novin, žive i pokojne.
     Ob desetih je slovesna sv. meša pri cerkvi na prostom.
                                                                        Zbiranje naroda 11. sept. v Črensovcih.
     Prosimo vse, ki se ščejo vdeležiti naše proslave, da se začnejo po sedmoj meši zbirati.
     Sprevod. — Spored:
     1. konjica (na cesti na Gospocko poleg ograda g. Cigan Jožefa),
     2. biciklisti (kre dva kraja ceste od prve hiše v Črensovcih do Našega doma),
     3. Šolska mladina, na sredini med njov beltinski voz s sv. Cirilom i Metodom i knezom Koclom (Rajtarovo dvorišče i Sabolovo dvorišče),
     4. fantovski odseki i dekliški krožki v krajih i polkrojih (Ciganov ograd),
     5.       dobrovolci Slov. krajine (na poti proti Bistrici),
     6. Širitelje Novin,
     7.       Zgodovinski voz iz Dokležovja,
     8. izseljenci (vse tri sküpine v Farkašovom škegnji),
     9. možka i ženska mladina (Ciganov ograd),
     10. narodne noše z dožnjekom (v Vinčecovom ogradi),
     11. pozvačini s svadbov (v Horvat-Lükačovom ogradi),
     12.      gasilci (na poti proti Bistrici),
     13. kmetje,
     14. kmetice (oboji v Ciganovom ogradi),
     15. vozovi z narodnimi običaji (v Balažkovoj i Küzmovoj vulici),
                                                                   Pripomba: zmes godbe. Kak naj bo oblečena mladina?
     Dečki: črnkaste hlače, bela robača-srakica, olstov-olstik modri, na prsaj trak z pšeničnov vlatjov, za kranščakom šopek rož.
     Dekle: čmkasta janka, beli rokavci, gologlave z rožovv vlasmi, na prsaj državni trak z pšeničnov vlatjov. K pšeničnoj vlati denejo kakšo korinice — rožico.
                                                                   Narodni traki so lepi, vsaki naj si poskrbi ednoga. Cena vsakoga dva dinara. Nosijo sledeči napis:
     20. Let. Osvobojenja
     11. IX. Črensovci 1938.
     Vsaki naj si ga poskrbi za spomin, brez njega v sprevodi nišče ne more iti.
Pšenična vlat je naš znak.
     Prosimo vse vdeležence naše lepe proslave, da si na prsi nateknejo edno pšenično vlat i to ovijejo z národnim trakom pa še kakšo rožico-korinico denejo zraven.
                                                                               Vsem.
     Vse prosimo, da nosijo v svojem srci globoko zahvalnost za vse dobrote, štere nam je dober Bog v teh 20 letaj podelo v obilnosti. Zahvalnost rodi pobožnost, ki izvira iz srca i štera napravi človeka dostojnoga od zvüna.
                                                        Pesem
pri izročitvi dožnjeka.
     Slovenska krajína,
     Nalepša milina:
     Lübléna Ravenska, Gorička, Dolenska!
Ne poznam jaz lepš’ga sveta, Vsa sladkost si moj’ga srca: Slovenska krajina, mili moj dom, Pozabo te nikdar, nikde ne bom.
     Bregovje, doline,
     Slovenske krajine,
     Gorice, ravnine Ste meni lüblene, Slovenske ste zemle sijaj, Nebeske dobrote miglaj: Slovenska krajina, mili moj dom, Pozabo te nikdar, nikde ne bom.
Na znanje.
    Iz goričkih i ravenskih dalešnjih krajin prihajajočim na proslavo v Črensovce, se naznanja sledeče:
    1. Starejši lüdje, ki bi radi prišli na proslavo, dobijo v soboto večer ob polšestih i ob šestih aotomobile na razpolago pri kat. cerkvi, da se lejko pripelajo. Stanovanje na krmi pripravleno, pa nekaj v sobaj tüdi. V soboto večer ob 5. i 6. čaka širitele Novin aoto pri kat. cerkvi, ki je pripela v Črensovce.
    2. Gasilce, štere pripela gorički vlak iz gornjih vesnic, ki nemajo biciklinov, pripela v nedelo ob polosmih aóto v Črensovce. Aotoji čakajo pri kat. cerkvi.
    3. Ki majo potač, naj s tem pridejo ob sedmih v Črensovce, ka do se mogli pravočasno gorpostaviti.
    4. Ki so slaboga zdravja i bi radi prišli na proslavo, dobijo v nedelo ob šestoj vüri pri kat. cerkvi 8 aotojov, šteri je pripelajo v Črensovce. Od šestih do osmih do vozili aotoji, duže ne. Bodite k redi.
    5.     Predsedniki i odborniki občin iz lendavskoga, sobočkoga i ljutomerskoga sreza majo mesto pri mimohodi pred Našim Domom oznotraj ograje. Pri sv. meši i zborüvanji je pá njihov prostor pred tribunov.
                                            ZASTOPNIKOM OBLASTI NA ZNANJE.
    Zastopniki oblasti majo prostor pri mimohodi na prvom nadstropji Našega Doma v dvema dvoranama pri šestih oknaj. Pri svetoj meši i zborovanji pa ná tribuni.
                                                       CENA TRAKOV.
V zadnjoj številki smo pisali, ka je cena trakov en dinar. Tak bi tüdi ostalo, ar si je pa prosvetno drüštvo za nastop Fantovskih odsekov i Dekliškij Krožkov zvolilo naše trake, ka ne bi trbeli dvakrat plačüvati, za naše en dinar, za njihove pa dva, naj lüdem prihranimo nepotrebne izdatke, damo trake za dva dinare. Tak si eden dinar prihranite. Naj nede nikoga na proslavi, ki nebi si okinčo pšenične vlati z našimi traki 20 letnice.
                                                                                 Pesmi,
                                                                      štere bomo spevali pri sv. meši na proslavi 11. sept. v Črensovcih.
Za vstop:
                                                                            Verni kristjani.
Verni kristjani pokleknimo zdaj že se odpira nam blaženi raj: Jezus darüje se nam za zveličanje v mašni daritvi sedaj.
Bogu daruj, človek, svoje srce, milosti prosi za svoje dolge ! Moli brez nehanja tukaj Zveličara, ko se daruje zate!
Mašnik zdaj molijo srčno lepo, za nas darüjejo Rešnje Telo. Jezusa Rešnja Kri, vera tako uči, grehe izbrisala bo.
Za darovanje:
Marija nebeska Kraljica.
   Marija nebeska Kraljica in celega vseta Gospa, o, bodi nam vsem pomočnica, veselje si naš’ga srca.
   Mi v žalosti večkrat obdani, ne vemo pomagat si kam, pa znamo, da ti si med nami, ki vidiš naš žalosten stan.
   Mi večkrat brez trošta živemo, na sveti nas vse zapüsti in če proti nebi gledimo, nam tvoje se lice smeji.
Za sanktus:
   Pridi molit, o kristjan !
     Pridi molit, o kristjan, od lübezni svete vžgan, ar je Jezuš v sakramenti iz lübezni dan.
Po podigavanji:
                                                                               Sveti kriš.
   Kraljevo znamnje kriš stoji, bandero glej vihrati, na križu Jezus nas uči srčno se vojskovati.
Odp.:
   O sveti kriš, življenja luč, o sveti križ, nebeški ključ, ponižno te častimo, zvestobo obljubimo.
   Zveličar s križem vabi nas, zvesto za njim hoditi, svoj križ sprejeti slednji čas in ga za njim nositi.
Odp.:
   O sveti križ, . . .
Po obhajili in za konec:
                                                                         Lepa si, lepa, roža Marija.
Lepa si, lepa, roža Marija, tebe časti vsa nebeska drüžina, angelci lepo spevajo, tebe, Marija, hvalijo.
Z nebes pa pogleda naš Oča nebeski,
vidi zgübleno deco na zemli, pošle Marijo na te svet, naj bi rodila rešnji cvet.
Kaj pa nam Eva je zagrešila, to je Marija nazaj zadobila, nam je rodila Jezuša, našega Zveličitela.
Prosimo:
     1. da si besedilo pesmi vsi dobro poglednete i spevajte tak, kak je tü zapisano, da bo pesem enotna, i tem lepša,
     2. da vsi z veseljom pomagate spevati Bogi na čast i v zahvalo, da nas je pred 20 leti srečno zdrüžo z našimi brati i pripelao v svobodno domovino, gde lehko nemoteno spevlemo svoje lepe Slovenske pesmi!
                                                                                 Farna cerkev sv. Križa v Črensovcih.
                                                                            V toj cerkvi se vnogo molilo za naš narod i v njej se je odločila naša sloboščina.
4
NOVINE
11. septembra 1938.
Glasi iz Slovenske krajine.
      Njeg. Vel. krali Petri II. žele za rojstni den Slov. krajína obilnost božega blagoslova.
      Polana. V petek so nas zapüstili naš dober pastir. Kak radi smo ji meli je dokaz to, ka smo jim motore lepo okinčiti i ji lepo sprevodili. Pri poslovilnoj predgi je vsa cerkev jokala. Ništerni so si pogučavali: Naš gospod nas zapüščajo, što de nam pa meo rože pri cerkvi v tak lepoj skrbi. Mi se gospodi župniki prav lepo zahvalüjemo i ji prosimo, naj nas ne pozabijo nego naj nas večkrat obiščejo. Mi se ji pa bomo spominali v svoji molitvaj, naj jim lübi Bog pomaga pri njüvom težkom deli. Oskrbnik naše fare so, dokeč se ne dopuni g. dekan.
      Tropovci. Zadnjo nedelo 28. aug. so vlč. g. Krantz Jožef, blagoslovili novi gasilski dom i motorno brizgalno. Poleg gasilcov iz cele sobočke župe so se vdeležili blagoslovitve gg.
Benko,z gospov, Bajlec z gospov, štera jé bila botra, solastnik slatine Petanjci Vogler Ivan, ki je bio boter, Čeh,
Klajnšček, Stajnko i Antauer. Po blagoslovitvi so govorili poleg dekana še g. Benko,župan Flegar, Bajlec, Antauer i Pertoci. Cela stvar je bila vzpobüdljiva  je minola v najlepšem redi.
      Petanjci. 29. aug. so obiskan našo „Slatkoˮ i Radensko zdravilišče madžarski zdravniki. Ogledali so si vse prostore, bili navdüšeni za lepote naših krajov. Pri sv. meši, štere so se vsi vdeležili i štero so s predgov opravili preč. g. dekan Krantz, sta ministrilala dva starejšiva doktora. Jako lepi vtis je napravila glasna molitev vsej, kak tüdi vzorno obnašanje. Goste je pogostio i vodo dr. Šarič, šteromi ide vsa zahvala. Gostje so nas zapüstili z najlepšimi spomini. 
      Grad (G. Lendava). Po dugoj želi je ednok li dobo naš gorički kraj zaželenega živinozdravnika, šteri že 1. sept. nastopo svojo slüžbo pri Gradi. Dozdaj so mogli naši kmetje za vsakšo malo Živinsko bolezen hoditi v Soboto, ali pa iz Sobote pripelati živinozdravnika, gda je večkrat živinozdravnik več stao, kak je pa bilo vredno betežno živinče. Poleg tega pa mogo kmet napraviti 35 do 40 km poti, tak da je že dostakrat bilo prepozno vse vküp. Zato naj bo hvala vsem tistim činitelom, šteri so na tom delali, da je naš gorički kraj prišo do živinozdravnika. Posebno pa našemi banskomi svetniki i občinskomi predsedniki kak tüdi banskoj upravi.
      Dobrovnik. Ali se spodobi v cerkvi med sv. mešov, i to med uradnov šolskov mešov čteti časopis i tak pohüjšati vse navzoče vernike. — Očividec.
      Sobota. Naše prosvetno drüštvo priredi 9. oktobra t. l. v Soboti tombolo, ki bo edna izmed najvekših, ka jih je bilo do zdaj v Slov. krajini. Glavni dobitki tombole bodo naslednji:
1. Motorno kolo DKW (200 com),
2. šivalni stroj, 3—12. 10 biciklov, 13. slamoreznica, 14. moška obleka, 15. ženska obleka, 16. moški čevli, 17. ženski čevli, 18. hubertus plašč, 19. klafter drv, 20. vreča mele, 21. hrastov lagev. Poleg teh 21 tombol bo še
nad 600 drügih lepih dobitkov v vrednosti nad 10 000 Din. Kda Vam bodo ponüjali srečke posamezniki ali prosvetna društva, jih nikak ne odklonite, ve stane karta samo 3 Din. Dobitki so krasni i vnogo jih je, srečke so poceni i 9. okt. se naglo bliža, zato naj si vsaki küpi toliko kart, koliko pač premore.
     „Sočaˮ na proslavi v Črensovcih. Drüštvo „Sočaˮ se je prijavilo, da pride na tabor v Črensovce 120 kotrigami. Dobi častno mesto za Dobrovolci Slov. krajine.
      Obeso se. V Petišovcih se preminoči tjeden obeso stari Páifi, star že nad sedemdeset let. Zajtra, gda so stanoli, so ga najšli v kühinji visečega. V tram si je zabio cvek i na toga zadrgno malo bole debeli motvoz i se za njega obeso tak, da so njemi noge bile na tleh sklüčene. Gda so kcoj pribežali, je bio je mr-
zeo. — Ka je vzrok strašnoga dejanja, se prav ne ve. Stari je že večlet bio brez dela. Posedavao je na podstenji i se dugočaso. Mogoče se navolo življenja i da ne meo drüžbe, ka bi se kratkočaso, pa so njemi takše nore misli prišle na pamet. Zadnje tjedne so opazili pri njem, da je včasih Čüdno zmešano gučao. Sodi se zato, da je to delo napravo v zmešanosti pameti. Naj njemi bo Bog smileni.
      Griža, v lendavskoj fari. Zdaj se je stavila i nega čüti novih slučajov. Najbole je bila prizadeta ves Dolina, gde jih več vmrlo. Pa zdaj je ves že več ne zapreta, iz Petišovec jih je več kak 30 v bolnici v Soboti i v Čakovci. Ta ves je do 20. sept. zapreta. Tüdi Dugaves, posebno breg je preci prizadeti. Pa zdaj že pomali ide na bolše.
      Grozdje se kvari. V Lendavskih goricaj se zavolo vnogoga dešča grozdje jako kvari, ka se zori, sproti vse gnjili. Gorice so se na sprotoletje jako lepo pokazale, zdaj de pa slaba bratva.
      Premovanje plemenske konjske živine v Beltincih. Dne 16. aug. je priredila králj, ban. uprava pri nas z sodelovanjom konjerejskoga drüštva pregled plemenske konjske živine t. j. Premovanje, licenciranje žrebcov i odebiranje najbogših letošnjih žrebčekov za tkzv. vzrejne nagrade. Izvršo se je tüdi popis ino žigosanje plemenskih kobil za vpis v rodovniške knige. Na prireditev se odezvalo lepo število konjerejcev iz vseh občin lendavskoga sreza, gde je količkaj razvita konjereja. Prignani je bilo 35 kobil z žrebetami, od
tej je nagrajenih 28. Nadale je bilo prignano 1—4 letnih žrebic vse vküp 29, 3 letošnji žrebčeki i 4 starejši žrebci. Nagrad je razdeljenih v zneski 8090 Din. Največ je prispevala banovina z 3200 Din., potom država 2900 Din. i srez. kmet. odbor 1990 Din. Namen tej vsakoletnih prireditev je, naj se dobi pregled nad konjskim materijalom, ugotovi i nad, zira plemenska vrednost posameznih žrebcov, odebere najbogše kobile za nadaljno rejo i vpiše v rodovnik. Namen je tüdi zbüditi v narodi volo, smiseo za rejo dobre konjske mare, posebno pa za rejo žrebcov, ka se ne bi v bodoče noso ogromen penez v inozemstvo za nabavo potrebnih plemenjakov, kak se to godi zdaj. V bodoče naj bi se küpüvalo v inozemstvi samo telko, kelko je potrebno za ozvežitev krvi. Za toga volo tüdi letos dobita dva žrebčka eden 500 Din. te drügi 800 Din. tkzv. vzrejne nagrade pod pogojem, ka ta k leti pa prignaniva na pregled. Tak se skuša pridobiti kmeta, ka nede tržo včasi žrebčekov, temveč de čakao, dokeč se ne pokaže ali do za pleme. Vsakši nagraden živinorejec ma priliko pri tej prireditvaj spoznati živino, nje vrednost i zvünešnjost pravilno oceniti itd., se zna, či pazlivo poslüša kritiko pozvanih pri ocenjevanji komisije, štera, kak smo vidli, z velkim veseljom dela za napredek konjereje v našoj krajini. Čüli smo gosp. referenta z banovine, kak bi želo viditi tip konja pri naših konjerejcih, z šterim bi bio zadovolen tak kmet kak küpec. Te tip je pa jako blüzi našoj staroj fajti, štero so nam svojčas Vogri pokvarili i vničili z križanjom belgijancov. V okolici Lendave se  šče tü pa tam dobi takša kobila, se zna že stara okoli 20 let Kak inda, tak tüdi letos, se je vršo pregled pri cerkvi z razlikov, ka je bio tenki drot vtegnjeni mimo stüdenca, naj prej osnovni krščanski čüt ne trpi.
      Gančka mladina. Ob priliki nove meše salezijanca g. Ivana Matka se je posebno gančka mladina jako požrtvovalno i vztrajno pripravlala za to lepo slovesnost. Zato naš list prinese par vrstic od delavne i dobre gančke mladine. Gančka ves zadnjih 90 ali 100 let sploj ne pomli niednoga domačina novomešnika, zato je to navdüšenje vse vesi razumlivo. Da se je pa pri tom lepom deli postavila posebno mladina, je posebno vredno hvale. Že deca osnovne šole je pri tom doprinesla svoje žrtve. Cele tjedne so naši najmlajši hodili med počitnicami v šolo k pevskim vajam. Zato so drügi den prav lepo spevali pri sv. meši svojega domačina v veškoj kapeli. Sv. meša se je vršila delaven den, pa se je vendar zbralo nad 200 lüdi. Deca pa je spevala i tak dala svojemi novomešniki svoj najlepši skromni dar, teliko i teliko žrtvic, s šterimi so pripravili pod nadzorstvom g. upravitela svoje pesmice. Zadnji tjeden pred novov mešov je pa deco zaposlo še ceremoner z lepov zbornov deklamacijov. Nad 70 gančke dece je tak v onom svetom jütri na novomešnoj poti stavilo pred farnov cerkvijov dühovnika, Jezeri okoli cerkve zbranoga naroda so vtihnoli, kda je zadonelo iz mladih grl veselo oznanilo: „Pojdite po vsem svetu ...“ Bio je prizor lepi za oko, še lepši za srce. Treseti domačih dečkov je bilo v ministrantovskih oblekah, deklice v svojih belih. Genlivi je bio prizor, kda je mladina resno pravila: „...Cvetje iz roki Minulo je petje, zvenelo je cvetje, kriš zdaj v roke!ˮ I novomešniki je nečak-ministrant vzeo cvetni šopek i ga zamenjao s križom : „Križ je za Vas, cvetje
za nas! V živlenju cvetje vedno Vam ne bo dehtelo, na Vaših potih le raspelo bo blestelo na zadnje je odmevalo v mlado jütro: „A zdaj zavriskajte zvonovi, orgle zadonite, novomešnik naš vstopite.ˮ Te prizor je vnogim zvabo skuze v oči. Naši mali pa so bili veseli, da so bile njihove žrtve tak blagoslovleno poplačane. Še vekšo zahvalo zaslüži gančki pevski zbor. Kda smo v nedelo odhajali od meše, so vnogi glasno izražali pevskomi zbori svoje priznanje i pohvalo. Podoknica, štero je zbor zaspevao g. novomešniki, je bila naravnoč Umetniška. Posebno lepe so bile korone i košarice, šterih je bilo blüzi 100. Tüdi to delo je zahtevalo žrtve, zato javno pohvalimo vrle gančke dekle, ki so to delo doprinesle za svojega novomešnika. Slavoloki pa so bili prava Umetnost. Vsa hvala zato vrlim gančkim dečkom, ki so znali s tenkov lübeznijov sprejeti i pozdraviti svojega tovariša-dühovnika. Lepo okrašen je bio tüdi dom novomešnike i gančke ceste. Znamo, da vse vesi Slov. krajine lepo Sprejemajo svoje dühovnike. Zato je v gornjih vr-sticah skrita Pohvala tüdi vsoj našoj dobroj prekmurskoj mladini, ki posebno pri novi) mešaj pokaže svojo delavno-hvaležno lübezen domačim novomešnikom. Kak lepo na pr. naši Goričanci pripravlajo novomešne slovesnosti! Ravno tak je tű pri nas. Hvale vredno je pri tom, da se ob priliki takšega farnoga veselja posebno postavi naša mladina. Zato toj našoj mladini vsa Pohvala i časti
V misijonskih krajaj’ mislijo na našo proslavo.
      Prečastiti očal Vsako srce se veseli, kda obhaja svoj god. Zdaj se pa veseli naša domovina z vsemi svojimi sinovi i hčerami i vsi vam častitajo k 25 letnici Novin. To je veliki god delüva-nja lübezni Kristušove, ki nas drži zvezane v bratskoj lübezni po širnom sveti. To je 25 letnica naših Novin. Keliko dobroga i veseloga nam prinašajo v širni svet, to zna samo tisti, ki šte naš dober, Pobožen list. On prinaša vsakomi bože glase, večne reči, ki nás ravnajo k ednomi cili, k krščanskomi živlenji.
      Naše Novine, ki nas k tomi navajajo, so se razširile med svet za našimi lüdmi, da nam v časi düševne süše zalevajo oslabele moči, da nas krepijo v časi brezverska. Vsakomi kažejo pravo pot, njemi povejo, česa naj se varje, da dosegne pravi cio. Kak sledi dobromi deli dobro plačilo, tak tüdi zajemamo iz dobroga lista sadove za zdajšnje, še bole pa za večno živlenje.
      K 25. letnici Novin vam Prečastiti oča, pošilam moj skromni
darek v zahvalo za Vašo očinsko lübezen, v šteroj žrtvüjetevse svoje düševne i telovne moči, želeč da bi ostali Sinovje i hčere Slov. krajine, pa naj so doma ali v tüjini, po dobrom našem listi deca ednoga Oče, deca lübezni, po lübezni Zdrüžene ovce ednoga pastera, Kristušove cerkve.
      Sprimite moje čestitke i pozdrave ob toj priliki v zahvalo za vse vaše žrtve, štere žrtvüjeti, posebno za nas, ki smo v tüjini, za naše živlenjsko i večno dobro. Za vaše veliko delo vas pa v nebesaj čaka plačilo.
      Sprimite moje misijonske pozdrave. Za plačilo vam ne morem dati drügoga, kak da pred Vsemogočnoga pošilam svoje skromne molitve za vas. Molim pa tüdi za vse čitatele našega lista, da bi njim list vsikdar ostao hižni prijateo, da bi je vodo v deli za rešiteo lastnih i tüdi poganskih düš.
      Vam vsikdar zvesti i hvaležno vdani Slovenske krajine sin i brat
      J. Ribaš, misijonar v Indiji.
Drüžba sv. Rafaela za Slov. krajino
  je sprejela od Kraljeve banske uprave v Ljubljani sledeči dopis:
                                                                                       Legation Royale de Yougoslavie en France. Office D’emigration.
No. 3042|88.
                                                                                                        Prepis.
Paris, 11. avg. 1938.3. Rue Goethe, XVI, Predmet: Nedelko Katarina, Informacija
Kraljevskoj banskoj upravi Vl. odelenju. — Ljubljana.
       Povodom tamošnjeg akta VI.-No. 14.114/1. od 7. juna o. g. po gornjem predmetu, Izaslaništvu je čast izvestiti Kraljevsku bansku upravu, da je predmetno imenovana, pozvana v kancelariju ovog Izaslanstva, izjavila: da ona nije nikada bila zatvarana od starane francuskih vlasti, da njen verenik
g. Rodriquez ima namero, da je oženi u što skorijem roku, kao i da njeno dete priznaje za svoje. Pomenuta moli samo, da sé njena porodica ne meša u njena privatna pitanja.
Prilog jedan.
                                                                                                                                                                                       Izseljeniški izaslanik potpiše
Teliko v znanje Horvat Mariji, materi Nedelko Katarine v Gaber ji št. 106-
                                                                    Nedela
  po Risalaj štirnajseta.
      Evangelij (Mataj 6.) Tisti čas je pravo Jezuš svojim vučenikom: Nišče ne more dvema gospodoma slüžiti : ar ali ednoga bode odürjavao i toga drügoga lübo, ali de ednoga trpo i toga drügoga zavrže. Nemrete Bogi slüžiti i mammoni. Zato Velim vam: ne skrbte se za düšo Vašo, ka bodte jeli, niti za telo vaše, ka te običaji. Nejli je düša več od jestvine i telo od oprave ? Zglednite se na ftice nebeske, ar ne sejajo, niti ne ženjajo, niti ne spravlajo vu škegnje i Oča vas nebe-ki nje hrani. Nejii ste vi več od njih vredni ? Što pa med vami misleči more pridati k visokosti svojoj eden laket? I za opravo ka se skrbite? Gledajte polske lilie, kakda rastejo, ne delajo, niti ne predejo. Velim pa vam: ka je niti Salomon vu diki svojoj nej bio tak odenjeni, kak edna med etimi. Či pa polsko travo, štera dnes jeste i vütro se v peč vrže, Bog tak opravla: okeliko bole vas male vere ? Ne bojte zato skrblivi govoreči: ka bomo jeli, ali ka bomo pili, ali skim bomo se odejvali ? Ar eta vsa poganje iščejo. Ar zna Oča vas, ka eta vsa potrebüjete. Iščite zato prvo Kralestvo Bože i pravico njegovo i eta vsa se vam pridajo.
  Dvema gospodoma ne mogoče slüžiti. Bog ma drüge zakone kak svet, zato če k njemi ščeš priti, njegove zapovedi moreš spunjavati. Če pa neščeš k Bogi priti, te pa li vživaj svet, gotovo dobiš plačilo te slüžbe v večnom pogüblenji. Ne bojmo se Bogi slüžiti, On je neskončno dober, nam da vse potrebno za živlenje: hrano, obleko, moč i vrednost. Če ftice krmi i rože odeva na poli, bi se mogo z tebe spozabiti, ki nosiš v svojoj düši njegovo neskončno sveto i veličastno podobo! Le okleni se ga, par let boš samo slüžo, te pa postaneš Vladar ž njim vred v njegovom kralestvi i slava tvoja nikdar ne mine.
V Žižkih Štev. 89. je k odaji
Švarcmanöva hiša,
stoječa iz treh sob, kleti i shrambe kak i štala pa drvarnica i 2 plüga travnika i malo šume. — Glasite se pri lastniki Kövess Štefani logari v Orlovčaki.
V Italiji proti Židovom.
     Vučitelom i profesorom, ki so židovskoga vadlüvanja, je slüžba Odpovedana, pred židovskov decov so javne šole zaprte. Okoli 15 jezero židovov more zapüstiti v 6 mesecaj Italijo v smisli vladne odredbe.
Vsa fotografska dela Vam izvrši
Foto Kunc
                                                    Beltinci (na pošti), slike za Francijo, Nemčijo takoj !
K odaji
                 je posestvo 30 plügov v vesi Grlava i tüdi gorice v Jeruzalemi, Vse odam z inventarom vred. Poslopje zidano novo Zglasite se pri MAKOVEC ANTON, Grlova p. Križevci pri Ljutomeri.
                                                                                        Uredništvo Novin v Črensovcih.
V toj hiši se je vredila 1. številka Novin pred 25 leti i v toj se vrejüjejo še zdaj. V toj hiši so se voditelje Slovenske krajine, kat. dühovniki 1.1919. jan. 14. izjavili za priklüčitev Slovenske krajine k Jugoslaviji.
11. septembra 1938.
NOVINE
5
 Spomini ob petindvajsetletnici „Novinˮ.
                                             (Matija Čontala. C. M., Ljubljana.)
      Med počitnicami po peti šoli v Ljubljani leta 1911 sta me prišla dva Slovenska dijaka obiskat na dom v Motovilec pri Gornji Lendavi. Eden je bil moj sošolec drugi pa tretješolec. Oba sta bila doma od Sv. Jurija ob južni železnici. Do Maribora sta se pripeljala z vlakom, od tam sta jo pa vdarila peš preko Slovenskih goric skozi Nemško Radgono in Cankovo k meni na Goričko. Ko smo si ogledali gomje kraje in Grad, smo jo pa mahali na Dolinsko obiskat dva sošolca: Mihaela in Rudolfa Küharja. Dvakrat sem prenočeval v Bratoncih pri sošolcu Mihaelu Küharja, kjer sem spoznal njegovega brata bogoslovca Štefana Küharja, ki jé bil zaradi bolezni že par let kar doma.
      Najrazličnejši so bili pomenu in pogovori, ki smo jih imeli. Še sedaj se prav dobro Spominjam, s kakim navdušenjem je govoril Štefan Kühar o slovenstvo živo mi je v spominu, kako smo tam na vrtu pod slivo sedeli, jedli slive, on nam je pa govoril, v preroškem duhu, kakor videc v bodočnost je govoril, da bodo Slovani Madjarsko razdelili; da Slovani okrog in okrog obdajajo Madjarsko, jo lahko podjarmijo in preplavijo. Po sedmih letih, ko je blagi Štefan Kühar že počival v grobu, se je njegova prerokba uresničila.
      Pri teh pogovorih je pa
naenkrat tudi začel govoriti o slovenskom političnem listu, ki naj bi začel izhajati med ogrskimi Slovenci. Razlagal je svoj načrt, kako bi bilo treba narediti, da bi madjarska vlada dovoljenje za izhajaje takega lista, da ga nebi takoj ob začatku zatrlá, oziroma sploh püstila izhajati. Rekel je: List bi moral biti v začetku v dveh jezikih. Polovico v slovenskom, polovico v madjarskem. Ko bi se ljudje lista navadni in oprijeli, da ga več nebi mogli pogrešati, bi pa madjarščino opustili in bi bila na ta način Vlada postavljena pred dovršeno dejstvo in bi imeli slovenski političen list.
      Ne dolgo za tem je pa začel list izhajati. »Novine* mu je ime. Pa začel je izhajati samo slovenski. Kako se je to doseglo, nevem, ker takrat nisem bil več v domačem kraju. To bo vedel povedati gospod urednik sam. Povem naj samo to, kako sem zvedel v tujini za izhajale slovenskega lista na Ogrskem in s kakim veseljem sem sprejel prvi dve številki. Bil sem že v novicijat v Gradca, kamor sem stopil v Misijonsko družbo leta 1912 ie kjer je bil pred menoj že ogrski Slovenec Sobočan in več slovenskih bratov lajikov iz Slovenske krajine.
      Iz Goričke krajine so ljudje že davno radi zahajali v Gradec, posebno delavci pri zidanih, tudi v tovarna!! in . ..drugih obratih.
Mnogi so med poletjem šli v »Slavonijo", kakor so takrat v obče imenovali Sezonsko delo bodisi na Madjarskem, bodisi v Banatu ali v Slavoniji. Po zimi so pa šli v Avstrijo, v sosednje Štajersko. V Gradcu si ob nedeljah po zimi dobil cele gruče ogrskih Slovencev pred cerkvijo Marije Pomočnice pri Minoritih, kjer so se prav radi shajali. Tudi mnogi bolniki so se hodili v bolnice v Gradec zdravit, ker ni bilo daleč, posebno iz Goričkega. Meseca septembra in oktobra leta 1913 je bila v glavni graški bolnici Sv. Leonharda moja teta iz Večeslavec bolna. Njen mož, moj stric, jo je prišel obiskat. Pri tej priliki je prinesel s seboj prvi dve številki „Novinˮ, ki so pravtakrat začele izhajati. Ne bom pozabil in še danes se jasno Spominjam s kakim veseljem sem pograbil po obeh številkah in kako sem navduševal strica za nje. Ohranil sem si te dve številki vsa bogoslovska leta in še pozneje in če se ne motim, jih moram še nekje med svojimi knjigami imeti. Z enakim veseljem, kakor sem prve številke sprejel, sem potem pozneje sprejemal v tujini vse nadalnje. In s takim veseljem častitam sedaj „Novinamˮ ob srebrnem jubileju in zahvaljujem Boga za vse dobro, kar so „Novineˮ naredila za ljudstvo Slovenske krajine.
Novi most prek Müre na Petanjcih.
      Madjarska vlada je nej gradila mostov prek Müre, da bi tak Slovensko krajino odrezala od ostale Slovenije. Zato šče gnjesden mamo jako slabe zveze s Štajerskov, ka se posebno čüti v zimi i za časa povodnji, gda brodovje, šteri zdržavlejo skoro ves promet, nemrejo voziti. Zavolo toga ma Slovenska krajina kak tüdi Štajerska velko gospodarsko Škodo. Po osvobojenji je bio napravleni samo eden most pri Dokležovji pa šče te je leseni i v jako slabom stanji. Zdajšnja banska uprava je vidila, kak potrebno je, da se napravi Cestna zveza Sl. krajine z ostalov Slovenijov i dala na razpolago pet miljonov dinanarov za novi most pri Petanjcih. Po naročili gospoda bana dr.
Natlačena so preiskala premerili kraj, gde bo novi most.
    Dela za novi most, šteri bo zgrajen iz železo betona, so se že začnola. Delo bo pa preci žmetno, ar je fundament jako mehek i ne bi mogeo zdržati tak žmetnoga mosta. Zato bodo pet metrov pod dno zemlo 10 m. močne stebre,
strüge zabili v duge pilote t. j. šteri bodo nosili
težo mosta. Na te pilote pride fundament za most
     Novi most bo dugi 91 ni i širok 6 pa pol metrov. Ar ma Müra več stranskih rokavov, bodo mogli napraviti poleg glavnoga mosta ešče pet menših mostov. Tüdi tej mostovje bodo iz železobetona. V zvezi s tem delom bodo tüdi preložil! staro ce-
sto i tak skrajšali pot od Müre do Radenec za več kak 1 km. Delo za most je prevzelo pod-
jetje „Slogradˮ iz Ljubljane. Novi most de nam na velki hasek i bo zadoščao za potrebe gornjega dela Slov. Krajine. Tak smo za 20 letnico osvobojenja dobili novi most prek Müre.
     Nikaj menje je nej potreben novi most na Srednjoj Bistrici, šteri bi povezao dolnji deo
Slov. Krajine s cestov, ki vodi od Lotmerka v Štrigovo. Vüpamo se, ka se toga radi včakamo.
Prosvetni tabor v Bogojini.
      Veličasten je bio, eden najlepših med zadnjimi. Bogojina je pokazala, da jo oživla düh pokojnoga Baša Ivana. Na tabori se je ž njega tüdi zahvalno spomenila mladina. Tabor je vodo g. Gutman bogoslovec. Zbralo se je na jezere naroda, ki so se tabora vdeležili po božoj slüžbi, pri šteroj je mladina v velikom broji pristopila k sv. prečiščavanji. Gostolübni domači g. plebanoš so pogostili 20 gostov, ki so se tabora vdeležili, med temi g. Legat Cirila, orožniškoga kapetana iz Lendave, dekana
Krantza, nar. poslanca Klara, ki je na tabori navdüšeno govoro od krščanskoga tabora, v šterom jedino ma mesto mladina, od narodne Zavednosti i Slovenske politične zrelosti, Klekl Jožefa, Urednika Novin, ki so gučali od Kat. akcije v prosvetnih drüštvah, Bajlec Franca, banskoga svetnika, ki je gučao od haskov prosvetnih drüštev, šteri se poznajo v Bogojini, ravnatela gimnazije Zobec Ivana i drüge gospode. Popoldnevi je bio telovadni nastop, ki je z svojov dovršenostjov vse navdüšo.
  Izseljenci se spominjamo domačega škofa.
      Kakši krasen ograček rož vseh farb in kelko gred! Sveteo zrakoplov kroži nedaleč i nevisoko od nas; glej, cela vrsta ponosnih železnih ftičov polega velke tovarne. Nekaj dozidave je še ščista nove: Francozi se zadnje čase s punov parov oborožüjejo . . .
      Kak prijetna sprememba je ta ovčarova hüta na potačaj, poleg lepe črede mirovnih ovc . . Ta ogromna kola, a samo na dva potača, so pa resan jako nevarna, posebno če so tak neopačno naklajena s snopjom; pa trije konji so vpreženi eden pred drügim. Zakaj pa pomenje vozi? Aha, novi železniški pragi že čakajo, da nadomestijo stare! Zanimivo: neasfaltirana pot med njivami, eden se po njej pela z biciklinom, pa se tak lepo kadi: cestnoga praja sem že dugo nej vido. Kokoši so v krumpičaj, dece pa nega, ka bi je tirali...
      Gnoj vozijo, orjejo, s traktorom. Kak fino urejeno pokopališče !
      Hvala Bogi, da smo že v Orleans-i: je nej prijetno stati poudrügo vöro na vlaki, posebno, če maš obüte nove punčole.
      Že sem najšao prvo sküpino izseljencov znancov, ki romajo v isto smer. Pelamo se z autobusom, proti večeri ide, krave domo ženejo, pa se nerade ogiblejo: Šofer že zna, ka trbe napraviti: samo malo pritežiti na tisto močno „žvegloˮ.
      Glej, glej, gorice šmarnice, za en drügim; kak či bi se gde po našem Ravenskom vozo. Izseljenec mi razlaga, da še zeleni graj mičejo, nato pa ga navesijo na stožčaste ali podugaste küpe, ka se tak prej bole vednako pa prle dozori; samo da nej tak tečen.
      V toj vesi pa lekaj „fašenikˮ majo: maskirati in oblečti za „Semeˮ se pa dobro znajo: od tistoga moškoga ne bi dvojio, da je ženska iz nevem šteroga stoletja (zavolo posebne obleke), či ga pumparce ne bi ovadite.
      Na mesti smo: Tigy!
      Najprle pozdravim gospoda plebanoša, nato moram na vsak način obiskati vrlo Dokležanko Maričo, ki je telko pisanja mela, da bi kem več naših prišlo na sestanek. „Jožefˮ so njoj pa največ pomagali. Po dugom časi se znova pelam na biciklini, v talari, na ženskom: moja sestrana Anica je té biciklin nihala patroni za spomin, gda se je odločila za samostan. 
      Mariča je po vodo odišla na sosidno férmo (kmetijo), ka se tü stüdenec pokvaro; te nama pa vertinja v njenom imeni podvori.
      Spotoma še morava obiskati Treziko; aj,da majo lagojega psa !
      Po večerji spovedavam bližanje, malo si pogučimo in se razidemo.
      Zajtra začnem spovedavati ob 8 vüri i mam delo vse do poudvanajstih, gda začnem mešo. Zmes dvakrat čüjem, kak g. ple-
banoš oznanjajo „mešo Jugoslavovˮ.
      Predgam pred mešov, tak so me prosili posebi. Evangelij čtem i sproti prestavlam iz francoščine zgodbo človeka, ki je spadno med razbojnike.
      »Blažene oči, ki vidijo, ka vi vidite . . .ˮ v deželi, gde Bog takrekoč bar vsako leto še dela čüde po svojoj Materi v Lurdi. V vsakoj cerkvi Vidite njeno podobo i podobe drügih francoskih svetnikov, ki so pred par leti bili proglašeni za svetnike i ki so živeli pred par deset leti...
      Velka boža milošča, da smemo po teh krajaj hoditi, pod mogočnim njihovim varstvom. Velka odgovornost, da iz toga posledice izvajanje, bole goreči postajamo i ne gledamo na tiste maloštevilne, ki so vero zvrgli.
      Pri vsem tom se tem bole zavedamo svojih grehov, posebno velkih; a zavüpanja nesmemo zgübiti, vej je dnes ravno god sv. Auguština, v mladosti velkoga grešnika, ki so njemi materine skuze sprosile spreobrnenje v še vekšega svetnika. Tüdi za nas posebi moli i joče lurška Mati ... Sv. Ivan Krizostom v denešnjem breviri opomina pred odlašanjom spreobrnenja na zadnjo vöro. Mi ga ščemo bogati, prositi smilenoga Samarijana Odrešenika, da zaceli rane naših grehov, vlije v nje oli svojih svestev, posebno pa Vino svoje rešnje Krvi, da bomo ednok z Njim tüdi telovno poveličani. Te dni so bile velke slovesnosti na Vogrskom, več sto jezer lüdi se je spoštljivo sklanjalo pred čüdovito nesprhnelov desnov rokov sv. krala Števana. Da bodo poveličane ne samo naše roke, nego celo telo i düša sprejeta v večno blaženost, gde preneha vera i vüpanje, a ostane i povekša se najvekša: lübezen . . .
      Sezna, da je bila meša popevana z obeh strani.
      G. plebanoš se tüdi z nami fotografirajo. Na farofi mamo sküpni obed.
      Dosta novih obrazov srečam v razgovori s posamezniki.
      Jožef se zdignejo pa pozdravlajo, posebi se spominajo tiste, ki je te sestanke začnola, moja sestrana Anica, naj njej Bog da stanovitnost v redovnom stani. Trezika me tak lepo pozdravla s krasnim šopkom belo-rdečih rož, da se vnogi jočejo; primerja izseljence na smrt betežnomi deteti, ki jih dühovnik ozdravi. Moram se zahvaliti: gospodi plebanoši v francoščini, da so tak radi pomagali, da lejko pravimo „slovenskiˮ, celo prekmurski Tigy.
      „Najbole sem veseli, da po vašoj izjavi belordeče rože pomenijo tüdi vaše Vsakdenešnje molitve za izseljenskoga dühovnika; ta vaša čista lübezen... Dobro ste poslüšali evangelij od ranjenoga neznanca, da sebe primerjate betežniki. Veseli sem, da izseljenec, ki je bio tüdi v Ameriki i v drügih državaj, ma tak živo vero i jo še v drügih büdi.
Tak bo zgledao novi most pri Petanjcih.
Škica mosta prek Müre na Petanjcih.
6
 N O V I N E
11. septembra 1938.
Bomo molili za Anico Farkaš i za drüge naše izseljenke, ki vstopajo v samostan. Posebi pa bomo molili za našega mariborskoga püšpeka, ki majo vütro godovno i ki so mi dovolili, da sem prišao med vas. Ali godovni Pozdrav sam brez darila je nej naša navada. Kak mi je Sebeščanski izseljenec pripovedavao, da so darüvali na njüv prosvetni dom na prošnjo njüvoga plebanoša, tak bomo mi zdaj darüvali na še vekši dom, ki ga zidajo naš püšpek, za novo bogoslovje, da se leži vzgoji kem več tüdi
izseljenskih dühovnikov, ar eden sam mora omagati zavolo preogromnoga dela.ˮ
       Jožef še prosijo podporo za Novine i M. list, ki jih naš püšpek tak radi majo in tüdi javne hvalijo; podporo ob proslavi 25 letnice Novin i 20 letnice osvobojenja v narodno državo.
       Jožef se jako lepo znajo smejati i še lepše gučati, tak da nakonci že žmetno nosijo dve šapki, v vsakšoj roki edno. Pri večernicaj g. plebanoš izpostavijo Najsvetejše i molijo brevir, jaz pa naprej spevlem Marijine litanije; dosta Francuzov je navzočih. Molimo na čast sv. Ivani krstiteli za našega škofa Ivana Jožefa, na čast francoskim i našim Svetnikom, za beatifikacijo škofa Slomšeka i Barage; za düše v purgatoriumi.
       Nato je hitro fotografiranje bogojanske i beltinske fareˮ, vsakše posebi, en küp tanačov, nato pa čakat autobus. Na križišči spevlemo naše narodne pesmi: Francozi od vseh krajov gledajo, nešterni celo bliže prihajajo. Že smo v autobusi. Zakaj se pa tej tam doli jočejo? Še dugo si mahamo v slovo. Soseda izseljenka spevle iz Aljažove pesmarice, ki jo s sebov nosim; što bi si mislo, skorom vse pesmi zna spevati.
       Orleans, kolodvor, direktni vlak proti Parizi, naskori odhaja, moram se ločiti od izseljencov. Nepozabne vam ostane v spomini, gda vam tam ne gledoč na vnožino opazüjočih Francozov izseljenci küšnejo posvečene roko, ženske i moški! Kaj za to, če moram znova stati celo vožnjo do Pariza. Mislim na naših izseljencov vero, ki „gore prestavlaˮ. Znova čtem, ka mi piše p. Samuel, ustanoviteo nove redovne drüžine „Molilk Marije Srednicee: „jaz to imenüjem veličastne krajše vere, te vaše dežele, ki nam bodo gotovo dale novince, mogoče celo jako hitro...ˮ Čakam patrov obisk, da njemi prestavi več slovenskih pisem, ki jih je dobo... Veličastne krajine vere, pod vodstvom dobre dühovščine i škofa...                Camplin.
 Rok za vlaganje prošenj za sprejem gojencev
     v kmetijsko šolo v Rakičanu je podaljšan do 15. sept. 1938.
      Stariši privoščite Vašim sinovom kmetijsko izobrazbo. Odločite se takoj, da vložijo Vaši sinovi prošnjo za sprejem na ravnateljstvo kmetijske šole v Rakičanu pri M. Soboti najkasneje do 15. sept. 1938. Kolekovani prošnji z banov, kolekom 10 din. je priložiti: 1. krstni list, 2. domovnico, 3. nravstveno spričevalo, 4. zadnje šolske spričevalo, 5. izjavo staršev, s katero se zavezujejo kriti stroške šolanja, 6
izjavo staršev, da vrnejo prejete podpore, če njih sin ne ostane po šolánju doma na posestvu, 7. davčno Potrdilo o višini davkov in 8. izjavo občine o velikosti posestva in o družinskih in premoženjskih razmerah prosilčevih staršev.
       Vsa nadaljna pojasnila glede sprejema in šolanja daje ravnateljstvo kmetijske šole v Rakičanu pri Murski Soboti.
Nekaj misli ob proslavi 20 letnice oslo            bojenja Slov. krajine.
      Za Slov. krajino je ešče n« poteklo 20 let, kak je bila oslobojena, ar so te deo Slovenije zasedle jugoslovanske vojaške čete komaj 12. avgusta 1919, potom gda so bile na vrhovnom sveti pariške mirovne konference 1. aug. istoga leta sprejete za devne meje i je bilo to 4. avg. sporočeno našoj Slovenskoj delegaciji i 6. aug. pa vladi v Beogradi. Vendar Slovenska krajina sveti tüdi že letos 20 letnico oslo bojenja kak ostala Slovenija, ar se čüti kak sestavni deo Slovenije; je že v 20 leti sloboščine.
      Kak se je moglo—zgoditi i šteri zgodovinsk činitelje so pripomogli, da se je od nekdašnji Panonskih Slovencov skoz tak duga stoletja očuvalo ešče približno .100.000 Slovencov med Mürov i Rabov, naj valajo naslednje vrstice!
      Slovenski katoličanski dühovnik i Slovenska mati, sta bila tistiva dva odločila stražaja, šteriva mata najvekše zaslüge, da sta se slovenski človek i Slovenska reč skoro jezero let obüvala med Mürov i Rabov. Slovenski kat. dühovnik je zmerom büdno stao na straži i se borio za pravice svojega slovenskoga lüdstva i za njegov slovenski jezik.
      Küzmič, Košič, Borovnjak, Ivanocy, Kühar, Baša i oba Klekla, so imena v prekmurskoj zgodovini, štera moramo pred vsemi drügimi imenüvati, če pišemo o prekmurskoj narodnoj dühovščini pred 20 leti. Za .pravice slovenskoga jezika so se borili tüdi drügi dühovniki v Slov. krajini, ar so oznanüvali božo reč v slovenskom jeziki pa tüdi v šoli včili deco slovenskoga katekizma i svetih zgodb. Liki tej imenüvani, majo v tom pogledi ešče posebne zaslüge za svoje lüdstvo, ar so nam zapüstili Slovenske knige i liste, pisane v jeziki, šteroga je lüdstvo razmilo. Ništerni med njimi so začnoli izdavati liste, s šterimi so se borili za Slovenske
 pravice i narodnost i šteri ešče zdaj büdijo v lüdstvi lübezen do Slovenstva i do narodne države. Najvekši med njimi je pokojni kanonik dr.Fránc Ivanocy, ki je bio župnik na Tišini. Ne samo, da se je bojüvao za slovenski jezik i za pravice svojega lüdstva, štere so dane vsakšemi narodi po božem i naturnom zakoni, liki s svojim vzgledom je vzgajao tüdi drüge, šteri so njemi pomagali pri deli i poznej njegovo delo nadalüvali do dnes i to so bili: Baša, Kühar, Sakovič i oba Klekla. Vsi tej so se ne zadovoliti, da bi branili slovenski jezik samo z rečjov i v šoli, liki so začnoli tüdi slovenski pisati za svoje lüdstvo ino ga izobražüvati. Tak je najprle na svetlo prišeo Kalendar Srca Jezušovoga leta 1904. Kak velko zaslüženje ma kalendar za Slovence med Mürov i Rabov, zna samo tistij šteri gaje čteo leto za letom-! se je navdüšavao za lepoto svojega slovenskega materinskega jezika. Za kalendarom je izšeo M. list (1904) i nazadnje tednik Novine 1913, štere so vodile oster boj i so bile zavolo toga tüdi dostakrat preganjane.
       Glavni bojevnik Slovenstva med našimi Slovenci pa je bila gotovo Slovenska kmečka mati, štera, ne dala svojoj deci samo vere. liki zbüdila je v deteti tüdi vse sile lubezni materne reči i ga s tem priklenila na domačo kmečko grüdo, iz štere je prišlo. Poleg vsega toga pa nam je Slovenska mati očuvala narodno svojstvenost, štera se odraža v starodavnih običajih, narodni pe-smaj, pregovori, šegi i navadi. Gdekoli se je lüdstvo odpovedalo toj dragoceno] posodi svoje Značajnost! i korenitosti, Vrglo od sebe starodavne navade, pozabilo vižo svoje stoletne pesmi, pozabilo krasoto noše svojih pra-dedov, zavrglo modrost narodnih pregovorov, je postalo živlenje onoga naroda mrzlo, računajo i mrtvo, ar zemla zavrača
vse, ka ne spada k njoj. Ostane pa ino bo živelo samo ono lüdstvo, štero je ne pretrgalo stoletne verige, štere so ga vezale ž njegovimi predniki i štere eden člen je ono samo. Tak je Slovenska kmečka mati očuvala našo zemljo, jezik i vero med Mürov í Rabov.
      Vsej jezero let, gda je naše slovensko lüdstvo tühinci slüžilo i zgüblalo svojo slovensko zemljo i gda je poplitveno meščanstvo kíečeplazilo i sramotilo svoj materni jezik, je edino Slovenska kmečka mati prezvala svoj jezik iz sebe v dete, iz
stoletja v stoletje i ga čuvala kak najdražjo svetinjo do denešnjih dni. I ta kmečka mati ešče dnes sprevaja naše slovensko lüdstvo, ešče dnes njemi vleva sveži sok narodnoga ponosa i čiste Slovenske reči.
     Dokeč bo imela Slov. krajína takše Slovenske kmečke matere i v našoj Slovenskoj mladini ino v lüdstvi telko žive sile düha, tak duga se nam ne trbe bojati narodne pogübe! Te reči naj valajo za zadoščenje i hvaležnost ob 20 letnici naše slobode Slovenskim kmečkim materam i kat. dühovščini v Slov. krajini.
Pokažimo, da smo vredni svoje svobode,
                                           zato pridimo 11. sept. vsi v Črensovce.
      Jezero let smo bili robi tüjemi narodi, jezero let so nas bili, sramotili zavolo naše Slovenske rečí, jezero let smo ne smeli v uradaj, v šoli gučati v svojoj maternoj reči. I te mali deo slovenskoga naroda je záto li očuvao skoz tej jezero let svoj materinski jezik i svojo narodno zavest. Zaistino je boža vola, ka smo se mi ne potopili v madžarskom morji. Što i ka nam je dalo to moč? Naši slovenski dühovnik! so bili tisti, šteri so sigdar obü-jali v nas vero v lepšo bodočnost, naši dühovnik! so bili tisti, šteri so se borili za naše narodne pravice, naši dühovnik! so nam kazali pot k slobodi. Slovenski narod so občuvali dühovnikLEšče posebno pa to valS^záte mali deo slovenskega naroda. Štenje jezero let^živo pod Madžari. Dühovniki so nam napisali prve knjige v našem materinskom jeziki, oni so nam polagali v srce lübezen do slovenskoga jezika, do slovenskoga naroda. Dr. Iva-nocy, oba Klekla i Baša so nam najsvetlejši zgledi.
      Kda §ej£_ začno biti najvekši boj za naš obstanek, te je slovenski dühovnik začno izdajati list v slovenskom jeziki. To
so bile „Novineˮ................
I. 1913 so zaglednolo beli den. Te den je najsvetlejša točka v svofnašoj zgodovini. Kakše veselje je zavladalo med narodom, kda je šteo Novine v materinskom jeziki. Vido je, ka so lüdje, ki lübijo te jezik, ki se ga ne sramotno. V narodi se je ešče bole okrepili lübezen do jezika i vera v svobodo.
      V svetovnoj bojni v tisti strašni, časaj, kda je níšče ne znao, kama naj obrne svoj pogled, kda so vsi glavo vteknoli pod peroti, te so Novine junaško zdigpoje svojo glavo. Povedale so nam, da je naša rešitev v slobodi, ki je najvekši kinč človeka. Potimo so Novine zbirale lüdi okoli Sebe, po tiho so nam v tisti bumi časaj pripravlaš slobodo. 1 nazadnje je dühovnik, urednik „Novinˮ napravo svoje najvekše dejanje, nevarno i drzno, ali odločno: Potegno je črto ned starim i novim, presekao je robske zvezi, štere so nas jezero let žülile.
 S tem dejanjom je dao na vago sebe i svoj narod, zdašnjost i bodočnost. A z božov pomočjov je zmagao: pripelao nas je v slobodo, v Jugoslavijo.
      Letos stopamov dvajsetipeto leto Novin i dvajseto leto, kak smo v Jugoslaviji. Teva dva dogodka sta tak tesno zdrüženiva,da se nemreta ločiti. Mi obhajamo letos dvajsetpetletnico tisti Novin, štere so nam priborile slobodo, štere so te ne bile glasilo kakše stranke, nego so bile glasilo celoga našega naroda, šteroga so krepile i bodrile v njegovoj vöri v slobodo.
      Če mi postavimo skromno ploščo kak špomin na to borbo, bo ta plošča zvünešnja zahvala skromnomi dühovniki, ki je to borbo vodo, njegovoj veri, njegovomi vüpanji i njegovoj lübezni do svojega naroda.
     Novine so izšle v Črensovcih, tű se je začnola, vodila i do zmage prišla tüdi borba za slobodo i zdrüžitev z Jugoslavijov.
      Zato bomo tüdi v Črensovcih obhajali 25 letnico Novin i 20 letnico osvobojenja. To naj bo naša zvünešnja manifestacija i Zahvala vsem tistim, šteri so nas v naši borbaj podpirali, šteri so te borbe vodili i tüdi zmagali. Na to proslavo pride tüdi voditeo slovenskoga naroda, dr. Korošec. On je eden od glavni borcov Jugoslavije i tak se mamo tüdi njemi zahvalili za svoje osvobojenje.
      Zato pridite 11. sept. vsi v Črensovce, da se tüdi mi pridrüžimo ostaloj Sloveniji, štera od nedele do nedele, od tabora do tabora vsa navdüšena proslavi 20 letnico osvobojenja i Prisega zvestobo našemi voditeli dr. Korošci.
      Naša Proslava naj bo mogočna. Pridite vsi, od blüzi i od daleč, moški i ženske, dekle i dečki.
      Z Ravenskoga pridite v Soboto. Tü de vas pri katoličanskoj cerkvitčakao automobil, šteri vas kšenki odpela v Črensovce. Dalešnji pridete lejko že v soboto odvečera v Soboto i te v Črensovce. Za prenočišča de preskrbleno. V nedelo zajtra de vozilo 8 automobilov iz Sobote od katoličanske cerkve. Pridite zaran, ar ob 8 Vöri morate biti že vsi v Črensovcih.
      Z Goričkoga pridite z vlakom v soboto odvečera ali v nedelo zajtra v Soboto. Na vlaki zemite polovično nedeljsko karto. Iz Sobote se kšenki odpelate v Črensovce. Tüdi posebni vlak se je zaproso, ka lejko kesnej idete nazaj.
      Z bližnji vesi pridite peški tak, ka te ob 8 vöri vsi v Črensovcih.. Zberemo se v ogradi g. Cigan Jožefa, cestn. nadzornika.
      Iz vsakše fare se Počakajte vsi vküp pa pridite sküpno v Črensovce. Napravite si napis iz štere fare ste.
      Biciklisti. Vsi, šteri mate bicikline, jih lepo okrasile pa pridite. Biciklistov naj bo posebno dosta, ar bodo biciklisti tvorili špalir po celi Črensovcaj, med šterim de se pelao Prezvišeni i dr. Korošec. Vsakši naj ma malo zastavice (plava-bela-rdeča), s šterov de pozdrávlao visoke goste gda do se pelali, kak tüdi pri mi-mohodi. Biciklisti morajo biti najkesnej do pol osme v Črensovcih, da se lejko uvrstijo v špalir. Pri zborovanji biciklinov nete od-lagali. Dosta mesta bo.
      Dečki i dekle, Šteri nemate biciklinov, pridite peški v Črensovce, ali z vlakom v Soboti i od tű z motorom v Črensovce. Mladina, pokaži, da znaš ceniti sloboščino, da znaš pokazati Zahvalnost tistim, šteri so se za našo slobodo borili i nam jo Priborili. Dečki i dekle te meli posebno sküpino v sprevodi. Zbe-rete se v Čiganovom ogradi. Dekle, mejte vse bele robčeke, s šterimi te mahale dr. Korošci v pozdrav.
     Organizirana krsčanska mladina, ti si posebno vableno. Stanite svoje vrste, pokažite, da smo se tüdi mi prebüdili iz spánja, v štero so
11. septembra 1938.
NOVINE
7
nas prisilili. Dečki v uniformi držijo stražo pred tribunov, gde de stao Prezvišeni i dr. Korošec. Tüdi v sprevodi naj vas bo kem več. Pridite vsi, šteri mate uniformo, šteri pa nemate, pa se priklüčite neorganiziranoj mladini. Tüdi mladci i mladenke pridite punoštevilno.
      Gasilci, mogočno naj odmeva vaš korak. Niedna četa iz lendavskoga i sobočkoga sreza naj ne menjka. Pokažite svoje nacionalno prepričanje, pokažite svojo vdanost držávi, zato pridite vsi na proslavo osvobojenja.
      Dobrovoljci Slov.krajine, to bo Vaš den. Vsi ste nam pripravlali i svobodo, s svojov krvjov ste nas osvobodili. Zato pridite v kem vekšem števili, da se bote razveselili, kda bote vidli, da mi mladi Znamo ceniti Vaše žrtve. V sprevodi te meli posebno sküpino.
      Vsakšega, što ma konje, kobile iz občin Črensovci, Gaberje, Odranci i Beltinci i drügih občin, lepo prosimo, naj pri jaše 11. sept. v Črencovce. Što ma več kobil, naj da na razpolago drügim, šteri bi radi jahali. Prijašite v narodnoj noši, s šürkimi hlačami i prusleki. Konjenica de šla na čeli sprevoda. Konjeniki te lejko pri meši i pri govoraj, ar je prostor jako velki.
      Narodne noše. Vsakši, što si more napraviti narodno nošo, naj pride v njoj, da bomo posebno pri mladini obüdili lübezen do naše krasne noše. Posebno noše z Ravenskoga i Goričkoga bi radi vidili, z Dolenskoga jih bo dosta.
      Šolska mladina z okoliški šol, pridi vsa. Ne trbe kakšega posebnoga gvanta. Tűdi se ne bojte zavolo stiske. Stiske nede nikše, vsakša sküpina de mela svoje mesto, na šterom de stala.
Zberite se v šolaj i pridite sküpno v Črensovce. Deklice naj majo bele robčeke za mahanje i dosta rožic za trošenje.
      Naša Proslava naj bo dostojna. Vsakša sküpina naj se drži svojega mesta, štero njemi pokažejo rediteli. Vsi poslüšajte navodila reditelov. Nereda ne bomo trpeti nikšega. Vsakšega, šteri se nede pokoravao navodilom, reditelje včasi odstranijo iz Sprevoda i iz mesta Zborovanja. Pijancov i razgrajačov naj celi den v Črensovci ne vidimo.
      Za sprevod si vsi naslednje dobro zapomnite: Kda pridete do tribune, gde de stao dr. Korošec i drügi odličnih, naj vsakši pogleda na tribuno i vsi vküp glasno Pozdravile: „Živijo dr. Korošec, Živijo Jugoslavija. Dekle i dekličke njemi mahajte z robčeki v Pozdrav. Dokažimo njemi, da smo mi njegovi i on naš. V sprevodi naj vlada popolen red.
      Na prostori za zborovanje ne bo smeo pred mešov biti niti eden človek zvün reditelov. Sprevod ide mimo uredništva Novin na plac, gde se vsakša sküpina postavi na določeno mesto. Na prostor za zborovanje de mogoče priti samo z edne strani, z tiste, gde de šo sprevod. Vsi ostali dohodi do zaprti ! Vsakši, što de pri meši, naj počaka tam do konca Zborovanja. Prle rediteli nikoga ne püstijo dol s prostora. Po zborovanji odide najprle Šolska mladina v redi mimo dr. Korošca, na to organizirana mladina i gasilci, ostali lüdje se lejko komaj te razidejo.
      Na zborovanji, kda stopi dr. Korošec na oder, ga Pozdrávimo vsi kak eden mož: »Bog živi dr. Korošca 1“
      Pridite, lüdje, pokažite svojo lübezen do svoje zemle, do svojega naroda i do svoje države.
Vstajenje Jugoslovanov.
      Ob 20 letnici naše države se spomnimo nazaj na čase, v šteri so njeni neprijatelje proroküvati, ka tá držáva ne bo stala niti pet let ne.
      Slovesni trenutek dvajsetletnice nam davle srečno priliko, da se veselimo njenoga dvajsetletnoga obstoja.
      Što malo premišlavle, kak teče vse zemelsko živlenje, vidi v njem eden neskončen razum i red.
      Či v tom smisli, „in specieaeternitatis“ gledamo nastanek i razvoj naše države, si lehko skoro z gotovostjov mislimo, da bodo naši késni potomci slavili, ne kak mi, samo dvajsetletnico, neste i večstoletnico.
      Zakaj?!
      Vse, ka obstoja, žive i delüje, vse je, kak posamezno kolo edne točne mašinarije, določeno, ka z ostalimi sestavinami spunjavle njemi nalogo, k namenom, da naj te stroj narave delüje po potaj, ki so njemi določene i naj dosegno cio, šteroga njemi je postavila Najvišiša Vola. *
      Nekdi v stari sveti knigaj sam čteo reči, štere vam nemrem predočiti od reči do reči, kak so pisane, zato ka sam si je nej zapomno dobesedno.
      Nikdar pa ne pozabim globoke vsebine svetih reči: »Kamen, šteroga so zidarje zavrgli, je določeni, ka postane vogelni kamen."
      Divjost Hunov, Avarov, Madjarov, törskih hord, se je več-stoletja razlevala nad našim rodom i rezala krvave brazde v njegove vrste, bizantinska i latinska grabežlivost je stoletja pila krv i znoj naših pradedov, že na blaznost mejoča teutonska oholost i oblastiželivost si je na hrbtaj naši pradedeköv zgradila mogočne kamene zgradbe, štere naj do konca človečega roda zagotovijo v železo odeto njihovo ponosno gospostvo i naše v
praj poklačeno, z ostrimi biči zbito, s krvjov i skuzami spoli-jano ponižno i žalostno robstvo.
      Gde so vsi tej?
      Stoletja smo biti vajeni, ka so oni gospodje, kratka leta pa nas ločijo od Zgodovinski trenutkov, kda je nas, vekivečne robe pozvala boža vola v vrste narodov i nam je dopüstila viditi hrbte premagani i bežeči naši klačitelov.
      Mislite, ka je boža previdnost, ki je vodila naš narod stoletja i ga čuvala, toga zdignola s kmice samo za par let? Gotovo nel Smemo po navuki zgodovine računati na večstoleten obstoj te države.
      Ne veselimo se poraza i ponižala svoji klačitelov. Pravico pa mamo se veseliti, ka novomi rodi lejko izročamo herbijo, lastno državo. Nikaj je to nej velikanskoga, kak ga majo veliki narodi, a lübezen nas dela velike.
      Pa mamo pravico zatogavolo zavrčti svojo državo? Nej, stokrat nej!
      Je eden pregovor, šteri pravi: „Hižica mala, pa moja.
      Mi smo zgübiti vnogo kaj, ka je prle za nas bogše bilo, kak je zdaj. Izraela v püstini so se jokati za pune lonce mesa i cele vence lüka, šteroga je v Egipti povoli bilo.
      Či ji nebi vodila Železna roka v novo i osvobojeno domovino, bi se obrnoti i bi vügnoli hrbte pod dobroznani egiptovski bič i vteknoli šinjeke v že kušani trdi egiptovski jarem.
      Pa je te nej tak bilo, pa je zdaj nej tak, ka bi človek mislo samo na to, ka je nej njegov blek gnjes pun, ka de pa vütro, se pa ne bi brigao.
      Mi smo tak zgübili s tov državov, kak zgübi hlapec, šteri je slüžo pri bogatoj hiži, pa je nej vido pred sebov drügoga, kak vekivečno hlapčevstvo.
      Pa si je zmislo, ka püstij slüžbo, pa se postavi na svoje noge. Kak njemi ide? Nej najbogše.
      Pa zatogavolo lejko podere svojo sirmaško kučico, spotere svojo premalo puno skledo i ta lüči] svojo žlico, s šterov se vsikdar premalo naje? Ne.
      Žalosten junak je to, šteri bi tak napravo i slab oča svojoj deci, štere čaka vekivečno hlapčevstvo.
      Mi Slovenje smo kak ftice lastavice, štere se rade povrnejo v svojo rojstno domovino. Mi lejko razmimo zdašnji Zgodovinski položaj svoje države, zato, ka v nas žive težnja po osamosvojitvi.
      Nikdi sam nej vido v tak velkoj meri želo za neodvisno-stjov, kak pri nas. Što ma količkaj moči v sebi, se odtrgne od sküpne sklede i si zagotovi samostojno živlenje. Pa te, kak njemi ide, sam s sebov razpolaga, sam je Zapovednik i zagovornik svojoj drüžini.
      Pravimo, ka se na svoje žeo.
      Tak smo mi Jugoslovani: Zeti smo se na svoje.
      Veselmo se tomi!
      Naše bivališče bi želeti, ka bi bilo stokrat lepše kak je. Pa vűpamo se, da bo.
      Nezadovolni smo s stanjom naše države. To je dobro. Što je nezadovolen, te napredüje. Moremo meti v sebi Zdravo nezadovolnost, štera de nas Urala k deli za napredek našega naroda, k izgraditvi lepše bodočnosti za naše potomstvo.
      Priliko mamo, v svojoj državi smo i či mo se bole brigati, bogše bo.
      Vse pa naednok nemre. V takzvani kulturni državaj je to tüdi teško šlo v začetki, a zdaj pa že lejko, kda si že majo kaj v roke zeti, mi smo pa prišli na prazno, „na pokošeno pašo" kak takše stanje imenüjemo pri nas.
      Zatogavolo se nesmimo zosagali. Kakša je ta država, takša je, pa je naša. To je prva i glavna miseo, štero nesmimo nikdar i v nikšij okolnostaj pozabiti.
      Drügič pa, či ščemo napredüvati, nesmimo na to misliti, ka bi moglo biti, pa šče nega, eli pa je premalo, pač pa mislimo na to, ka je nej bilo, pa nej bilo vüpanja, ka bi se zgodilo, pa ti se je. Tak postanemo i ostanemo pogumni, naše glave zdignjene i naši hrbti vednaki, či mo vsi meti te düh v sebi, nam naša bodočnost prinese samo dobro.
      Što gleda v lücko skledo, njemi njegovo jesti slabo tekne. Ne gledajmo drüge, pa se ne primerjajmo ž njimi, celo z bogatejši!^ nej.
      Bister i zdrav rod smo, de že bogše, pa ščista de dobro.
      Gledajte napredek naše države! Gradijo se ceste, železnice, šole, bolnice, kmetijske ustanove, ustvarjajo se gospodarske, prosvetne, kulturne i socijalne organizacije i delüjejo, čiduže bole.
      Z velkov požrtvüvalnostjov se izbolšüjejo zemlišča i se s človeškim trüdom i železnov volov ustvarjajo nove dobrine. Na jezere fabriških lorov se je zdignolo i se kadi, v krajaj, gde se pred leti toga nišče nej troštao i Bogzna kelko lükenj se je na novo zvrtalo v zemlo, iz šteri se črpajo za nas nove vrednote.
      Naša mesta se razširjavlejo, naše vesi tüdi, napredek velki, takši, ka ga nej trbej viditi, liki ga slepi ošlata, kak pravimo.
      Či smo premalo včinoti, te znova na delo, čakanje pečeni golobov, leteči naravnost v vüsta, je prazno delo, štero ne prinese sadü.
      V knigi modrosti je pisano: »Guč, da so stari časi biti bogši, je nori".
      Pozabiti, ka je bilo, to je že minolo, pa se ne povrne.
      Bodočnost je naša! Živela Jugoslavija.
 Moja zgodbe pred 20 leti robstva.
      Po nepriliki sam v začetki maja 1919. spadno v vozo Madjarov, šterim so v tistom časi vladali boljševiki.
      Smo se zadosta dobro spoznati, pa mi nikaj nej hüdoga bilo. Jes sam se potajo, sam büo kak nedužna ovčica. Zatrdno sam büo prepričani, ka njim vujden.
      Zajtra me je njüv komandant odegno k sebi na zajtrk. Medtem so si pa dogučali soldacje, ka jes morem med njimi biti. Zgleda, ka so nej preveč zavüpali svojemi oficeri.
      To zahtevo sta sporočila dva soldaka; s cigaretlnami i lepimi rečami sva jiva z oficerom tam stavila, kesnej sta pa dva prišla, po tistom eden, te pa šče pa dva. Odnekod sta prirajžala šče dva obmejniva policista, tak ka nas je puna soba bila, pa so več nej siliti, ka naj idemo tamodnet. Fejst smo kaditi pa eden ovoga dražiti, včasi so se vsi ovi smijali z mene, te sam pá jez njim sapo zapro, pa se sam vsejm smijao.
      Med tem špajsanjom sam si pa napravo načrt za pobeg. Okna so mela močne križe pa samo edne dveri, v šteri je klüč zvüna büo. Pred preklitnimi dverami je na stubaj sedo soldak pa je dremao. Napravo sam si načrt, ka skočim s sobe v preklit, klüč obrnem, ovoga soldaka na stubaj prevržem, pa dva; tri močne vdarce njemi dam po zatanki, te pa mam pükšo, municijo pa dve ročnivi granati, štere je meo prisebi. Meo sam v nameni telko počakati, ka bi ovi notri dveri potrti, te bi njim vrgeo edno ročno granato v dveri; mislo sam, ka je s tem telko omamin, ka brez brige prek ceste skočim v šumo, te pa kak bo, tak bo. Či pri vsem tem živlenje zgübim, me nej sagalo preveč, zato ka so mi moji lübleni tovariši bolševiki itak gaoge obetali.
      Mojo bližnjo bodočnost so mi tak slikati: „Elvtárs, (sodrug, somišlenik, tovariš) nikaj se ne boj gaog, zato ka si fejst dečko, zememo novo vajat, jo fejst navoščimo z žajfov, ka ti naednok stisne gut,ˮ te se pa obrno k trem pajdašom pa njim pravo: „Mi štirje se tisti hip, kak zacabalankaš, včasi vsi obesimo na tebe, ka ti šinjek frgnemo, ka se neš dugo mantrao. Nanč ednok ne brsneš, pa te že tvoj jugoslavski vrag zeme.ˮ
      Nato smo se vsi smejati, te sam pa jes pravo, ka sam šče živ, pa ka namenim živ ostati, pa kda mi tej v roke prido, je nedam obesiti. Prej zakaj ? Zato, ka bi škoda bila, sam pravo. Jeli, škoda za vajat?!ˮ pita eden. Jes sam pa odgovoro, ka za vajat kama ta, škoda bi bila za nove lače, štere bi dečki pune napraviti pri vešenji.
      Te sam mislo, ka se po meni spüstijo, pa so se nekaj spomirili, pa smo dale poslüšati prvoga govornika: „Kda crkneš, pajdaš, te boš tam viso, pa vöter de zvonüo s tebov. Prido vrane pa do te gledale, pa gda vpamet zemejo, ka si mrtev, ti edna sede na glavo, pa de ti začala klükati oči. Djala de: „Gledajte, kak lepi mrtvec je to, kvar, kvar!ˮ
      Je razumlivo, ka sam po takšem nikaj nej dosta v račun jemao, či moj pobeg nede šo po sreči.
      Komaj je soldak svoj kvar, kvar vöpovedao, sam že prevrgeo dva, šteriva sta dveri zaslanjala pa vö!
      Niti sekundo sam nej pozabo svojega načrta. Zalopno sam dveri, pa sam že držao za klüč. Pri tom je pa nevola nastanolo: Klüč je nej bio obrnjeni, pa je malo s svojega mesta skočo, pa sam ga nej mogeo v hipi obrnoti. Dveri so mi vtrgnoti pa zvün oficera vsi z bajonetami v mene. Telko sam skočo, ka sam
preklitne dveri odpro, da so pa že bajoneti tam bitij i so me pritisnoli k zidi, od tam skočim med nje, pri tom sam ove vkrej vdaro, samo v ednoga sam s črvom zadio, pa me bajonet samo malo po koži škrabno, friško sam vpamet žeo, ka eden med njimi pükšo z nevajenimi rokami drži; kak mačka za vrablom ga s silov segnem med oči, ka se zalügao, pa segnem za pükšov. V istom hipi mi eden zatirao bajonet v obraz, mi potro očale i me zadio pod levo oko. S tem me je telko nezaj prigno, ka sam nej prijao za pükšo liki za nož.
      V tistom sam gratao ščista besen. Vsa pamet i hladna krv me zapüstila. Kukeo sam kak divji okoli sebe, kak sam se zavite, tak je krv letela okoli mene, pa z ranjenov rokov sam skr-varo lüdij pa stene.
      Soldacje so samo držati pükše pa me probati smeknoti, da pa v tesnoči nej mogoče bilo, jes pa ti davlem bokse, vdarci so leteli kak toča gosti. S takšov divjostjov sam nastopao, ka je eden skočo vö po pomoč, gda so pa ostali samo čakati, kak celo delo vöpride.
      Šteri so pa v bitki bitij, so že vsi bitij zmantrani i njim že kuraža zmenkavala. Že zgledalo, ka se naskori dokopam do orožja. več mi živlenje nej na misli bilo, samo bitka.
      Mogoče bi se vse inači steklo, či bi sami vojaki bitij. Eden od obmejni policistov edini, je nej zgübo glave. Ded je bio močen kak medved. Pükšo je püsto z rok, pa tak po meni. Kda je lopno po glavi, sam mislo, ka mi vse vküp zletelo. Te sam se ga hitro ogno, sam nej čakao, ka bi repete dobo. Pojdočki sam njemi pogrozo pesnico v blek, ka vse zeleni gratao. To sva ponovila neštetokrat, ka sam se že začao čüdivali njegovomi trdokornomi bleki, pa šče dnesdén mi pride v špomin njegov začüdeni obraz; on se pa gvüšno mojoj trdoj obanji čüdivao. Ostati so se pa motali sepata kak piščanci, kda se kvočka z vranov bije. Šteri je dobo v blek, vsaki se že pri prvom snuki lugao, samo močnomi dedi nej nikaj bilo, samo fudao je, ka sapa se füčkala nad nos. Z obüpnov koražov sam ga na-skočo. Obe Pesnici v blek, z glavov v brado, isti hip pa že puno rok na meni bilo. Kak blisk sam se obrno, pa prvle, kak sam si mesto napravo, se je debeli ded otavo pa me držao za vlasé, pri zadnjem mojem napadi nanjega mi je naimre kapa z glave zletela.
      Zdaj pa več nej bilo pomoči. Podrti so me nakla, pa obrnoti pükše v mene.
      Čüo sam, ka je zatvarač na pükši črkno, v tistom nagnjeni sam se zdrő na njega pa se malo zosagao, kda je pa ponovno štöu strliti, ga je pa že oficer zgrabo za šinjek pa pravo, ka me nesmi strliti, ka jes idem pred sodnijo.
      Potom so me zvezati, pa me bili, brsati, sinjavali, se šče dnesdén čüdivam, kak sam to vse zdržao. Najhüjše je bilo, ka so me po očaj skukli, pa sam z ednim okom vido četvero, z ednim sam pa nanč nej mogeo gledati. Krv mi pa tekla nad vüsta, nos i edno vüjo, z roke, z rane na obrazi, na črevi, med vsem tem mi je nikak na palec stopo, tam sam tüj krvario. Iti sam pa nej mogeo, ka so me mogli zdignoti na kola.
      Pelati so me v Beltince, od-tam v Soboto, s Sobote v Budapešt.
      Mrtev sam nej, zato, ka vam te toga ne bi pisao.
                                                                                                                                                                      Küharov Lujzek.
       V Beltinci so mi dali priliko za odbežali, pa kak bi vujšeo, či sam ovači nej znao iti, ka sam se mogeo primati za zid.
8
N O V I N E
11. septembra 1938.
       Vuk Matjaš, Ferme la Netz. Hvaljen Jezuš i Marija, s temi rečmi se vam oglasim Prečastiti düšni paster i vas pozdravim v Presv. Srci Jezušovom, ravno tak upravo Novin. Jezerokrat vam hvala na rednom pošilanji Novin i M. lista, ki so mi na velko veselje. V njih štemo, kelko düšnih Pasterov je letos dala Slovenska Krajina. To je velko veselje za njo, da je dala Jezuši telko delavcov v njegove gorice. O Marija pomagaj njim, da bi mogli velke črede zgüblenih ovc pripelati v Jezušovo ovčarnico. Z menov pozdravlajo i se zahvalijo Rafaelovoj drüžbi Tivadar Franc z ženov, Perša Marija, Petkovič A., Gjergjek F., da nam je spravila düšnoga pastera nam ovcam raztepenim v toj hladnoj tüjini. 26. junija je bio za nas velki svetek, obiskali so nas izseljenski dühovnik g. Camplin. V sv. spovedi so očistili naše düše i nas nahranili z božim Telom Jezušovim. Naj njim bo sam smileni Jezuš večni plačnik. Pozdrave pošilamo tüdi preč. g. Rantaši i g. novomešniki, ki je 7. avgusta v našoj cerkvi Presv. Srca Jezušovoga prvikrat prikazao Jezuša. Naj njemi bo Srce Jezušovo smileno, da bo z veseljom spunjavao svoje težko delo i Spravo velki šereg zgüblenih ovc v nebesko kralestvo. G. urednik, še ednok vas vsi prav lepo pozdravimo.
       Kreslin Štefan In Neunz. Prečastiti g. urednik! V imeni Presv. Srca Jezušovoga vas pozdravlam i vam želem od lüboga Jezuša i Marije zdravje i veselje, da bi ešče dugo let živeli i nam vrejüvali naše krščanske Novine i je pošilali med ovce, ki so raztepene v toj hladnoj tüjini. Novine dobim vsikdar že v petek. One so mi na velko veselje. Hvala Bogi i Bl. Devici Mariji, sam prišeo k katoličanskoj drüžini.
Vsako nedelo lejko idem k sv. meši i cerkev je blüzi, samo 3 minote od nas. Še ednok vas pozdravlam v Srci Jezuša i Marije. Pozdravlam domače, vso botrino in rodbino, hotiškoga kaplana g. Berdena i Lackovičove na Hotizi, kde sam 4 leta slüžo i ki so me vsakše delo dobro navčili. Pozdravlam tüdi celo Slovensko krajino.
      Bežan Rudolf i Verona, Cha-tenay Malabry. Gospod urednik ! Prav toplo vas pozdraviva i vam želeva lübo zdravje od Gospoda Boga i od Marije. Bog vam daj šče dugo let živeti, da bi tak mogli vrejüvati naše liste i je širiti med raztepeno ovce v tüjini. Listi so nam v velko veselje, krepčajo i tolažijo nas. Oba vas še ednok pozdraviva.
      Gutman Jošef, Chaleau Gailard, Tigy. Velečastiti g. urednik! Želem vam veselo obhajanje 25 letnice Novin 11. septembra. Rad bi se ga vdeležo, ali mislim v jesen za stalno priti domo, te bi mi pa prevelki stroški bili. Ve si te vse pogučimo, kak je v tüjini. Zdaj vas pa pozdravlamo vsi, ki smo tü okoli Tigy-ja i vam želemo vnogo zdravja i božega blagoslova. Prosimo vas, spomnite se ob 25 letnici vseh nas, mi mo se vas tüdi spominali pri svetoj meši. Posebno jaz bom se spominao tistoga veseloga dneva, kda sam prvikrat neseo prvo številko Novin pod mojo streho. Kak veselo je bilo to! Zdaj sam pa tü daleč v tüjini. Šče ednok se vsi zračamo v vaše molitvi. Mi tüdi molimo za vas, naj vas lübi Bog občuva, da bote šče dugo krepiti naše düše z dobrim krščanskim tiskom.
      Ciglar Micika á Vauremond. Pozdravleni Prečastiti g. urednik! Pozdravlam vas v imeni Jezuša i Marije i vas zročam v varstvo sv. Jožefa. On naj vas vodi sreč-
no še duga leta vašega živlenja, da bodete kem ležej opravlali teško delo, ki je naloženo na vaše rame. Za to delo vam bo smileni Jezuš plačnik, on bo plačao ves vaš trüd, šteroga mate z nami, svojimi raztepeni ovcami v tüjini. Vaši listi so nam edina tolažba i veselje, iz njih čtemo lepe navuke v kratkih prostih popodnevnih nedelsko vörah. Še ednok vas pozdravlam iz dalne Francije. Pozdravllena bodi Slov. krajina i moja rojstna hiša, dokeč te ne bom Vidla. Pozdravleni domači, sosedje i znanci do veseloga svidenja.
      Zelko Marija, Stevansville Michigan. Prečastiti g. urednik, lepo vas pozdravim v Jezuši i Mariji, ki tak lepo skrbite za nas izseljence z rednim pošilanjom krščanskih listov. Lepo se vam zahvalim na vsej vašij trüdaj, štere mate z nami, ki smo raztepeni po celom sveti. Lepo pozdravim mojega brata Matjaša, rojstno ves Žižki, botrino, sosede i celo črensovsko faro.
      Katarina Paquet, Jury. Preč. g. urednik! Naznanjam vam, da sam 3. sept. stopila v hižni zakon i tak spremenila svoj naslov namesto Kramar Katarina Paquet Katarina. Pozdravlam vas, preč. g. Berdena, svoje drage starše, sestro, brate, botrino, vse soside, celo Slovensko krajino, posebno pa rojstno ves Hotizo.
    Pozdrav pošila iz Francije: Harllcot- Balaltc Marta z možom i dvema sinekoma svojim starišom, bratom i sestram, svakom i svakinjam i celoj Slov. krajini. — Mesarič Ivan á Plessis Bou-chard g. uredniki, se zahvali na rednom pošilanji listov. Pozdravla tüdi celo Slov. krajino.
                                                                           Pisma,
      Pelcar Viljem, Kropa, Gorenjsko. Dragi izseljenci! Dovolite mi, dragi bratje i sestre, da vam napišem par reči. Sprimite moje pozdrave, mogoče vam bo ležej pri srci. Dobro znam, ka pomeni reč izseljenec, znam tüdi, ka pomeni reč domovina. Prva je trda i bridka, drüga lepa i mila. Bratje i sestre, ví ste daleč od domovine, od zemle, ki so jo obdelali vaši starši. Zato razmim Vašo žalost i poznam Vašo vročo želo po domovini. Tüdi mojivi dve sestri sta odišle v dalno tüjino za krühom. Vi vsi si želete priti v domovino. Mogoče je blüzi te den, mogoče daleč. Prišeo pa bo i veselje bo za vas i za nas. Dokeč pa' ste v tüjini, ostanite verni svojoj domovini i veri!
      Zdravstvo.
   Malarija zmenjšüje blagostanje človeštva.
      Čeravno se to ne more z vsov gotovostjov povedati, vendar lehko pravimo, da so stari Egipčani dosta trpeli zavolo malarije. Znano nam je, da je bilo v njihovom ozemli dosta močvar, štere se deloma tüdi dnesdén tam nahajajo. Že v starom veki se imenüje „groznicaˮ, kak velika narodova nevola. Ali komaj v dobi stare Grške moremo dobiti jasno sliko betega malarije. V H. C. Dzono v svojoj knigi „Malarija i grčka zgodovinaˮ zastopa stališče, da moramo tü iskati vzrok propadanja klasične grške kulture. Te beteg se je v 5 veki pred Kristušom razširo po vnogih rodovltnih predelih. Navaja se Aristofanova komedija „Ošiceˮ za dokaz, kak je bila Atika okužena i kak je vmirao narod s svojimi voditeli. Hipokrat je že poznao kronično malarijo, štero tüdi dnesden težko zatrejo. „Tisti, ki pijejo močvirno vodoˮ, je pravo oča zdravilstva Hipokrat, „so sühi, majo vdrte prsi i otečeno služnico v očeh i nosi.ˮ Nekelko vekov kesnej tüdi Polibij pripisuje naglo padanje števila grškoga prebivalstva deloma velikomi izseljavanje deloma velikomi števili smrtnih slučajov, komi je bila največ kriva malarija.
      Propast Rima se tüdi pripisüje močvirskoj groznici. Vpliv toga betega na prebivalstvo, oslableno zavolo razkošja i prevelkoga vživanja, je bio velki, čeravno so Rimlane pobirali tüdi drügi betegi, kak na priliko küga i kolera. Tak piše Tacitus, da so galske i ger-manske čete težko zbetežala, kda so taborile v bližini vatikanskoga brežčeka, kde je bila zemla pokrita s stoječov vodov i zrak oküžen z izhlapevanjom te vode. Še dnesden se zove edno mesto v bližini Rima „Vale del Infernoˮ to je „Peklenska dolinaˮ Splošno znano je pa, da je Kampanja di Roma bila že k prejšnjem veki središče materije. V istoj Kampanji je malarija napravila velikoj vojski Friderika Barbarosse k 1167. ogromno škodo.
      Pisatelje tiste dobe, ki so takše stvari popisüvali vsikdar jako živo, pravijo, da se je nad ravnicami poleg Monte Marte (severozahodno od Rima) pojavo čaren oblak i da je bio zrak zavolo toga oküženi. Poleg toga je pa spadnolo vnogo dešča, ki je zemlo preobrno v močvirje, nato je pa par tjednov vladala velka vročina. Na stotine vojakov je vmiralo. Tüdi v Rimi je v tistom časi vmrlo okoli 20.000 lüdi zavolo malarije.
      V 17. veki Škoti neso meli uspeha pri naselüvanji Srednje Amerike (Darije) zavolo materije ali žute groznice. Ravno teva betega sta tüdi bila glavni vzrok neuspeha pri načrti za Panamski kanal, šteroga je delao Ferdinand Leseps.
      Ali od tistimao, kak so s temnom iznajšli uspešno zdravilo, malarija ne več tak nevarna. Prirodni prolzvod Kinin predstavla zdravilo, šteromi niedno drügo sredstvo ne vednako v pogledi uspeha i varnosti.
      Po sklepi odbora drüštva narodov za pobijanje materije se ta zdravi z kratkim zdravlenjom s kininom, pri tom se dnevno nüca 1—1,2 g kinina v časi 5—7 dni, naknadno zdravlenje ne potrebno. V slučaji ponovitve se zdravi na isti način. Kak proüsredstvo priporoča odbor dnevno 0,4 g kinina v časi cele sezone malarije. __
Slavinko:
Izseljeniška pesem.
„Oj, domovina moja, daleč si od svojega sina. Pozdravljam te iz tüjine, iz solzne doline!“
„Oj, domovina zlata, revna si in ne bogata.
Usliši — klic vpijočih iz tüjine, iz mrzle tuje domovine !ˮ
                                                                                      Pošta.
       Kotnjek Marta, Angouleme. Sprejeli 60.30 din. Ciglar Micika, á Vauremond. Sprejeli 60.30 din. i po želi obračunali. Iz Francije sprejeli naročnino od Sledečih: Salaj Marija, Boistrancourt, 34 din, Kovač Štefan, á Quievy, 54.40 din, Ritlop Martin, á Denonville, 88.40 din, na račun lanskoga duga spisali 44 dink na letos 44 40 din, Rožman Terezija, á Ia Halle 88-40 din, Ju-
I es Guilbert 83din,na lanskidug
II din spisali na letos72 din, Mesarič Ivan, Plessis-Bouchard, 68 din, Ščančar Janez, Frolois, 136 din, na račun lanskoga duga spisali 100 din, za letos ostalo 36 din, Žökš Eme-rik, les Ecrenes 67*50 din, na letos vse plačano. Šohar Karol, Floyon, 88 40 din, tebi na letos spisali 35*25 din, Sestri Agneš! 43 din za lansko leto, Šohar Franci, Dolič 10 din. Bačič Marija 18din,Tivadar Martin, 34*85 din, Horvat Martin, 18 din. Vind Marija, á Sept Meules 73*70 din, Hari Jožef. Ferme de Fresnau, 36 din, Adamič Jožef, á Serres, 18 din. Bežan Rudolf, Chatenay Ma-labry. Naslov spremenili. Naročnino sprejeli 24. jan. 36 din. spisali na lanski dug, na letos ostalo 112 din. Salay John, Watervliet. Sprejeli 145*33 din. Škafar Matija, Cartigny. Javi nam naslov svojih domačih. Bertalanič Franc, Pertoča. Sprejeli 60 din, s tem je plačano za dom i Nemčijo vse za letos. Zrim Anton, Kuzma. Sprejeli naročnino za Maitz Terezijo, kak dobite njeni novi naslov, taki nam ga pošlite. Bokan Alojz, Friedricbshof, 42 din sprejeli. Tiskarno opomenoli, naj zavija pošteno. Dravec Pavel, Heil-bronn. Sprejeli 42 din naročnine. Lepoša Marija, Francija. Novine i Marijin List za letos plačana. Kovačič Mihal, Les Preaux. Naročnina Novin za letos plačana. Gaber Franc, Serdica- Sprejeli 430 din. Büček Alojzi spisali 6 din na račun lanskoga duga, na letos ostalo 24 din.
BANKA BARUCH
  U, Rue Auber Paris 9 0
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkulantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksenburgu Sprejemajo plačila za naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Holandija: Štev. 1458-66 Ned. Dienst; Francija: štev. 1117-94, Paris; Luksenburg: št. 5967, Luxemburg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice
 Stavbeni les, žagan,
                za rušte, čakature in drugo  suhi   prodaja
  JOSIP MURSA na KRAPJI.
„Bodi hvaležen!“
    Stavimo se večkrat v živlenji i mislimo na to, ka smo napravili v Preminoči letaj. Vse dobro nam je na veselje, slabo pa na žalost. Či bi se dalo nazaj v mladost, bi vsi šli i bi začnoli drügo živlenje. Drügo, ar nišče ne bi rad tak živo, kak je, liki bouše, stokrat bouše. Ogibao bi se slaboga, delao bi i samo to, ka bi trikrat prle premislo, či njemi bo na hasek ali pa na kvár. Rabo bi svojo pamet, štero njemi je Bog dao ravno zato, da se lejko ogne vsega toga, ka bi ga pelalo v nevarnost, v pogüblenje. Žalostno je, da so to samo naše žele i šče te prekesne. Smo, kak vojvodi, šteri so zgübili vojsko i iščejo Zroke zgübe. Zdaj vse vidijo, tüdi to, ka so prle ne vidili, ar so nej šteli i bi lejko pomogli. Ravno tak je z lüdmi. Kelko jih pravi: Zakaj sam to delao i nej tisto, ka bi mi na hasek bilo? Ne je pa ta naša obsodba, Opomin na ono, štera pride po smrti? Düša ločena od tela, vidi dosta bole vsa svoja dobra i slaba dela.
Aj či de mogla praviti: Nehvaležna sam bila svojemi Stvarniki...
     Nehvaležen, nehvaležna, sem, si, smo, je tista grda reč, štera tak močno zvoni v našem srci i štera ne bi smela najti mesta v človeki, šče menje pa v človeki katoličani, je tisti bodeči i pikeči trn, šteri človeka, skem je starejši, tem ga bole sodca; nehvaležnost je tista stvar, štera, kak piše slavni ruski pisatelj, Tolstoj, je samo ednok, i to na zapoved Vsemogočnega, srečala dobroto, je končno tisto nevidno drevo, na vrhe šteroga vsi brez izjeme stoplemo, edni više, drügi niže, a na prve tri vsi. Nehvaležni smo Bogi, od šteroga mamo vse, staršom, od šteri mamo telo, vučitelom, dühovnim i telovnim, od šteri mamo pomoč do düševnoga živlenja. Hrüp živlenja nas oslepi tak, da se malogda zmislimo na te naše dobrotnike. V našem srci pa nezamre glas: Nehvaležen si, ja tistomi, šteri ga zakrivle i ga nešče poslüšali, ednok de viden vsem, pa bo prekesno, da bi popravo . . .
     Moj sošolec mi je ednok pravo, nejsam ga pitao: .To, ka me najbole peče v srci, je moja
nehvaležnost do moji vučitelov. Kelko dobroga so mi včinoli i šče šteli včiniti, pa jas nejsam šteo. Gledao sam je kak na svoje sovražnike. Zametavao sam njüve nasvete. Mislo sam, ka oni tak morejo včiti, ar so plačeni, meni pa . . . Sreča je pa hodila za menov. Začno sam hoditi v tisto, štero so si jezeri želeli, v slovensko šolo. Lejko bi se navčo vse, ka bi potrebüvao za živlenje. Meo sam same dobre vučitele, šteri se nejso sramüvali, kak zdaj Vnogi, moliti z nami i nas včiti molitve. Gda se zmislim na tista leta, joče moje srce. Meo sam srečo pa sam jo püsto. Če bi poštüvao vučitele, mi zdaj ne bi trbelo hoditi pitat i prosit drüge to, ka bi se v šoli lejko navčo. Žao mi je, da se nejsam včio i bogao dobil navukov, a dosta bole pa žalüjem, da sam ostao nehvaležen vsem vučitelom, posebno pa ednoj že priletnoj vučitelic! g. Dolinaj Ta je prišla v našo šolo za Voditelice i včila je najvekše sprevedneže. Uboga gospa, bila je sama lübezen, malogda se je skregala, bUa pa nej nikdar. Napisala je vse sile, da bi vlijala v naše glave bar
najbole potrebno za živlenje. A mi... ? Na mesto mira, šteroga si je želela, je najšla vojsko. Nazadnje je že jokala i bi več, če je nebi rešo novi vučiteo. Lübite nas je pa itak tak, da je nej mogla od nas, da nam nebi povedala par reči. Meo sam dosta vučitelov, a ona se je edina odstavila. .Jaz vam vse oprostim, a prosim vas pa tüdi, prizanesite Vsaj temu mladenec gospodu, če meni niste.. . Jokala je ona, jokale so dekle, samo mi dečki smo bili veseli, da smo se je rešlii. Želeli smo vučitela. — Bilo je maja v nedelo zajtra, skočo sam prek prelaza, z nakanenjom, da bi bežao do trgovine i nebi nikomi nikaj odgovoro. Znao sam, ka do me pitali vsi to, ka so že dobro znali. Poglej, komaj sam skočo prek, že sam čüo: .Tone, Tone!ˮ Bila je voditelica. Pozvala me je k sebi. Šo sam, inda toga nebi včino za celi svet Te pa nesam mogeo. Ona je pogledate proti našemi okni i me pitala: „Zakaj pa gorijo sveče v okni?ˮ Nej sam njej mogeo nikaj odgovoriti. Samo sam jokao. 1 ona? Vse je razmite. Stisnola me je k sebi i
me polübila rekoč: „Siroče, Bog te bo čuvao i vodo. Bodi dober...ˮ
      Uboga vučitelica. Samo ona je bite edina, ki mi je date šče zadnjikrat dober nasvet. Drügi so pa samo pravili, ka de pa zdaj delao sirmak? Komaj sam odbežao vkrej od nje, sam čüo v srci te glas: Nehvaležen. Šče komaj zdaj sam sprevido, kak sam slabo ravnao ž njov, ki me je edino lübite. Mladost, kak si nora, da ne bogaš dobri navukov! Sram me je bilo i sam skleno, da bom bar zadnji nasvet spunjavao. Večkrat sam tüdi čakao, či bi jo gde najšeo, da bio jo proso odpüščenja i bi njej pravo: »Lepa hvalaˮ. A ona je odišla v pokoj i mogoče v večni, gde je dobite plačilo za svoje trüde, posebno pa za srčen polüb i nasvet, šteroga je date ednomi siromaškomi dečki, šteromi je s tem odprte do hvaležnosti i srečnoga živlenja pravo pot . . .ˮ
      Ubogi Tone, sam si mislo, eden polüb te je spreobrno. Spoznao si svojo nehvaležnost.
      A jaz, šteroga ne polübi samo Jezuš, liki pride v moje srce, sam vedno trdi, čitüdi srce kriči: — Bodi hvaležen!          N.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.