398
Berilo za kratek čas.
Še nekaj o Rojenicah.
Naj priobčim tudi jez malo drobtinico o Rojenicah. kakor se pripoveduje v moji rojstni dolini.
Po vsem Gorenskem — se pravi pri nas — posebno pa v dolinah iu ob potokih so stanovale Rojenice, ime-novane tudi bele ali častitljive žene.
Tako posebno v Upniški in kamnogoriški dolini.
Pol ure od Kainnegorice iz podnožja Jelovice izvira Lipnica in koj pri izviru žene Rozmanov mlin, ki je skor jedini živi glas v sicer tihi ozki dolinici.
Stale so nekdaj tukaj fužine (kolesa) sv. Heme in so bile pozneje prenesene v Kamnogorico. To pričajo tukajšni sledovi žlindre in pa ime dolinice, ki se imenuje „Kol-nica." — Navpik od Rozmanovega mlina je v Jelovici ondotnim prebivavcom dobro znana jama, imenovana »častitljiva luknja." Jama je prostorna in dolga, al težko jo obhodiš, ker semtertje leže debele skale, ki so padle od stropa. V koncu je zasuta in le mal odpor kaže še naprej. Ljudje pravijo, da je za njim neizmerna neskončna votlina. Neki mož, Fortunec, ki posebno veliko ve od Rojenic, in je tudi to povestico povedal, je pravil, da je bil v nji, pa ji ni prišel do konca. Tudi mojega brata je peljal nekdo  v to luknjo.
Ta jama je  bila prebivališče Rojenic.
Fortunec je od njih pripovedoval tako: „Bile so bele žene močnega, suhega in dolgega obraza v pertenih oblačilih.   V prednjih časih so se prikazovale ljudem,  pa zgi-
399
nile eo, ko so ljudje začeli poaoči žvižgati in zgrajati: ko so ljudje postali hudobni. Bile so neomožene, čiste žene. Podučevale so ljudi, naznanovale so z visoke skale praznike, upile so kmetu o pravem času: „Kmet sej, sej!"
Staremu Fortuncu so svetovale po srežu bob saditi. Zraste v debelih stihijah brez stročja. Žena ga krega, da se je dal zapeljati. Začne seči, in usuje se iz perve štiblje tri poliče boba.
Kovačem so svetovale varivnik, to je kamen, po kterem se železo dobro vari. Kar so svetovale, je vse bilo dobro. Ljudje so jih bili veseli in so radi jih ubogali. Vidili so jih tudi, ko so po njivah pobirale bilje lanu.
Prikazovale so se pri rojstvu in so primerjevale osodo in starost rojeucu. K staremu Fortuncu so prišle v hišo in primerile fantičku, da se bode ubil na jablani. Oče poseka drevo, fantiček skakljaje krog ostalega stebra se preberne in — ubije.
Primerile so drugemu, da bode obešen. Oče je bil vselej žalosten, ko je pogledal fantiča ali mu kruh rezal, dokler ga fantič ne vpraša, od kod da to 'pride. Pove mu oče osodo njegovo in pravi: vieži se kvaterni torek, kakor bi bil utonil, k vodi, memo ktere hodijo Rojenice. Pridejo, fanta zagledajo in se čudijo, da bi bil fantič utonil, kteremu so drugo smert prisodile. Ko so ga česale, so se zgovar-jale tako: „natn bi pač všel, ko bi vedil, da bi tole rožico vterga!.a (Mislile so, da spi.) Pravijo, da so fanta odpeljale.
Na Potočeh pri Mostah blizo Javornika so se nek naj d a I je deržale,  pa tudi pri Polšiči in pri Zaiožkih pečeh.
Žene so zginile, kakor da bi jih bila zemlja požerla, če so se jim hotli približati ljudje.        Dr. Lovro Toman.
Blizo Rogatca je gora, ktera se B o č imenuje. Tam so Rojenice prebivale. Še moja babica (Urgrossmutter) so mi vedli dosti o njih povedati. Berloge še zdaj kažejo, v kterih so prebivale. Rojenice so ljudem mnogo dobrega storile in prerokovale jim, kakor na priliko:
V neki bajti je bil star dervar z imenom Jože Čoh. Lepo je živel s svojo ženko. Enega večera pride iz Stermola mlad grajšak, kteri je svojega tovarsa zgrešil in je prenočil pri Cono. O polnoči porodi Cebova žena hčerko. Pridejo Rojenice pod okno, pri kterem je mladi gospod, Rajcingar po imenu, na klopi ležal. Rojenice začnejo se pogovarjati. Ta deklica bo žena stermolskega grajšaka Rajcingarja. Al mlademu gospodu to ni šlo v glavo, in hitro sklene deklico umoriti. — V jutru pogleda novorojeno deklico in prosi Cona, naj mu jo izroči, v kar revni in ubogi dervar privoli. Gospod povije tedaj deklico v svilen robec in odide z njo. Ko je pa do pcrvega izvotljenega drevesa prišel, vzame buciko in jo zasadi v glavo otroku, kterega v štoru pusti in odide ves vesel.
Kmalo potem pride verhovski hlapec polhe lovit. Tu najde otroka v lepem robcu zavitega in ga nese domu. Verhovski oče je bil bogat mož pa brez otrok. Vzel je tedaj dete z veseljem za svoje, ker je mislil, da mora to hči kaj imenitnih staršev biti.
Ko je deklica odrastla, pride stermolski gospod na lov in jo vidi pri Verhovskem. Jo viditi, se v njo zaljubiti in verhovskega očeta prositi, mu jo v zakon dati, bilo je eno.
Preteklo je že eno leto njunega zakona, kar jima oče pove, da to ni njegova hči, ampak da jo je našel. Pokazal je tedaj svilnati robec. Robec viditi je spoznal grajšak, da je njegova žena tista deklica, ktero je pred dvajsetimi leti hotel umoriti. Ker sta si pa jako dobra bila, se ni zmenil več za to, pa tudi nji ni hotel nič tega povedati.
Enega jutra pa reče ona: Kaj me eerbi tako na glavi? Pogleda tedaj grajšak in najde svojo iglo v njeni glavi. Ko ji jo pa iz glave izdere, pade in izdihne svojo dušo.
Janez Šurman