AmograptMer üecidit der sechzehnten Sitzung des lunintldjcu Landtages in Laibach Stenografični zapisnik šestnajste seje deželnega štora kranjskega v Ljubljani dno 5. maja 1900. Navzoči: Prvosednik: Deželni glavar Oton pl. Detela in deželnega glavarja namestnik Leopold baron Liechten berg. — Vladni zastopnik: C. kr. deželni predsednik ekscelenca baron Viktor H ein in c. kr. deželne vlade tajnik Viljem Haas. — Vsi članovi razun: knezošltof dr. Anton Bonaventura Jeglič. — Zapisnikar: Deželni tajnik Jožef Pfeifer. Dnevni red: 1. Branje zapisnika 15. deželnozborske seje dne 4. maja 1900. 2. Naznanila deželnozborskega predsedstva. 3. Priloga 69. Poročilo upravnega odseka o nujnem predlogu gospoda poslanca dr. Tavčarja in tovarišev glede vladne predloge z načrtom zakona o ustanovitvi okrajnih gospodarskih zadrug in deželnega kulturnega sveta v vojvodini Kranjski (k prilogi 59.). 4. Ustno poročilo upravnega odseka o načrtu zakona o uravnavi zdravstvene službe v občinah izvzemši deželno stolno mesto (k prilogi 44.). 5. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstev Para in Banjaluka za ustanovitev zdravstvenega okrožja. 6. Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca viteza Langerja in tovarišev, da se izda novela k lovskemu zakonu za Kranjsko (k prilogi 46.). 7. Ustno poročilo upravnega odseka o preložitvi okrajne ceste Trebnje-Čatež-Moravče pri Čatežu (k prilogi 62.). 8. Ustno poročilo upravnega odseka glede uvrstitve občinskih cest Trebnje-Račjeselo in Dolenja Nemškavas-Trebelno med okrajne ceste (k prilogi 64.). 9. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji posestnikov iz Kodne, da se jim izplača odškodnina za odstopljeni svet za deželno cesto Trebnje-Mirna. 10. Ustno poročilo upravnega odseka o predlogu gospoda poslanca Hribarja glede bodočega ljudskega štetja ctm 5. Mcri 1900. Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Otto von Detela und Landeshauptmann-Stellvertreter Leopold Freiherr von Liechtenberg.— Regierungsvertreter: K. k. Landespräsident Excellenz Victor Freiherr v. Hein und k. k. Landesregierungssecretär Wilhelm Haas. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Fürstbischof Dr. Anton Bonaventura Jeglič. — Schriftführer: Landschaftssecretär Josef Pfeifer. Tagesordnung: 1. Lesung des Protokolles der 15. Laiidtagssitzung vom 4. Mai 1900. 2. Mittheilungen des Landtagspräsidiums. 3. Beilage 69. Bericht des Verwaltungsausschusses über den Dring-lichkeitsaiitrag des Herrn Abgeordneten Dr. Tavčar und Genossen über die Regierungsvorlage mit einem Gesetzentwürfe, betreffend die Errichtung von Bezirksgenossenschaften für Landwirte und eines Landesculturrathes im Herzogthlinie Strahl (zur Beilage 59) 4. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den Entwurf eines Gesetzes, betreffend die Regelung des Sanitätsdienstes in den Gemeinden mit Ausschluss der Landeshauptstadt (zur Beilage 44) 5. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition der Gemeindeämter Fara und Banjaloka um Errichtung eines Sanitätsdistrictes 6. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den selbstständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Ritter v. Langer und Genossen, betreffend die Erlassung einer Novelle zum krainischen Jagdgesetze (zur Beilage 46). 7. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses, betreffend die Umlegung der Treffen-Tschatesch-Moräutscherstraße bei Tschatesch Tega so se držali vsi odbori, tega tudi vsi posamezni člani in le gledali so na to, da bi se moglo sploh kmetijstvu pomagati, kako bi se najbolje skrbelo za naš kmetijski stan. Do 1. 1899. je štel ta odbor s predsednikom 13 članov, izmed katerih so bili nekateri tudi politično delavni in so spadali k eni ali drugi stranki, in da imam jaz prav, kar sem preje omenjal, prosim le premisliti, katere osebe sem prej omenjal. Te so: gg. Josip Lenarčič, dr. Tomaž Romih, g. deželni glavar, državni poslanec vodja Povše, tajnik ordi-narijatske pisarne Šiška, grof Barbo in moja malenkost in politično nedelujočih je bilo pa šest članov. Vsi ti člani, ki niso politično delovali, so pa bili strokovnjaki v eni ali drugi stroki. Omenjam le živinozdravnika, omenjam višjega gozdarskega svetnika, omenjam deželnega stavbinskega svetnika Witschla, ki je tudi strokovnjak, v gozdarstvu izobražen. Leta 1899., ko bi nikdo ne bil mislil, da se more kaj tacega zgoditi, se je pa zgodilo nekaj, kar je v prvi vrsti vladi dalo povod, da je začela razmišljati, ali bi ne bilo bolje, da se tudi za Kranjsko ustanovi deželni kulturni svet in da s tem tudi preneha delovanje cele kmetijske družbe. Kaj je pa provzročilo, da se je začelo to delovanje? Začetek vsega tega je gospod, ki je mislil, da se deželi kranjski morda najbolje pomaga, ako se vse delovanje preustroji po tistem znamenitem zakonu z 1. 1873, katerega provzročitelji gotovo niso mislili takrat, da bo imel na Kranjskem tako slabe posledice, da bo imel tudi posledice v političnem oziru. V naši deželi je, kar se tiče gospodarstva, zakon z leta 1873. glavna zaslomba, da se nemir trosi po deželi med slovenskim prebivalstvom. Ali v začetku si tudi niso mislili oni, ki so to provzročili in ki so prvi dali povod, da se je včeraj tako mučna obravnava vršila, kakor še nikoli, vsaj toliko časa ne, kar sem jaz v deželni zbornici, to je od leta 1870. naprej (Poslanec dr. Schaffer: — Abgeordneter Dr. Schaffer: «Richtig!»), posebno z ozirom na našega gospoda deželnega glavarja, in jaz trdim, da je bilo tudi popolnoma nepotrebno in da bi se bilo vse to tudi mirnim potom na drug način lahko izvršilo in da onim, ki so večinoma predlog c. kr. osrednje vlade pozdravljali, ni bilo treba postavljati se na tako stališče, na katero so se postavili glede zakona, katerega predložuje danes tudi od njih izvoljeni upravni odsek našega deželnega zbora, — rekel sem, da provzročitelji vsega tega in tedaj tudi vsi tisti, ki se morda v marsičem dajo voditi od zunanjega poveljnika (Poslanec grof Barbo: — Ab- XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. 427 geordneter Graf Barbo: «Generala!»), da morda tudi ti niso mislili, da bo do tega prišlo. Kaj se je nameravalo v lanskem občnem zboru, v začetnem občnem zboru? Nič drugega se ni nameravalo, kakor, ker je bilo precejšnje število novih odbornikov izbirati, da bi svoje somišljenike spravili v glavni odbor c. kr. kmetijske družbe in potem skušali strmoglaviti tedanjega in še sedanjega njenega predsednika, to je mene. Dotični prvi občni zbor se ni mogel končati, ker sem ga moral zaključiti zaradi prizorov, ki so se vršili in zaradi tega, da ne bi bil dal povoda za to c. kr. zastopniku, ker, ko bi jaz tega ne bil storil, bi se bila od c. kr. zastopnika o meni izrekla sodba, da ne znam voditi tudi razburkanega občnega zbora. To je bil edini vzrok, da sem jaz začetni občni zbor preložil na poznejši čas in vse drugo, kar se je pisalo v raznih časnikih od raznih mojih nekdanjih prijateljev in sedanjih sovražnikov, pisalo se je le zato, ker me je občni zbor postavil na predsedniško mesto in to le zaradi tega, ker je težko dobiti predsednika c. kr. kmetijski družbi. Mnogokrat sem se skušal iznebiti te časti in bi bil sam rad imel, da bi bil na čelu kak drug gospod, katerega se mi pa ni posrečilo dobiti. Ko bi se bilo posrečilo s početkom lanskega leta spraviti druge gospode v glavni odbor, prepričan sem, da danes ne bi imeli prilike, razpravljati o predlogi vlade in v tem oziru se ne strinjam z gospodom deželnim predsednikom, ki misli in ki je izraz dal misli, da se zaradi tega mora preustrojiti kmetijska družba, in da se zaradi tega mora nekaj drugega postaviti na njeno mesto, ker se po sedanjih pravilih, ker je občni zbor pristopen vsem članom, ne more stvarno obravnavati glede na število blizu 5000 članov. Jaz le omenjam, da se vedno stvarno obravnava v občnih zborih, in ako bi bilo tudi 100.000 članov, ali še več, bi se ravno tako lahko stvarno obravnavalo in tega gotovo ni zakrivil c. kr. kmetijske družbe glavni odbor in ne večina njenih članov, ampak pro-vzročeno je bilo od ene same osebe, ki je hotela v c. kr. kmetijsko družbo strankarsko politiko vpeljati. {PoslanecLenarčič:— Abgeordneter Lenarčič: «Tako je bilo!») To tudi jaz ne morem smatrati, kar je gospod deželni predsednik izrazil, da bi sklep glavnega odbora c. kr. kmetijske družbe, prenarediti pravila, ne le za osrednji odbor, ampak tudi za podružnice, da bi ta bil mogel povod dati, da se predlog napravi za deželni kulturni svet, in jaz sem popolnoma preverjen, da ko bi bil prišel glavni odbor s svojim predlogom pred občni zbor, da bi bil tudi prevzvišeni gospod deželni predsednik drugače sodil o tem sklepu, zakaj ta sklep je bil ja le narekovan, da se sploh predrugačijo pravila, ampak končno ni bilo izrečeno, da bo vse to tako urejeno, kakor se lahko bere iz tega predloga, katerega sem naznanil c. kr. deželni vladi, ko se je za ta predlog pobrigala. O tem so sedaj moje misli glede te predloge drugačne, kakor misli prevzvišenega gospoda deželnega predsednika in jaz še enkrat povdarjam, da ako bi bilo ostalo pri tem, kakor je bilo, ko bi se bila pravila tako prenaredila, da bi ustrezala tudi načelom, kakor so v predlogi izraženi, katero je vlada predložila deželnemu zboru, da bi se bilo ravno tako poli- tično strankarstvo omejilo tako zelo , da bi ne bilo mogoče občnih zborov onemogočiti. Družbino delovanje je bilo vedno tako, da se je hvalilo ne le na zborih, ampak tudi v naših javnih glasilih, naj si bodo že te ali one stranke. (Poslanec Hribar— Abgeordneter Hribar: «Pa tudi v deželnem zboru».) Se le po občnem zboru kmetijske družbe se je v resnici začela nekaka gonja in nekateri se celo niso ustrašili kmetijski družbi očitati stvari, katere gotovo ne bi bila nikdar zmožna izvršiti. Očitalo se ji je in sicer, da s tem, da pomaga kmetijstvu, da dobi boljši kup gnojila, da nekako goljufa kmetovalce (Poslanec Lenarčič: — Abgeordneter Lenarčič: «Cujte!») in za vse to niso tisti, ki so družbo dolžili, nič dokazov imeli in tudi niso skušali, da bi stvar sodnijsko dognala, da je bilo vse to očitanje neresnično. Družba, ki je štela od leta 1880. do 1890. od 500 do 1200 članov, povzdignila se je v zadnjem desetletju od 500 na 5000 članov. Torej šteje sedaj družba desetkrat več članov, kakor v prejšnjem desetletju. Kakšne dolžnosti pa imajo ti ljudje, to je vse v pravilih označeno. Ampak predaleč bi segalo, ako bi se s podrobnostmi bavili. Vsak član plača 4 K in za to dobi brezplačno list «Kmetovalec» in še štiri visokodebelna drevesca, ki so stara po pet let in imajo gotovo to vrednost kakor 2 K. To je dejstvo, s katerim se nobena c. kr. kmetijska družba in tudi noben deželni kulturni svet v naši lepi Avstriji ne more ponašati. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «To je res!») Zato jo pa hočejo uničiti. In kaj velja to one faktorje, ki so gotovo v prvi vrsti zavezani in dolžni, da pospešujejo kmetijstvo sploh? Dežela Kranjska ji daje od več ko deset let sem dotične prostore in pa podporo letnih 1200 gld., od države se ne dobi podpore, zakaj to, kar država žrtvuje za kmetijstvo sploh, to se mora razdeliti in o razdelitvah se mora polagati za vsak najmanjši izdatek račun, da se je izdatek porabil v prid kmetijstvu na Kranjskem. Drugo delovanje sestoja v razširjevanju kmetske vede, zlasti v njenem napredovanju in direktnem pospeševanju posameznih panog kmetijstva, v razdeljevanju in porabi državnih in deželnih podpor v prid kmetijstva in v podvzetjih, ki imajo namen, produkcijske stroke zvišati in kmetijstvu sploh dobiti višji dobiček. Kmetijska družba je res nekdaj širila tudi pouk kmetijstva s tem, da je izdala razne spise in lahko se trdi, da se je od časa ustanovitve «Novic», ko je bil c. in kr. nadvojvoda Ivan nje pokrovitelj, da se je od tistega časa širil od nje pouk v kmetijstvu, t. j. od leta 1843., in pozneje pa je to nalogo prevzelo glasilo kmetijske družbe «Kmetovalec», ki že izhaja 27 let. Vrhu tega je pa družba tudi izdala celo kmetijsko knjižnico, ki šteje veliko število strokovnih knjig in brošur. Lahko se tedaj trdi, da je skoro vse kmetijsko znanje naših kmetov sad družbinega delovanja. Družba vzdržuje tudi skoro 50 let podkovsko šolo, akoravno vsakdo lahko ve, da to ni pravzaprav njen namen, ampak da bi to morala vzdrževati država; ustanovila je gospodinjsko šolo, in le po njenem posredovanju posrečilo se je tudi kmetijsko kemično preskuševališče ustanoviti, imela je prejšnje čase razne kmetijske učil- 428 XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. nice, katerih zadnja je bila pod predsedstvom Fidelisa Trpinca na Poljanah. Kmetijska družba je pa tudi prva ustanovila prvo obrtno risarsko šolo, katera je bila v njenih pisarniških prostorih, zavzemala se je kmetijska družba posebno za pospeševanje sadjarstva in ima sedaj eno največjih drevesnic v Avstriji. Ta drevesnica meri 14 oralov, in letos je bilo oddanih 24.000 visokodebelnih dreves, ki so po tržni ceni najmanj 20.000 K vredna, razdelila jih je pa večinoma brezplačno in lahko se trdi, da je to bilo v veliko korist sadjarstva. Tudi, da je družba vpeljala na drugih posestvih to, da poskuša razna semena, in da izreka sodbo o njih, in jih priporoča ali ne priporoča. Da je družba vedno si bila svesta svojih nalog, ve vsak, ki je opazoval velik napredek v govedarstvu, v konjereji, prešičereji, mlekarstvu in poljedelstvu sploh. V poznejših letih je pa družba tudi še nekaj druzega vpeljala, s čemur se v nekaterih drugih deželah bavijo, namreč zadruge, ali zaveze zadrug, katere je po že prej omenjenem zakonu z leta 1873. ustanovila. Prosim, da bi se le na znanje vzelo, kaj je v zadnji sezoni družba storila. Razdelila je 200 vagonov umetnih gnojil, 10 vagonov modre galice, 8 vagonov žvepla, 6 vagonov močnih krmil, 8 vagonov drevja, 10 vagonov semen, in 2 vagona žveplenikov, škropilnikov in kos i. t. d. Torej vsega skupaj nad 250 vagonov, tako, da se lahko trdi, da je to bilo pol milijona kron prometa. Družba je torej v resnici lahko ponosna, da je prva dala našemu kmetu prvi kg umetnih gnojil in da je od enega vagona leta 1890. pri umetnih gnojilih že prišla lansko leto do 200 vagonov. Razun tega pa oddaja, kar je razvidno iz tukaj ležečega cenika, gospodarskih potrebščin, katere ona preskrbuje svojim udom, 29 kmetijskim družbam, semena v najmanj 60 raznih vrstah. Tako na pr. je to pomlad dala deset vrst raznih semen. Razun tega se je pa tudi uvidelo, da je kmetijska družba nekak svet, ki daje kmetovalcem vsem, ki se do nje obračajo, razne svete, tikajoče se poljedelstva. Očitalo se je družbi tudi, da ona ni prijateljica kmetijskih zadrug. To očitanje, jaz mislim, se je moglo le iz strankarskega stališča napraviti, ker se mora vendar o vseh tistih, ki so jej to očitali, soditi, da povprašujejo o delavnosti c. kr. kmetijske družbe, in torej so gotovo izvideli, koliko je ta c. kr. kmetijska družba storila za zadruge, ki v prvi vrsti pridejo kmetijstvu v korist. Omenjam le mlekarskih in sirarskih zadrug. Delo njeno je pa z ozirom na to tudi jako veliko, in v resnici se lahko izreče začudenje, da more nje osebje vse to opravljati. Kakor se vidi iz vložnega zapisnika, je imela kmetijska družba leta 1893. poslovnih številk 10 207, 1894. 1. 11.824 številk, 1895. 1. 11.895 številk, 1896. 1. 13.613 številk, 1897. 1. 17.223 številk, 1898. 1. 18.424 številk, 1899. 1. 18.994 številk in danes je dosegla v letošnjem letu že 3206 poslovnih številk. Pa ne le kmetijska družba, ampak tudi podružnice se od tega časa, odkar so bila zadnja pravila prena-rejena, pro štej e gibljejo, in tudi o njih se more laskavo soditi, ker napravljajo drevesnice in trtnice in naročajo za svoje člane raznih potrebščin. Družba sama je tedaj od svojega početka sem, ki gre do leta 1693. ko se je po laškem načinu ustanovila v Ljubljani «Academia operosorum», jako uspešno delovala. Prvih osem let je bolj na tihem delovala, ali leta 1701. so pa napravili svoj prvi slovesni zbor v deželni hiši, kateremu je predsedoval stolni prošt Janez Krsnik Prešeren. Takrat so se tudi ustanovila pravila temu društvu, ki so jako zanimiva, katerih pa ne bom prebral, ker so preobširna in ker hočemo vendar stvar, ki je v obravnavi, še danes rešiti. Omenjam le, da je bilo en del tega, kar se je takrat sklenilo, tudi to, da se postavi knjižnica, in ta se je naredila in odprla javnosti v škofovskem semeniškem poslopju in pozneje v učilniškem poslopju in to je sedanja licealna knjižnica, licealna biblioteka. Leta 1797. je pa povzročiteljica, cesarica Marija Terezija, po svojem trgovskem svetniku, Fermenthalu, spravila v življenje današnjo c. kr. kmetijsko družbo, in predsedoval jej je prvi deželni glavar grof Henrik pl. Auersperg. Zbrali so se pa v tej družbi tudi razni učenjaki in razdelili si svoje delo, kateremu je bilo namen pospeševati kmetijstvo sploh, ne le po teoriji, ampak tudi po učilnicah in po praksi. Najbolj pa je začela družba napredovati, ko je postal njen pokrovitelj Njega cesarska visokost, presvetli cesarjevič gospod Ivan. Omenjal sem že prej vseh važnih stvarij, v katerih je delovala c. kr. kmetijska družba in da je vedno mislila na to, koristiti kmetijstvu, kakor so to tudi mislili gospodje, ki so na čelu tej družbi stali. Prvi je bil stolni prošt Janez Krsnik Prešeren, 1. 1701, potem je bil Sigmund baron Gussich, grof Brigido in grof Jurij Jakob pl. Hohenwart. Od leta 1815. je bil Žiga baron Zois, baronpl. Codelli, Buzzett, Gaudini, Leopold baron Liechtenberg, grof Franc Hohenwart, Janez pl. Gandini, škof Anton Alojzij Wolf, Jožef Fluck pl. Leidenkron, Liechtenberg, Fidelis Trpine, baron Wurzbach in grof Thurn. To so imena, o katerih naša kranjska zgodovina vedno jako laskavo govori, in lahko tedaj sodimo, da je kmetijska družba vedno skušala, doseči one namene, katere si je postavila vselej v svojih pravilih. Častiti gospodje, ne smete mi zameriti, da sem bil morda nekako predolg, ampak mislil sem si, da, če se vresniči to, kar se predlaga v naši zbornici, da potem nobenemu predsedniku kmetijske družbe v tej zbornici ne bo več dana prilika, o teh stvareh govoriti. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Labudovo petje.») Treba je pa, da, predno končam, tudi za svojo osebo spregovorim nekoliko stvarij. Iz vsega mojega govora so častiti gospodje poslanci že lahko presodili, da meni ni namen, kakor nekaterim drugim gospodom, ki so se odstranili iz zbora, preprečiti zakon, katerega danes predlaga upravni odsek, temveč omogočiti, da se ta zakon po našem deželnem zboru tudi sklene. Zato sem se pa odločil iz naslednik nagibov. Kakor sem že omenil, je povod, da je c. kr. osrednja vlada predložila deželnemu zboru vojvodine Kranjske načrt zakona, bil političen. Ne rečem, da je vlada hotela s tem zakonom politiko delati, ampak provzročitelji tega so gotovo hoteli politično delovati tudi v tem de-želnokulturnem svetu, in s tem deželnokulturnim svetom onemogočiti delovanje c. kr. kmetijske družbe. Zakaj XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. 429 smo pa nekateri, ki ne sodimo tako, kakor drugi o c. kr. kmetijski družbi? To nima po mojem mnenju pri onih nič opraviti z povzdigo kmetijstva, kar je baje namen «gospodarske zveze», katera gospodarska zveza pa ne more imeti tistih namenov, kakor jih mora imeti c. kr. kmetijska družba, osredotočiti preskrbo vanj e raznih kmetijskih potrebščin našim kmetovalcem v deželi. Če se to posreči potom tega zakona deželnemu kulturnemu svetu, kakor jaz sodim, da bo ta deželnokulturni svet svoje delovanje ravno tako plodonosno v prid kmetijstva na Kranjskem vršil, kakor je to zadnja leta vršil glavni odbor c. kr. kmetijske družbe, tako se ne more reči, da jaz danes pojem tisto pesem, kakor je prečastiti prijatelj gospod župan Hribar rekel, ampak jaz mislim, da bo to, kakor se je svoje dni iz «Academia operosorum» vstvarila počasi naša kmetijska družba, le nekako prevstrojena c. kr. kmetijska družba. Jaz mislim, da se to s tem zakonom more doseči, da se bodo oni gospodje, ki bodo poklicani v deželni kulturni svet, ravno tako lahko po tem zakonu gibali, kakor se sedaj giblje glavni odbor c. kr. kmetijske družbe, in da delovanje ne bo bolj težko, kakor je sedaj. Dalje je pa bilo meni tudi misliti na to, kaj bo s sedanjim osebjem, o katerem se morem le hvalevredno glede njegovega delovanja izreči, in tudi zato je preskrbljeno, da ne bodo tisti, ki so leta in leta tudi ini-cijativno delali na to, da se naše kmetovalstvo lažje podpira, škode trpeli, ampak da bo tudi za te preskrbljeno. Končno sem se pa še lažje odločil sodelovati pri sklepanju in obravnavi o tem zakonu zaradi tega, ker je upravni odbor vso stvar, celi zakon izročil sodbi občnega zbora c. kr. kmetijske družbe, in še le, če se člani c. kr. kmetijske družbe v svojem občnem zboru izreko za ta zakon, še le tedaj se more reči, da je zakon končno sklenjen, zakaj če ga deželni odbor prej ne sme predložiti v Najvišje potrjenje, dokler se to ne izvrši, potem dotlej ta načrt ne more zakon postati. Posebno z ozirom na to obžalujem tudi jaz, da se nekateri gospodje poslanci nečejo udeležiti obravnavanja tega zakona, ker bi bilo vendarle važno slišati, kaj imajo proti enemu ali drugemu določilu zakonskega načrta za en pomislek, in ker bi bilo ja morda mogoče v enem ali drugem oziru nekoliko stvar prenarediti, in bi bilo to tudi poučno za glavni odbor c. kr. kmetijske družbe, ki bo celo stvar gotovo moral spraviti pred občni zbor. Častita gospoda, prosim to na znanje vzeti in zatrjujem le, da vem, kaj sem storil in da tudi poznam odgovornost, katero na-se prevzamem, ako tako izrekam svojo sodbo o predlogu, kakor sem jo izrekel. (Odobravanje v središču. — Beifall im Centrum.) Landeshauptmann -Stellvertreter Freiherr v. Lirchtenberg: Der Herr Abgeordnete Excellenz Freiherr v. Schwegel hat das Wort. Abgeordneter Exrellrn; Freiherr v. Schwegel: Nachdem von beiden Seiten des hohen Hauses über den vorliegenden Gegenstand bereits in der Generaldebatte die Anschauungen der Vertreter des Landes zum Ausdrucke gelangten, glaube ich, ist es auch Pflicht dieser (desne — rechten) Seite des Hauses, diesem Gegenstände wenigstens in allgemeinen Umrissen näher zu treten. Ich werde mich bemühen, dies so kurz wie möglich zu thun, bitte aber, mir zu gestatten, diesen Ausführungen auch aus dem Grunde etwas näher treten zu dürfen, weil ich beabsichtige, einzelne Punkte schon jetzt in der Generaldebatte zu streifen, um später nicht gezwungen zu sein, in der Specialdebatte das Wort zu ergreifen. Ich bedauere außerordentlich, dass der Obmann der Partei der linken Seite dieses Hauses die Generaldebatte mit einer Erklärung eröffnet hat, aus der hervorgeht, dass er und seine Gesinnungsgenossen zum größten Theile wenigstens an diesen Berathungen sich nicht betheiligen. Seine Erklärungen bieten mir aber den Anlass, zu untersuchen, ob die Einwendungen, die er vorgebracht hat, stichhältig sind oder nicht, und ich werde mir gestatten, auf dieselben kurz einzugehen. In erster Reihe hat er in seiner Erklärung hervorgehoben, dass die gegenwärtige Verhandlung in directem Widerspruche mit dem § 29 der Geschäftsordnung steht. Obwohl dieser Gegenstand schon eingehend behandelt wurde, so möchte ich doch constatieren, dass die gegenwärtige Verhandlung mit dem § 29 der Geschäftsordnung nichts zu thun hat. (Poslanec Dr. Schaffer: —- Abgeordneter Dr. Schaffer: Sehr richtig!) In der Erklärung, die er vorgelesen hat, steht die Behauptung, dass die Dringlichkeit nicht begründet worden ist. Der Beschluss dieses hohen Hauses, welcher, die Dringlichkeit als begründet anerkannt hat, ist die Antwort, die auf diese Einwendung gegeben wurde und welche allein vollständig genügt, um der Behauptung entgegenzutreten, die Dringlichkeit sei nicht anerkannt worden. Diese Dringlichkeit ist aber auch in der früheren Debatte des Hauses heute schon eingehend erörtert worden und ich gehe ans diesen Punkt nicht weiter ein. Was nun die sachlichen Einwendungen betrifft, die von Seite des Abgeordneten Povse vorgebracht worden sind, so ist das Wesentliche, dass er gesagt hat, der vorliegende Gesetzentwurf enthalte in den wesentlichsten Punkten Abänderungen der Gesetzesvorlage der Regierung. Eine derartige Einwendung ist an und für sich insoferne nicht begründet, als ein gesetzgebender Körper doch nicht die Aufgabe haben kann, eine Vorlage, die ihm unterbreitet wird, in den wesentlichsten Punkten einfach so anzunehmen, wie sie gegeben wurde, oder sie abzulehnen. Es liegt in der Natur des gesetzgebenden Körpers und in seiner Berechtigung, an diesem Gesetzentwürfe alle Aenderungen vorzunehmen, die er für geeignet und nothwendig hält. Die Regierung, welche eine Vorlage einbringt, ist immer in der Lage, auch später jene Ansichten, welche sie diesem Gesetzentwürfe gegenüber geltend zu machen hat, bei der Vorlage zur allerhöchsten Sanction in entsprechender Weise zur Geltung zu bringen. Dass also eine Gesetzesvorlage ohne wesentliche Änderungen nicht in Verhandlung gezogen werden dürfe, ist eine Behauptung, die in einem Parlamente nicht stichhältig ist. Ich gehe aber weiter und behaupte, dass wesentliche Abänderungen in der Richtung, wie es der Herr Abgeordnete Povse vorgebracht hat, nicht existieren. ■ 430 XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. Die wesentlichste Abänderung, welche er vorbrachte, bezeichnete er in dem Sinne, dass er sagte, die Landwirtschaftsgesellschaft und ihre Filialen hatten mit der früheren Vorlage nichts gemeinsam, während sie jetzt einen wesentlichen Bestandtheil bilden. Hier liegt ein Irrthum vor, zugleich aber ein gewisses Eingeständnis, welches eine gewisse Beleuchtung verdient. Es ist aus dieser Erklärung meiner Auffassung nach zu entnehmen, dass die Landwirtschaftsgesellschaft als solche und ihre Filialen nach Auffassung des Herrn Obmannes der linken Seite dieses Hauses sich mit den Aufgaben, die einem Landesculturrathe üb ertragen werden, nicht recht vereinigen lassen. Es ist also der Landesculturrath, wie er dem Abgeordneten Povse vorschwebt, als Institution gedacht, die in vollstem Widersprüche mit der Landwirtschaftsgesellschaft steht. Ich glaube, dass es für ein Land, wie Krain, kaum denkbar ist, dass zwei derartige Centralorganisationen auf landwirtschaftlichem Gebiete zugleich bestehen können. Das Land ist zu klein. Die Mitglieder dieser Korporationen sind dieselben und es ist fast nicht möglich, eine derartige allgemeine Betheiligung der einen und der anderen Institution herbeizuführen, dass sich die erwartete ersprießliche Thätigkeit ergeben würde. Bestünde einerseits der Landesculturrath, anderseits die Landwirtschaftsgesellschaft mit ihren Filialen, was wäre die Folge? Die Folge wäre, dass wahrscheinlich, fast gewiss, die Landwirtschaftsgesellschaft in einer gegebenen Zeit an innerer Schwäche zugrunde gehen müsste. Diese Behauptung ist durch die Erfahrungen bewiesen, die in anderen Ländern gemacht wurden, wo auch die Einführung des Landesculturrathes nach und nach das Eingehen der Landwirtschaftsgesellschaft zur Folge hatte. Glauben Sie, dass es sehr zweckmäßig ist, wenn ein Landesculturrath eingerichtet wird, auf der anderen Seite aber eine Landwirtschaftsgesellschaft bestehen bleibt und verurtheilt ist zu langsamem Hinsiechen? Die Folgen davon wären für die Landwirtschaft gewiss keine nützlichen, vielmehr das Gegentheil. Die Bedeutung und den Wert der Landwirtschaftsgesellschaft hat sowohl der Landespräsident, wie der Berichterstatter eingehend dargelegt und ich glaube, es wird diesen ausgezeichneten, detaillierten Ausführungen gegenüber niemand die Schlussfolgerung in Abrede stellen, dass die Landwirtschaftsgesellschaft von Krain eines der verdienst- und wertvollsten Institute ist, die ein Land sich wünschen kann. Was wäre aber die Folge, wenn der Landesculturrath als solcher, wie er nach dem ursprünglichen Antrage gedacht war, eingeführt würde? Die Folge wäre, dass jenes ausgezeichnete Institut in seiner Existenz bedroht und zugrunde gerichtet würde. Das kann niemand wünschen, auch die Regierung nicht. Es waren also nur zwei Wege: Entweder musste die Landwirtschaftsgesellschaft aufhören und an ihre Stelle eine andere Institution treten, die ebenso oder noch besser ihrer Aufgabe entspricht, oder es musste von der Gründung des Landesculturrathes abgesehen und die Landwirtschaftsgesellschaft entsprechend modificiert werden. Der eine wie der andere Vorgang wurde in verschiedenen Ländern beobachtet. In einigen Ländern wurde ein Landesculturrath eingeführt, der ersprießlich wirkt. In anderen Ländern wurden die Statuten der Landwirtschaftsgesellschaft den modernen Ansprüchen entsprechend geändert und dieselbe wird wahrscheinlich auch ersprießlich wirken. Es ist also nur das eine oder das andere möglich Beides zugleich ist nicht möglich. Dies ist diejenige Änderung, welche der Ausschuss vorgenommen hat, eine Änderung, welche, wenn man die Geschichte ernstlich bedenkt, wesentlich zum Vortheile der landwirtschaftlichen Institutionen des Landes ausfallen kann. Dass ein Landesculturrath, wenn er neben allen Aufgaben, die die Landwirtschaftsgesellschaft mit solchem Erfolge durchgeführt hat, auch noch andere Aufgaben, die in dasselbe Gebiet einschlagen, vollführen kann, dass er nicht ebensogut, sondern noch besser wirken kann, als die Landwirtschaftsgesellschaft, liegt auf der Hand. Es ist diese Aufgabe erweitert mit einem Wirkungskreise und mit manchen Mitteln, deren die Landwirtschaftsgesellschaft jetzt entbehrt. Aus den Ausführungen des Landespräsidenten werden die Herren die Vortheile entnommen haben, die einem Landesculturrathe durch die Ausstattung mit gewissen Privilegien zutheil werden, die der Landwirtschaftsgesellschaft nicht ertheilt werden können nach der Natur der Verhältnisse. Wenn demnach der Verwaltungsausschuss die Sache richtig beurtheilt und erkannt hat, es sei am zweckmäßigsten, unter solchen Verhältnissen eine Modalität zu schaffen, wodurch die Institutionen der Landwirtschaftsgesellschaft in ihrer Gänze erhalten und hinübergeleitet werden auf den Landesculturrath, wenn eine derartige Institution in Aussicht genommen und auf der anderen Seite allen jenen Bedingungen Rechnung getragen wurde, welche für den Landesculturrath durch die Vorlage der Regierung statuiert wurden, dann ist darin vielleicht eine Änderung, aber auch entschieden eine Verbesserung zu erblicken. Ich möchte aber, wenn ich früher gesagt habe, die Änderung sei nicht so wesentlich, dass man daran Anstoß nehmen könnte, darauf Hinweisen — dies bezieht sich auf eine Bemerkung, die ebenfalls in der Erklärung enthalten war — dass die Übernahme der Functionen der Landwirtschaftsgesellschaft und der Filialen abhängig ist von ihrer Zustimmung. Wenn demnach der Herr Abgeordnete Povse in seiner Erklärung die Behauptung aufgestellt hat, dass in dieser Richtung eine Situation für die Landwirtschaftsgesellschaft geschaffen wurde, der er nicht zustimmen könnte und die er verurtheilen müsse, so glaube ich, dass gerade aus dem Umstaude, dass die Landwirtschaftsgesellschaft und ihre Filialen nur mit ihrer Zustimmung diese Umwandlung unternehmen können, jeder für seine Auffassung Beruhigung finden könnte. Man muss auch den Fall im Auge behalten: Was geschieht, wenn die Landwirtschaftgesellschaft oder ihre Filialen dies nicht thun wollen? Das vorliegende Gesetz schließt diese Möglichkeit nicht aus. Die Organisation des Landesculturrathes ist auch auf dieser Basis möglich, weil sowohl für die Filialen als für die Landwirtschaftsgesellschaft selbst diese Eventualität im Auge behalten wurde und die Organisation der Vereine, wie der Centrale, in diesem Sinne allein durchführbar ist. Ich glaube demnach, dass eine Besorgnis, dass irgend etwas entstehen könnte, was eine Schädigung der landwirtschaftlichen Interessen oder der Landwirtschaftsgesellschaft bedeutet oder zu Complicationen führen könnte, vollständig unberechtigt ist. XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung mn 5. Mai 1900. 431 Nun hat der Herr Abgeordnete Povse noch einige besondere Bemerkungen vorgebracht, die ich kurz zu besprechen mir erlauben will. Die erste bezieht sich darauf, dass er die Einbeziehung von Mitgliedern in diese Vereine perhorresciert, welche seiner Ansicht nach mit der Vereinsthätigkeit keine eigentliche natürliche Verbindung haben. Ich glaube, dass der Herr Abgeordnete dabei in erster Reihe etwas übersehen hat. Er unterscheidet hiebei nicht die Gründung der Vereine, wenn sie ohne Auflösung der Filialen durchgeführt wird, und die Gründung solcher Vereine, welche auf Grund der bestehenden Organisation vor sich geht. Schon das könnte ihm Beruhigung gewähren. Aber welche Mitglieder perhorresciert er bei der Landesgenossenschaft oder beim Laudesvereine? Wie er in Laibach gedacht ist, sollen nach dem vorliegenden Entwurf zweierlei Mitglieder möglich sein: Solche, die schon nach den allgemeinen Bedingungen zum Eintritt in den Verein berechtigt sind und andere, welche für die landwirtschaftlichen Interessen als Freunde der Landwirtschaft thätig sind, also unterstützende und wirkliche Mitglieder, und die Functionen der unterstützenden und wirklichen Mitglieder sollen in Zukunft durch das Statut dieses Landesvereines erst festgesetzt werden. Das ist aber doch nicht denkbar, dass der Herr Abgeordnete Povse die Unterstützung von Freunden der Landwirtschaft in einem solchen Vereine ablehnt, weil die Landwirtschaft jeden, der an ihr Interesse nimmt, mit Freude begrüßen und aufnehmen sollte, wobei aber nicht gesagt ist, dass bezüglich der Rechte, welche die einen oder die anderen Mitglieder auszuüben haben, durch den vorliegenden Gesetzentwurf schon eine definitive Entscheidung getroffen ist. Anderseits wird beanständet die Einbeziehung der Volksschullehrer in die Vereine. Ich glaube, es würde in dieser Richtung nicht schwer sein, eine derartige Bestimmung zu präcisieren, welche die Beiziehung dieser Elemente zu den Vereinen nicht nur erlaubt, sondern vielmehr als sehr wünschenswert bezeichnen würde. Niemand hat sich dagegen ausgesprochen, dass landwirtschaftliche Lehrer Mitglieder werden können und es wäre das traurigste Beispiel der Unduldsamkeit, wenn man gerade diejenigen Elemente ausschließen wollte, die in erster Reihe berufen sind, in solchen Vereinen zu wirken. Und wenn die Volksschullehrer dahin qualificiert werden, dass sie ebenfalls mit dem landwirtschaftlichen Unterrichte in Verbindung gebracht werden, haben sie dieselbe Qualification und werden ebenso begehrenswerte Mitglieder sein. Es wurde die Bemerkung gemacht, dass eine weitere Bestimmung den Herren nicht conti entert, nämlich die Qualificierung der Mitglieder, welche einen landwirtschaftlichen Besitz als Eigenthum oder als Pächter oder als Nutznießer ausnützen, weil der Steuersatz, der mit zwei Kronen bemessen ist, zu gering erscheint und ein solcher von acht Kronen als wünschenswert bezeichnet wird. Auch dies ist eine Angelegenheit, die nicht wesentlicher Natur ist und vielleicht vollste Berücksichtigung finden würde, wenn die Herren an dieser Debatte sich betheiligen würden. Wenn aber solche Anträge von mir gestellt werden würden und unter den obwaltenden Verhältnissen keine Aussicht vorhanden ist, dass sie angenommen werden, so ist dies heute für die Herren auf der anderen Seite des Hauses hinreichend, nicht mitzuwirken. Mit ihrer Mit- wirkung aber würden Anträge solcher Natur, die ihren Anschauungen entsprechen, ohne Schwierigkeit durchzusetzen sein. Endlich ist noch eine letzte Bestimmung beanständet worden und die bezieht sich auf die Zusammensetzung des Landesculturrathes durch jene Mitglieder, die aus den Curien des Hauses gewählt werden und im Landesculturrathe selbst ebenso, wie im ständigen Ausschüsse Sitz und Stimme haben sollen. Ich erkläre ganz auftichtig, dass ich die Herbeiziehung der Städte und Märkte Krams zur Vertretung im Landesculturrathe und im Ausschüsse für gerechtfertigt halte. Es hat dies auch jener Redner der anderen Seite des Hauses, der darüber gesprochen hat, ohneweiters anerkannt, indem er zugestand, dass thatsächlich der Charakter der Bevölkerung unserer Städte und Märkte ein solcher ist, dass sie vorzugsweise der ländlichen Bevölkerung beizuzählen ist, ja die ländlichen Interessen geradezu in hervorragender Weise vertritt. Also eine Betheiligung dieser Curie ist berechtigt, das Maß der Betheiligung allein ist es, um welches es sich handelt. Bezüglich des Maßes aber gilt dasselbe, was ich bezüglich der anderen Anträge gesagt habe. Wenn die Herren beantragen würden, dass statt sechs nur fünf gewählt werden, und zwar zwei aus der Curie der Landgemeinden, zwei aus dem Großgrundbesitze und einer aus der Curie der Städte und Märkte, so würde ich für meine Person ohneweiters diesem Antrage beistimmen. (Poslanec Višnikar: — Abgeordneter Višnikar: «Kako pa narobe?») Ich werde interpelliert, was ich im entgegengesetzten Falle thun werde. Das kann ich nur so verstehen, ob ich einen Antrag stellen werde. Unsere Zeit ist viel zu kostbar, als dass ich einen Antrag stellen würde ohne Aussicht auf Erfolg. Ich stelle ihn auch deshalb nicht, weil diejenigen, welche ihn zu stellen oder zu unterstützen ein Interesse haben könnten, abwesend sind, und ich die Zeit des Landtages nicht durch eine unnütze Abstimmung in Anspruch nehmen will. Dies sind alle Einwendungen, die seitens der linken Seite des hohen Hauses vorgebracht wurden. Wenn nun jemand diese Einwendungen ernstlich prüft, muss er aufrichtig sagen, dass es schwer zu begreifen ist, warum diejenigen, die an den Interessen der Landbevölkerung in hervorragendster Weise betheiligt sind, an den Verhandlungen nicht theilnahmen, weil alle ihre Gravamina durch ihre Theilnahme beseitigt werden könnten oder wenigstens volle Aussicht dazu vorhanden ist. Ihre Entfernung aus dem hohen Hanse bedauere ich aufrichtig und beklage sie. Ich beklage aber auch, dass der Landeshauptmann sogar seine Unparteilichkeit in der Weise an den Tag legt, dass er bei den Verhandlungen dieses hochwichtigen Gegenstandes anwesend zu sein in keiner Weise für seine Pflicht erachtet, jene Pflicht, die er heute mit solcher Emphase betont hat. Das alles darf uns aber nicht beirren. Es ist tief zu bedauern, dass dieser Gegenstand nicht eingehend von allen Seiten behandelt wird. Indem ich mich darauf beschränkt habe, nur jene Einwendungen, die vorgebracht worden sind, zu besprechen und im übrigen mich auf das beziehe, was von anderer Seite zur Unterstützung des Ausschussantrages mit vollem Rechte schon vorgebracht und beleuchtet wurde, indem ich also die Annahme des vorliegenden Gesetzentwurfes im hohen Hause auf das wärmste empfehle, weil ich von der 432 XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. Ansicht ausgehe, dass dadurch wirklich einem sehr dringenden Bedürfnisse entsprochen wurde, glaube ich meine Pflicht am besten und am ehrlichsten erfüllt zu haben. Mit voller Unparteilichkeit, mit voller Objektivität empfehle ich die Annahme des Antrages des Verwaltungsausschusses. (Odobravanje — Beifall.) Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenberg: Der Herr Abgeordnete Lenarčič hat das Wort. Poslanec Lenarčič: Ce sem se oglasil k besedi, storil sem to samo zato, da utemeljim, zakaj bom glasoval za prehod v podrobno razpravo. Organizmi, gospoda moja, žive in se pretvarjajo po okolščinah, katere na nje uplivajo. Tak organizem je tudi naša kmetijska družba. Kmetijska družba se je iz prvotnih pogojev povzdignila v veliko organizacijo v deželi in naravno je, da je sedaj morala začeti misliti, da se v svojem bistvu prilagodi vladajočim razmeram. To je tudi napotilo centralni odbor, da je on mislil na prenaredbo društvenih pravil, deloma zato, ker je videl velike težave glede občnih zborov, na drugi strani pa zato, ker je videl, da s tem nasproti pride teženju vlade, pri kateri je v zadnjem času videti nekak tok, nekako naziranje socialnega življenja, ki se je osredotočilo v zadružnem življenju. Centralni odbor ni imel prilike se spuščati v podrobnosti, ko je sprejel sklep, kaka naj bi bila zadružna organizacija v novi kmetijski družbi, ampak on je hotel le nasproti priti deželni vladi, ker je vedel, da je le tako pričakovati od vlade podpora in naklonjenost, katero je vlada že pokazala neki zadružni organizaciji v deželi, žalibog na tak način, ki je bil za velik del dežele Kranjske jako neprijeten, da ne rabim druzega izraza. Jaz sem takrat tudi v centralnem odboru izrekel, da naj se sestavi tak odbor, ki bi imel nalog, da preštudira vprašanje, kako postaviti kmetijsko družbo na modernejše stališče, če nam je vlada sedaj prišla z nekim predlogom, je s tem tudi nekako nasproti prišla tistemu odboru, ki se je bil v svrho predrugačenja kmetijske družbe ustanovil. Prvotni načrt vlade, ki nam je bil tu podan, ni imel tiste oblike, ki bi bila umestna, da bi utegnila kmetijski družbi koristiti, med tem, ko se je sedaj po predlogu upravnega odseka vladna predloga nekoliko v tem smislu predrugačila, da je mogoče kmetijsko družbo spraviti v ta okvir, oziroma sprejeti pod ta zakon in nekoliko zabraniti, da je ne bo mogoče na hudoben način uničiti. Tisti vzroki, ki so se navajali od strani visoke vlade, da je mogoče na kmetijsko družbo ugodnejše vplivati, tisti vzroki so bili premalo specificirani, da bi jih bil človek mogel presojati v podrobnostih. Če se govori o prispevkih vlade, so bili ti do sedaj jako majhni, le 300 gld. na leto, ki so se porabili za podpore družbeni drevesnici i. t. d., med tem ko se drugi znesek, katerega je vlada izročila centralnemu odboru, ni porabil za kmetijsko družbo kot tako, marveč je ona samo posredovala, da se je dotična podpora, katero je ministrstvo določilo, razdelila prosilcem po deželi. Vladna podpora je torej do sedaj znašala le 300 gld. Jaz upam, da bo po tej preustroji vlada nekoliko bolj naklonjena in da bo tudi večje zneske prispevala, kajti ako se govori samo o tako majhnem znesku, se ne more govoriti o posebni naklonjenosti nasproti kmetijski družbi. Na drugo okolnost se je še opozarjalo, to je na neko eksekucijsko pravico, katera se je novi organizaciji podelila nasproti prejšnji. Reči moram, da na to eksekucijsko pravico ne polagam nobene vrednosti. Kmetijska družba ni prišla v položaj, da bi bila morala terjati od društvenikov doneskov, ampak radi so jih udje plačevali, ker so videli svoje interese popolnoma zastopane in so imeli tudi gmotnih ugodnosti od delovanja, katero je ravno centralni odbor osnoval. Na to eksekucijsko pravico torej ne polagam posebne vrednosti, pač pa bi tak pritisk jako umesten bil nekdaj, ko se kmetijska družba svojih nalog še ni tako zavedala, kajti prej ni oddajala svojim udom nič druzega, kakor koncem leta svoja letna poročila in vsak seje čutil in bil samo nekako zaradi časti ud, dočim koristi ni imel čisto nobene. Se en vzrok moram navesti, ki me je napotil, da bom glasoval za prehod v specijalno razpravo in to je tisti, ker zakon daje priliko, da se morejo v njega okviru zasnovati tiste prepotrebne zadruge, o katerih sem imel že večkrat priliko v visokem zboru govoriti, in kar bode potem šele ono sredstvo intensivnega delovanja, katero se je potom zakona vpeljati želelo. Podružnice, katere so tukaj v mislih, naj bi dale nekako inicijativo, da se take zadruge ustanovijo in le vsled tega, ker vem, da je na podlagi takih zadrug mogoče misliti si kak napredek v kmetijstvu in ker je misliti na to, da je to nekak okviren zakon, to me napoti, da bom glasoval za prehod v nadrobno razpravo. Landeshauptmann - Stellvertreter Freiherr v. Liechtenberg: Weiters hat sich znm Worte gemeldet der Herr Abgeordneter Kalan. Poslanec Kalan: Sicer je že gospod načelnik našega kluba podal izjavo, s katero je izrekel, da se iz ondi označenih razlogov ne udeležimo specijalne razprave, vendar sem se oglasil k besedi in sicer zato, da kratko označim nektere stvari, ki so se dotaknile tekom dosedanje daljše splošne razprave. Najprej bi se usodil dotakniti se onega govora, ki se je naravnost nanašal na našo izjavo, na govor gospoda poslanca ekscelence barona Schwegla. On je, kakor že včeraj, tako tudi danes, ko se je razpravljalo o nujnosti predloga, da naj pride to vprašanje na dnevni red, po svoje tolmačil vporabljanje § 29. deželnozbor-skega opravilnika. Kakor ima on to pravico, si ga po svoje razlagati, imajo tudi drugi poslanci pravico, način izvrševanja tega paragrafa po svoje razlagati, in sicer popolnoma se naslanjajo na popolnoma jasno besedilo deželnozborskega opravilnika, na besedilo, na katero je vender več dati, kakor na tradicije, o XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. 433 katerih je ekscelenca gosp. baron Schwegel tako lepo govoril, da imajo včasih še več pomena, kakor jasno besedilo deželnozborskega opravilnika. On pravi, nadalje, da je z nujnim predlogom ta stvar rešena. Po njegovem naziranju gotovo, ne pa po našem, ker ako se v vsakem slučaju § 29. lahko reši z nujnim predlogom, potem nima § 29. nobene faktične vrednosti več, potem je najbolj pametno da se izbriše iz deželnozborskega opravilnega reda, ker je popolnoma odveč in popolnoma brez najmanjšega pomena. Glavna moja opazka pa velja izvajanjem gosp. poslanca barona Schwegla v tem oziru, ker je on glede izjave našega kluba dejal, da pravimo, da je poglavitni vzrok bistvena sprememba, ki se je izvršila z vladno predlogo glede deželnokulturnega sveta. Jaz še enkrat povdarjam, daje res to poglaviten vzrok, zaradi kterega je naša stranka smatrala kot svojo dolžnost, nekako demonstrativno in javno pokazati, da se ne strinja s predlogo, ki se je sedaj vzela kot podlaga za specijalno razpravo. To bistveno spremembo jaz tako umevam: deželnokulturni svet je po vladni predlogi se postavil na neko široko in v gospodarskem oziru nadstrankarsko stališče in to je bilo po mojem mnenju nujno potrebno zaradi naših ne samo političnih ampak tudi gospodarskih razmer, ki — obžalujem to — tako živo sega. j o tudi v politiko. Mi imamo tukaj dve gospodarski organizaciji, jedno, ki se snuje že dolgo let okoli kmetijske družbe in drugo mlajšo, ki se snuje okrog gospodarske zveze. Kmetijska družba si je s svojim dolgim obstankom veliko zaslug pridobila, ravno tako je pa tudi gospodarska zveza s svojim kratkim obstankom pokazala, da ima pogoje nadaljne eksistence v sebi. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Prav malo!») Zaradi tega je po mojem mnenju tista predloga v interesu skupnosti hvale in priporočila vredna, ki ima ta namen, ti dve gospodarski organizaciji kolikor mogoče združiti in tla spodnesti onemu gospodarskemu boju, ki slabi naše že itak šibke moči in v marsikaterem oziru slabe sadove v deželi rodi. Tako jaz umevam tendenco vladne predloge in v tem oziru se mi je zdela hvale in priporočila vredna, zato ker je bilo po njej obema gospodarskima organizacijama mogoče se približati in krepko celoto napraviti. Ako se pa jedna odstrani in popolnoma prezre in sicer organizacija, ki ima sto raznih zadrug in več pod seboj, to v gospodarskem oziru ni zdravo in ne more biti koristno, zakaj tako gospodarsko zadružno gibanje s svojimi gospodarskimi telesi se ne more zadušiti. Ako se pa postavi na tako stališče, kakor sedaj deželni kulturni svet, nima od nikoder nobene podpore pričakovati, kakor od same sebe. V tem oziru bi bila res velika nevarnost ona, o kateri se je tukaj pred kratkim neopravičeno povdarjalo, kaltoršnih katastrof imamo v kratkem od nje pričakovati. Iz teh ozirov in razlogov torej se mi je zdela vladna predloga posebnega priporočila vredna, ker stoji na stališču, da je mogoče res dvojni tok približati in sanirati v gospodarskem oziru. In to je tista bistvena sprememba, o kateri naša izjava govori, in jaz še vedno pravim, daje tista podlaga še vedno bistveno boljša m ako se samo na jedno stališče postavim, namreč kakor sedaj upravni odsek, potem ni mogoče, da bi se z deželnim kulturnim svetom najvažnejši namen dosegel. Glede nadaljnih izvajanj gosp. poslanca ekscelence barona Schwegla nimam drugega omeniti, kakor to, da nasproti njegovi opazki, da so tudi prijatelji kmetov in taki, ki se zanimajo za to, lahko člani deželnega kulturnega sveta, pravim, da jaz deželni kulturni svet umevam kot neko instanco, ki ima vsekakor namen v smislu obstoječih zakonov osnovati ono stanovsko kmetijsko organizacijo, za katero se je že večkrat osrednja vlada izreči priliko imela. Ako se torej drugi elementi pritegnejo v deželni kulturni svet, potem bi se poglavitni namen stanovske organizacije ne dosegel, kakor bi bilo, jaz mislim, najboljše in najbolj opravičeno. Glede izvajanj gospoda poslanca Murnika se ne bom v podrobnosti spuščal, samo toliko splošno omenim, da on iz stališča kot predsednik kmetijske družbe ni mogel drugače govoriti, kakor je govoril. Njegov govor je bil jako zanimiv in vsi smo ga radi poslušali, zlasti kulturnozgodovinski del nas je zanimal, in ne samo nas poslance, ampak tudi galerijo, kjer sem opazil celo domačega zgodovinarja pl. Radicsa, ki je z zanimanjem ta govor poslušal. (Živahna veselost. — Lebhafte Heiterkeit.) Nadalje moram glede na izjavo gospoda poslanca Hribarja omeniti, da sem pooblaščen po svojem klubu, pridružiti se njegovi izjavi glede tega, da se je v jezikovnem oziru na tak način predložil od strani vlade ta zakonski načrt. Jaz opozarjam, gospoda moja, da tak način res nekako kaže tendenco, ki se pri vsem tem kaže, da se nam le bolj v besedah dokazuje ono varovanje jednakopravnosti, ki se tako rado nosi na jeziku, ki se pa tako nerado kaže v dejanji. Iz tega vzroka se v imenu svojih somišljenikov popolnoma pridružujem izjavi gospoda poslanca Hribarja in opozarjam na gonjo, ki bi bila nastala, ako bi se v Gradcu ali Celovcu zgodilo kaj takega ali jednakega. Ne zavidal bi namestnika vlade v tistem trenutku, ko bi tako umeval jednakopravnost deželnih jezikov. Končno, gospoda moja, jaz popolnoma mirnodušno sledim razpravi o tem predlogu, in sicer zaradi tega, ker sem mnenja, da, ker se pojavlja tako nasprotje glede te predloge, če jo bo tudi visoki zbor sprejel, ne bo našla Najvišjega poti jen ja. Po mojem mnenju bo našla predloga o deželnem kulturnem svetu kranjskem takrat Najvišje potrjenje, kadar se bodo glede nje zje-dinili v deželnem zboru vsi slovenski poslanci, ki bodo zagotovili o tem kulturnem svetu zastopnikom slovenskega naroda ono mesto vplivno in odločilno, katero jim gre, zastopnikom druge narodnosti pa tudi toliko, kolikor jim gre, pa ne več. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links.) Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Tiechtenberg: Wünscht noch jemand der Herren das Wort in der Generaldebatte zu ergreifen? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Da dies nicht der Fall ist, so hat der Herr Berichterstatter das Schlusswort. 434 XVf. seja dne 5. maja 1900. — XVI. .Sibling am 5. Mai 1900. Berichterstatter Graf Bardo: Hohes Haus! Se. Excellenz der Herr Landespräsident hat die Regierungsvorlage, wie sie ursprünglich aussah, vertreten und die Zweckmäßigkeit ihrer Einbringung begründet. Bezüglich der geänderten Vorlage hat er sich nicht näher ausgesprochen und nur bemerkt, es scheine ihm, dass das Kind, welches von der Regierung in die Wiege des Verwaltungsausschusses gelegt wurde, sehr gelitten hat, indem es mehrfachen Amputationen unterzogen wurde. Ich glaube, to ernt wir den Gesetzentwurf, wie er vom Verwaltungsausschusse dem hohen Hause vorgelegt wird, durchsehen, so finden wir eigentlich wenige oder gar keine Amputationen. Eine solche besteht vielleicht nur darin, dass von den Bezirksvereinen nicht, wie es im ursprünglichen Entwürfe hieß, sechs Vertreter, sondern nur vier in den Landesculturrath entsendet werden sollen. Wenn wir bei dem Vergleiche mit dem in die Wiege gelegten Kinde bleiben wollen, können wir sagen, ja, die Regierung hat uns ein Kind in die Wiege gelegt; dieses sieht aber, wie es im Leben, wenigstens meiner Ansicht nach, vorkommt, so aus, wie alle Kinder. Kinder, wenn sie auf die Welt kommen, sind sich ziemlich gleich. Nun war aber die Aufgabe des Verwaltungsausschusses die, das Kind zu bedecken, anzuziehen und ihm eine Nahrung zu geben, welche es demselben ermöglicht, kräftig zu gedeihen. Ich glaube, dass diese Aufgabe dem Verwaltungsausschusse gelungen ist und er dem Kinde eine solche Nahrung vorgesetzt hat, welche hoffen lässt, dass es sich kräftig entwickeln wird. Was die beiden Herren von der linken Seite des hohen Hauses anbelangt, so kann ich zunächst nur begrüßen, dass sie sich doch nun entschlossen haben, an der Debatte theilzunehmen. Es war zwar dieser Entschluss etwas spät gekommen und ich würde es gewiss wärmstens begrüßt haben, wenn die geehrte Partei, welcher sie angehören, diesen Beschluss schon gefasst hätte bei der Verhandlung im Ausschüsse; denn es ist sehr misslich für einen Referenten, wenn er bei der Verhandlung im Ausschüsse gar keine directe gegentheilige Meinung hört, keine Vorschläge vernimmt, sondern ihm immer nur entgegengesetzt wird: Wir sind nicht einverstanden, wir thun nicht mit! Das ist kein Argument. Wenn man eine Sache bekämpft, muss man mit Argumenten kommen, aber nicht sagen, das ist etwas anderes, jetzt mag ich nicht! Was ist das andere, das beantragt wird? Es ist meiner Ansicht nach etwas viel Besseres. Der Hauptunterschied ist der, dass die Landwirtschaftsgesellschaft mit ihren Mitgliedern, mit ihrem Vermögen und ihren Anstalten aufgenommen werden soll. Nun glaube ich, das ist doch nur ein Vortheil für die Corporation, die geschaffen werden soll. Das ist eben die Nahrung, die dem kleinen Kinde vorgesetzt wird, damit es gedeihen kann. Wenn ihm keine Nahrung gegeben wird, geht es kümmerlich zugrunde. Das wäre wahrscheinlich auch mit der ganzen Institution geschehen, wenn wir ihr nicht eine Grundlage schaffen würden, auf welcher sie weiter gedeihen kann. Denn wenn Seine Excellenz Freiherr v. Schwegel angeführt hat, dass es nicht möglich erscheint, dass in einem so kleinen Lande, wie Kram, zwei solche Corporationen nebeneinander bestehen, bin ich vollkommen seiner Meinung und habe dies auch eingangs erwähnt. Der Herr Abgeordnete Žitnik hat namens seiner Partei erklärt, er finde die Sache nicht dringlich, deshalb solle man dieselbe nicht berathen. Was ist dringlich? Man kann immer sagen: Mir kommt die Sache nicht dringlich vor, lassen wir sie bis zum nächsten Jahre. Nächstes Jahr haben wir dann dieselbe Affaire. Täuschen Sie sich nicht selbst und täuschen Sie nicht die anderen! Die Sache wird von Ihnen nicht deswegen abgelehnt, weil sie nicht dringlich ist, sondern weil sie Ihnen nicht passt und sie passt Ihnen deshalb nicht, weil Bestimmungen aufgenommen wurden, die Ihnen nicht convenieren. Sie hätten in die Verhandlung des Ausschusses eintreten, hätten die Gründe darlegen und trachten sollen, dass das geändert werde, was Ihnen unzweckmäßig erscheint. Wenn behauptet wird, es gehe nicht an, über die Landwirtschaftsgesellschaft zu bestimmen, so muss ich nur auf § 13 z. B. hinweisen, wo es ausdrücklich heißt: «Wenn der Landesculturrath u. s. w. übernimmt.» Dieses «Wenn» ist keine stricte Bedingung. Ferner weise ich auf die Resolution hin. Das Gesetz kann nicht vorgelegt werden zur Sanction, bevor nicht die Gesellschaft sich einverstanden erklärt. Also die geäußerte Befürchtung, das Eintreten für die Interessen der Landwirtschaftsgesellschaft ist nicht nöthig gewesen, umsoweniger, als der Präsident der Landwirtschaftsgesellschaft diese Befürchtungen nicht getheilt hat. Der Herr Abgeordnete Dr. Žitnik hat auch gemeint, dass nach § 1 die Mitglieder der Filialen gewungen werden. Selbstverständlich ist dies nicht der Fall und wie ich erwähnte, ist in einem späteren Paragraphen ein Passus enthalten, welcher deutlich ausdrückt, dass von einem Zwange keine Rede ist. Ferner war er dagegen, dass die Qualification für die Mitglieder dahin geht, dass der Steuersatz von nur 2 K erfordert wird und er hat gemeint, es solle eine Erhöhung auf 8 K erfolgen. Warum sind die Herren mit diesem Antrage nicht in den Ausschuss gekommen? Derselbe hat etwas für sich und es ist nur deswegen ein Minimalsatz vom Referenten vorgeschlagen worden, weil dies ein Novum ist und wenn man ein solches einführt, muss es in bescheidenem Maße geschehen. Ich bedauere, wie gesagt, dass alle diese Vorwürfe nicht schon längst im Ausschüsse gemacht und zur Discussion gebracht wurden, sondern dass die Herren immer nur einen passiven, ablehnenden Standpunkt eingehalten haben. Der Abgeordnete Dr. Žitnik hat ferner beklagt, dass die Mitglieder der Bezirksvereine qualificiert sein müssen, die Mitglieder des Landesvereines aber nicht. Da hat er den Paragraphen über die Creierung der Landesgenossenschaften nicht eingehend gelesen; denn in diesem Paragraphen heißt es, dass die Mitgliederaufnahme nicht beschränkt ist auf die Stadt Laibach, sondern dass solche Mitglieder vom Lande, welche die Qualification nicht haben, in eine Bezirksgenossenschaft am Lande einzutreten, ihre Unterkunft finden können in der Landesgenossenschaft, damit sie dort 435 XVI. seja dne 5. maja 1900. — ihr Interesse an der Förderung der Landwirtschaft bethätigen können. Der Abgeordnete Kalan hat wieder die formalen Gründe vorgebracht, und zwar nichts Neues, dieselben wurden schon vom Abgeordneten Dr. Žitnik vorgebracht und von Seiner Excellenz Baron Schwegel in eingehender Weise widerlegt. Ich habe nichts hinzuzufügen. Wenn er aber gemeint hat, «das Gesetz erhält ohnedies nicht die Sanction», so scheint er gut unterrichtet zu sein und scheint zu wissen, wie man in Wien über solche Sachen urtheilt. Ich bin nicht so gut informiert, muss aber seine Ausführung für sonderbar erklären, wenn er sagt, es werde ein Gesetz dann die Sanction finden, wenn die beiden geehrten Parteien vom Centrum und von der Linken einig sind. Ob wir einverstanden sind, respective die Partei, der ich die Ehre habe anzugehören, davon spricht er gar nicht. Wie gesagt, er kennt vielleicht die Intentionen besser, die im Ackerbauministerium herrschen. Das weiß ich nicht, aber jedenfalls, parlamentarisch war das nicht! (Odobravanje. — Beifall.) Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenllerg: Nachdem die Generaldebatte geschlossen ist, werde ich zur Abstimmung über das Eingehen in die Specialdebatte schreiten. Ich bitte jene Herren, welche mit dem Eingehen in die Specialdebatte einverstanden sind, sich zu erheben. (Obvelja. — Angenommen.) Das Eingehen in die Specialdebatte ist angenommen. Ich werde jetzt die Sitzung bis 4 Uhr nachmittags unterbrechen. (Seja prestane ob I. uri 50 minut in se nadaljuje ob 4. uri 20 minut popoldne. — Die Sitzung wird UM 1 Uhr 50 Minuten unterbrochen und um 4 Uhr 20 Minuten Nachmittag wieder aufgenommen.) Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Tiechienberg: Nachdem das Haus beschlussfähig ist, eröffne ich die Sitzung. Ich bitte den Herrn Berichterstatter, 8 1 zu verlesen. Berichterstatter Graf Bardo: (bere — liest) «I. Bezirksvereine der Landwirte. § 1. Die gegenwärtig bestehenden Filialen der k. k. Landwirtschaftsgesellschaft in Krain werden im Sinne dieses Gesetzes (§ 4) in ,Bezirksvereine der Landwirte' umgebildet, die nach dem Orte, in dem sie ihren Sitz haben, benannt werden. In Laibach wird im Sinne dieses Gesetzes ein ,Landesverein der Landwirte' gebildet. Der Landespräsident ist ermächtigt die Bildung auch solcher Bezirksvereine zu gestatten, welche sich nicht aus den landwirtschaftlichen Filialen entwickelt haben, wenn sich der Landesculturrath vorher für die Zweckmäßigkeit derselben ausgesprochen hat. Ebenso ist der Landesprüsident XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. ermächtiget, int Einvernehmen mit dem Landesausschusse und nach Anhörung des Landesculturrathes die Bereinigung mehrerer Bezirksvereine zu gestatten, wenn sich von dem durch diese Vereinigung verstärkten neuen Vereine im Interesse der Landwirtschaft eine ersprießlichere Thätigkeit erwarten lässt. Die an die Stelle der Filialen der k. k. Landwirtschaftsgesellschaft tretenden Bezirksvereine übernehmen alle Rechte und Verpflichtungen der ersteren. Jeder Bezirksverein, sowie auch der Landesverein unterliegt als Verein den Vorschriften des Reichsgesetzes vom 15. November 1867 (R. G. B. Nr. 134) und in seiner besonderen Eigenschaft als staatlich anerkanntes Organ für landwirtschaftliche Interessen überdies den nachfolgenden Bestimmungen dieses Gesetzes. Die Errichtung oder der Fortbestand landwirtschaftlicher Vereine lediglich nach dem Vereinsgesetze vom 15. November 1867 wird hiedurch in keiner Weise berührt. I. Okrajna gospodarska društva. § I- Sedaj obstoječe podružnice c. kr. kmetijska družbe na Kranjskem preosnove se v zmislu tega zakona (§ 4.) v ,okrajna gospodarska društva', katera se imenujejo po kraju, kjer imajo svoj sedež. V Ljubljani se ustanovi v zmislu tega zakona ,deželno gospodarsko društvo.' Deželni predsednik je pooblaščen dovoliti ustanovitev tudi takih okrajnih društev, katera se niso iz kmetijskih podružnic razvila, ako se je prej deželni kulturni svet izrekel za njih primernost. Ravnotako je deželni predsednik pooblaščen dogovorno z deželnim odborom in po zaslišanju deželnega kulturnega sveta dovoliti združitev več okrajnih gospodarskih društev, kadar je od novega, po tej združitvi pomnoženega društva v korist kmetijstva pričakovati uspešnejšega delovanja. Okrajna gospodarska društva, ki stopijo na mesto podružnic c. kr. kmetijske družbe, prevzamejo vse pravice in zaveze le-teh. Vsako okrajno društvo, kakor tudi deželno društvo je podvrženo kot društvo predpisom državnega zakona z dne 15. novembra 1867 (drž. zak. št. 134) in v svojem posebnem svojstvu kot državno pripoznan organ za gospodarske koristi vrhutega še nastopnim določilom tega zakona. Ustanovitev in nadaljnji obstanek gospodarskih društev samo po društvenem zakonu z dne 15. novembra 1867 s tem nista nikakor prizadeta.* Poslanec dr. Tavčar: Prosim besede za formalni predlog! Usojam si predlagati, da bi se pozamezni paragrafi ne prečitali, ampak, da se poročevalec sme na nje samo sklicevati, ker je itak vse tiskano. Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenberg: Der Herr Abgeordnete Dr. Tavčar beantragt, dass nur die einzelnen Paragraphen aufgerufen werden. Ich bitte diejenigen Herren, die hiemit einverstanden sind, sich zu erheben. (Obvelja. — Angenommen.) 436 XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. Zu Z 1 hat sich Seine Excellenz der Herr Landespräsident zum Worte gemeldet. K. k. Landespräsident Excellenz Freiherr v. Hein: Durch diesen Paragraph wurde eigentlich dem ganzen Gesetzentwürfe der Stempel aufgedrückt. Von ihm ausgehend hat das ganze Gesetz einen anderen Charakter erhalten. Während die Regierungsvorlage von der Neuerrichtnng von Bezirksgenossenschaften handelt, ist nun § 1 derart gestaltet worden, dass es sich weniger um die Neubildung von Vereinen handelt, sondern um die Umbildung der bestehenden Filialen der Landwirtschaftsgesellschaft. Wenn nun auch die Intentionen der Regierungsvorlage dahin giengen, die Umbildung der Landwirtschaftsgesellschaft in einen Landesculturrath und jene der Filialen in landwirtschaftliche Bezirksgenossenschaften oder Bezirksvereine zu bewerkstelligen, so war doch in Aussicht genommen, dass diese neu entstehenden Vereine einen anderen Charakter tragen und insbesondere größere Bezirke in sich vereinigen oder aus ein größeres Gebiet sich ausdehnen, als dies bei den landwirtschaftlichen Filialen der Fall ist. Die Landwirtschaftsgesellschaft hat, wie wir heute aus dem Munde des Präsidenten derselben gehört haben, über 100 Filialen. Jedes solche Filialgebiet ist ein eng begrenztes Gebiet in territorialer Hinsicht und die Folge ist, dass diese Filialen auf eine geringere Anzahl von Mitgliedern angewiesen sind und dass sie nur das engste Interesse ihres Bezirkes int Auge halten, während es im Sinne der Regierungsvorlage gelegen war, den Vereinen eine größere territoriale Ausdehnung zu geben und Institutionen ins Leben zu rufen, die eine intensivere Thätigkeit verbürgen. Die Umwandlung der Landwirtschaftsgesellschaft und ihrer Filialen lag gewiss auch in der Intention der Regierung; sie ist aber im Regierungsentwurfe nicht so ausdrücklich hervorgehoben und als Hauptzweck hingestellt worden, wie es in dem vorliegenden Gesetze geschieht, welches eigentlich ad hoc gemacht wurde, um die Gesellschaft umzuwandeln; es war ihr jedoch auch im Rahmen der Regierungsvorlage die Möglichkeit gegeben, eine solche Umwandlung zu vollziehen. Ich bemerke weiter, dass in dem gegenwärtigen Paragraphen speciell zum Ausdrucke gelangt und ebenso in dem späteren Paragraphen der neuen Vorlage, dass den Mitgliedern der gegenwärtigen Filialen das volle Eintrittsrecht in die neuen Vereine gewahrt bleibt. Von meinem Standpunkte aus — ich bitte dies aber als eine persönliche Anschauung zur Kenntnis nehmen zu wollen — kann ich diesem Grundsätze eine gewisse Berechtigung nicht absprechen, ich halte ihn sogar vom Rechtsstandpunkte als vollkommen billig, weil die einzelnen Filialen Wertobjecte geschaffen haben, die, wenn sich die Filialen in Genossenschaften umwandeln, dann diesen Genossenschaften oder den neuen Bezirksvereinen übergeben werden sollen und es in meinen Augen ein Raub an den wohlerworbenen Rechten der gegenwärtigen Filialmitglieder wäre, wenn ungeachtet dieser Vermögensübergabe dennoch eine gewisse Kategorie von Filialmitgliedern aus den neuen Vereinen ausgeschieden würden, Mitglieder, die durch jahre- lange Beitragsleistung zu den Vereinen, durch thätige Mitwirkung mit ihrer Thatkraft und mit ihrem Wissen und Können gewiss ein Recht auf das Filialvermögen und die verschiedenen Anstalten derselben erworben haben. Ich glaube also, dass eine solche Rücksichtnahme entschieden eine billige ist. Dieselbe hätte sich aber in einer anderen Weise vollziehen können durch Annahme der Regierungsvorlage, in welche eventuell zwei oder drei Übergangsbestimmungen aufzunehmen gewesen wären, des Inhaltes, dass wenn eine Filiale mit ihrem ganzen Vermögen in einen Verein der neuen Art eintritt, den gegenwärtigen Mitgliedern dieser Filialen dieses Eintrittsrecht vollauf gewahrt wird. Dann wäre dieser Forderung, die ich für meine Person für berechtigt und billig halte, ebenfalls Rechnung getragen und ich glaube in viel einfacherer Form, in einer Form, welche vielleicht auch allseitig hätte acceptiert werden können, nachdem sie einerseits das Entstehen neuer Vereine im Sinne der Regierungsvorlage ermöglichte, anderseits den bestehenden Filialen die Möglichkeit böte, sich den neuen Vereinen anzuschließen, wobei begründete, wohl erworbene Rechte der einzelnen Filialmitglieder gewahrt worden wären. Aus diesem Grunde erscheint es mir, obgleich ich den Hauptgesichtspunkt, der im § 1 zum Ausdrucke kommt, als einen berechtigten ansehe, doch zweckmäßiger, die Regierungsvorlage zu restituieren und eventuell unter den Übergangsbestimmungen gewisse Normen zu statuieren, welche den berechtigten Wünschen und den sactisch erworbenen Rechten der einzelnen Filialmitglieder Rechnung tragen. Ich würde also von diesem Gesichtspunkte — und davon hängt die weitere Entwickelung des Gesetzes ab — bitten, auf die Regierungvorlage zurückzugreifen. Landrshauxtmann-Stellvrrkrrkrr Freiherr v. Tiechlenberg: Wünscht noch jemand der Herren das Wort zu ergreifen ? (Nihče se n-e oglasi. — Niemand meldet sich.) Da dies nicht der Fall ist, so hat der Herr Berichterstatter das Woü. Berichterstatter Graf Barbo: Wie Se. Excellenz bemerkt hat, ist § 1 derjenige, welcher die wesentlichste Änderung des ganzen Gesetzes zum Ausdrucke bringt. Es ist die Tendenz dieses Paragraphen, wie vorausgesetzt werden muss, dass die einzelnen Filialen mit ihrem Vermögen übergehen in die Genossenschaften, während wenn solche Übergangsbestimmungen erst gemacht würden, wie Se. Excellenz gemeint hat, sich dies nur mehr allmählich vollziehen könnte. Nur für den Fall, wenn die ganze Filiale übergeht, würden auch die einzelnen Mitglieder ihre Rechte dort erhalten finden. Ich halte es jedenfalls für praktischer, wenn man gleich zur Voraussetzung nimmt, dass alle Filialen sich auflösen und sich neu Konstituieren. Was die Frage betrifft, dass gegenwärtig eine große Anzahl von Filialen im Lande besteht, dass dieser Umstand nicht geeignet erscheint, eine weitere Thätigkeit der einzelnen Filialen platzgreifen zu lassen, so kann dem leicht XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. 437 abgeholfen werden, indem die Bestimmung in diesem Paragraphen weiter enthalten ist, dass sich einzelne solcher umgeänderter Vereine zusammenschließen können. Ich glaube dem Umstande ist vollkommen Rechnung getragen und die Umwandlung der Filialen in die Vereine wird sich schneller vollziehen nach dem Antrage des Ausschusses als nach der Regierungsvorlage. Landes Hauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenderg: Nachdem kein weiterer Widerspruch erhoben wird, nehme ich § 1 als angenommen an. Berichterstatter Graf Bardo: § 2! Landeshauptmann -Stellvertreter Freiherr V. Liechtenderg: Wünscht Jemand der Herren das Wort? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ich kann nicht zur Abstimmung schreiten, weil das Haus nicht beschlussfähig ist. (Po prestanku. — Nach einer Pause.) Wenn niemand der Herren etwas einzuwenden hat, nehme ich § 2 als angenommen an. Berichterstatter Graf Bardo: § 3! Landeshauptmann -Stellvertreter Freiherr v. Liechtenderg: Seine Excellenz der Landespräsident hat das Wort. K. k. Landesprästdent Erretten; Freiherr v. Hein: Ich muss auch hier den Stanpunkt der Regierung wahren in der Richtung, dass § 3 einem weiteren Kreise von Persönlichkeiten die Mitgliedschaft an diesen Vereinen ermöglicht, während die Regierung in Aussicht genommen hat, eigentlich nur diejenigen an den Vereinen participieren zu lassen, welche mit einem materiellen Interesse an der Entwickelung der Landescultur betheiligt sind, also wirkliche Landwirte sind. Dieser Standpunkt der Regierungsvorlage ist ein anderer, als derjenige nach § 3 der gegenwärtigen Vorlage, welcher noch weiteren Kreisen die Möglichkeit bietet, in die Vereine einzutreten. Insoweit dieser Paragraph den bisherigen Mitgliedern der gegenwärtigen Filialen das Eintrittsrecht in die neuen Vereine reserviert, will ich mich auf meine Ausführungen zu § 1 berufen, wobei ich nur wiederhole, dass ich in dieser Richtung die betreffende Änderung als vollkommen recht und billig anerkenne. Insoweit es sich aber nicht um solche Mitglieder, die schon gegenwärtig den Filialen angehören, handelt, glaube ich, wäre es zweckentsprechender gewesen, wirklich nur jenen ein Recht zu geben, an diesen quasi privilegierten Vereinen theilzunehmen, welche ein materielles Interesse an der Entwickelung der Landescultur haben, getreu dem Grundsätze, welchen auch der Ausschuss inf of erne aufgenommen hat, als er noch weiter gehend, wie die Regierungsvorlage, eine Grundsteuer von mindestens zwei K als Census für die Mitglieder verlangt, ein Beweis, dass auch der Ausschuss das materielle Interesse an der Entwickelung der Landescultur zur Grundbedingung für den Eintritt in die Vereine machen wollte. Von diesem Gesichtspunkte aus würde ich demnach ebenfalls die Restituierung des § 3 der Regierungsvorlage empfehlen, eventuell wäre Alinea 2 abzuändern in der Richtung, dass nur den Mitgliedern der ehemaligen Filialen das Eintrittsrecht in die neuen Vereine gewährt wird und weitere Kreise ausgeschlossen sind. Landeshauptmann - Stellvertreter Freiherr v. Liechtenderg: Wünscht noch Jemand der Herren das Wort zu ergreifen? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Da dies nicht der Fall ist, so hat der Herr Berichterstatter das Wort. Berichterstatter Graf Bardo: Se. Excellenz empfiehlt die Regierungsvorlage in der Weise, dass nur qualificierte Mitglieder als diejenigen zu betrachten sind, welche ein materielles Interesse an dem Vereine haben. Bezüglich derjenigen Personen, welche früher Mitglieder der Filialen waren, hat er selbst bei den früheren Paragraphen die Berechtigung anerkannt, dass denselben nicht durch Auslassung von der Möglichkeit des Beitrittes das Recht gekränkt werde. Er hat weiter gemeint, dass nicht weitere Personen dieses Vortheiles theilhaftig werden sollen. Dieser weitere Vortheil bezieht sich nur auf landwirtschaftliche und Volksschullehrer. Dieser Stand ist jedoch im innigen Contact mit der landwirtschaftlichen Bevölkerung, er hat auch eine gewisse landwirtschaftliche Bildung, indem an der Prüparandie ein Curs für landwirtschaftlichen Unterricht besteht und er hat auch ein materielles Interesse, da er größtentheils die Leitung von Schulgärten und Mustergürten unter sich hat. Da wir es nicht mit Berufsgenossenschaften der Landwirte zu thun haben, in welchen jedenfalls das Princip zum Ausdrucke kommen muss, dass nur solche Personen Aufnahme finden, welche ein materielles Interesse am Vereine haben, da wir es mit Vereinen zu thun haben, so glaube ich, dass der Antrag des Verwaltungsausschusses ein zweckentsprechender ist und bitte um dessen Annahme Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenderg: Ich bitte jene Herren, welche mit dem § 3 einverstanden sind, sitzen zu bleiben. (Obvelja. — Angenommen.) Berichterstatter Graf Barbo: § 4! (Obvelja. — Angenommen.) § 5! ' (Obvelja. — Angenommen.) § 6! (Obvelja. — Angenommen.) -438 XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. § 7! (Obvelja. — Angenommen.) § 8! (Obvelja. — Angenommen.) § 9! (Obvelja. — Angenommen.) § 10! (Obvelja. — Angenommen.) § H! (Obvelja. — Angenommen.) II. Landesverein der Landwirte. § 12! II. Deželno gospodarsko društvo. § 12! (Obvelja. — Angenommen.) III. Landesculturrath § 13! III. Deželni kulturni svet. § 13! (Obvelja. — Angenommen.) § 14! Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenberg: Seine Excellenz der Herr Landespräsident hat das Wort. K. k. Landespräftdent Excellenz Freiherr v. Hein: Dieser Paragraph ist ebenfalls, wie alle anderen, weit abweichend von der Regierungsvorlage. Er ist aber umso wichtiger, weil er die Zusammensetzung des Landesculturrathes betrifft. Im § 14 der Regierungsvorlage ist zu litera e) bemerkt, dass der Landesausschuss vier Mitglieder in diese Corporation zu entsenden hat. Im gegenwärtigen § 14 ist an Stelle des Landesausschnsses der Landtag getreten und wurde ihm das Recht eingeräumt, sechs Mitglieder in den Landesculturrath zu entsenden. § 14 und § 15 stehen insofern im Zusammenhange, als im § 15 bezüglich der Wahlmodalitüten der unter e) benannten Mitglieder die Rede ist und dort diese Modalitäten näher fixiert werden derart, dass aus jeder Curie des Landtages zwei Mitglieder in den Landesculturrath entsendet werden. Die Regierungsvorlage hat in Aussicht genommen zwei Mitglieder aus dem Großgrundbesitze, zwei aus den Landgemeinden. Ich will gerne zugestehen, dass auch die Curie der Städte und Märkte an der Entwickelung der Landescultur lebhaft betheiligt ist, umso lebhafter, weil auch insbesondere in den Landstädten viele Realitätenbesitzer, welche dort domicilieren, als Wähler in der Wählerclasse der Städte figurieren, und gerade diese vielleicht den intelligenteren Theil der mit Agricultur sich befassenden Bevölkerung bilden. Dennoch ist das Verhältnis zwischen dem weitausgedehnten Gebiete der Landgemeinden und der Anzahl der Landwirte in den Städten und andererseits zur Steuerleistung des Großgrundbesitzes ein derartiges, dass eine nach gleichem Schlüssel erfolgende Auftheilung der Mandate nicht gerechtfertigt erscheint. Ich würde daher dem hohen Hause empfehlen, in Erwägung zu ziehen, ob es den thatsächlichen Verhältnissen, d. h. der Größe des Jnteressen-kreises zwischen den einzelnen Gruppen nicht mehr entsprechen würde, die Zahl der Vertreter, welche der Landtag zu wählen hat, auf fünf zu reducieren, und zwar zwei aus dem Groß- grundbesitze, einen aus der Gruppe der Städte und Märkte und zwei aus den Landgemeinden. Ich glaube, dass durch diesen Schlüssel den factischen Interessen entsprechend Rechnung getragen würde, und dass eine Zurücksetzung der Herren aus der Curie der Städte und Märkte darin gewiss nicht erblickt werden könnte, wenn sie um einen Vertreter weniger in den Landesculturrath zu entsenden haben, als die übrigen Interessengruppen, und zwar, wie erwähnt, mit Rücksicht auf das weitausgedehnte Gebiet, welches den Landgemeinden zufällt und die Größe der Steuerleistung, welche dem Großgrundbesitze zukommt, so dass wir in erster Linie im Großgrundbesitze und in den Landgemeinden die Vertreter der landesculturellen Interessen zu erblicken haben. Dies wollte ich der Erwägung des hohen Hauses empfehlen. Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenberg: Der Herr Abgeordnete Lenarčič hat das Wort. Poslanec Lenarčič: Visoka zbornica! Jaz se nikakor ne morem strinjati s tem naziranjem te zadeve, kakor je je ekscelenca gospod deželni predsednik prijavil; meni se vidi, da ta predlog upravnega odseka mnogo bolj odgovarja faktičnemu razmerju, kakor nasvetovana sprememba, kajti v mestih in trgih je, kakor Njega ekscelenca sam priznava, mnogo kmetovalcev in inteligentnih kmetovalcev, ki se prav zelo zanimajo za kmetijstvo. Ge se oziramo na število kmetovalcev v mestih in trgih, vidimo, da ti kmetovalci zastopajo mnogo več kmetijstva, kakor pa ga je zastopanega v veleposestvu. Mislim torej, da je predlog upravnega odseka popolnoma umesten in zato bom tudi zanj glasoval. Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenberg: Wünscht noch jemand der Herren das Wort zu ergreifen? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Da dies nicht der Fall ist, so hat der Herr Berichterstatter das Wort. Berichterstatter Graf Barbo: Ich habe nichts zu bemerken, sondern empfehle nur die Annahme des § 14 nach dem Antrage des Berwal-tungsausschusses. Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenberg: Ich bitte jene Herren, welche mit § 14 einverstanden sind, sitzen zu bleiben. (Obvelja. — Angenommen.) Berichterstatter Graf Barbo: § 15! (Obvelja. — Angenommen.) § 16! (Obvelja. — Angenommen.) 439 XVI. seja dne 5. maja 1900. - § 17! (Obvelja. — Angenommen.) § 18!' (Obvelja. — Angenommen.) § 19! (Obvelja. — Angenommen.) § 20! (Obvelja. — Angenommen.) §21!' Hier muss ich bemerken, dass im slovenischen Texte zwei Worte ausgeblieben sind, indem in der letzten Zeile auf Seite 9 nach dem Worte «kulture» einzuschalten sind tie Worte «ter zadruge». (Obvelja. — Angenommen.) § 22! (Obvelja. — Angenommen.) § 23! (Obvelja. — Angenommen.) § 24! (Obvelja. — Angenommen.) § 25! (Obvelja. — Angenommen.) IV. Schlussbestimmung § 26. — IV. Končna določila § 26. (Obvelja. — Angenommen.) § 27. (Obvelja. — Angenommen.) Gesetz vom................................. betreffend die Errichtung von Bezirksvereinen der Landwirte, eines Landesvereines der Landwirte und eines Landesculturrathes im Herzogthume Krain. Mit Zustimmung des Landtages Meines Herzog-thumes Krain finde Ich anzuordnen, wie folgt: Zakon z dne............................, o ustanovitvi okrajnih gospodarskih društev, deželnega gospodarskega društva in deželnega kulturnega sveta v vojvodini Kranjski. 8 pritrditvijo deželnega zbora Svoje vojvodine Kranjske ukazujem tako: (Obvelja. — Angenommen.) Ich beantrage die dritte Lesung. Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenberg: Nach § 43 der Geschäftsordnung hat in der Regel die dritte Lesung in der nächsten Sitzung zu erfolgen, wenn nicht der Landtag etwas anderes beschließt. Ich werde diesfalls das Haus befragen und bitte jene Herren, welche mit der Vornahme der dritten Lesung einverstanden sind, sich zu erheben. (Obvelja. — Angenommen.) Ich bitte jetzt jene Herren, welche das Gesetz zur Gänze in dritter Lesung annehmen wollen, sitzen zu bleiben. (Obvelja. — Angenommen.) XVI. Sitzung am 5. Mai 1900 Berichterstatter Graf Barbo: Der Ausschuss beantragt noch folgende Resolution: (bere — liest) «Der Landesausschuss wird beauftragt, den Gesetzentwurf, betreffend die Errichtung von Bezirksvereinen, eines Landesvereines der Landwirte und eines Landesculturrathes im Herzogthume Krain behufs Erwirkung der Allerhöchsten Sanction erst dann an die k. k. Regierung zu leiten, wenn die k. k. Landwirtschaftsgesellschaft ihren Statuten gemäß für den Fall der Sanctionierung des Gesetzes ihre Auflösung beschlossen hat.» Landeshauptmann-Stellvertreter Freiherr v. Liechtenberg: Wünscht jemand das Wort zu dieser Resolution? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Wenn nicht, bitte ich jene Herren, welche mit der Resolution einverstanden sind, sitzen zu bleiben. (Obvelja. — Angenommen.) Mithin ist der dritte Punkt der Tagesordnung erledigt. Deželni glavar: (Prevzame predsedništvo. — Den Vorsitz übernehmend.) Ekscelenca gospod deželni predsednik ima besedo. C. kr. deželni predsednik ekscelenca baron Hein: Na interpelacijo, ki so jo gospodje Kalan, Modic in tovariši stavili name zaradi vodopravne pravde v političnem okraju Kranj, odgovarjam tako: Najprej moram povdarjati, da se ta interpelacija peča s predmetom, ki po upravnih instancijah še nikakor ni dokončan, ker je doslej samo okrajno glavarstvo v Kranji v prvi stopnji izreklo razsodbo z dne 13. novembra 1899, št. 1371, zoper katero so Jakob Primožič in tovariši vložili pritožbo, ki se bode, mimogrede povedano, rešila v najbližjem času. Prepuščam visokemu deželnemu zboru, naj presodi, je li primerno, če se hoče z interpelacijami vplivati na razsodbe višjih stopinj s tem, da se že naprej označujejo gotovi momenti postopanja kot izrodki pristranosti, s čimer naj bi se v svoji vrednosti kot podstava za razsodbe višjih oblaste v diskreditirali. Z vso odločnostjo pa moram še enkrat zavrniti v interpelaciji gg. Kalana in tovarišev zoper c. kr. okrajno glavarstvo Kranj v konkretnem slučaju izrečena sumničenja, ki merijo tudi na to, da bi se ista raztegnila na drugo in tretjo stopnjo, če bi njih razsodbe ne bile ugodne namenom in željam gospodov interpelantov ali tistih, ki stoje za njimi. Stvar se tiče prošnje, ki jo je vložil Charles Moline, fabrikant lesne lepniee, da bi se odobrile vodo dovaja valne potrebne za povišanje strmca pri gonilni vodi njegove fabrike na Bistrici pri Tržiču. Naprava bi imela za nasledek, da bi se ob nizki vodni višini kolikor toliko posušila struga Bistrice na daljavo blizo 600 m. Pri tem so udeleženi posestniki treh mlinov in trije posestniki poljedelskih zemljišč. Postopanje se je po predpisu § 60. vodopravnega zakona za Kranjsko upotilo kot ediktalno postopanje. 440 XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung a IN 5. Mai 1900. Lokalna razprava se je vršila od dne 22. junija do 2. julija 1899. leta. Dotični zapisnik obsega 371/2 pol; v njem je 13'/2 pol samo ugovorov udeležencev, ki so imeli v pravu izvedenega zastopnika (dr. Šušteršiča) in tehničnega pomočnika (civilnega inženirja Žužka) na svoji strani; vrhu tega so udeleženci vložili še pozneje ŠVa pol dodatnih izjav. Omenjeni udeleženci, se zatorej ne morejo pritoževati, da bi bili v varovanju svojih koristi prikrajšani. Kar se posebej tiče pritožbe, da se tehničnemu pomočniku kmečkih udeležencev ni dopustilo, da bi si bil ogledal strojne naprave v fabriki gospoda Moline, daje o tem razpravni zapisnik nastopno pojasnilo: V njem je na zahtevo pravnega zastopnika udeleženca Primožiča konštatirano, da se je omenjena pozvedba izvršila samo v navzočnosti komisijskega voditelja in državnega tehnika, ker je pravni zastopnik p rešiteljev izrečno zahteval, naj se izključi tehnični pomočnik, in je to zahtevo utemeljil s tem, da se fabrikacijske skrivnosti ne smejo jzdati. Omenjeni tehnični pomočnik, civilni inžener Žužek, temu predlogu ni ugovarjal. Pravni zastopnik udeleženca Primožiča je izjavil pozneje, da se zavaruje zoper omenjeno izključitev. Ako tedaj razsodba c. kr. okrajnega glavarstva v Kranju tega zavarovanja in drugih od udeležencev podanih ugovorov ni vpoštevala v tisti meri, kakor bi oni želeli, se s tem še nikakor ne kaže pristranost; zakaj med razpornimi strankami mora vedno ena zmagati in moralo bi nehati vsako razsojanje, bodisi na polju javnega, bodisi na onem zasebnega prava, ko bi to, da ena stranka izgubi pravdo, smelo veljati za pristranost. Stvar deželne vlade in eventualno poljedelskega ministrstva bode presoditi razsodbene razloge nižje stopnje in na podstavi te razsodbe po najboljši vesti in vednosti njeno razsodbo potrditi, ako treba premeniti, ali popolnoma razveljaviti. Konkretne pritožbe, ki so jih navedli gospodje interpelanti, so identične z ugovori pritožbe, ki so jo vložili nasprotniki Moli n ej e v ega projekta zoper poprej omenjeno razsodbo okrajnega glavarstva. O teh pritožbah tukaj razpravljati ni pravo mesto. Ravno tako tudi visoki deželni zbor ni pravo mesto za presojanje onih korakov, ki so se deželni vladi potrebni zdeli ali se bodo še potrebni zdeli, da bi se o predmetu informirala. Isti se bodo mogli v eventualni pritožbi zoper njeno dotično razsodbo izpodbijati pri c. kr. poljedelskem ministrstvu. Še moram pripomniti, da so gospodje interpelanti svojo interpelacijo uporabili v to, da so c. kr. okrajnega glavarja v Kranju v obče obdolžili pristranosti in posebej še izrekli obdolžitev, da je izkušal z neresničnimi povedbami v pričujoči pravdi drugo stopnjo pridobiti za njemu prijetno razsodbo. Prva obdolžitev kot splošno sumničenje sploh ne zasluži nobenega odgovora in druga je naravnost nerazumljiva, ker dotično predloženo poročilo ne obsega nobenih obrazložb razsodbe in ves razpravni akt nobenih uradnih spisov, katerih vpogled bi udeležencem ne bil dostopen. Končam s tem, da na vprašanja, ki so bila stavljena name, odgovarjam tako: Na prvo vprašanje: «Je 11 c. kr. visoki vladi ta zadeva znana»? odgovarjam: Deželni vladi je znana. Na drugo vprašanje: «Kaj misli deželna vlada storiti, da se ne kratijo vodne pravice dosedanjim kmetskim opravičencem ter da zadobi vodni zakon tudi v tem slučaju svojo veljavo»? nimam seveda druzega odgovora nego le tega, da bode deželna vlada izrekla svojo razsodbo po svoji najboljši vesti in vednosti tako, kakor ji veleva zakon in pravica, torej tudi brez ozira na to interpelacijo, katera nanjo vplivati ne sme in ne zamore. (Odobravanje na desni. — Beifall rechts.) Deželni glavar: Sedaj nadaljujemo dnevni red. Na vrsto pride točka: 4. Ustno poročilo upravnega odseka o načrtu zakona o uravnavi zdravstvene službe v občinah izvzemši deželno stolno mesto (k prilogi 44.). 4. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den Entwurf eines Gesetzes, betreffend die Regelung des Sanitätsdienstes in den Gemeinden mit Ausschluss der Landeshauptstadt (zur Beilage 44). Poročevalec Lenarčič: Ker je poročilo v prilogi 44. bilo gospodom že nekaj časa v pregled in ker je v njem vse označeno, na kar se je deželni odbor oziral o priliki, ko je sestavljal novi sanitetni zakon, mislim, da meni kot poročevalcu ni treba v podrobnosti se spuščati. Upravni odsek je v obče pritrdil nazorom, ki so v utemeljevanju izrečeni, le v nekaterih točkah je bil nekoliko nasprotnega, oziroma drugačnega mnenja, kakor deželni odbor. Prvotno se je v upravnem odseku mislilo, da bi morda bilo umestno, ako bi se vsa zadeva oddala nazaj deželnemu odboru, da načrt zakona nekoliko predrugači v tem smislu, da bi se okrožni zdravniki prevzeli kot deželni uradniki, ali to mnenje ni dobilo večine v upravnem odseku, in upravni odsek se je potem pridružil mnenju, ki je tu v tem zakonu izrečeno. Pač pa se je upravnemu odseku primerno zdelo predlagati premembo v tem smislu, da se deželnemu zastopu da nekako zastopstvo v zdravstvenem zastopu, ker je vendar dežela tisti faktor, ki mora jamčiti za dohodke zdravnikov, ki so v okrožjih nameščeni, in za njih pokojnine. Dalje se je upravni odsek sprijaznil z mislijo, da bi bilo disciplinarno postopanje, oziroma tisto oblast ustanoviti, ki ima končno sklepati o takih zadevah. V noveli dotične stvari niso bile točno označene. To je bil tudi eden glavnih vzrokov, zakaj se je sploh mislilo, da naj se zakon vrne deželnemu odboru, da se spremeni. Ker se je pa potem našla pot, kako bi bilo mogoče vsem tem zahtevam zadostiti, ki so se tukaj XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. 441 pojavile, je upravni odsek potem pritrdil načrtu, ki je tu predlagan od strani deželnega odbora z nekaterimi premembami. Samo § 15. se je v tem smislu predrugačil, da se je določila neka komisija, ki ima končno-veljavno sklepati pri takih vprašanjih, o katerih dosegaj ni bilo natančnih določil. Prosim torej, da se preide v podrobno razpravo. Deželni glavar: Otvarjam splošno razpravo. Zeli kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim gospoda poročevalca, da prečita § 1. Poročevalec Lenarčič: Prosil bi, da me visoka zbornica oprosti čitanja vseh posameznih paragrafov, ker se razun dveh vsi predlagajo nespremenjeno, kakor so tiskani v prilogi 44. Predlagam torej, da bi se mi dovolilo, da samo sklicujem posamezne paragrafe ter preči tam samo spremenjena paragrafa. Deželni glavar: Ako ni ugovora proti temu, se bo tako postopalo. Gospod poročevalec predlaga, da bi se ga oprostilo čitanja vseh posameznih paragrafov, temveč da bi jih smel — v kolikor so ostali nespremenjeni — samo sklicevati. (Ni ugovora. — Es erfolgt kein Widerspruch.) Ker ni ugovora, prosim gospoda poročevalca, da samo sklicuje paragrafe. Ako želi kdo izmed gospodov poslancev pri tem ali onem paragrafu govoriti, izvoli naj se k besedi oglasiti, sicer se bo paragraf smatral kot sprejet. Poročevalec Lenarčič: Skliče §§ 1. in 2., ki obveljata brez razgovora. — Ruft die §§ 1 und 2 auf, welche ohne Debatte angenommen werden.) § 3. se je nekoliko spremenil in sicer se predlaga po 5. alineja sledeči dostavek: «V vsak zastop zdravstvenega okrožja- pošlje deželni odbor enega zastopnika. In jede Sanitätsdistrictsvertretung entsendet der Landesausschuss einen Vertreter.» Predlagam torej, da se § 3. sprejme v naslednjem besedilu: , (bere — «§ 3. Kadar občina (zdravstvena občina) oskrbuje sama zase vsa naložena ji opravila zdravstvene policije in zdravstva sploh (§ 1.), tedaj pristoji po določilih občinskega reda izvoljenemu občinskemu odboru, oziroma županu, zastopati to občino v tem oziru. Kadar pa se združita dve ali kadar se združi več občin zaradi skupnega oskrbovanja takšnih opravil v eno zdravstveno okrožje (§ 1., odstavek 2.), tedaj zastopa to okrožje odbor, ki šteje v zdravstvenih okrožjih z manj nego 15.000 Stanovniki 7 članov in 2 namestnika, v zdravstvenih okrožjih s 15.000 ali več Stanovniki pa 9 članov in 3 namestnike. liest) Ta odbor se imenuje «zastop zdravstvenega okrožja». Volijo ga člani županstev k zdravstvenemu okrožju spadajočih občin izmed tistih občanov, ki imajo pravico, voljeni biti v občinske zastope (§ 14., odstavek 4.). Ako pa so zdravstvenemu okrožju pridruženi deli kake občine, ki drugače spada k drugemu okrožju, tedaj voli zastop zdravstvenega okrožja zbor, ki je sestavljen iz članov županstev k zdravstvenemu okrožju spadajočih občin in iz odposlancev pridruženih občinskih delov. Te odposlance voli občinski odbor tiste občine, h kateri spada dotični del, izmed občanov, ki stanujejo v tem delu ter imajo pravico, voljeni biti v občinski zastop (§ 14., odstavek 4.). Število odposlancev določi politično okrajno oblastvo na podstavi predpisanih davkov in z ozirom na število članov županstev, kateri so poklicani voliti. Člani ali namestniki zastopov zdravstvenih okrožij ne smejo biti okrožni zdravniki, takisto tudi ne lekarnarji dotičnega okoliša. V vsak zastop zdravstvenega okrožja pošlje deželni odbor enega zastopnika. Tako izvoljeni odbor voli izmed sebe kot predsednika in voditelja opravil načelnika in za slučaj, da je ta zadržan, načelnikovega namestnika. Volitev zastopa zdravstvenega okrožja kakor tudi načelnika in njegovega namestnika se izvrši z zmiselno uporabo določil, ki so veljavna za volitev županstvenih članov. Izvolitev velja za tri leta. Pred no mine tretje leto, je pravočasno razpisati novo volitev. Poprejšnji zastop pa posluje, dokler se ne ustanovi nov zastop. Tisti, ki izstopijo, smejo, ako ni zakonitega zadržka, biti iznova voljeni. O ugovorih, morebiti vloženih v nepreatopnem roku osmih dni po izvršeni volitvi pri dotičnem političnem okrajnem oblastvu zaradi volilne pravice posameznih oseb ali volilnega postopanja, razsodi politično deželno oblastvo* doprašavši deželni odbor. § 3. Wenn eine Gemeinde (Sanitätsgemeinde) für sich allein alle ihr obliegenden Geschäfte der Gesundheitspolizei und des Gesundheitswesens überhaupt besorgt (§ 1), so steht die Vertretung derselben Gemeinde in dieser Beziehung demnach den Bestimmungen derGemeindeordnunggewählten Gemeindeausschusse, beziehungsweise Gemeindevorsteher zu. Werden aber zwei oder mehrere Gemeinden behufs gemeinsamer Besorgung derlei Geschäfte zu einem Sanitätsdistricte (§ 1, Absatz 2) vereiniget, so wird letzterer durch einen Ausschuss vertreten, welcher in Sanitätsdistricten mit weniger als 15.000 Einwohnern aus 7 Mitgliedern und 2 Ersatzmännern, in Sanitätsdistricten mit 15.000 oder mehr Einwohnern aber aus 9 Mitgliedern und 3 Ersatzmännern besteht. Dieser Ausschuss führt die Bezeichnung «Sanitätsdistrictsvertretung» und wird von den Mitgliedern der Gemeindevorstände der zum Sanitätsdistricte gehörigen Gemeinden aus den in die Vertretung der Gemeinden wählbaren Gemeindemitgliedern (§ 14, Absatz 4) gewählt. Falls jedoch einem Sanitätsdistricte Theile einer im übrigen zu einem anderen Distrikte gehörigen Gemeinde 442 XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. zugewiesen sind, so wird die Sanitätsdistrictsvertretung von einer Versammlung gewählt, welche sich aus den Mitgliedern der Gemeindevorstände der zum Sanitäts-districte gehörigen Gemeinden und aus Abgeordneten der zugewiesenen Gemeindetheile zusammensetzt. Diese Abgeordneten werden vom Gemeindeausschusse jener Gemeinde, zu welcher der betreffende Theil gehört, aus der Mitte der in demselben wohnhaften, in die Gemeindevertretung wählbaren Gemeindemitglieder (§ 14, Absatz 4) gewählt und ist die Anzahl der Abgeordneten von der politischen Bezirksbehörde auf Grund der Steuerleistung und mit Rücksichtnahme auf die Zahl der zur Wahl berufenen Mitglieder der Gemeindevorstände zu bestimmen. Mitglieder oder Ersatzmänner der Sanitätsdistricts-vertretungen können die Districtsärzte selbst nicht sein und ebensowenig die Apotheker des betreffenden Sprengels. In jede Sanitätsdistrictsvertretung entsendet der Landesausschuss einen Vertreter. Der so gewählte Ausschuss wählt aus seiner Mitte als Vorsitzenden und Leiter der Geschäfte den Obmann und für den Fall der Verhinderung desselben den Obmann-Stellvertreter. Die Wahl der Sanitätsdistrictsvertretung, sowie des Obmannes und dessen Stellvertreters erfolgt unter sinngemäßer Anwendung der für die Wahl der Mitglieder des Gemeindevorstandes geltenden Bestimmungen. Dieselbe gilt für drei Jahre. Vor Ablauf des dritten Jahres ist eine neue Wahl rechtzeitig auszuschreiben. Die früher Gewählten bleiben aber bis zur Constituierung einer neuen Vertretung im Amte. Die Austretenden können, wenn ihnen kein gesetzliches Hindernis im Wege steht, wieder gewählt werden. Über allfällige, binnen der Präclusivfrist von acht Tagen nach vollzogenem Wahlacte bei der betreffenden politischen Bezirksbehörde eingebrachte, das Wahlrecht einzelner Personen oder das Wahlverfahren betreffende Einwendungen entscheidet die politische Landesbehörde nach Vernehmung des Landesausschusses». (Obvelja. — Angenommen.) Nadaljni paragrafi do vštetega 14. ostanejo nespremenjeni, ter jih bom samo po številkah sklical. (Skliče §§ 4. do 14., ki obveljajo brez razgovora. — Ruft die §§ 4 bis 14 auf, welche ohne Debatte angenommen werden.) §. 15. seje spremenil, ter se predlaga v nastopnem besedilu: (bere — liegt) *§ 15. Načelnik zdravstvene občine, oziroma načelnik zastopa zdravstvenega okrožja mora, ne da bi se kratila dotičnemu političnemu okrajnemu oblastvu pristoječa nadzorna pravica (§ 8. a državnega zakona z dne 30. aprila 1870. leta, št. 68), nadzorovati okrožnega zdravnika glede natančnega izpolnjevanja njegovih službenih dolžnosti in mora nepravilnosti in nemarnosti v dolžnostih, ki jih zapazi, naznaniti političnemu okrajnemu oblastvu. To oblastvo mora na podstavi naznanila in ravno tako, kadar samo zapazi kaj takega, začeti disciplinarno postopati proti zdravniku ter potem, ko je spra- vilo stvar na jasno in zaslišalo zdravnika, razpravni spis predložiti v to sestavljeni disciplinarni komisiji. Disciplinarne kazni, ki se smejo prisojati, so: 1. ukor; 2. globa do 200 K; 3. odpust. Razsodbo izreče konečnoveljavno disciplinarna komisija (al. 2.), koja je pod predsedstvom deželnega glavarja sestavljena iz c. kr. deželnega zdravstvenega poročevalca, iz zdravstvenega poročevalca v deželnem odboru, iz v to določenega uradnika politične deželne oblasti, in iz odposlanca kranjske zdravniške zbornice. Zdravnika je odpustiti iz službe, ako je dokazano, da ne more zaradi trajne bolezni, ali zaradi drugih telesnih ali duševnih hib nič več izpolnjevati svojih dolžnosti , po deželnem odboru sporazumno s politično deželno oblastjo, toda priznati mu je pokojninske užitke, ki mu morebiti gredo. § 15. Der Vorsteher der Sanitätsgemeinde, beziehungsweise Obmann der Vertretung des Sanitätsdistrictes hat, unbeschadet des der betreffenden politischen Bezirksbehörde zustehenden Aufsichtsrechtes (§ 8 a des Reichsgesetzes vom 30. April 1870, Nr. 68), den Districtsarzt hinsichtlich der genauen Erfüllung seiner Dienstobliegenheiten zu überwachen und wahrgenommene Unregelmäßigkeiten und Pflichtversäumnisse desselben zur Kenntnis der politischen Bezirksbehörde zu bringen. Diese hat auf Grund einer solcher Anzeige und ebenso in den Fällen einer eigenen derartigen Wahrnehmung gegen den Arzt das Disciplinarverfahren einzuleiten und nach Klarstellung des Sachverhaltes und Vernehmung des Arztes den Verhandlungsact einer hiefür zusammengestellten Disciplinarcommission d arzuleg en. Die Disciplinarstrafen, auf welche erkannt werden kann, sind: 1.) der Verweis; 2.) die Geldstrafe bis 200 Kronen; 3.) die Entlassung. Das Erkenntnis wird endgiltig von einer unter dem Vorsitze des Landeshauptmannes zusammentretenden Disciplinarcommission (al. 2) gefällt, welcher der k. k. Landessanitätsreferent, der Sanitätsreferent des Landesausschusses, ein hiefür zu bestimmender Beamte der politischen Landesbehörde und ein von der krainischen Ärztekammer zu entsendendes Mitglied angehören. Vermag ein Arzt erwiesenermaßen wegen andauernder Krankheit oder anderer körperlicher oder geistiger Gebrechen seinen Obliegenheiten nicht mehr nachzukommen, ist er unter Zuerkennung der ihm allenfalls gebärenden Ruhegenüsse vom Landesausschusse einverständlich mit der politischen Landesbehörde des Dienstes ztt entheben». Deželni glavar: Želi kdo besede? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, smatram, da je § 15. z besedilom, kakor ga je prečital gospod poročevalec, sprejet. Poročevalec Lenarčič: (Bere § 16. in pa uvod in naslov načrtanega zakona, ki obveljajo brez razgovora. — Verliest den § 16, sowie den Eingang und Titel des Gesetzentwurfes, welche ohne Debatte angenommen werden.) XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. 443 Predlagam, da se načrt zakona takoj sprejme tudi v tretjem branju. Deželni glavar: Gospod poročevalec predlaga tretje branje. Gospodje poslanci, ki so za to, da se takoj sedaj že izvrši tretje branje, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Torej je sprejeto, da se tretje branje vrši takoj sedaj. Prosim torej gospode, ki pritrjujejo načrtu zakona v celoti, da izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Načrt zakona je v celoti sprejet. Poročevalec Lenarčič: Končno je še glasovati o predlogih upravnega odseka: (bere — liest) «Visoki deželni zbor izvoli skleniti: 1. Priloženemu načrtu zakona se ustavno pritrdi. 2. Deželnemu odboru se naroča, da sprejetemu načrtu zakona izposluje Najvišje potrjenje. Der hohe Landtag wolle beschließen: 1. Dem beiliegenden Gesetzentwürfe wird die verfassungsmäßige Genehmigung ertheilt. 2. Der Landessansschuss wird beauftragt, dem angenommenen Gesetzentwürfe die Allerhöchste Sanction zu erwirken. - Deželni glavar: Glasovanje o 1. točki tega nasveta odpade, ker je sprejeta že s tern, da se je sprejel načrt zakona. Prosim sedaj glasovati o 2. točki in prosim gospode, ki jej pritrjujejo, da izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto, in s tem je 4. točka dnevnega reda rešena. Daljna točka je: 5. Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstev Fara in Banjaloka za ustanovitev zdravstvenega okrožja. 5. Mündlicher Bericht des Berwaltungsaus-schusses über die Petition der Gemeindeämter Fara und Banjaloka um Errichtung eines Sanitätsdistrictes. Poročevalec Lenarčič: Županstvo občine Fara, šolsko vodstvo Fara, župnijski urad Banjaloka, krajni šolski svet Banjaloka, šolsko vodstvo Banjaloka, župnijski urad Osilnica, šolsko vodstvo v Osilnici, vse te korporacije prosijo v svoji prošnji, da bi se za občine Fara, Banjaloka in Osilnica napravilo zdravstveno okrožje, ker je ozemlje precej razširjeno in je do bližnjega zdravnika, ki je v Kočevju, do pet ur hoda in se zdravstvena služba torej ne more tako izvrševati, kakor bi bilo to želeti. Obenem pravijo, da imajo vse preskrbljeno glede stanovanja in upajo, da bo tudi Hrvatska pritegnila, da bo zdravnik imel več zaslužka, ako bi ga v navedenih občinah ne bilo zadosti. Ker pa visoki zbornici, oziroma upravnemu odseku ni bilo še kaj druzih mnenj na razpolago, zlasti ne mnenje politične okrajne gosposke, ni mogel upravni odsek o prošnji končno sklepati in predlaga, da se ta zadeva deželnemu odboru odstopi z naročilom, da stopi v dogovor z deželno vlado in da po dogovoru ž njo, ako mogoče, ustanovi v dotičnih občinah zdravstveno okrožje za občine Fara, Banjaloka in Osilnica v smislu prošnje. V imenu upravnega odseka prosim torej, da se sprejme sledeči predlog: «Deželni zbor skleni: Deželnemu odboru se naroča, da preiskuje v prošnji navedene okolščine, stopi z deželno vlado v dogovor ter ustanovi, ako mogoče, zdravstveno okrožje za občine Fara, Banjaloka in Osilnica v smislu prošnje.» Deželni glavar: Zeli kdo besede ? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker ne, prosim glasovati. Gospodje poslanci, ki se strinjajo s predlogom upravnega odseka, izvolijo ustati. (Obvelja. — Angenommen.) Sprejeto. Daljna točka je: 6. Ustno poročilo upravnega odseka o samostalnem predlogu gospoda poslanca viteza Langerja in tovarišev, da se izda novela k lovskemu zakonu za Kranjsko (k prilogi 46.). 6. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den selbständigen Antrag des Herrn Abgeordneten Ritter von Langer und Genossen, betreffend die Erlassung einer Novelle zum krainischen Jagdgesetze (zur Beilage 46). Poročevalec Lenarčič: Visoka zbornica! Gospod poslanec vitez pl. Langer in tovariši predložili so visoki zbornici predlog, ki gre na to, da se zajcu ne da tiste veljave, ki jo je do sedaj imel zlasti v vinorodnih krajih, da se torej v takih krajih, kjer je vinorodne zemlje najmanj 5%, zajec vzame iz varstva lovskega zakona. Gospod predlagatelj sam je obširno poudarjal škodo, katero pro-vzroča zajec in upravni odsek je popolnoma priznaval to škodo in je bil tega mnenja, da pa končno tista 444 XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. škoda, ki se godi v vinorodnih krajih, ni osamljena, ampak da je zajec tista žival, katera v vseh krajih napravlja tako veliko škode zlasti na sadnem drevji, da ni prav nič škoda, ako se popolnoma izloči iz varstva lovskega zakona. (Odobravanje na levi. — Beifall links.) Upravni odsek je torej to zadevo, ko je bila sprožena v visoki zbornici, z velikim veseljem pozdravil, ker je mislil, da se bo dalo tako opravičenim pritožbam v okom priti. Svest si je bil sicer, da bo to le glas vpijočega v puščavi, kakor so tudi v drugih deželah mnogokrat prišli s takimi novelami, ki pa vzlic temu niso dobile potem Najvišjega potrjenja. Vendar se je upravnemu odseku zdelo umestno, da se tukaj zopet povzdigne glas in zopet in zopet poudarja škoda, ki jo provzroča ta nesrečna žival (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Vsaj je dobra žival!»); zaradi tega v imenu upravnega odseka predlagam, da se zajec odpravi, oziroma izvzame iz varstva lovskega zakona v obče, vendar pa da se puste majhna vratiča za slučaj, ako bi se vendar ne hotelo ugoditi naši želji, da se vsaj nekaj doseže in da se vsaj na eni strani lahko zajca zatre. Zato bom delil predlog v dva dela, in sicer v prvi del, da se zajec v obče izloči kot škodljiva žival iz varstva lovskega zakona, za one gospode pa, katerim je zajec vendar nekoliko preveč pri srcu, je pa drugi del tega predloga namenjen za ta slučaj, ako bi za prvi del predloga ne mogli glasovati. Predlagam torej: «Deželni zbor skleni: 1. ) Deželnemu odboru se naroča, da v bodočem zasedanji deželnega zbora predloži novelo k lovskemu zakonu, s katero se zajca izvzame iz vrste lovske divjačine. 2. ) Ako bi pa po temeljitih poizvedbah deželnega odbora ne bilo upanja za Najvišje odobrenje take pre-membe lovskega zakona, naj predloži novelo v smislu gg. pl. Langer in tovariši, po katerem se v varstvo gospodarsko važnih vinogradov, kateri leže v kakem lovskem okrožji po deželni vladi na predlog kakega občinskega zastopa ali deželnega odbora uredi, da se v katastralnih občinah, kjer je več vinogradov, zajca izloči iz vrste lovske divjačine. Tu se misli na občine, v katerih je najmanj 5 % vsega zemljiškemu davku podvrženega ozemlja izvzemši gozde določenega za vinograde.» Deželni glavar: Zeli kdo besede? Gospod poslanec vitez Langer ima besedo. Abgeordneter Ritter von Langer: Wie der Herr Berichterstatter schon erwähnt hat, ist im Verwaltungsaüsschusse mein selbständiger Antrag angenommen worden. Nachträglich ist ein zweiter Antrag angenommen worden, nämlich ein erweiterter, wonach die Hasen des ganzen Landes insoferne aus dem Schutze des Jagdgesetzes ausgeschlossen werden, als sie als nicht jagdbares Wild bezeichnet werden sollen. Ich mache darauf' aufmerksam, dass, wenn etwas erreicht werden soll, man nicht zuviel verlangen darf; denn wenn man zuviel verlangt, ist gewöhnlich auch das Wenige nicht erreichbar, was man sonst erreichen könnte. Es besteht aber ein Unterschied zwischen dem Weinbau einerseits und dem Obstbau andererseits, auf welch letzteren der Herr Berichterstatter Bezug genommen hat. Was den Weinbau betrifft, so befindet sich derselbe in einer Krisis, in seiner Wiederherstellung und es ist infolgedessen nothwendig, dass, wie es auch seitens der Regierung und des Landes geschieht, demselben unter die Arme gegriffen wird. Es ist daher erklärlich, dass man auch in jagdlicher Beziehung den Antrag stellt, für den wiederherzustellenden Weinbau eine Ausnahme zu schaffen. Was den Obstbau in Kram betrifft, so ist dieser in keiner Krise und ist der Weinbau wichtiger als der Obstbau. Der ausgedehnte Theil des Weinbaues in den Bezirken von Unterkam und Wipp ach zeigt deutlich gegenüber dem nicht sehr ausgebreiteten Obstbaue, dass der Weinbau für die Bevölkerung viel wichtiger ist. Wenn für diese Cultur eine Ausnahme im Jagdgesetze angeskebt wird, so ist dies berechtigt. Was jedoch den Obstbau betrifft, so ist derselbe in keiner seinen Bestand gefährdenden Lage gegen früher, und wenn diesbezüglich früher in jagdlicher Richtung keine Anträge gestellt worden sind, so ist anzunehmen, dass das bestehende Jagdgesetz dem Obstbaue genügenden Schutz bietet, so dass keine Veranlassung besteht, jetzt anderer Ansicht zu sein. Anderseits muss ich darauf aufmerksam machen, dass beim Weinbau ein Schutz gegen den Hasen seitens des Besitzers nicht möglich ist; infolgedessen ist es selbstverständlich, dass der Weinbau trachtet, einen Schutz durch das Gesetz zu erhalten. Beim Obstzüchter ist ein Schutz möglich und geschieht auch und wenn der Obstzüchter seine Bäume schützt, so schützt er sie nicht wegen des Gesetzes oder damit er gegebenenfalls eine Entschädigung bekomnit, sondern wegen der Hasen. Wenn Sie etwas in dieser Richtung erreichen wollen, so stimmen Sie nur für meinen selbständigen Antrag und nicht für den weiteren Ankag des Verwaltungsausschusses; denn eine gesetzliche Änderung in der Form, wie ich es beantragt habe beim Weinbaue, wurde auch in Niederösterreich genehmigt. Aber Ähnliches auch bezüglich des Obstbaues kommt nirgends vor. Wenn Sie beide Antrüge zusammenfassen, wie sie vom Herrn Berichterstatter zusammengezogen stilisiert erscheinen, so werden Sie erreichen, dass weder dem Wein-, noch dem Obstbaue geholfen wird. Ich möchte daher den Herrn Landeshauptmann ersuchen, die beiden Theile des Antrages des Verwaltungsausschusses gekennt zur Abstimmung zu bringen und an die Herren richte ich die Bitte, damit wenigstens etwas erreicht wird, den ersten Ankag, wonach der Hase im ganzen Lande außerhalb des jagbaren Wildes gestellt wird, fallen zu lassen und nur für den Antrag bezüglich der Weingärten, also für den zweiten Absatz zu stimmen. Deželni glavar: Želi še kdo besede? Gospod poslanec Pakiž ima besedo. Poslanec Pakiž: Visoka zbornica! Prečastiti gospodje deželni poslanci! Mislim, da ste vsi gospodje prepričani, da se škodljivosti težko odpravijo. Tako je gospodinji vedno XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. 445 treba po sobah snažiti in kljub temu so zmiraj prašne. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Ni dobra gospodinja!») Ali poglejmo na drugo polje, na polje hudodelstva. Tam imate toliko žandarjev, vojakov, policajev in drugih varstvenih organov in kljub temu se ne more priti do konca, da bi se hudodelstvo uničilo. Ravno tako, gospoda moja, je s stvarjo, ki je ravno sedaj v razpravi, namreč z zajcem. Zajec je gotovo škodljiva stvar. V jednem oziru, kar se tiče vinogradov, je to prečastiti gospod tovariš vitez pl. Langer prav dobro pojasnjeval, vendar pa se je on oziral samo na vinograde, d očim se na druge oddelke kmetijstva ni oziral, akoravno bi se končno lahko reklo, da bi se vinograd ravno tako lahko ogradil, kakor se ograjajo drevesa, če se jih hoče škode pred to živaljo obvarovati. Dovolite mi, slavna gospoda, da omenim še nekaj. Včeraj smo imeli priliko tukaj poslušati, kake škode je za človeštvo alkohol, žganje. Gospoda moja, če so gospodje med nami, ki toliko skrbijo za zajce, koliko bolj je naša dolžnost, da skrbimo za ljudstvo, da ga zdravega ohranimo telesno in moralno. Kjer se pokaže alkohol, tam izgine sreča in v tem oziru mislim, da bi bilo tudi neko sredstvo najti v zajcu, namreč v pokončavanju zajca. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Naj se mu da alkohola!») Hudodelstvo se zatira z žandarmerijo, s policijo in vojaki. Gospoda moja, dajte tudi posestniku pravico zabranjevati, da ne bo hudodelec zajec mu poškodoval poljske pridelke, in to bo v dvojnem oziru koristno in na pravem mestu. Poglejte po deželi, ogromna večina dežele nima vinogradov, pač pa ima sadjerejo, ki se žalibog le prepičlo goji. Tu je dolžnost deželnega zbora, prečastitih gospodov poslancev skrbeti za to, da se ta stroka kmetijstva povzdigne, da bodo ljudje sadna drevesa sadili in gojili, in pridelavah mošt. V jednem oziru bo to dohodek kmetij pomnožilo, v drugem oziru pa je ta zdrava pijača v stanu izpodriniti žganjepitju tla. Torej tudi v tem oziru najtopleje priporočam predlog upravnega odseka, sicer pa, gospoda moja, lisica, lisjak nista pod varstvom lovskega zakona in vendar je zmiraj dosti lisic, in ravno tako bo pa tudi zajcev, če jih tudi izločite, še zmiraj zadosti za razveseljevanje lovcev. Torej še enkrat priporočam, da naj se predlog upravnega odseka v celoti sprejme. (Živahno odobravanje. — Lebhafter Beifall.) Deželni glavar: Želi še kdo besede? Gospod poslanec dr. Tavčar ima besedo. Poslanec dr. Tavčar: Oglasil sem se k besedi, ker se je gospod predgovornik, prijatelj Pakiž, v prirojeni mu hudomušnosti izrazil, da živijo v tej zbornici ljudje, ki po vsej sili hočejo zajca rešiti. Tak apel ne sme ostati brez odgovora. Reči moram, da proti tej nesrečni živali, po kateri vse pada in ki živi vsled tega v večnem strahu, nastopati, da za to ni treba posebne pogumnosti. (Poročevalec Lenarčič: — Abgeordneter Lenarčič: «Zakaj pa lovci nastopajo?») Zavoljo razkošja, pa ne iz sovraštva, sicer je bil pa tudi prijatelj Lenarčič sam svoje dni jako strasten lovec in mislim, da se v tem pogledu tudi dandanes ni popolnoma spreobrnil. Torej, kar se tiče lovca, je stališče čisto drugačno. Občudovanja vredno pa se mi je zdelo, da prijatelj Pakiž zahteva, da naj se uničuje zajca zaradi javne morale. Iskal sem zvezo in res sem jo našel. Prej kot ne mu ni šlo toliko za zajca, kakor za tisto ne-moralično bolezen, katera zajca od leta do leta uničuje in katero bi poslanec Pakiž rad uničil. Samo v tem pogledu morem si tolmačiti, da je moralo spravil v zvezo z zajcem. Mislim pa, da te bolezni v rodbini zajcev istotako ne bomo mogli odpraviti, kakor je ne moremo odpraviti v rodbini človeka! Vsekale o je stvar pomisleka vredna. Nekateri izmed nas bili smo od pričetka v opoziciji napram temu vprašanju, ali danes bomo pa vendar glasovali za predlog gospoda poslanca viteza pl. Langerja, torej proti zajcu, temu nesrečnežu, ki bode prav težko živel, če se mu vinograd zapre. (Poslanec Pakiž: —Abgeordneter Pakiž: «Kaj pa drevje?») Povod, da bom glasoval za predlog upravnega odseka, je ta, da se pri nas v deželi napravlja iz najmanjše stvarice veliko vprašanje in to zlasti takrat, kadar se bližajo volitve, da se potem morejo spuščati pušice na tega ali onega kandidata. (Poslanec Pakiž: — Abgeordneter Pakiž: «Se na misel mi ne pridejo volitve!») Volitve se bližajo in bojim se, da bi zajec zopet bil granata, ki bi padala v mase, in da se bo ž njim proti nam agitiralo. (Poslanec Pakiž: — Abgeordneter Pakiž: »Nič se ne bojte!») Zatorej žrtvujem zajce, in bom danes glasoval za predlog gospoda poslanca viteza Langerja! Svaril pa bi proti temu, da bi zbornica nastopila s tistim navdušenjem, ki je je kazal častiti gospod poročevalec. To bi bilo napačno. Ce hočete kaj doseči, morate polagoma postopati. Vsaj ni kdo ne skrči naenkrat do nebes, če nima prav posebno dobrih perotnic. Ce nočete cele stvari pokopati, je najbolje, da ostanete za enkrat v vinogradu. Morda pa tudi to ne bo pomagalo! Stvar se mi zdi precej brezuspešna. Saj ste slišali prijatelja Pakiža, ki je jako pameten človek, in katerega imam — brez vsakega hinavstva — jako rad, da je rekel: Toliko imamo žandarjev, okrajnih glavarjev in drugih takih bričev (Veselost — Heiterkeit), ki neprestano naše hudodelnike preganjajo, in vendar zaradi tega hudodelstva ne ponehajo! (Poslanec Pakiž: — Abgeordneter Pakiž: «Kolikor toliko na vsak način!») Zmiraj žive še hudodelniki, in mislim, tudi zajci se ne bodo dali zatreti. Pa pomislite nekaj druzega! Ce prepoveste zajce in če pustite, da bo vsak s pihalnikom lazil okrog zelnika, nastane nevarnost, da se bodo kmetje preveč poprijeli pihalnika in mesto da bo oral, bo rekel kmet: Tam za zelnikom je zajec, dajmo ga ustreliti! A konec bo, da njivica ne bo izorana in dostikrat tudi zajec — ne pokončan! Kmet bo cel dan za zajcem stikal. (Poslanec Zelen: — Abgeordneter Zelen: «To bo hitro opravil!») Gospod Zelen ima svojo posebno pamet, mogoče, da res eksistira, poroštva pa ne prevzamem. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Mogoče je, da je Zelen dober strelec!») '446 XVI. seja dne 5. maja 1900. — XVI. Sitzung am 5. Mai 1900. Pametna se mi njegova misel ne zdi, in Bog nas varuj, če kmetje postanejo lovci! Kolikor poznam v svoji občini slabih kmetov, so večinoma lovci. Dolžni so davek, dolžni so sploh na vse strani, z eno besedo: vse zadolžene eksistence so pri nas lovci. (Poročevalec Lenarčič: — Berichterstatter Lenarčič: «Na tem je seveda samo zajec kriv!») Po mojih mislili bo jedrni uspeh zakonskega načrta ta, da bo pravilni lov prenehal, zajci pa ne bodo prenehali, kakor vzlic vsem orožnikom hudodelstva ne prenehajo. Lov ne bo nič vreden, in prenehale bodo vsled tega tisti takozvani gonjalni lovi, pri katerih se danes največ zajcev pokonča. Lovci bodo rekli: Zdaj sme vsak šušmar nastavljati zanjke, sedaj se ne izplača deset do dvajset ljudij najeti, da bi se dobilo kaj zajcev. Ti lovi, pri katerih se največ zajcev pokonča, bodo izostali. (Poslanec Pakiž: — Abgeordneter Pakiž: