Dušan Ludvik I Ljubezenske pesmi
Menuet
Ovčice na travi, nebeški planjavi — in mesec pastir.
Pri mlinu v dobravi pogled vaš sanjavi — in jaz kavalir.
Na svodu zvezdice: njih zlate nožice drobe menuet.
Srca prepelice razpno perutnice in sladek trepet
polzi čez kotanje, kjer spleta si sanje mlin, tiho pojoč.
Nesmelo iskanje, rok lahko vprašanje prevpilo je noč.
Svileni metuljček na ustnih vam spi!
Kot zlati kragulj ček poljub zazvoni.
13
185
Nedelja
i.
Poletna nedelja s tisoč zvonovi srebrno zazvoni, vesela poletna nedelja z glasovi vse ceste prepoji.
Igrajo se beli balončki v višavi in veter jih kodra, roke so si dali otroci na travi, zdaj Bog se jim smehlja.
Cez čredo marjetic metuljčki vihrajo, po zraku rajajo,
pa svoje družice si v svate peljajo in jih napajajo.
Iz božjih uljnjakov se trosijo trume, po stranpoteh gredo, med njimi ti plavaš, oblaki in šume na cesto ti pojo.
Vsa bela in mehka je cesta, ki k tebi čez travnike beži,
po nji se sprehajajo misli — galebi vseh mojih mladih dni.
2.
Mehkoboka nedelja,
moja
modrooka nedelja!
Oblaček priplava —
zefir poigrava
se z njim.
Sladkozvoka nedelja,
moja
beloroka nedelja!
Ob reki šumeči,
srebrno blesteči
ležim.
Sončnomila nedelja,
moja
lahkokrila nedelja!
Čez jez gre sto palčkov,
zelenkastih valčkov.
Poj 6.
Kodrolasa nedelja,
moja
plavolasa nedelja!
Dekle je pri meni.
Tesno me okleni,
tesno!
Da sanjal bom kodre,
da pomnil bom modre
oči.
Plavolasa nedelja,
moja
modrooka nedelja!
Zvon za zvonom zvoni.
Ob morju
\ zraku prelep
pluje galeb
v daljno obzorje.
Čoln se pel j a, k tebi vesla tja za pogorje.
Voda zvoni. Daleč si ti! Zelje stotere
svoje roke prožijo v Te kakor tunjere.
Pada večer, topli večer. Poje cikada.
V  sladek ta čar pesem kitar tiho zapada.
Smokve že spe, spava morje. Zvezde nad nami.
V  barkah bede, z lučjo love ribiči sami.
Ribič zasanjani, ribič sem jaz, v mreže spominov lovim tvoj obraz!
187
Pesem potepuha
Sam sanjam sredi zime
o zvončkih maja
in, ko srebrim ti rime,
mi čas uhaja
pod prsti pa kot kaplja
v brezbrezje se potaplja.
Veter večno veje.
Dežuje mi v spomine:
nekdo prihaja!
Sneži, sneži v spomine:
nekdo odhaja!
Po njem srce vzdrhteva,
ko v težkih dneh sameva.
Veter večno veje.
Nekje tam za pomoli me morje miče, nekje tam za pomoli daljava kliče in parnik tam pristaja in parnik spet odhaja. Veter večno veje.
Oblaki nad pogorjem
in šum čebele,
vsa jadra za obzorjem,
ve cvetke bele —
vsi, vsi ste meni zvesti
na potepuški cesti.
Veter večno veje.
Kje, kje so naše meje,
v kateri sferi?
Kje srce se ogreje?
Mi Ahasveri!
Od severa do juga
gre naših cest vijuga.
Veter večno veje.
Cvetijo vse daljave nam potepuhom, zvonijo vse višave, kadar za kruhom ljubezni brez pokoja se opoteka hoja. Veter večno veje.
Za malo cvetko v travi
čez trnje šel bi,
za zlati zvon ljubavi
roke razpel bi,
za smeh pikapolonce,
z oblakov snel bi sonce!
Veter večno veje.
In s polnimi prgišči sej al bi srečo! Ujemi jo, poišči! Glej, vso blestečo, vse svoje sanje zlate, zdaj nosim zate, zate! Veter večno veje.
In spet prihod odhodu
roko podaja,
odhod spet po prihodu
v prepad zahaja.
Le za klobučkom cvetje
spomin na tvoj obet je.
Veter večno veje.
Pa nekaj je ostalo
vonjave tvoje.
To, kar je še ostalo
od dolge hoje,
čez gore in tolmune
poj6 zdaj moje strune.
Veter večno veje.