Kotiček gospoda doropoljskega Velecenjeni gospod Doropoljski! Jako nama je žal, da Vam nisva mogla pisati prej. Imel sem ošpice, enako tudi moja sestra. Uganila sva besedno uganko. Prebrala sva uganko in rekla: »Dež je.« Danes Vam pišem z roko, ker ne smem iti v pisarno. V petek, 1. maja, greva zopet v šolo. Prosim, priobčite moje pismo v svojem kotičku. Vljudno Vas pozdravlja Andrej vitez Q r a s s e 11 i in Nikolaja pl. Q r a s s e 11 i j e v a, učenka III. razreda na Mladiki. Odgovot: Ljuba Andrei in Nikolaja! Z objavljenjem tega pismastaobenem uvrščena med imena rešilcev uganke, ki jo je »Zvonček« priobčil v 4. štev. — Stav-ka »Danes Vam pišem z roko, ker ne smem iti v pisarno« ne razumem prav. Ali 2e morda znaš pisati s pisalnitn strojem? * Skozl cesarski dvorec. Cesarski dvorec stoji v prvem dunaj-skem okraju, med Ringom in Mihaelskim trgom. Midva, dragi »Zvončkov« bralec, greva z Ringa skozi široka vrata, na ka-terih se blišči napis »Pravičnost je pod-laga vladarstev« ter prideva na takozvani »Junaški trg,« kjer stojita spomenika av-strijskih junakov princa Evgena in nad-vojvode Karla. Princ Evgen se je vojsko-val zoper Turke, jih čestokrat premagal in zasedel s cesarskimi vojaki Belgrad, nadvojvoda Karel pa je v bitki pri Asper-nu leta 1809. premagal Napoleona I., ki je dotlej veljal za nepremagljivega. Oba spo-rnenika, predstavljajoča junaka na konjih, sta mojstrsko delo kiparja Fernkorna. Prvi spomenik je bil odkrit leta 1860.. drugi pa pet let pozneje. Na desni strani spomenikov se vzdiguje velikansko novo poslopje, novi dvorec, v katerem pa še ni-hče ne stanuje, na levi je pa prazen pro-stor, ki preliaja v Dunajčanom toliko pri- ljubljeni ljudski vrt, v katerem ima naša prezgodaj umrla cesarica krasen spome-nik iz belega mramorja. Pred starim dvorcem sva. Stari ce-sarski dvorec je velikansko, štirioglato | posiopje z več vhodi. V sredi poslopia je velik prostor. Ob levi strani straži četa vojakov. Vsak dan, ko ura poldne odbije, se straža menja ob veselih koračnicah polkovne godbe. Na tisoče Dunajčanov spremlja odhajajočo stražo z godbo vred, gospoda in takozvani dunajski pilharji. Zo-pet sameva preprosti spomenik Frana I. sredi dvora, ki je bil ravnokar obdan od tisočglave množice. Pred leti je bival še naš cesar v traktu nasproti vojaški straži, po smrti cesarice Elizabete se ie pa za stalno pre-selil v prekrasni Šenbrun. Tudi midva stopiva počasi pod veliko kupolo, da pri-deva na drugo stran dvorca, na Mihael-ski trg. Uroš 2 u n , učenec IV. razreda na Dunaju. Odgovor: Ljubi Uroš! Priobčuiem Tvoj opis cesarskega dvorca na Dunaju s prošno, da nam poš-Iješ še kak opis glavnega mesta našega cesarstva. Ootovo ustrežeš s tem vsem kotičarjem. — Iskrene slovenske pozdrave! Velecenjeni gospod Doropoljski! Tudi jaz Vam hočem nekaj pisati. Opisala Vam bom naš šolski red. Povsod se moramo spodobno vesti: posebno pa sedaj, dokler smo še učenci. V šoli pa smo si učenci V. razreda izvo-lili šolski red. Prva naša zapoved se glasi: »Ne kriči pred poukoin in v odmorih!« »Vedi se spodobno in vljudno!« Pri deklicah smo si izvolile eno rediteljico, ki se imenuje gospodinja. Ta ima eno namestnico. Rav-no tako so si napravili tudi dečki. Da pa bomo te slušali, smo vzdignili roke. —« 168 Uvedli smo si tri vrste kazni. Če kdo kriči ali zapusti brez dovoljenja svoj pro-stor, se ga mora prijateljsko opominjati. Kadar se dvakiat opominja, ^se postavi pred klopi. To je prva kazen. Ce se pa za prvo kazniip mora zopet opominjati, pride druga kazen. Ta kazen pa je, da ne pojde z nami k igri. Tretja kazen pa bo, da ne sme nihče ves dan z njim občevati. Upajmo, da pri nobenem ne pride do tretje kazni. Oospodinja in namestnica pa sta ime-novali dve deklici, ki oskrbujeta cvetice. Dve pa skrbita, da je v šoli snaga. Zgodovinar pa bo napisa! vse važne dogodke v posamezen zvezek in bo ob koncu meseca poročal. Z odličnim spoštovanjem vdana Odgovor: Marija Topojovčeva, nčenka V. vazrcda na Hajdinn. Ljuba Marija! Tvoje pismo me je vzradostilo, ka-kor že dolgo pobeno ne. Ta šolski red mi ie tako všeč, da ga nujno priporočatn vsem slovenskim šolam, naj enakega uve-dejo. Veseli me prav od srca, da sami skrbite za lepo vedenje, za mir, red. sna-go in obenem gojite cvetice. Tako zra-stejo iz vas vrli Slovenci in vrle Sloven-ke, ki bodo vsi delali čast svoji domovini! Ziveli! — Ker govori o tem redu še eno pismo, ga tudi priobčujem, da tn lepo napravo čim natančneje spoznamo in jo začnemo posnemati! Blagovodni gospod Doropoljski! V naslednjem Vam hočem opisati na.š šolski red. Po Novem letu smo si izbrali sami red. Zedinili smo se in si izvolili gospo-darja in njega namestnika. V dokaz, da ju bomo slušali, smo vzdignili roke. No, do sedaj se je nasa prva zapoved: »Vedi se vselej spodobno; bodi miren in spndoben pred poukom in med odmorom!« dobro obnesla; menda se bo tudi zanaprej! Za bolj žive, ki se časih spozabijo, pa so dolo-čene kazni. Če na dvakratni opomin ni slušal, je njegova prva kazen, da mora stati. Če se ne poboljša in se zopet opo-minja dvakrat od strani gospodarja, pri-de druga kazen. Opoldne se ne sme s svojimi součenci igrati, in tretja, ves dan z njim nihče ne govori. Kazen se tudi za-piše. Pa zadniih dveh še ni prenašal nihče malokateri prvo. Vsi opomini so prijatelj-ski. Oospodar in namestnik sta si izbrala dva, ki snažita tablo, in dva, ki pregle-data po soli razred, da ni smetja pod klop-mi. Prva dva, ki prideta v šolo, morata prinesti vode. Imamo pa tudi zgodovinarja, ki za-pisuje vse važne dogodke v posebno knji-žico. Pred poukom in po šoli je pogovor o redu. Vsak mesec je voljen nov gospodar in namestnik. Tudi deklice so si po enakem vzorcn zbrale svoj red. Prijateljsko si pomagamo v vseh re-čeh, krivcev pa ne podpiramo. Kaj ni lep in vzoren naš Solski red? Z odličnim spoštovanjem vdani Ivan K r h I a n k o. učenec V. razreda na Hajdiiiu. Velecenjeni gospod Doropoljski! Čitamo »Zvonček« skupno v 5. raz-redu. Kotiček mi jako ugaja, zato Vam bom tudi iaz nekaj napisala. Opisala Vam bom blagoslavljanje bri-zgalne požarne brambe. Blagoslavljanje so naznanjali razni lepaki in vabili k slavnosti, ki se je vršila 3. maja 1914. Popoldne po večernicah je šla procesija k skladišču požarne brambe. Tam so se ustavili požarniki kakor vojaki. Oodba je začela igrati cesarsko pesem. Gospod župnik je v spremstvu dveh du-liovnikov blagoslovil brizgalno. Imel je tudi nagovor o poinenu požarnikov. Potem stopi neki gospod na brizgalno in resno pove, kako so bili pridni Hajdinčani, da so si preskrbeli nožarno brambo. Rekel je, da pa ne želi, da bi jo morali pogosto ra-biti. Za tem govoniikom sta še govorila dva govornika. Ko je že bila brizgalna blagoslovljena, so Se imeli požarniki vaje. Leteli sn z brizgalno k neki hiši in jo hitro škropili, kakor bi bil požar. Potem so brizgalno shranili in so šli k županu in go-stilničarju Oraharju, kjer ie bila vcsclica v prid požarnikom. Z odličnim spoštovanjem Ivana Lesjakova, učenka V. razreda v Hajdinu pri Ptuju. Odgovor: Ljuba Ivana! Tudi jaz želim, naj bi se uresničila želja tistega gospoda govornika, da bi novo brizgahio kar najmanjkrat rabili.