Obravnava 146. berilne vaje iz II. berila: ,,Materna dežela in domovina". Soba v hiši, v kterej starši ia otroci po dnevu navadno prebivajo se imcnuje stanica. V stanici stanujemo in delamo. Hiša, v kterej prebivamo, je naše stanovanje. Stanovanje nas varuje deža, snega, toče, vetra, mraza in vročine, divjih živali in hudobnih ljudi. To varstvo naiu dobro tekne. Stanovanje je torej velika dobrota za nas. Ljudje pa potrebujejo v svojem življenji še veliko drugih reči, ki Jih noben človek — tudi nobena družiua sama za se izdelati ne more. Ljudje delajo drugi za drugega; drugi drugega potrebujejo. Svoje izdelke in pridelke drugi drugemu prodajajo ter kupujejo za pridobljeno reči, kterih sami nimajo. Ako bi kaka družina hotela le sania za se živeti, ter od nikoga ne dela, niti pomoči dobivala, morala bi veliko pogrešati. Ljudje so to dobro spregledali in si torej stanovanja blizo, drugi poleg drugega napravili, da se tako v večem društvu med sabo bolje podpirajo in pomagajo. Ta potreba je učinila, da so postale vasi in mesta. Kmet skrbi za reči, ki so nam v hrano; on prideluje veliko rastlin, n. pr. rež, pšenico, ječmen, krompir i. dr.; redi govedo, ovce, svinje in kuretino, ki so nam tudi v hrano. K temu pa potrebuje veliko njiv, travnikov in pašnikov; torej tudi veliko kmetov blizo skupaj stanovati ne more. Kmečka stanovanja stoje navadno med zemljišči ali vsaj blizo njih. Poleg kmečkih stanovanj stoje še druga poslopja, skednji v kterem se žito zmlati, in druga stranka poslopja, v kteiih se shranuje različno kmetijsko orodje. Kmečko stanovanje s svojimi poslopji in zemljišči se imenuje kmetija. Več kmetij skupaj se zove selo ali selišče. Večje selo s cerkvijo ia šolo se tudi imenuje vas. Razun kmetov stanujejo v vasi tudi rokodelci, kteri izdelujejo reči, ki so kmetu neogibljivo potrebne. Najdemo torej v vaseh šivarje, čevIjarje, kovače, tesarje, sodarje, mlinarje i. dr. Prebivalce sel in vasi iiuenujemo sploh kmete, — kmečke ljudi. V vaseh vlada navadno tihota, zlasti na večer; trudni delavci gredo navadno zgodaj počivat, da morejo dobro za rano vstati in pokrepčani zopet na delo iti. Vsi ljudje vendar ne žive po kmetijah, v selih ali vaseh. Sila ali druge okolnosti so ljudi nagnile, da blizo skupaj stanujejo. Zidali so torej hišo pri hiši. Kraj, v katerem je več hiš skupaj, je mesto. Ljudjc po mestih ne žive od kmetije, marveč od obertnije in kupčije. Mesta pa tudi niso vsa enako velika. Kakor vasi, tako tudi mesta imajo svoja imena. Kraj, kjer smo bili rojeni, se imenuje naš rostveni kraj. Ste li v selu, v vasi ali v mestu doma? Zakaj se pa ta kraj imenuje rojstveni kraj ? — Kako se reče z drugimi besedarai'? „Je tekla naša zi- 23« belka. Kaj pomeni izrek? nOd zibeli do groba." Stavek pa nše pti- čica zna in ljubi svoje gnejzdo" nam pove da je domoljubje tudi ži- valim prirojeno, Zakaj se ravno tiikaj jemlje ptičica za podobo dorao- ljubja. Kaj veste povedati od potujočih ptičic ? — Več družin skupaj pod eno gosposko je občina, srenja. Več občin skupaj pod eno vlado, je pa dežela. — Katera dežela se pa imenuje materina dežela? — V mlaclosti se vse duši bolj vtisne. Ko človek vidi domači kraj, spominja se veselih in žalostnih dni, katere je preživel tukaj. Zato so mu ti kraji toliko priljubljeni, da se v daljnih krajih spominja tistih tratic, tistih hribov in dolin, kjer je najprej začel čutiti in zavcdati se; spomin na te kraje ponovi zopet tiste občutke, katere je iuiel mladi človek, ko je brezskerbno videl solnce izhajati in zabajali, ko ga je dobri oče in mila mati učila spoznavati brate in sestre. — Ko tedaj sliši zopet tiste gla- sove, v katerihje pervikrat klical ,,ata, mama" vzbudise mu ljubezen do materinega jezika. Sicer v rojstvenem kraji, pa tudi v domovini ne mo- remo zmirom ostati; človek moia iti po svetu ns trebuhom za kruhoin" a noben kraj mu tako ne dopada, kakor rojstvcni kraj. — Gorjancu se toži po nebotičnih gorah, prebivalcem Izlandije je njih dežela pravi raj, in pod milejšem obnebjera se jih loti nekaka otožnost in tuga. In to je zopet modra previdnost božja, sicer bi pusti kraji ostali samotai, a zini- rom so ljudje, katere vleče domov, dasiravno na tujeni ničesa ne pogre- šajo. Savojardi, še inladenči, zapuščajo svoj kraj, pa jih že priletne in bogate raože vabijo domači kraji, domače gore, da zapuste šumeča mesta in se vernejo v tihe doline. Drugi odstavek berila nas pa pelje v naše širjo domovino, v Avstrijo. V kratkih potezah tukaj lahko učenik povc potrebo Avstrije za njene različne in mnogoježične prebivalce. Ko je prej povdarjal ljubezen do ožje domovine, naj pa tudi povdarja luednarodno ljubezeu, dolžnosti deržavljanov med sabo. Tretji in četerti odstavek natn pa v kratkih besedah kaže korist naše domovine za telo in dušo, tukaj namreč dobiva vsak priden pvebivalec svoj živež, se izuči in ima varnost življt-nja. — V domovini skerbi deželska oblast za našo blagost, a duhovska za naše zveličanje. Cemu je tedaj deželska, čemu duhovska gosposka? Se li vesto spomniti na 83. b. v. »Človeški udje se spuntajo". — Kaj sem vam takrat razlagalV Ali že nismo brali svoje dni od dolžnosti podložnikov? Tako v roki spretnega učenika berilo berilo razlaga. — Poslednji trije stavki budijo v mladib sercib hvaležnost, ljubezen in darežljivost do domovine. To bi bilo v kratkera stvarno razlaganje te berilne vaje.