UKD 314.3
Katja Boh
POSKUS SOCIOLOŠKE ANALIZE
NIZKE RODNOSTI
V prispevku želim opozoriti na omejenost teorij, ki upadanje rodnosti pripisujejo
enemu ali manjšemu številu dejavnikov znotraj ekonomskega ali biološkega sistema ter
pomenu, ki ga imajo kvalitativni vidiki življenja na odločanje o rojstvih . Posebej je
izpostavljena teorija o "medgeneracijskem pretakanju blaginje" materialnih in
nematerialnih dobrin ter teorija o "optimalni" družini, ki teži k vzpostavljanju ravnotežja
med "stroški" za otroka ter "koristmi"za starše
. Ugotavljam, daje v vseh sodobnih razvitih
družbah pretok blaginje usmerjen od staršev k otrokom in da so materialna in nematerialna
vlaganja v otroka porušila ravnotežje med "stroški" in "koristmi",
kar ima za posledico
zniževanje "optimalne" velikosti
družine . To je razlog da se dvojice odločajo za strategije
nizke rodnosti.
Z dodajanjem socioloških razsežnosti in povezovanjem analize na makro-družbeni in
makro-individualni-družinski rami prispevek širi in poglablja razpravo o dejavnikih, ki
vplivajo na upadanje rodnosti, in s tem tudi implicitno nakazuje vzroke za nemoč in
neučinkovitost uveljavljenih ukrepov prebivalstvene politike
.
In the paper the importance of other than economic and biological determinants of
fertility behaviour are discussed Described are J. C. Caldwell's 'wealth flow theory,
and
the theory of the "optimal"family, tryingto maintain the balance between "costs" of children
and the "benefits" for their parents .
It is ascertained that in all modem societies the wealth flows from parents to children
and material as well as non-material investments (time and energy consumption) in
children pave Brown to the extent that they destroyed the balance between "costs" and
"benefits" which results in the lowering of the "optimal" family size, and in tum influences
the choice of lowfertility strategies.
By taking into consideratian sociological and sacio-psychological aspects of feriiliy
behaviour and by bridging the macro-societal and micrn-individual family levels of
analysis, the discussion opens new perspectives in the study
of
factors influencing fertiliy
decline, and implicitly points to the causes of uneffi ciency of population policy measures
practised in European societies .
reprodukcija, rodnost, družina, pomen otroka
"Optimalna" družina
Družina je vedno težila k vzpostavljanju
in ohranjanju ravnotežja med viri,
ki
pritekajo v družino ali jih družina sama ustvarja, ter številom članov, ki sodelujejo pri
njihovi porabi. Viri, materialni in nematerialni, pa so vedno omejeni, zato je delež
vsakega družinskega člana tem večji čim manj jih sodeluje pri njihovi delitvi . Glede na
to, da današnji otrok ne ustvarja virov, marveč jih samo troši, sledi, da je boljše
imeti
manj kot več otrok . To je pravzaprav osnovna logika, kije ob dejstvu, da lahko dandanes
moški in ženske tudi z majhnim številom otrok zadovoljijo
starševske potrebe, pripeljalo
do skrajne racionalizacije v načrtovanju rojstev . V industrijski civilizaciji seje uveljavila
norma dveh otrok, vedno več pa je moških in žensk, kise odločajo samo za enega otroka
ali se starševstvu odpovedujejo .
V demografiji in demografski politiki, ki ji pravimo tudi prebivalstvena politika,
govorijo o "optimalnem prebivalstvu". Pojem "optimalnega prebivalstva" rabi A
. Sauvyju
23

(1969) kot vizija, ideja ali končni cilj, h kateremu teži prebivalstvena politika . Beseda
"optimum", kot pravi A. Sauvy, je čisto nedolžen superlativ, sinonim za "najboljše", in
ko govorimo o "optimalnem prebivalstvu", pač mislimo na najboljše možno število ljudi .
"Optimalno prebivalstvo" je tisto, pri katerem je možno zastavljene družbene cilje
doseči na najbolj zadovoljiv način . Toda, kateri so naši cilji in kaj preprečuje njihovo
udejanjenje? "Ali je to blagostanje?" se sprašuje A. Sauvy: "nagrade, povečanje
bogastva? Če je sreča ljudi odvisna od tega, kako hitro družba bogati, potem se moramo
pač vprašati, katero je tisto število ljudi pri naraščajočem ali upadajočem prebivalstvu,
ki dovoljuje maksimalno stopnjo bogatenja ."(stran 38)
Tudi zaposlitev za vse in vsakogar je lahko naš cilj . Optimalno prebivalstvo bo v tem
primeru tisto, pri katerem bodo zaposleni vsi prebivalci določene starosti . Cilj je lahko
politična oblast in moč, razvijanje gospodarstva, izboljšanje kakovosti življenja, dviganje
izobrazbene ravni, socialna varnost in še bi lahko naštevali cilje, ki zahtevajo "optimalno
prebivalstvo". Naloga prebivalstvene politike pa je uskladiti "optimalno" velikost
prebivalstva in prebivalstvene trende z razvojnimi, gospodarskimi, političnimi in
družbenimi cilji ter možnostmi za njihovo udejanjenje
.
Očitno je, da obstaja neka logika, ki v čisto določenih fazi razvoja gospodarskih in
družbenih odnosov določa stališča do problemov prebivalstva in odloča o tem, kaj je v
nekem času in prostoru "optimalno prebivalstvo" ter kakšnim ciljem mora dati politika
prednost pri reševanju prebivalstvenih problemov . Če, in v kolikšni meri se
prebivalstveni parametri približujejo želeni vrednosti, je pač odvisno od kriterijev za
njihovo ocenjevanje in vrednotenje .
Podobno kot o "optimalnem prebivalstvu" pa bi lahko govorili tudi o "optimalni"
družini. (K
. Boh, 19853 Potemtakem bi bila "optimalna" družina tista velikost družine,
pri kateri lahko vsak posameznik in družina kot skupnost zadovoljijo svoje potrebe na
najboljši možni način, družinska (in prebivalstvena) politika pa naj bi imela za cilj
omogočiti družinam, da dosežejo svojo "optimalno" velikost, to je tisto velikost, pri
kateri so individualne in družinske potrebe in aspiracije usklajene z družbenimi interesi,
ne da bi bili pri tem družine in njeni člani prikrajšani . Z drugimi besedami, družinske
politike, vkolikor imajo tudi prebivalstvene cilje
- in to imajo pretežno vse družinske
politike - naj bi zagotovile takšne življenjske pogoje, v katerih "optimalna" velikost
družine zagotavlja "optimalno" prebivalstvo.
Kdaj, ob katerem števila otrok doseže družina svoj "optimum", je seveda odvisno od
ciljev in potreb njenih članov, ki so lahko zelo različni in se spreminjajo glede na kulturo
in družbeni položaj družine in njenih posameznih članov . Razlike pa niso samo med
posameznikiin družinama, marveč se s časom spreminjajo tudi pri istih ljudeh v različnih
življenjskih obdobjih in kot posledica spremenjene življenjske situacije. človekove
potrebe se neprestano spreminjajo, nastajajo nove in s tem tudi zahteve za njihovo
zadovoljevanje. Zategadelj bi morala biti osnovna strategija družinske (in vsake druge
razvojne) politike, da neprestano odkriva, spremlja in analizira te potrebe, smeri in
vsebino njihovega spreminjanja ter zagotovi vire za njihovo zadovoljevanje. Le na ta
način je možno vzpostaviti ravnotežje med potrebami in viri, in ustvariti pogoje za
"optimalno" velikost družine .
Reproduktivne strategije
"Non contents d'avoir cesse d'allater leur enfants, les femmes cessent d'en vouloir
faire
. (Ženske se niso zadovoljile s tem, da so prenehale dojiti svoje otroke, ženske so
jih prenehale delati.) S temi nekaj besedami je v sredini 18. stoletja J. J. Rousseau v
svojem delu "Emile" (1762) opozoril na nov pojav, kije kmalu potem zajel vso Evropo :
upadanje ro jstev
. Z vidika zgodovine prebivalstva je upadanje rojstev ena tistih
sprememb (druga je upadanje smrtnosti) v demografski sliki prebivalstva, ki
zaznamujejoprehod iz stare tradicionalne v sodobno družbo in jih demografi imenujejo
"demografski prehod". Na kratko, to je premik od reproduktivnega vzorca, za katerega
je bila značilna visoka rodnost ob visoki smrtnosti, k vzorcu, za katerega je bilo najprej
24

značilno upadanje smrtnosti, ob še vedno visoki rodnosti, ki mu je v krajših ali daljših
časovnih zamikih sledilo tudi vztrajno padanje števila rojstev. Zgodovina in analiza
demografskih podatkov nam povedo, da seje ta trend iz Francije najprej selil v severno
in zahodno Evropo, nekoliko kasneje zajel južne in nazadnje še vzhodnoevropske
dežele. (j . Malačič, 1985) To je bil kazalec radikalnih sprememb v reproduktivnem
obnašanju prebivalstva . (Ph. Aries, 1980; J .C. Caldwell,1981)
Navzlic zanimanju za probleme prebivalstva v akademskih in še posebno v političnih
krogih ter različnimi poskusi izgradnje teorije pa ugotavljamo, da je znanje o vzročno
posledičnih mehanizmih prehoda od visoke k nizki rodnosti še vedno pomanjkljivo,
enostransko, ostaja na opisani ravni in ne daje tistih osnovnih informacij, na temelju
katerih bibilo možno sklepati na vzroke sprememb in na tem graditi politiko usmerjanja
prebivalstvenih procesov. Znanost še ni odgovorila na dve temeljni vprašanji . Prvič,
kateri so ključni dejavniki, ki so vplivali na spremembe v reproduktivnem obnašanju?
In drugič, kateri so tisti dejavniki, ki ne le vzdržujejo nizko rodnost, marveč še naprej
povzročajo njeno upadanje?
Večina dosedanjih teorij o spreminjanju reproduktivnega obnašanja ima vsaj eno
pomanjkljivost, in to je, da spremembe razlaga kot posledico delovanja
enega ali
kombinacije dejavnikov znotraj enega sistema (običajno biološkega ali ekonomskega)
in da avtorji znotraj globalnih družbenih premikov v procesu gospodarskega in
družbenega razvoja ne poiščejo tistih prvin in odnosov, ki imajo v posameznih družbah
ob določeni strukturi odnosov in v določenem zgodovinskem trenutku posebno vlogo
in na čisto določen način oblikujejo človeško reprodukcijo .
Pogosto se v literaturi upadanje rodnosti povezuje z "modernizacijo", "razvojem" ali
"industrializacijo", se pravi s pojmi, ki označujejo prehod iz vaške poljedelske v mestno
industrializirano družbo, demokratizacijo političnega sistema (A. F. K Organski et al .
1984), sekularizacijo, socialno mobilnost, množično izobraževanje, nov vrednostni
sistem in še marsikaj. Pri tem pa ne upoštevajo, da so se ti procesi v različnih družbah
razvijali na različne načine, v različnih obdobjih in je bil njihov vpliv na rodnost lahko
le zelo posreden. Spremembe v reproduktivnih vzorcih obnašanja velikega
dela
prebivalstva so namreč v Evropi nastopile že kot anticipacija drugih družbenih
sprememb, ki so pogojevale zmanjšanje "optimalne" velikosti družine. Takšen sistem
vrednot je potem dobil še nove vzpodbude in možnosti za udejanjenje v napredku znanja
in sodobnih kontracepcijskih metodah.
Sistem regulacije rojstev z vplivanjem na velikost družine se je oblikoval že v
predindustrijski Evropi. G. Mackenroth (1953) ga je opisal takole : "Celotni agrarni
življenjski prostor nekega socialnega telesa je bil razdeljen na kmečka posestva
. Kmetija
je bila gospodarsko podjetje, ki je bilo prilagojeno delovni in potrošni normi kmečke
mladine. Za uporabo zemlje je kmet zemljiškim lastnikom plačeval v naturalijah in
denarju (...) Kmetija je dajala kolikor je bilo potrebno za dvogeneracijsko družino in
morda še za preživnino za stare člane ( ...)
Rojevanje je bilo vezano na zakon, sklepanje
zakonske zveze pa na pridobitev kmetije . Poleg tega so na kmetiji živeli še hlapci m
druga služinčad, ki jim njihov položaj ni omogočal sklepanja zakonske zveze. Ta skupina
se je lahko razmnoževala samo izven zakona, kar se razen v izjemnih primerih ni
dogajalo, ker so jih pri tem omejevala religiozna in moralna pravila."
Širjenje ali oženje ekonomskega prostora, znotraj katerega so bili dani pogoji za
preživljanje, se je neposredno odražalo v številu kmetij: "Če se
je
prostor širil, če je bilo
dovolj kmetij, so se ljudje preje in bolj pogosto poročali (. ..) če
je
bilo malo prostora,
potem je bilo tudi manj družin in manj otrok. Tudi zemljiške posestnike je zanimala
zemljiškarenta in bilo bi v nasprotju z njihovimi interesi, če bi večja produktivnost imela
za posledico tudi hitrejšo rast kmečkih družin ." (stran 317)
Racionalnost, ki se v tem primeru razodeva na področju gospodarstva in posredno
v reprodukciji pa ni niti samo biološki niti samo ekonomski pojav, marveč jo je možno
razumeti le v njenem kulturnem, to je vrednostnem kontekstu . Racionalnost je
značilnost evropske misli in bržkone tudi eden od pogojev, da se družba razvija po
vnaprej začrtanih smernicah . Tehtanje možnih alternativ in strategij za doseganje
dolgoročnejših ciljev in odločanje za tisto alternativo in strategijo, ki najbolj zagotovo
25

ob najmanjšem tveganju pripelje do udejanjenja cilja, v nasprotju s fatalističnim
predajanjem usodi ali odločanjem v prid takojšnjih in neposrednih učinkov, je vplivalo
na oblikovanje vseh tistih vzorcev obnašanja, ki so značilni za zgodovinski razvoj
evropskih družb.
Še vedno pa smo dolžni dati odgovor na vprašanje, katere specifične značilnosti
modernizacijskega procesa so bile ključnega pomena pri spreminjanju in oblikovanju
novih reproduktivnih vzorcev? Ali je to bila
nova organizacija proizvodnje? So bile to
boljše higienske razmere in s tem povezano upadanje
smrtnosti? Izboljšanje življenjske
ravni in širjenje opcijskih sistemov? Večja dostopnost izobraževanja, mestni način
življenja, kontracepcija ali kaj drugega?
Nekateri pisci zastopajo teorijo, po kateri je upadanje rojstev posledica premika od
tradicionalne nekontroliranek sodobni kontrolirani rodnosti (L. A. Tilly, 1978:42)
. Ph .
Aries (1980: 646) piše o čisto posebnem premiku od situacije, za katero je značilno
"avtomatično nenačrtovano obnašanje in predajanje nagonom" k modelu reprodukcije,
ki je "uravnavana z metodami racionalne znanstvene organizacije", neke vrste
"biološkega Taylorizma".
Proti takšnim tezam govorijo teoretični argumenti in empirične izkušnje, ki kažejo,
da tudi v tradicionalnih družbah reprodukcija ni bila nikoli samo nagonska in
nekontrolirana. Vse družbe, pretekle in sedanje, elementarne
in kompleksne, so
poznale in uporabljale različne oblike kontrole rojstev. Že dolgo pred nami so ponekod
gojili tradicijo majhne družine in omejevali število rojstev. S problemom omejevanja
rojstev so se ukvarjali veliki duhovi antike in Konfucij se je zavzemal za koncept
optimalnega števila ruralnega prebivalstva, ki naj bi bilo usklajeno z obsegom agrarne
površine
. Rojstva so omejevali z odlaganjem porok, izpostavljanjem novorojenčkov
(zlasti deklic), seksualno abstinenco in celibatom. Zategadelj meni E . A. Wrigley
(1978), da: " . .. demografski prehod ni bil premik iz situacije,
v kateri je bila rodnost
nekontrolirana, v situacijo s preudarnimi
omejitvami kontrolirane rodnosti, pač pa
premik od sistema kontrole preko družbenih institucij
k odnosom, za katere je značilna
posameznikova avtonomna odločitev pri uravnavanju
rodnosti." (str. 148)
Seveda pa to spet ne pomeni, da so se moški
in ženske v preteklosti mehanično
podrejali družbenim normam . Pač pa so v preteklosti posameznikovo ravnanje
usmerjali dejavniki, kot npr . verski nauki in moralni zakoni, pravo, izobrazba, običaji in
tipi družinske organizacije, ki so vsi skupaj in vsak zase vzpodbujali k visoki rodnosti.
To, kar je novo, torej niso poskusi omejevanja rojstev, marveč rušenje tabujev ter pravice
in možnosti, kijih imajo sodobni ljudje, da avtonomno, po svoji presoji in potrebah, ne
da bi bili izpostavljeni pritiskom okolja, rešujejo probleme v zvezi z rojevanjem .
Takšno razmišljanje
pa nas pripelje do nekaterih novih teoretičnih spoznanj :
namreč, da rojevanje ni končni cilj, ampak ga lahko razumemo tudi kot strategijo, s
katero posamezniki in družina kot skupnost ohranjajo kontinuiteto in si zagotavljajo
obstoj. Strategije so diferencirane rešitve, ki jih ljudje, moški in ženske, dvojice in
družinske skupnosti izbirajo in uporabljajo zato,
da na najboljši možni način zadovoljijo
svoje potrebe in rešujejo svoje probleme
. Strategije niso vedno in nujno načrtovane in
preračunane na končni uspeh, lahko so tudi izraz običajev in navad, izkušenj in
ustaljenih praks, stkanih v različne vzorce obnašanja
. (P. Bourdieu 1976)
Teorija "medgeneracijskega pretakanja blaginje"
Uporaba koncepta družinske strategije v analizi vzorcev reproduktivnega obnašanja
odpira nove možnosti za raziskovanje in povezovanje
dejavnikov na makro (družbeni)
in mikro (individualni, družinski) ravni . Med poskusi takšne teoretične posplošitve
gotovo zasluži posebno pozornost J. C. Caldwellova (1982) teorija o "medgeneracijskem
pretakanju blaginje". "Visoka ali nizka rodnost je rezultat ekonomske koristnosti za
posameznika, dvojico in družino (...)
Racionalnost visoke ali nizke rodnosti je odvisna
od družbenih pogojev, predvsem od smeri
"medgeneracijskega pretakanja blaginje" .
(str. 152) To je od pretakanja materialnih in nematerialnih
virov (delo, denar, dobrine,
26

usluge, ljubezen, varnost) od starejše k mlajši generaciji ali nasprotno, to je od mlajše
k starejši. J. C. Caldwell meni, daje visoka rodnost v tradicionalnih družbah prilagojena
domačemu, gospodinjskemu načinu proizvodnje, pri kateri je količina virov, ki se
pretakajo od mlajše k starejši generaciji večja kot nasprotno. Starejše generacije dobijo
več, kot vlagajo, zato je "optimalna" velikost družine, ki jo omogoča strategija visoke
rodnosti, večja .
Strategija visoke rodnosti je zato možna in uporabna samo v družbah, ki podpirajo
in legitimizirajo domačo proizvodnjo, to je v družbah, v katerih kulturne norme dajejo
prednost družinskim pred individualnimi težnjami in v družbi, ki je dovolj monolitna,
da lahko kontrolira in sankcionira morebitne odmike od predpisanega obnašanja . (A .
Saporiti, v tisku) .
Nadalje je strategija visoke rodnosti uporabna in možna v družbeni organizaciji, ki
je zgrajena na maskulinitetnem in senioritetnem principu, kar pomeni, daje odločanje
o produkciji in reprodukciji izključno privilegij starejših moških. Kot bomo videli, je
prav ta zadnji pogoj izredno pomemben za razumevanje nizke rodnosti . Ker se bomo k
temu še vrnili, je za sedaj dovolj, če rečemo, da temelji legitimizacija ekonomske
racionalnosti visoko rodnostnih strategij na tem, kar J. C
. Caldwell (1981) imenuje
"kulturno superstrukturo" družinskega načina proizvodnje, to pa je spet povezano s
splošno superstrukturo tradicionalnih družb, ki so močno segmentirane po spolu,
starosti, zakonskem stanu, poreklu in odnosih .
Strategija visoke rodnosti pa preneha biti racionalna, brž ko morajo starejše
generacije vlagati v mlajše več, kot lahko dobijo v povračilo . Po J. C
. Caldwellu se
resnični prelom v rodnostnem obnašanju zgodi šele, ko starejše generacije ne morejo
več kontrolirati umeščanja mlajše generacije na trg delovne sile in ko se z uvedbo
kapitalističnega načina proizvodnje ukine tradicionalni monopol starejših moških v
kontroli produkcije in reprodukcije . To ima za posledico spremembe v ekonomskih
odnosih znotraj družine, ki povzročajo preobrat v "medgeneracijskem pretakanju
blaginje", zato postanejo strategije visoke rodnosti neracionalne .
Vendar bi bilo popolnoma napačno, če bi teorijo o "medgeneracijskem pretakanju
blaginje" omejili samo na njene ekonomske sestavine. Spremembe v proizvodnih
odnosih so le eden in še zdaleč ne edini pogoj za preobrat v pretoku blaginje. HIjuč za
razumevanje sprememb v reproduktivnem obnašanju prebivalstva namreč niso
ekonomski, pač pa neekonomski dejavniki, ki so poleg tega tudi vzrok za nemoč in
neučinkovitost intervencij pri spreminjanju reproduktivnih strategij .
Preobrat v "medgeneracijskem pretakanju blaginje" je možen samo v čisto določenih
proizvodnih odnosih, ko se ekonomija nuklearne družine dokončno osamosvoji od
sorodniških mrež, to pa je nadalje povezano s spremembami v čustvenem ravnotežju
družine. Z drugimi besedami, ekonomska nuklearizacija sodobne družine je rezultat
podobne nuklearizacije afektivnih odnosov znotraj družine, ali, kot je napisal V. N .
Thadani (1978) : ". ..Radikalne spremembe v odnosu starši-otrok, so temeljni dejavnik
pri (čustvenem op . K B.) stapljanju nuklearizirane družine, preobratu v medge-
neracijskem pretoku blaginje in upadanju rodnosti ." (str. 471) .
Opisana teorija se neverjetno dobro sklada z nekaterimiteoretičnimi in empiričnimi
usmeritvami v sociologiji družine . Pri tem imam v mislih predvsem novejši "čustveni
pristop (sentiment approach), ki so ga prvi uvedli in razvili zgodovinarji. To, kar
Caldwell imenuje "emocionalna nuklearizacija" je lahko rezultat mnogih procesov, ki v
svojih posledicah konvergirajo v družini . Ločitev drufinskega jedra in njegova čustvena
ter ekonomska emancipacija ; naraščajoči "čustveni individualizem" in zavest, da je
družina afektivna skupnost, ki jo je treba varovati pred zunanjimi "vsiljivci" (E . Shorter,
1975: 227); "romantična revolucija", ki je poudarila čustvene in enakostne vidike
partnerskih in družinskih odnosov in s tem porušila temelje tradicionalne
patriarhalnosti; "odkritje materinstva" in materinske ljubezni ter spremenjen pomen
starševstva, " ... tista resnična revolucija čustev, revolucija, ki se po svojem pomenu lahko
meri s francosko revolucijo ali industrijsko revolucijo" (Ph. Aries, 1980: 645) in jo po
Ph Ariesu imenujemo "odkritje otroštva", so oblikovali odnose v katerih se je vsa
27

čustvenost osredotočila na družino in predvsem na otroka. Materijalno in psihološko
vlaganje v otroka je postalo imperativno
.
Spremembe na individualni in družinski ravni pa so potekale nekako vzporedno s
strukturalnimi spremembami na makro-družbeni ravni (urbanizacija, socialna
mobilnost, množično šolanje itn .). Vendar se nobena sprememba, niti na makro niti na
mikro-individualni-družinski ravni, ne bi mogla uveljaviti, če ne bi bili rezultati teh
sprememb v skladu z zahtevami kapitalistične proizvodnje in moralo, ki je zahtevala .
iniciativo, individualizem, samostojnost. Kolektivistične vrednote so se morale umakniti
posamičnim interesom, participacija v kolektivni proizvodnji, visokemu
vrednotenju
individualnega dela.
Za spreminjanje reproduktivnih strategij so torej
zlasti pomembni trije procesi . Prvi,
erozija moči starejše moške generacije, ki
je
v tradicionalnih družbah imela oblast in
kontrolo nad produkcijo in reprodukcijo v
družini ; drugi, spremenjen pomen otroka .
Oboje pa je najtesneje povezano še z tretjim procesom, ki ga lahko na kratko imenujemo
spremenjen položaj ženske. Vsi trije procesi
nasprotujejo visoki rodnosti. Obrnili so
smer "medgeneracijskega pretakanja blaginje" do te mere, da so otroci (več
otrok)
postali ekonomsko in psihološko breme za svoje starše
.
"Stoletje otroka" v zatonu
V preteklosti se je rodilo več, otrok . Vanje, v primerjavi z današnjo družino niso
veliko vlagali, "Medgeneracijski pretok
blaginje" je bil odločno usmerjen od mlajše k
starejši generaciji. Na koncu 18. stoletja
pa zaznamujemo premike, ki sojih povzročile
strukturne spremembe v proizvodnji in
porajanje nove družinske ideologije . Pretok
materialne in nematerialne blaginje se je preusmeril od starejše k mlajši generaciji, to
je od staršev k otroku. Osnovna vloga staršev je postala socializacija otroka in njegovo
umeščanje v družbeno strukturo (soziale
Placierung). Otrokov uspeh je postal cilj,
pomoč pri doseganju tega cilja pa dolžnost staršev, ki temu ciklu prilagajo svoje
življenjske strategije .
Nikoli v preteklosti se starši niso toliko ukvarjali s svojimi otroci kot danes . Razvoj
stroke, še zlasti pedagogike, psihologije in medicine, je staršem postavil visoka merila
za nego, vzgojo in otrokovo izobraževanje
. Vse to pa zahteva vlaganja v obliki denarja,
časa, fizične in psihične energije . Vendar so
to omejene količine, kijih ni možno po volji
raztezati, povečevati njihovega obsega, in prav to je razlog, da je treba z njimi ravnati
skrajno racionalno, kar naravnost "vsiljuje" strategije nizke rodnosti. "Ljudje določijo
število otrok, ki jih želijo imeti tako,
da primerjajo zadovoljstva in koristi, ki jih dobijo
od dodatnega otroka z denarnimi in psihološkimi stroški za tega otroka." (J. Malačič,
1985: 103) .
Zaenkrat nimamo instrumentov, s katerimi lahko zanesljivo merimo nematerialne
"stroške" (porabo časa in energije) za otroka, ki še zlasti bremenijo matere . Lahko pa
ugotovimo - in zato imamo dovolj empiričnih podatkov - da ti stroški še vedno naraščajo
in že presegajo zmogljivosti ter pripravljenost
obeh staršev da "plačata" takšno "ceno" .
Posledica tega je omejitev števila otrok .
Koristi, ki jih imajo današnji starši od svojih otrok so pretežno socialne in čustvene
narave. Ko smo ženske spraševali,
zakaj si želijo otroka ali še enega otroka, so
odgovarjale, da bi to želele, ker je ljubezen
med materjo in otrokom najpopolnejša, ker
bi želele z otrokom deliti, kar imajo in kar
znajo, da v starosti ne bodo osamljene (K
Boh, 1975). To pa so ptrebe, kijih današnje ženske (in moški) lahko zadovoljijo s samo
enim otrokom, še posebno, ker lahko z veliko verjetnostjo računajo, da jih bo otrok
preživel.
Dandanes v industrijsko razvitih delih sveta starši nimajo prav nobene motivacije za
to, da bi imeli več otrok . Imajo pa več razlogov za to, da jih imajo čim manj . Poleg tega
jim sodobna znanost in tehnologija omogočata, da imajo prav toliko otrok, kolikor sijih
želijo in kadar si to želijo. V kolikor pa menijo,
da razmere niso primerne za rojevanje,
lahko z rojstvi odlašajo ali se otroku sploh odpovejo
.
28

Upadanje rodnosti v Evropi je bilo po Ph
. Ariesovem (1980) mnenju posledica
ogromnih materialnih in čustvenih vlaganj v otroka, ki niso imela primere v zgodovini .
In prav zato, ker otrok za svoj razvoj in uspeh rabi vse razpoložljive vire, je v interesu
otroka in staršev, da teh virov ne "drobijo", se pravi da jih ne delijo med več otrok . To
pa je možno doseči samo z zmanjševanjem "optimalne" velikosti družine s strategijo
omejevanja rojstev .
V industrijski civilizaciji je obveljala norma majhne družine z največ dvema
otrokoma. To je bil družinski "optimum" ob katerem je bilo še možno vzdrževati
ravnotežje med "stroški" in "koristmi" . Nove generacije, tiste pod 40let : " . .. pa nas peljejo
v novo obdobaje, v obdobjev katerem bo otroku odmerjeno še (op. K B.) manj prostora."
(Ph. Aries, 1980: 654). Starševstvo je postalo le ena od možnih ne pa obvezna vloga
današnjih žensk in moških, vloga ki zahteva velika vlaganja, ki starše obvezuje in omejuje
njihovo svobodo .
Starševstvo je v nasprotju z novimi opredelitvami partnerskih odnosov, ki so raz-
vezljivi, se lahko poljubno prekinjajo in spreminjajo. Starševstvo pa je trajno obve-
zujoče . "Lahko imamo bivšega partnerja, bivšo službo, ne moremo pa imel bivšega
otroka." (A. Rossi, 1974: 108) Moški in ženska lahko prekineta neuspelo partnerstvo,
lahko vzpostavita nove odnose z drugimi partnerji, toda če se odločita, da bosta imela
otroka, ni več nobenega "izhoda", pa četudi utegne v določenem obdobju življenja
starševstvo postati nezdružljivo s partnerstvom, poklicem ali drugimi življenjskimi
potrebami in težnjami. Z drugimi besedami, (neobvezno) starševstvo je stopilo v
tekmovanje z drugam enakovrednimi cilji in s tem izgubilo svoj primat.
Vedno večje dvojic, ki odlašajo s starševstvom, se odločajo za enega samega otroka
ali se otrokom zavestno in hote odpovedujejo. Lahko, daje to le trenuten pojav, vendar
je bolj verjetno, da se v tem ;že kažejo prvi znaki novega vzorca reproduktivnega
obnašanja, ki na pragu v post-moderno družbo pomeni konec "stoletja otroka" .
Ženina "dvojna navzočnost" in materinstvo
Med pomembne dejavnike nizke rodnosti sodi tudi spremenjen položaj in vloga
ženske. Poudarili smo pomen, ki ga ima za izbor reproduktivnih strategij slabitev
patriarhalne avtoritete in monopolni položaj moškega pri kontroli produkcije in
reprodukcije. S tem ko se je proizvodnja ločila od domačega gospodinjstva in se je
odločanje v proizvodnem procesu preneslo v izvendružinske ustanove, pa je moški tudi
v reprodukciji izgubil svoj ekskluzivni vpliv. K temu sta prispevali še ekonomska
emancipacija žensk in demokratizacija odnosov med spoloma v m izven družine .
Kova industrijska proizvodnja in razvoj terciarnega sektorja so zahtevali več delovne
sile, kar je imelo za posledico masovno vključevanje žensk v plačano delo in krepitev
njihove ekonomske, socialne in psihološke avtonomije. Prav nič ne pretiravamo če
rečemo, da imajo današnji ljudje kontrolo nad reprodukcijo in da je odločanje za ali
proti rojstvu otroka postalo ne le privatna družinska zadeva, marveč in predvsem ženina
osebna in zavestna odločitev .
V tradicionalnih družbah je ženin položaj opredeljen z njeno materinsko vlogo. gele
ko žena rodi otroke (po možnosti sinove) in postane mati večjega števila otrok, postane
član moževe družine . Nasprotno, ima današnja žena v razvitih okoljih celo vrsto drugih
opcij. Svoj položaj in materialno sigurnost si lahko zagotovi na druge načine, z
izobraževanjem, poklicem, sodelovanjem v družbenem življenju inpolitiki. Materinstvo
je njena "intimna" vloga, za katero se lahko odloči ali pa tudi ne, ne' da bi bila za to
"kaznovana" .
Sodobna žena ima različne vloge v in izven družine, zato govorimo o njeni "dvojni
navzočnosti" (L . Balbo,1978) pa tudi o njeni dvojni obremenjenosti, kajti vsaka njena
vloga zahteva vlaganja v času in energiji . To ženo naravnost sili,, da racionalno alocira
in deli vire. Čim večje so ženine "izven" družinske potrebe in aspiracije, bolj verjetno je,
da bo materinstvu dodelila manjši delež. Podatki raziskave med dvojicami brez otrok v
Zvezni republiki Nemčiji so pokazali, da visoke poklicne aspiracije in visoka merila za
29

starševstvo povzročajo konfliktne situacije, ki jih žene pogosto rešijo, tako, da se
odpovejo otroku (R. Nave-Herz, 1988)
Neskladje med internimi (družinskimi) in eksternimi (izven družinskimi) vlogami
lahko
različno
vplivajo na izbor reproduktivnih strategij, ker je odločitev za ali proti
rojstvu otroka v končni konsekvenci odvisna od zaznave teh vlog ter starševskih norm.
Opažamo, da se zvišanjem izobrazbe žensk in z višanjem njihovega poklicnega statusa
ter večjo udeležbo v javnem življenju spreminjajo tudi njihove preference. Za ženin
individualni izbor reproduktivnih strategij je prav tako pomembno razmerje med
"koristmi", ki jih žena ima (ali pričakuje) od svojih otrok (ekonomske, socialne,
psihološke) ter
viri, ki jih mora vanje vlagati. To razmerje pa je,
kot ugotavljamo : " . ..
dandanes vedno bolj v škodo ženske." (A. Saporiti, v tisku) in to navkljub razviti mreži
ustanov, ki naj bi s svojimi dejavnostmipomagale blažiti neskladja, ki nastajajo zaradi
ženice "dvojne navzočnosti" .
Podružbljanje stroškov reprodukcije z uvajanjem pravnih, varstvenih, zdravstvenih
in izobraževalnih institucij lahko samo delno zmanjša obremenitev staršev in s tem blaži
konfliktne situacije, ne more pa jih odpraviti . Zmanjšuje se samo tisti del "stroškov", ki
so merljivi v denarju in času, ne more pa spremeniti percepcij, norm in vrednot, na
katerih temelji sodobna družinska ideologija, zato so te institucije potrebne, vendar niso
zadostne za spreminjanje reproduktivnih strategij .
Optimalna slovenska družina v krizi
Sodobni tip reprodukcije v Sloveniji kaže enaka znamenja zmanjšane rodnosti kot
v drugih evropskih deželah. Kljub temu je bil neto koeficient reprodukcije v Sloveniji
vse do konca 70-tih let nekoliko nad 1, kar je
še
zagotavljalo enostavno reprodukcijo
prebivalstva. (J. Malačič,1985 : 209) V zadnjih letih rodnost spet upada in demografi že
opozarjajo na probleme, ki utegnejo ogroziti njen razvoj .
Na osnovi dosedanje razprave lahko sklepamo, da je tudi v Sloveniji prišlo
do
preobrata v "medgeneracijskem pretakanju blaginje" in do rušenja ravnotežja
med
"koristmi" in "stroški" za otroka . Samo s strategijo nizke rodnosti lahko slovenska
družina doseže "optimalno" velikost in se na ta način prilagaja svojim zahtevam in
možnostim.
Manjše oscilacije v krivulji rodnosti smo opazili že v preteklosti, toda to so bili le
manjši premiki, ki niso bistveno spreminjali demografske slike prebivalstva . V zadnjem
času pa so se življenjske razmere temeljito spremenile. Delovnih mest je vedno manj,
narašča nezaposlenost mladih, mladi si ne more] o sami zagotoviti materialne eksistence,
življenjski stroški so že daleč presegli ekonomsko zmogljivost družin, stanovanja so
postala takorekoč nedosegljiva, socialne varnosti ni. Ljudje postajajo nemirni in
nesigurni in nobenega dvoma ni, da vplivajo takšne razmere na odločitve v zvezi z
rojevanjem .
Toda bilo bi preveč enostavno, če bi današnje strategije nizke rodnosti razumeli
samo kot odgovor slovenske družine na obstoječo ekonomsko krizo. Današnje razmere
in brezizglednost res ne motivirajo k rojevanju otrok, toda upoštevaje svetovne trende
je bilo sedanje upadanje rojstev pričakovano in ni samo posledica ekonomskega stanja
pri nas, pač pa vseh tistih modernizacijskih procesov v družini in družbi, ki so pripeljali
do spremembe v reproduktivnem obnašanju in o katerih je bilo že govora v prejšnjih
poglavjih tega prispevka. Menim, da ne bom naredilavečje napake, če tvegam hipotezo,
da bi do upadanja rojstev v Sloveniji prišlo, tudi ko in če ne bi bilo današnje krize . Ni
pa izključeno, celo zelo verjetno je, da je današnja kriza upadanje rojstev še pospešila .
Vsaka krizna situacija zahteva prilagoditve in vemo, da se spremembe vedenjskih
vzorcev oblikujejo na istih temeljnih orientacijah in prioritetah, ki so jih ljudje osvojili
v normalnih razmerah (O . Hultaker, 1983). Iz tega torej sledi, da se bodo vzorci
reproduktivnega obnašanja, ki so se oblikovali v preteklosti (pred kriznim obdobjem)
in so bili rezultat spleta ekonomskih, socialnih in psiholoških dejavnikov v procesu
modernizacije družbe in posameznika, in ki so družini pri "optimalni" velikosti
30

zagotavljali uravnovešen odnos med potrebami in viri, "koristmi" in "stroški", da se bodo
tisti vzorci ohranili tudi v kriznem obdobju
s tem, da se utegne "optimalna" velikost
družine še naprej zmanjševati .
Namesto zaključka
Danes se večina strokovnjakov strinja,
da se je prehod od visoke k nizki rodnosti v
Evropi odvijal v zelo različnih družbeno-ekonomskih, institucion
alnih ,
kulturnih in
demografskih pogojih. Vsi pa ugotavljajo, da vendarle obstoja neka splošna razlaga za
pojav upadanja rojstev. Menijo, da seje v določenem
trenutku evropske zgodovine začel
proces, ali bolje verižni proces tako, da so spremembe v reproduktivnih vzorcih imele
za posledico (ali so bile vzrok) druge družbenem individualne spremembe, ki so postale
temelj, na katerem se je izgrajeval nov vrednostni
sistem; ta pa je postal odločilen pri
upadanju rodnosti. In samo v t
akšnih okoliščinah so lahko tudi sodobne kontracepcijske
metode doživele ugoden sprejem in široko uporabo
.
Lahko torej povzamemo, da ne zgolj ekonomske,
ne zgolj družbene, politične ali
individualne
družinske spremembe še niso vzrok za upadanje rojstev
. Upadanjerojstev
je sestavina, je neločljivi del celotnega modernizacijskega
procesa, je reakcija ljudi na
spremenjene življenjske pogoje
in dejavnik pri njihovem spreminjanju.
In prav ta
zapletenost, odvisnost, večslojnost
pojava je tudi vzrok za to, da ostajajo poskusi
vplivanja na rodnostno obnašanje brez pravega učinka, saj se sploh ne morejo dotakniti
bistvenih vidikov tega procesa .
O možnostih in omejitvah prebivalstvene politike in ukrepih za rehabilitacijo
rodnosti ne moremo govoriti
. Podrobnejša razprava bi presegle okvire tega prispevka.
Dovolj bo, če ugotovimo, da so ukrepi,
ki se jih poslužujejo prebivalstvene
politike
(eksplicitne in implicitne) v glavnem usmerjeni
k izboljšanju življenjskega standarda
posameznikov in družin (ne pa tudi
k izboljšanju kvalitete življenja ljudi!) in da
poskušajo to doseči s podružbljanjem reprodukcije, kar v konkretnem primeru pomeni
:
več materialne skrbi za družino, zaščito matere pri delu, porodniški dopust, reševanje
stanovanjskega problema, izboljšanje zdravstvenih storitev, uvajanje otroškega varstva
itn. Skratka, promocijo institucij
družbe blaginje, ki prav v tem času doživljajo hudo
kritiko, ker ne le, da nimajo in ne morejo imeti
večjega vpliva na rodnost, marveč ne
morejo zadovoljivo izpolnjevati niti svojih osnovnih
nalog pri zadovoljevanju človekovih
potreb
. Še posebej pa to velja v naših, do skrajnosti omejenih materialnih
pogojih
življenja.
V sedanjih razmerah je nerealno pričakovati,
da bi se problemi v zvezi z rodnost o
lahko reševali po starih ustaljenih obrazcih. Prisilni ukrepi so nesprejemljivi
(in
navsezadnje tudi neučinkoviti!), nova večja
vlaganja v podružabljanje reprodukcije pa
niso verjetna, kakor tudi ni verjetno, da bi
s takšnimi ukrepi -
tudi če bi jih udejanili-
spet vzpostavili ravnotežje in premaknili
mejo "optimalnosti" družine na višjo raven.
To pa še zdaleč ne p
omeni, da bi si smeli privoščiti varčevanja na področju
podružbljenja reprodukcije. Pomoč našim družinam ni več samo vprašanje zviševanja
rodnosti (čeprav tudi teh posledic ne bi smeli zanemariti), ampak je nujna za preživetje .
In navsezadnje, "optimalnega" prebivalstva ne
opredeljujemo samo z njegovo velikostjo .
V sodobnem svetuje pomembna predvsem kvaliteta
ljudi. Zato prebivalstvene politike
ne bi smeli razumeti samo kot napor za povečanje prebivalstva, marveč tudi kot del
skrbi za kvalitetno življenje, za dviganje ravni zadovoljevanja eksistenčnih in
eksistencialnih potreb ljudi .
LITERATURA
Aries, Ph.: Centuries of Childhood. A Social History of Family Life. Viking,N. Y . 1965
-Zwo Successive Motivations far the Declining Birth Rate in West
. Population and Development Review .
Vol. o. No. 4, December 1980: 645-650.
Balbo, L
: La doppia presenza. Inchiesta 32,1978, 2.6.
31

Bernhardt, E. M.: Changing Family Ties, Women's position and Low Fertility. Conference on Women's
Position and Demographic Change in the Course of Development . Asker, Oslo 1988: 99-122.
Boh, K.: Psihosocialni faktorji v načrtovanju družine . ISU. Ljubljana,197S.
- Optimalna obitelj i natalitet . Beograd. Marksistčka misao 3/85 : 77-87.
Bourdieu, P.: Marriage Strategies as Strategies of Social Reproduction . kn: Poster,R and Ranum, O. (eds .)
Family and Society. Selection from the Annalss: Economies, Societies, Civilizations . J
. Hopkins. Un .
Press, Baltimore 1976 .
Cain, M .: Patriarchal Structure and Demographic Change. Conference on Women's Position and Demo-
graphic Change in the Coruse of Development. Asker, Oslo 1988: 19-41.
Caldwell, J. C: The Mechanisms of Demographic Change in Historical Perspective . Population Studies .
Vol. 35. No . 2.1981: 5-27.
-Theory of Fertility Decline. Academic Press. London -New York. 1982 .
- The Wealth Flow Theory of Fertility Decline. IN: Hohn, G and Mackensen, R. (eds.) : Determinants of
Fertility Trend Theories Re- examined. Ordina Ed. Liege 1982 .
Hawthorn, G .: The Sociology of Fertility. Collier-Macmillan Limited London. 1970.
Hultaker, O.: Family and Disaster. International Journal of Mass Emergencies and Disasters. Vol . 1. No. 1.
March 1983.
Julemont, G: Statut de la femme et position de l'enfant. Antinomie ou complementarite . La contraception
comme variable intermediaire. Conference On Women's Position and Demographic Change in the
Course of Development. Oslo 1988: 123-152.
Mackenroth, G .: Bevolkerungslehre. Theorie, Soziologie und Statistik der Bevolkerung . Springer Verlag .
Berlin-Gottingen - Heidelberg. 19S3 .
Malačič, J .: Sodobno obnavljanje prebivalstva in delovne sile . Državna založba Slovenije, Ljubljana 1985 .
Nave-Herz,R : Kinderlose Ehen. In: L'üscher, K Schultheis, F. Wehrspaun, M. (Hg.): Die "postmoderne"
Familie. Familiale Strategien und Familienpolitik in einer Ubergangszeit . Universitatsverlag Konstanz .
1988: 193-200.
Organski, A. F. K et al.: Births, Deaths, and Taxes. The Demographic and Political Transition. Univ. of
Chicago Press. Chicago 1984.
Postman, N.: Das Verschwinden der Kindheit . S. Fischer. Frankfurt/Main 1983.
Saporiti, A.: Fertility trends in Europe. In: Boh, K et. al. (eds.) Changing Patterns of European Family Life .
Routledge (v tisku) .
Sauvy, A .: General Theory of Population. Weidenfeld and Nicholson. London, 1966.
Shorter, E.: The Making of the Modem Family
. Basic Books. N. Y . 1975 .
Thadani, V. N:The
logic of sentiment
: The Family and social change. Population and Development Review .
Vol. 4. No
. Z. Summer 1979:137-152
Tilly, G
: Tire historical study of vital process. In: Tilly, C. (ed.) Historical Studies of Changing Fertility .
Princeton Univ. Press
. Princeton. N.J. 1978 .
Wrigley, E
. A .: Fertility strategy for the individual and the group . In: Tilly, C.: op. cit. 1978.
32