PORTRET AKTIVISTKE
OSEBNI PODATKI: FRAN-ClŠKA POČERVINA, roje-na BUČAR 11. avgusta 1905 v Zeleni jami. Sedaj stanuje v Kvedrovi 15, Ljub-Ijana. Končala je srednjo tehnično šolo ženske ohrti
1.    SLIŠALI   SMO,  DA STE   BILI   MED   VOJNO AKTIVISTKA!
Kot aktivistka sem začela de-lovati julija leta 1942. Najprej sem sodelovala s Francko Ose-njak, ki je bila rajonska obvešče-valka in s Katarino Jurkovič, ki je imela mlekarnico (Javka)- Z aktivisti sem se povezala, ko sem delala v Satuinusu. Raznašala sem brošure in partizanske daso-pise. Z borci sem se povezala oktobra 1942 kot obveščevalka. Pošto sem nosila za Gubčevo, Cankarjevo in Tomšičevo bri-gado (Catež, Juika vas, Podtu-ren, Straža). Med vojno sem bila vedno bolj zase, zaradi konspi-racye. Iz .^iribov v dolino" ni-sem, prenašala vesti in jih širila, ker sem bila večkrat izdana in zaslišena.
2.   ALI  JE TUDI  VAŠ MOŽ     SODELOVAL     Z VAMI?
Moj mož Cene Počervina, po poklicu raesar, je bil med vojno skladiščnik partizanske muni-cije. Leta 1916 se je boril na Ti-rolskem vse do konca vojne — 10. januarja je odšel v boj na Ko-roško. Mož ima spomenico iz prve in druge vojne.
3. POVEJTE NAM KAJ VEČ O VAŠEM NAJSTA-REJŠEM SINU, KI JE PA-DEL TIK PRED KONCEM VOJNE!
Moj najstarejši sin Vinko je kot 154etni otrok odšel leta 1940 v Kraljevo v pilotsko šolo. V Cačku je bil ujet od Nemcev. Kot vojni ujetnik je moral v Nuernberg. Zelo sem se bojevala, da bi sina spiavila iz taborišča. Okrog sebe sem zbrala skupino, ki je pogrešala svoje soiodnike. Zbrali smookoli lOOpodpisovo pogiešancih. Te podpise smo ne-sli naravnost k Robottiju, ki je bil gencral vojaške oblasti za celo Ljubljano. Podpisati smo morali ncke papirje v italijan-ščini, ne da bi jih sploh razu-meli. Sele potem, ko jc prišel vlak iz Nuerberga in ko je moral sin v karanteno na Reko, nam je bilo jasno, kaj smo podpisali: Odslej bodo v rokah italijan-skega štaba! Sedaj se je bilo tre-ba ponovno bojevati, da bi dobi-la sina z Reke. Morali smo iskati pomoč pri italijanskem polkov-niku Brami. Nekega dne sem do-bila telegram, da prihaja ,,Ciri-ni", ne pa Počervina! Odšla sem naravnost k Brami. Bila sem uža-ljena, da so moj priimek poro-manili. Dne 28. novembra 1941 točno opolnoči se je sin vrnil iz karantene. Še isto noč ga je akti-viral Albeit Ambrožič za delo v mladinski organizaciji. Z mla-dinci je sodeloval do maica 1. 1942, dokler ni bil izdan ,,od farovža". Kaiabinjerji so ga od-peljali v ujetništvo v Gonais. Tam je trpel kot pes. Ležal je na betonu brez hrane. Dobil je vnetje srednjega ufesa. Oglušel je in oslepel. Odpeljali so ga v civil-no bolnišnico v Treviso (OSPE-DALE CIVILE Elena di Savoia), ker sem prosila za pomoč pri-marija Zuccardija. Zuccardi je bil antifašist, zato je tudi poma-gal mojemu sinu. Operiral ga je in opeiacija je uspela: 5. apriJa se je vrnil v Ljubljano in se po-novno vključil v mladinsko alcci-jo, dokler ni odšel v paitizane. Na Turjaku so ga ,,beli" ujeli in ga zaprli. Tu je bil tcden dni, do-kler niso prišle partizanske bri-gade in postojanko uničile. Od-šel je v Kočevje in se priključil Sercejevi brigadi. Delal je kot politični delegat v kamniški oko-lici. Na njegovo glavo je bila raz-pisana visoka nagrada. V gozdu
nad Kamnikom je bil v neki hiši ubit. Tam se je namreč skrival, dokler ga 23. januarja 1. 1945 ni izdala neka ženska. Hišo je ob-kolilo okolj 50 laztigancev in nemških orožnikov. O sinovi smrti mi je pisal Franc Golob, poveljnik narodne milice.
4.  kaj ste delali po osvoboditvi?
Po vojni sem bila neprestano zaposlena in aktivirana. Leta 1945 sem bila predsednica AFZ za Zeleno jamo, nato predsed-nica za agrarno reformo, pred-sednica preskrbe na tetenu. Za vse to imam občinsko priznanje. Dolgo let sem vodila ekskurzjje, ki jih je oiganizirala Zveza bor-cev.
5.       POVEJTE      NAM KAKO     ANEKDOTO    IZ NOB!
Imela sem težko preizkušnjo. Morala sem odnesti-pismo k neki ženski, katere niscm poznala. Vedela sem le, da stanuje na koncu Šiške. To pa je bilo bore malo. Previdno sem spraševala, da je ne bi razkiila - in sebe tudi! Taktat so bili hudi časi; en sam nepreviden gib in po tebi je bilo. Ko sem jo po dolgem iska-nju končno našla, sem izrekla njeno ime. Odpeljala me je za hišo. Dala sem ji pismo. Odpila ga je - bil je popolnoma prazen list. Nekaj trenutkov je gledala vanj in mi dala znak, da lahko grem. Ko sem videla prazen list, sem bila globoko uža(jena. Mi-slila sem, da se kdo norčuje z mano. Pozneje sem zvedela, da je bilo pismo napisano - z mle-kom. Ce ga postaviš nad visoko temperaturo, se mleko stopi in črke izstopijo, da ga lahko pre-bereš.    t
6.  KAKO SE POČUnTE SEDAJ?
Počivam, čeprav bi lahko še sodelovala. Iz hude stiske mi je pomagala Zveza borcev in invali-dov Moste-Polje. Leta 1972 sem dobila dvosobno stanovanje v Kvedrovi 15.
O vseh dogodkih o katerih sem pripovedovala in bi bilo moč napisati knjigo, imam do-kumente in lahko vse potrdim. Vsi ti orumeneli lističi, slike, te-legrami, vse to je del mene. To so dokazi za malo družinsko zgodovino.