O Z A D J E P R E Š E R N O V E G A P I S M A I Z L E T A 1 8 3 6 Č E L A K O V S K i-; M U Prešernovo pismo z dne 22. avgustu 1836 je zanimivo iz več razlogov; bilo je. zlasti še mesto, k jer je govora o »Krstu pri Savici», večkrat komentirano,1 toda število nasprotujočih si razlag nikakor ne priča o dokončni rešitvi proble- ma. Pri izrekanju sodb o nekaterih stavkih moramo biti še posebno previdni, ker je pismo mestoma pisano v samih naznakah, ki so bile razumljive piscu in naslovljencu, a so nam vse doslej ostale zabrisane zaradi finega namigavanja , premalo znanega ozadja in prevelike časovne odmaknjenosti . Danes pa moremo žc z vso prepričevalnostjo razložiti nekatera sporna mesta, seveda in predvsem s pritegnitvijo virov za takra tne slovanske medsebojne odnose — Čelakovskega korespondenco,3 iz katere držijo vodilne nitke tudi v Prešernovo pismo. I. HRANA IZ KORENINIC IN KOBILIC Jaz kot na jbol j majavi trs v puščavi kranjske literature, bi ko drugi Janez povzdignil glas in oznanjal Mesijo; samo farizej i in pismarji mi ne dado do besede, tudi mi hrana iz koreninic in kobilic prav nič nc godi.« — To mesto v Prešernovem pismu, polno podob, poseben, zustrt način informiranja z nami- gavanjem na svetopisemske zgodbe, priča dovolj zgovorno, da se skriva pod kopreno navidezne ironije grenko jedro, krvava resnica, osebna zagrenjenost. Lahno cikanje na »hrano iz koreninic«, ki meri na znano mesto v Markovem in Matevževein evangeliju,3 pu vzbuja takoj v začetku sum. Oba evangelista go- vorita namreč malo drugače — »njegova (Janezova] jed so bile kobilice in dioji meda. Ali je netočnost v citiranju zavestna ali pa stoje tam koreninice le pomotoma, kakor n. pr. v Krstu pri Savici verz »sloveča H e r o . . . v Abidi«? Ključ h gornjim besedam, kakor tudi k temu vprašanju daje v Prešernovem pismu zadnj i odstavek, ki se zdi prvi hip, ko da nima sploh nobene zveze z gornj imi zastrtimi besedami. Razvozlavajoči stavki se glasč v prevodu: »Veseli mc, da se ni potrdila beležka, ki smo jo brali o Vas [Čelakovskem| v Allgemeine Zeitung: jaz zase ji tudi že od vsega početka nisem verjel. Kako napreduje vaša čebelica? Kaj delu črkar Папка? Ali ni Vaša Muza po tistem |dogodku| nobenega večjega samostojnega dela na svitlo dala?« Za pravilni komentar tega mesta moramo seči malo globlje v takratne literarne in kul turne razmere, kajt i z odkrit jem ozadja postane tudi Prešernovo namigavanje bolj jasno. Beležka, ki so jo v Ljubljani brali o Čelakovskem, je bila priobčena \ časopisu »Augsburger Allgemeine Zeitung« 7. j anuar ja 1836 in se je glasila:4 »Pismo iz Praçe v Berliner Blätter oznanja, da so zaprli urednika nemškega in češkega političnega lista, profesorja Gerleja in Čelakovskega.« V Ljubljani je ta vest gotovo povzročila senzacijo tako v čbelični družini kakor v krogu novočrkarjev, ki so bili Čelakovskemu gorki še izza abecedne vojne. Prešeren beležki ni verjel, vendar je bil v dvomu vsaj do 22. avgusta, ko sporoča Čela- kovskemu. da je vesel, ker vest ni bila resnična. Kdo pa je dal Prešernu to /.ugotovilo? Datum pismu pove, da mu je široko ozadje odkril in pojasnil Preslov asistent, Karel Slavoj Amerling, ki s e j e ravno ta dan zglasil v Ljubljani." 1 Starejšo literaturo glej v knjigi: Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Lj. 1935, str. 136—139. Dalje pr imer ja j : Pun ta r : Dante in pro- blem Prešernove »Nove pisari je« v zborniku »Dante«, str. 172 ss.; Kidrič v LZ 1925, str. 693 in Kidrič, Prešeren II., str. 323, 324, 329; š i f rer v LZ 1935, str. 388—390. 2 Frant . Bily: Korespondence a zâpisky F. L. Čelakovskeho I,—IV. V Praze 1907—1935 (Sbirka pramen A, č. 10, 14, 21. 27). 3 Mark. 1. 6: Mat. 3, 4. 4 Bily 1. с. II., str. 414, opomba 2. Kakor že prejšnj i podobni obiski Prešla," Mâche in š t robacha 7 je tudi srečanje z Amerlingom" bilo zu Prešerna prvovrstno literarno doživetje, ka j t i pismo govori za to, da so bile Amerlingo\ " informaci je podrobne in zanesljive. Ker je bil dogodek s Celakovskyin v Pragi splošno znan in na široko komen- tiran, ker sta bila Presl in Amerling dobra znanca Čelakovskega," je izvedel Prešeren kul turne novice pač iz prvega vira. Češki časnik je imel od 1. 1720 različne urednike in je v skladu z n j imi tudi vsebinsko napredoval ali nazadoval. Ko je prezidi j češkega kraljestva dovolil v novembru 1. 1833, da so Schönfcldove Pražske Novinv mogle izhaja t i v lepši obliki, je bil določen za glavnega urednika F. L. Čelakovsky. Pod njegovo redakcijo je izhajal ta edini češki politični list s prilogo Oznamovatel dvakrat na teden, v zvezi z njim pa enkrat na teden tudi literarni list z novim imenom CeSkâ Včela,'u katerega imenuje Prešeren v pismu sapicula« —_ čebelica. Ker je Čelakovsky nekako v tem času propadel pri konkurzu za bibliotekarsko mesto v Olomucu,11 je sprejel uredništvo sicer iz prerodnih teženj, predvsem pa zato, da bi si izboljšal svoj težavni gmotni položaj. V času svojega uredništva je k l jub zahrbtnim napadom konkurentov, zlasti Hauke, postal suplent na stolici za češki jezik.1-' V takem položaju, preobtežen z uredništvom in s profesuro, je gledal z zaupanjem v bodočnost. Takra t pu ga je sredi najlepših upov zadela nesreča, ki ga je fizično in duševno potrla. Zaradi neprevidne izjave o ruskem carju, priobčene v Pražskih Novinah dne 26. novembra 1855, so mu vzeli na zahtevo dunajske vlade že drugi dan po zaslišanju uredniško mesto in tudi suplenturo.13 Vzrok vsega je bil govor ruskega ca r ja Nikolaja delegaciji varšavskega plemstva. Car sploh ni dovolil zbranim plemičem pozdravnega govora. Ni hotel, da bi ga delegacija, ki ga v srcu sovraži, varala z lepimi besedami. Njih dolžnost da je, izbirati med sanjami o samostojnem poljskem kral jes tvu ali med mirnim življenjem pod carskim žezloin. V prvem primeru bi priklicali nase nesrečo in grozne posledice, car bi dal pri na jman j š i vstaj i do tal porušiti poljsko prestolnico. Ker ve za njih nedovoljeno dopisovanje z inozem- stvom, ker razš i r ja jo nevarne puntarske knjige, jih opozarja, da so dolžni to preprečiti in vzgajat i svoje otroke v veri pa zvestobi do vladar ja . V času, ko se ma je Evropa, je Rusija močna in mirna, zato je sreča, biti ruski podanik in uživati rusko varstvo. Na j si plemstvo dobro vtisne v spomin njegove besede. . . 1 * Ta grožnja podjarml jenemu narodu, ki je terjal le svoje pravice, je Čelakovskega — sovražnika nasilja — tako prizadela in razžalostda, da si 5 Kidrič: Prešeren II., 280. " Kidrič I. c., 271. 7 Kidrič 1. c., 271, 272. Nova dognanja : D. Ludvik, Mâehova pot skozi Slovenijo (rokopis). s Karel Slavoj Amerling (1807—1884), zdravnik, od 1. 1835—1857 asistent, profesorja naravoslovja na medicinski fakultet i v Pragi, Jana Svatopluka Prešla (1791—1849). Amerling je bil ta jnik grofa Kašperja ze Šternberka, a je I. 1856 po prebolenju pl jučne bolezni zapustil Prago in potoval po Švici, Italiji, Grči j i in jugoslovanskih zemljah. Na tem potovanju se je seznanil s Prešernom. Pozneje je bil organizator ženskega šolstva. O Preslu glej J. V. Novâk in Arne Novâk: Prehledné dčj inv l i teratury českč, Olomouc 1956—1959, str. 288 do 589, o Amerlingu 1. c. 451—452. • Presl in Amerling sta vodila k Čelakovskemu znane slovanske literate, ki so prišli v Prago, n. pr. L. Gaja , Slovaka F. C. Kampelika itd., prim. Bily II., 458. 10 Bily П., 525, 524, 332, 555. 11 Bity II., 524. 15 Bily IL, 595, 596. 13 Bily II., 597—411. 14 Celotno besedilo gl. Bily П., 401, 402, opomba 2. je moral olajšati srce z usodnim dostavkom: »Smatramo, da se dâ govor razumeti brez vsakega komentarja , s a j spada v ono pisarno, kjer hrani jo govore, ki so jih govorili pred štirimi stoletji tatarski kani ruskim knezom.« Celakovsky je spregovoril za tisoče enako mislečih, ni pa pomislil, da bo nosil posledice sam.15 Po izidu carjevega govora z opombo Čelakovskega je ba je nekdo poslal tisto številko s prenapetim komentarjem na D u n a j ruskemu poslaniku Ta- tiščevu, nakar se je ta pritožil pri Metternichu." Prezidij češkega kraljestva je moral vso stvar preiskati in Čelakovskv je bil večkrat zaslišan na policijskem ravnateljstvu, istočasno pa so mu odvzeli uredništvo in suplenturo. Celakovsky prav za prav ne bi bil smel biti kaznovan, ker je šel članek že skozi cenzuro. Toda prezidialni tajni k cenzor Hykyš ga je prosil, da bi vzel vso krivdo nase, kar je Celakovsky tudi v veliki meri storil.17 Na intervencijo njegovih priproš- njikov so na Duna ju vso stvar milo rešili, zlasti, ker je bil Tatiščcv zadovoljen z dosedanjo kaznijo.1" Celakovsky pa je vendarle nosil pogubne posledice. Dogodek sam je Čelakovskega obdal s slavo, kajt i »stari, mladi, izobraženi, neizobraženi, meščan, plemič, duhovnik — vsi govore le o njem, vsi ga pomi- lujejo — in občudujejo.«1" Stvar je bila senzacija za Prago in na splošno je šel le en glas, da je Čelakovskega denunciral njegov največji nasprotnik — Vaclav l îanka — ki je bil zaupnik ruskega car ja in si je edini iz Prage dopisoval z ruskim poslaništvom na Dunaju.2 0 Ko je Celakovsky zvedel za posledice, je bil tako uničen, da ni spravil njegov pri jatel j v teku osmih ur iz njega drugega, kakor vzdihe: »O moja druga žena! O moji otroci! Jaz sem berač!« Vedel se je, kakor bi bil slaboumen in je potem dolgo časa bolehal.21 Bolezen je izčrpala skora j do zadnjega zlatnika njegove prihranke. Tako je živel revno zgolj od honorar ja , ki ga je dobil za prevod nekega zakonika22 in pa od podpore prijateljev. Posledice so bile hude zlasti zaradi tega, ker je pričakoval prirastek v rodbini in pa, ker je s smrt jo svojega mecena, grofa Kinskega, izgubil še zadnji vir rednih pre jemkov." Celakovsky je trpel v tem času tudi duševno, ker mu je zaradi bolezni in dogodkov pesniški vir tuko presahnil, da je le z mujo izsilil iz sebe k d a j pa kda j kako drobno pesem.24 Situacija sc je začela jasniti nekako v maju 1836, vendar pa sta ga negotovost in revščina še nadalje tako mrtvičili, da se je komaj vlekel skozi življenje. Pesniška fantazi ja , že p re j precej skromna, mu je usahnila, s tem pa še ni prenehalo njegovo delo. Že v I. 1828, ko je upal s l ian ko in Šafarikom,25 da bodo nameščeni na petrograjski akademiji, kateri na j bi priskrbeli vseslovensko knjižnico in sestavili vseslovenski slovar, je zbiral gradivo za vseslovenski etimološki slovar. Sedaj po suspendiranju je v duševni in gmotni stiski posvetil vso skrb in ljubezen temu študiju. Osamljen, poredko si s pri jatel j i dopisujoč, je bil kot puščavnik, živeč zgolj raziskovanju sestava in značaja slovanskih jezikov.26 16 Bily If., 402, opomba. l e Bily If., 400. 17 Bily II., 400. 1K Bily II., 400, 404. 10 Bily IL, 404, opomba 1. 20 Bily II., 401. Francev skuša razbremeniti Hanko s priobčitvijo pisma Tatiščeva Hanki ; glej Čas. česk. mus. 1899, 46—47. 21 Bily IL, 397, 401. 22 Trestnî zâkon о prestoupenîch oupadkovych, Praha 1835. Prim. Bily IL, 404. 23 Bily II., 406. 24 Bily П., 410. 25 Jan Jakubec: Dej inv lit. češke, Praha 1954. II., 565. 564. 2,1 Bily II., 419, 420, 425. Tâko je bilo dejanje in nehunje Čelakovskega v letu izida Prešernovega Krsta pri Savici. Čelukovsky, rezek epigramist, se je nasproti svojim prijateljem verjetno večkrat šaljivo izrazil o sebi in svojem delu, pr imerja joč sebe puščav- niku, etimološke študije pa iskanju koreninic. Vsaj tako pričajo njegova po- znejša pismu, iz katerih navajam značilno mesto: » . . . v mestnem trušču se zdimo, kakor da smo v puščavi. In o čem iz puščave pisati? Tu je vse tiho pa mrtvo, in dodate-li k temu, da je iskanje k o r e n i n i c vsa moja zabava in hrana, imate pred sabo puščavnika v živi podobi . . .« 5 7 Dokaze, da je Čela- kovsky svoje etimološke študije imenoval šaljivo zares koreninice iskali, na j - demo še v pismu Chmelenskega. ki sprašuje svojega pr i ja te l ja : »Což vv stale d e l a t e ? . . . Korinkujete poftid?с Izsek iz življenju Čelakovskega je prikuzan v glavnih potezah in s tem vzpostavljena zveza med spornimi Prešernovimi stavki ter ključem, ki nam odpira zaprta vrata do njih razlage. Prešeren je za zgornje podatke in za ves potek dogodkov zvedel od Amerlinga mogoče še bolj podrobno. Iz pisma je razvidno, du mu je Amerling povedal o suspendiranju Čelakovskega in s tem ovrgel tisto pretirano poročilo v Allgemeine Zeitung; Prešeren je zvedel o Hanki , njegovi denunciaciji in tudi o tein. du je Čelakovskemu v bedi in po- man jkan ju edina uteha in duševna hrana — etimološki š tudij — »iskanje koreninic«. Prešeren je svojemu daljnemu pri jatel ju poročal o sebi in svojem delu. Ker so bile pesnikove razmere v nekaterih podrobnostih slične razmeram češkega literata, jih je tolmačil z lastnimi besedami Čelakooskega. To intimnost si je mogel dovoliti, ker je vedel, da bo pismo Čelakovskemu oddal- Amerling, ki bo vsebino še bolj natanko razčlenil in komentiral. Sicer bi pa Čelakovsky tudi iz svojih besed, navedenih v pismu, spoznal, da gre za fino paralelo med Prešernovimi in njegovimi razmerami. Po Čopovi smrti ie doživljal tudi naš pesnik duševno krizo, ostal je kot človek in literat osamljen, najbližji tovariš iz Čopovega kroga, Kastelic, ki mu že prej ni bil posebno blizek, je hodil svoja pota in upal na bibliotekarsko mesto, sicer pa je med njima ležala senca Čopove smrti : nekaj Prešernovih znancev je odšlo iz Ljubljane, Kranjska Čebelica ni rojila, v slovenski književnosti ni izšlo razen Krsta pri Savici nič pomembnega. Njegovo duševno stanje je bilo tako razrvano, da je — ako smemo verjeti verzom v Krstu in Prekopu — kolebal na meji med življenjem in smrtjo in mu misel na samomor na jbrž ni bila tuja. Vsaj tako si razlagani tisto poročilo J. Trdine, da »enkrat se je hotel na Bloškem jezeru ustreliti, ali pištola se k sreči ni hotela izprožiti«,28 katero bi datiral v dobo po Čopovi smrti. Eno leto po Čopovi smrti pa bi Prešeren bil oznanjal Mesijo, a ga pismarj i ne puste do besede. Ta podoba je morala biti gotovo tako izbrana, d a je imel tudi Čelakovskv, ko je bral pismo, pr i njej neko določeno predstavo. Kakšno? Besedo moremo razložiti edino, ako se dâ dokazati, da so vse naslednje besede res parulela med njegovim in Čelakovskega življenjem. 27 Pismo Vinarickemu z dne 51. Vil. 1837.. prim. Bily IL, 454, in pismo Chmelenskega z dne 2. IX. 1857., prim. Bily 11., 445. Pisma so sicer iz poznejšega datuma, kakor je Prešernovo pismo, vendar je pisana večina takratnih pisem Čelakovskega — retrospektivno. 28 KO 1904, 106. Za to, da ie Trdinova opomba verodostojna, bi govorilo dejstvo, da je potr jena tudi Trdinova vest o »skrivnih shodih« po istodobnih virih — Mâchovem dnevniku iz 1. 1834. Prim. D. Ludvik: Mâchova pot skozi Slovenijo (rokopis). — Prvo naznako samomora v Prešernovih pesnitvah pa je iskati že v nemški elegiji »Spominu Matija Čopa« iz 1. 1835, ki najbol j točno odseva pesnikovo razpoloženje prvih dni po Čopovi smrti, ko je morala biti misel na samomor zelo živa. Zadnji verz 12. tercine »ims zu verlocken in des Abgrunds Wogen« — v valove globočin — bi govoril za Prešernove samomorilne misli. Celakovsky: I. »V mestnem trušču se zdimo, ka- kor da smo v puščav i . . . Tu je vse Prešeren : ». . . v puščavi kranjske literatu- r e . . . « tiho pa mrtvo.« 2. »Imate pred sabo puščavnika v živi podobi . . .« »Majavi trs«, ki ga veter v pušča- vi maje, je po bibliji Janez Krst- nik, s katerim se Prešeren pri- merja. 3. Iskanje koreninic je vsa moja za- bava in hrana,« t. j. ukvar jam se edino s filologijo. »Hrana iz koreninic mi prav nič ne godi«, t. j. filologija mi ni všeč. 4. . . . j a z sem berač!« »Hrana iz kobilic [revščina] mi ne godi.« (Kobilice so po bibliji hrana najrevnejših slojev — tu metoni- mično — revščina.) Paralele so izpričane. Zato sklepam, da mora biti tudi v Čelakovskega življenju in delu neko dejanje, za katero je Prešeren vedel, in ki je ustrezajo besedi Mesija. Ker v tej dobi nimamo za Čelakovskega, razen etimoloških študij, v katerih je odkrival »nove stezice«,!e izpričano nič takega, kar bi ustrezalo besedi Mesija, sodim, da moramo razlagati to besedo kot »novi nazor« ali »novi nauk«. S to besedo je mogel misliti Prešeren svoj nazor o slovenskem jeziku in o problemih, ki so v zvezi s tem nazorom, kakor n. pr. vprašanje novega črkopisa po češkem vzoru, ki ga je Celakovsky priporočal,80 a Vraz vneto propagiral.31 Da misli Prešeren z Mesijo res jezikovne probleme, potr jujejo nadal jnje njegove besede, izmed katerih je nemška oblika Schriftgelehrtc taka, da bi tudi v drugi zvezi čutili v n j e j aluzijo na novočrkarje — Burgerja, Kopi- tarja, Metelka ipd. Ti farizeji branijo Prešernu, du bi oznanjal, t. j. javno izpo- vedal svoj nazor, ki je verjetno drugačen od nazora teh pismarjev, kar je izpričala že abecedna vojna. Novočrkarji niso nasprotovali ne le češkemu črkopisu,3- temveč po vsej verjetnosti tudi Prešernovemu nazoru o slovenščini in slovanskih jezikih. Ker je bil Prešeren v filoloških stvareh verjetno Čopovih misli, bi se dal tu njegov nazor celo rekonstruirati. Čop je razlikoval le dve vrsti slovanskih jezikov.33 V prvo vrsto je štel starocerkvenoslovanščino, ruščino, slovenščino, srbščino itd., v drugo vrsto pa poljščino, češčino in lužiško srbščino. Seveda je bil ta nazor tudi drugačen od nazora Čelakovskega. V potrdilo svojih izvajanj navajam še nekaj dokazov. Tone Šifrer ni poznal ozadja Prešernovega pisma, sklepal pa je iz prejšnjega pisma Celakovskemu z dne 29. IV. 1833, kjer imenuje Prešeren filologa Metelka — Abd Messias — Bily П., 420. Celakovsky je videl svojo novost v tem, da je prvi upošteval pri etimologiziranju predvsem slovanske jezike, ki baje najbol j jasno odsevajo »prve početke človeške govorice«. To delo pa ni prineslo ne Celakovskemu ne jezikoslovju koristnih rezultatov. 30 IB 6/1833, str. 24. Mogoče je mesto v Prešernovem pismu celo odgovor na poziv Čelakovskega: »Ich möchte aber nicht rathen, dass eine ähnliche Neuerung von irgend einem trockenen Grammatiker begonnen werden sollte, sondern, soll sie je finden (namreč novi črkopis po češkem vzoru), so mache den Anfang ein scharfsinniger und beliebter Schriftsteller — irgend ein Preschern.« Prešeren bi torej propagiral gajico, pa ga nasprotniki ovirajo. 31 Kidrič, Prešeren II., 34S, 349. 32 Kidrič 1. c. 348. 33 D. Ludvik, Čopova prošnja za izpraznjeno mesto prvega varha na dunaj- ski univerzitetni knjižnici (rokopis). Pr imerja j tudi isti nazor v recenziji Čbelice v IB 8/1833, str. 30, kjer so mu »slavische Sprachen der ersten Ordnung« take, »in denen der Ton keine fixe Stelle hat«. w 143 da se je Prešeren v tej dobi bavil bolj intenzivno tudi z jezikoslovjem.34 Pre- šernovo zanimanje za izid Jungmannovega češko-nemškega slovarja, za Kopitar- jevo izdajo Glagolita Clozianus, v kateri je izšla obsežna razprava o staro- cerkvenoslovanščini s slovnico in slovarjem, kakor tudi poznejše Vraizovo pismo,36 v katerem beremo, da je Prešeren »zaklet sovražnik imenom Dobrov- sky, Kopitar itd.«, bi gornjo razlago zaokrožalo in še bolj podčrtavalo. Največjo tehtnost pa ji daje odlomek iz pisma Čelakovskemu: »On [Amerling) nam je prinesel s sabo nekaj pôl neke slovanske primerjalne slovnice, ki nam je kar najbolj dobrodošla, samo se mi to započetje zdi šele začetka začetek.« Vzorčne pole so bile začetek slovnice Josefa Justina Miehla3" »Slawische Grammatik, oder vergleichende Grammatik des čechischen, polnischen, illyrischen und russischen Dialekts nach Dobrovsky's Grundsätzen«. Prešernu ni posebno uga- jala, ker si je bil že izoblikoval drugačno sodbo o slovanskih jezikih, zlasti o ilirskem: »Narečja, ki jih imenuje gospod sestavljalec s skupnim imenom ilirska, so od sebe premalo oddeljena in diferencirana. Naše je očitno preveč površno obdelano.« — Ali ni čutiti v teh besedah rahel zbodljaj — Prešeren je gotovo izvedel od Amerlinga, da je Čelakovsky priznaval izmed desetih slovanskih jezikov le štiri glavne dialekte — starocerkvenoslovanščino, ruščino, poljščino in češčino . . ,37 Ozadje gornjih stavkov Čelakovskemu je razjasnjeno in s tem ustvarjen prehod k naslednjim stavkom, ki so tudi potrebni razlage. 2. METRIČNA NALOGA »Moj najnovejši proizvod: Krst pri Savici, ki je izšel nekako ob koncu marca, presojajte, prosim, kot metrično nalogo, s katere rešitvijo je bil v zvezi namen, da si pridobim naklonjenost duhovščine.« V prejšnjih stavkih je Prešeren nedvoumno povedal — v tebi, Čelakovskv, je duševna potrtost in revščina ubila pesnika in prebudila filologa. Toda tvoje etimološke študije so krive, da nisi v tem času izdal nobenega večjega literarnega dela. ki bi ti prineslo sloves in materialno zboljšanje. Njemu, Prešernu, pa filološko delo ne ugaja, ker pri njem ne more upati na izboljšanje gmotnega stanja, zlasti in predvsem pa zato, ker je — pesnik. Na razliko od Čelakovskega je v njem duševna stiska sprožila vse vzmeti pesniške fantazije; najnovejši produkt iz te dobe — Krst pri Savici — pošilja v presojo svojemu daljnemu prijatelju. Ta najnovejši proizvod je po eni plati metrična naloga, njega drugotni namen pa je tudi gmotnega značaja. Ker Prešeren ni bil izmed tistih, ki bi daljnim prijateljem pošiljal takô zastrta poročila, da bi jih ne mogli razumeti, moramo njegove besede razlagati tudi tako, kakor jih je bil zapisal: namen, da si pridobi duhovščino, je tu bil, toda ta namen je Prešeren svojemu delu določil šele potem, ko je bila pesnitev že gotova. Iz posvetilnega soneta Čopu namreč vemo, da je bil Krst Prešernu v resnici zdravilo srčnih ran in lajšava bolečine ob izgubi prijatelja. Realistično moramo jemati tudi zagotovilo o metrični nalogi. Stavek o metrični nalogi ali, kukor se je glasil prvotno, o metričnem poizkusu je ne le dobro pretehtan, temveč tudi malce osebno zaostren. Gotovo gre tu predvsem za problem enajsterca po nemški meri — torej verza z naglasnim principom. Prešeren je bil v pogledu metrike in stilistike pod Čopovim vplivom, ta pa je priznaval za svoje — nazore nemških romantikov, zlasti bratov Sehleglov. Takratne in prejšnje nemške pesniške generacije so se ukvarjale prvenstveno z meroslovjem (Klopstock, Voss, Schlegel itd.), tudi o čeških pesnikih in filologih vemo, da so imeli svojo prozodistično vojno39 za ali proti 34 LZ 1955., 589. 35 Kidrič, Prešeren 11., 557. :,u Bily II., 415, opomba 5. 37 Bily II., 50, 51. 38 J. V. Novak in A. Novâk 1. е., str. 240, 251, 255, 278, 517, 51S. uaglasnemu načelu. Celakovsky je vneto zagovarjal kvantiteto in je ta princip priporočal tudi svojim poljskim in slovenskim prijateljem.39 Čop in Prešeren pa sta se že pre j pravilno odločila za naglasno načelo in sta potem zavestno prezrla Čelakovskega priporočilo.40 Ako sporoča Prešeren Celakovskemu, da je Krst metrična naloga, mu je s tem z rahlo ironijo naznačil, da je poslana I pesnitev odgovor na tisto nesprejemljivo priporočanje kvantitetnega načela — češ presodi sam na tem primeru, da je naglasni princip uporaben tudi za , daljše pesnitve, da je torej pravilen in za slovenščino edino sprejemljiv. To je postranski del razlage tega mesta. Do srčike problema metrične naloge pa pridemo, ako pri presoji izhajamo iz zakonov metrike Prešernovih časov. — Takra tna metrika je stala pod devizo mer jenja zlogov v verznih stopicali. O tem nas ne poučujejo zgolj poetike 19. stol., marveč tudi izjave, ki so nam znane prav iz Prešernovega kroga, kakor 11. pr.: »Meril in i ska l . . .« 4 1 itd. Iz tega sledi, da je Prešeren svoje verze pisal po naglasnem principu, verzne stopice pa meril po pravilih, ki so bila za takra tne poete odločilna. Ključ k viru, iz katerega sta črpala Čop in Prešeren, je Čopova knjižnica.4-' liz katalogov sem dognal, da je imel za takrutno in tudi za vso poznejšo dobo odločilno knjigo, metrični priročnik J. M. Vossa »Die Zeitmessung der deut- schen Sprache«, v katerem razvija Voss teorijo o treh različnih poudarkih, Čop v svoji knjižnici.4'-' Pesnik Prešeren je gotovo čutil, da niso zlogi besed enako poudarjeni , da je razlika med krepko poudarjenimi, rahlo poudarjenimi in nepoudarjenimi zlogi. Ker je upoštevanje teh poudarkov bistvene važnosti za lepe in zvočne verze, se da sklepati, da sta Prešeren in Čop Vossovo knjigo do potankosti preštudirala in prevzela tista pravila, ki ustrezajo duhu slovenskega jezika. Podrobna analiza Prešernovih verzov bi potrdila to mojo domnevo. Prešeren je gotovo občutil, da imajo rahlo poudar jeni zlogi dvojno tendenco — rastočo in padajočo — to je po legi, ki jo imajo v verzu. V Vossu je našel odgovor — rahlo poudarjeni zlog ima v bližini krepko poudarjenega zloga padajočo, v bližini nepoudarjenega zloga pa rastočo tendenco, zato je meriti zloge vselej tako, da jih pr imerjamo s prejšnj imi in nj im sledečimi zlogi, 11. pr.: Bolj grize, bolj po novi krvi vpije — prislov je dvakra t različno poudarjen. Krepko poudar jeni zlog v glagolu grize (z visokim vokalom i) oslabi man j poudarjeni zlog v prislovu, ki ima že zaradi metričnega impulza43 in nižjega vokala padajočo tendenco, t. j. nagiblje se k nepoudurjenemu zlogu — zato je prva stopica pravilni jamb; naslednji adverb bolj je v primeri z nepoudarjenim predlogom po krepkejši, ima torej rastočo tendenco, bliža se že krepko poudarjenemu zlogu — lega med dvema nepoudarjenima zlogoma pa njegov poudarek še dviga — zato je tudi ta stopica pravilni jamb. Vossova teorija se da naučiti s slušnimi vajami, kajti teorija, še tako dobra, ne pomaga pesniku, ki nima izvežbanega posluha — in najlepši verzi IB (>/1835, str. 24. 40 IB 8/1833, str. 29. 30, k je r Čop zavrača Čelakovskega nepravilno pripo- ročanje kvantitete. 41 Kidrič, Prešeren II., 381. 42 D. Ludvik: Čopova knjižnica (rokopis). Čop omenja Vossa tudi v recen- ziji Čbelice v IB 8/1833, 30. P r imer j a j tudi Gottschall: Poetik iz 1. 1870, L 241 — »Voss legte in seiner .Zei tmessung. . . ' die Grundlagen unserer modernen Metrik, indem er zwar die Längen und die Kürzen der deutschen Sprache mass, aber nicht nach den Regeln der Griechen u. Römer.« 43 Bistvo metričnega impulza je v tem, da h kontekstu, ki ga dojemamo in vrednotimo kot verz, pristopamo s pričakovanjem, da bo neki organizirani enoti (t. j. verzu) sledila enako organizirana naslednja enota. Prim. Mukarovsky: Kapitoly z češke poctiky, Praha 1948, II. 12. V našem primeru pričakujemo na omenjenem mestu nepoudurjeni zlog že kar podzavestno, ker imamo v ušesu jambski metrum. so napravljeni po posluhu, pravi A. W. Schlegel." Vendar priča razsežni besedni zaklad, ki ga je Prešeren izčrpaval pri zlaganju Krsta pri Savici, da je pesnika jezikovna plat slovenskih besed silila, da je intenzivno premišljal o Vossovi teoriji in o problemih, ki so z njo v zvezi. Problem so bile Prešernu verjetno tudi večzložne besede, kakor n. pr. neogasljîv, z valovami, pričujoče, nepremagljiva, odpovédala itd., ki po svojem naglasu niso pripravne za jambsko mero. klasično šolani Prešeren, ki mu je izbistril čut za pravo mero ravno tako klasično šolani Čop, se je mogel pri reševanju tega problema opirati na več dejstev, n. pr. da je enajsterec z jambsko mero soroden grškemu jambskemu trimetru, v katerem je dovoljeno uporabljati razen glavne stopice — jamba — še stranske stopice — trohej, spondej in anapest. Analogno bi torej smeli uporabljati tudi v slovenskem enajstercu, že zaradi prej omenjenih večzložnic, stranske stopice. Toda, kako rešiti, katere jamb nadomestujoče stopice sme pašnik rabiti, da bi kljub temu ostal enajsterec še nadalje jambsko tekoči verz. Pri takih problemih se Prešeren ni mogel opirati na Vossa, temveč je moral seči po živem gradivu, po pesmih Danteja, Goetheja, Schillerja itd., torej vseli tistih pesnikov, ki so pisali dobre enajsterce. Rešitev problema pa mu je mogel nakazati tudi A. W. Schlegel,*" ki je obrazložil pravila nemške janibske mere. Njegova pravila so v osnovi tale: Jamb more imeti kot stranske stopice sledeče mere — 1. ponarejene spondeje (—), 2. troheje ( - J , 5. pirihije J< anapest kot stranska stopica ni dovo- ljen, 5. uporaba stranskih stopic je omejena. Problem, ki ga je moral Prešeren rešiti, je bilo tudi vprašanje zarez, odmorov in enjambementa. Po Schleglu ima enajsterec moške in ženske zareze po 4., 5., 6. pa tudi po 7. zlogu, more pa biti tudi brez zareze. Do teh zakonov je mogel priti Prešeren sam. Kajti ti zakoni enajsterca so bili tako rekoč v zraku, in Schlegel pravi, da so ti zakoni pesnikom vsesplošno znani, kakor so bila znana pesnikom Homerjevc dobe pravila heksametra.'" Analiza verzov v Krstu bi pokazala, da se je Prešeren teh smernic v veliki meri tudi držal, da pa je šel večkrat preko teh zakonov, ker je le-to zahtevalo gradivo — slovenska beseda. Zato ne smemo govoriti pri Prešernu o kršitvi metra (Isačenko),*7 ako beremo verze, kakor: Mož in oblakov vojsko je obojno Slap drugo jutro mu grmi v uščsa Okrog vrat straža na pomoč zavpije In drugih roparjev v dnù globočine itd. V teh in podobnih verzih ne gre za kršitev mrtve sheme, temveč' za jamb nado- mestujoče stranske stopice, kar je po pravilih takratne metrike dovoljeno. Prešernove besede o metrični nalogi je torej jemati realno — v njih m nobene ironije. AnaUza verzov bi pokazala, da je moral Prešeren rešiti vec problemov : ** A. W. Schlegel: Betrachtung über die Metrik v Sainmtliche Werke, Leipzig 1846, Bd. 7., 184. т , , , katero stopico v verzu sme nadomeščati stranska stopica. 4. Odgovoriti na vprašanje zarez, odmorov in enjambementa v enajstercu. 5. Dokazati z daljšo pesnitvijo, da je naglasni princip za slovensko prozo- dijo ne le na jbol j pripraven, temveč edino sprejemljiv. S temi vprašanj i se Prešeren ni bavil prvič šele v Krstu pri Savici, toda Krst s svojo dolžino in raznovrstnim jezikovnim materialom ga je postavljal še pred posebne probleme. Te probleme, to svojo nalogo je Prešeren rešil v skladu z zakoni slovenskega jezika in tako dokazal, da je suveren ustvarjalec, ki dobrohotno sprejema pobude, vendar le-te po svoje pregnete in jim vtisne pečat genialnosti. 3. PREVAJALEC SV. AVGUŠTINA »Upam, da prevajalec sv. Avguština ne bo obsojal tendence nekaterih kitic.« Pri razlagi tega stavka, ki je bil že često in na več načinov komentiran, moramo rešiti troje vprašanj : kako je mišljen pasus, kakšne tendence in v katerih kiticah n a j bi bile vredne obsodbe. Prava razlaga je mogoča zopet le s pravilnim komentiranjem ozadja. P r i nas se je doslej mislilo, da je Celakovsky prevzel p reva jan je Avguština zgolj iz gmotnih razlogov, da bi se rešil vzgojiteljstva.48 Njegova korespondenca z intimnimi pri jatel j i pa govori malo drugače.'" Konzistorij praške nadškofi je je ponudil v ma ju 1. 1828 Celakovskemu delo sv. Avguština »De civitate dei«, ki n a j bi ga prevajal kot prilogo k Časopisu pro katolické duchovenstvo. Celakovsky je kolebal, ker je vedel, da bo njemu kot laiku prevod delal preglavice, hotel pa je delo prevzeti že zaradi tega, da bi se postavil. Drugoten namen je bila tudi gmotna stran. V tem času mu je vzgojiteljstvo že presedulo; hotel se ga je znebiti zlasti zaradi tega, da bi mu ostajalo za prevod in njegovo drugo literarno delo dovolj časa. Za prevod se je Celakovsky temeljito pripravil, tudi — duhovno! Njegov pr i ja te l j pesnik - duhovnik mu je priskrbel Stollbergovo Religions- geschichte, ki jo je Celakovsky potem vneto prebiral, in nasvetoval mu je tudi najboljše latinske izdaje. Tako je Celakovsky dobro pripravl jen sprejel v juni ju 1. 1828 dekret konzistorija, s katerim inu je bil izročen prevod. Avguštin se je Celakovskemu zelo prikupil, to pa zaradi »razsežnega znan ja in plemenitih misli«. Čeprav ga je delo bol j in bol j zanimalo, je le počasi napredovalo, in sklep, da zapusti vzgojiteljstvo, j e vse bol j dozoreval. Medtem je postal Celakovsky subredaktor in korektor Časopisa pro katolické ducho- venstvo ter je bil gmotno že toliko preskrbljen, da je na spomlad 1. 1829 (Hlpovedal mesto vzgojitelja. Prevod je napredoval do takrat , ko je dobil iz. Rusije ponudbo, da bi sprejel mesto na petrograjski akademiji . Ko pa je vsa zadeva padla v vodo — v ozadju so bile denunciacije, ki jih je zakrivil Hanka — je prevod zopet napredoval; končal ga je v novembru 1.1833 in, čeprav bi nikoli več ne prevzel takega prevoda, mu vendarle ni bilo žal, da je zaradi njega »bilo izbrisano neka j let iz njegovega življenja«. To je v bistvu glavno ozadje prevoda, ki ga je mogel Prešeren poznati iz pripovedovanja Mâche, Amerlinga ali pa Čopa, ki je na jesen 1. 1834 obiskal Čelakovskega v Pragi.00 Čelakovsky pravi sam, da mu pri prevodu honorar ni bil glavna stvar. Avguština je cenil kot izvrstnega retorja in misleca, kateremu je bila znana vsa tedanja znanost. Zaradi vseobsežnosti se mu je bil zelo prikupil in miselna globina je bila eden glavnih vzrokov, zaradi katerih ga je prevajal. Celakovsky, verna duša, si je pr i p reva jan ju še bol j u t r ja l svoj 10 LZ 1925, 693. Bily I., 448, in II., 614, k je r so navedene vse številke pisem, v katerih je govora o prevodu Avguštinovega dela. 60 Pismo Čelakovskega Čopu z dne 10. III. 1835. krščanski svetovni nazor, vendar moram na tem mestu poudari t i : Čelakovsky je bil veren — ne pa farški! To je razvidno iz pisma Vrazu in Prešernu: tudi njegova ostala korespondenca priča, da je bil glede vere zelo širokosrčen. Sledeče njegove besede so zan j posebno značilne:51 » . . . biblijo spoštujem najbol j zaradi njene pesniške starinske vsebine, a duhovništvo? — rad bi šel molče preko te besede. Vsekakor so tu pa tam, o katerih moreš reči, da so l judje : toda dokler jih je več kot polovica, ki so ,vice versa' — dotlej bom le z rameni s k o m i g a l . . . samo nič o papeževem tronu . . .« Približno enako podobo si je iz pripovedovanja mogel ustvarit i o Čelakov- skem in o njegovem prevodu tudi Prešeren. Glavne značilnosti so se mu izoblikovale v sledečo karakterist iko: Čelakovsky je veren človek, vendar širokosrčen — Avguština je prevajal, ker je imel do dela poseben odnos, ker je bil prevod izraz njegove verne duše. Honorar mu ni bil glavna stvar, le gmotno zagotovilo, da se je mogel rešiti duhomornega vzgojiteljstva. Šele po tej karakterist iki moremo pravilno presoditi Prešernov stavek in določiti tendenco tistih neka j Prešernovih kitic. Ta tendenca mora imeti neko zvezo z Avguštinom — ki bi jo ali obsodil ali pa dal nanjo vsaj načelen odgovor. Beseda Verdammungsurteil ima v nemščini še neki dogmatičen prizvok, ki ga v slovenščini ni mogoče izraziti, Cigale prevaja besedo z »obsodbo v pekel«. Gre torej za obsodbo z verskega stališča. S katoliškega dogmatičnega vidika bi bila nedovoljena tendenca vsaj v sledečih verzih : v uvodnem sonetu Matiju Čopu, k jer pesnik b lagruje tiste, ki še morejo verovati v onostranstvo, medtem ko on veruje le v tostranost, ki se neha s smrtjo,52 v tret j i in petnajsti stanci Krsta, k jer je izražena misel na samomor, ki je po peti božji zapovedi prepovedan, in končno še v 59. stanci, k jer je tendenca v prekomernem poudar j an ju vere Bogomiline — Črtomir hoče sprejeti vero le zaradi tega, ker je to vera njegove izvoljenke, ne pa zaradi notranje potrebe. Čelakovsky, versko strpen človek, bo šel preko tendence teh verzov. Toda Čelakovsky, vernik in prevajalec Avguština, bi mogel pri takih verzih zmajevati z glavo, kaj t i delo »O božjem kraljestvu«, ki je obramba katoliške vere, mora imeti v tekstu gotovo kako mesto, kjer zavzema Avguštin načelno katoliško stališče do takih in podobnih nekatoliških tendenc. Ako bi se to potrdilo, bi imeli tudi dokaz za to, na kar je opozoril že Puntar , da je Prešeren mogel podrobneje poznati Avguštinovo »De eivitatc dei« in da se je na delo pr i skladanju Krsta morda celo opiral.53 Na to sled me je pripeljala neodvisno od Pun ta r j a — ki v ostalem sklepa o tendenci Prešernovih verzov popolnoma napačno — kra tka opomba y Kastel- •čevem poročilu guberniju o delu v licejski knjižnici v 1. 1835: »Umrli bibliotekar [Čop| se je ukvar ja l z oddelki klasične literature in prirodnih v e d . . . in ko se jc lotil cerkvenih očetov |t. j. ko je vzel v bibliotekarsko obdelavo cerkv. očete, med katere štejemo tudi Avguština], ga je božja previdnost odpoklicala s tega pozorišča.«54 Ker govori precej objektivnih dejstev za to, da je nastajal Krst v zamisli že pred Čopovo smrt jo in ker se je Prešeren pr i iskanju snovi za prvo daljšo epsko pesnitev gotovo posvetoval s Čopom, sodim, da vodi od cerkvenih očetov rdeča nit naravnost v duševno delavnico Krsta pri Savici. Ne vemo, kako je sprejel Čelakovsky Prešernovo pismo in Krst pri Savici. Ne vemo niti, ali je o njem napisal kako oceno — v korespondenci ni o pesnitvi niti sledu. Po tem pismu zija v dopisovanju globoka vrzel. Lahko bi sklepali, 01 Bily L, 77. Tega mišl jenja tudi pozneje ni spremenil. Prim, pismo Pre- šernu z dne 9. V. 1833. 02 Pri jatel j : Profili slov. preporoditeljev, str. 138. ",3 Pun t a r ; glej opombo 1. 54 »Der verstorbene Bibliothekar hat sich noch mit den im Jahresberichte pro 1854 als conscribiert aufgeführ ten Fächern der klassischen Literatur und der Naturwissenschaften beschäftigt, und als er die Hand an die Kirchen- väter anlegte, ward er von der Vorsehung von diesem Schauplatze abgerufen.« Kastelčevo poročilo št. 5t guberniju z dne 20. X. 1S55 v arhivu NUK za 1. 1855. da se je Celakovsky zaradi aluzij na njegovo revščino čutil malo prizadetega. Toda to je le videz. Štiri leta molka spadajo v na jbol j žalostno dobo Čelakov- skega, v dobo iskanja službe, katera se mu je zaradi nasprotovanja Hanke, da, celo našega Kopitarja,"5 in zaradi podlih denunciacij vse bolj odmikala. Tudi je bila njegova literarna radovednost z vrnitvijo Amerlinga in z obiskom Ljudevita Gaja5" za neka j časa nasičena. Ko pa se je začelo Čelakovskega življenje jasniti, je čutil zopet potrebo po dopisovanju in se je spomnil Prešerna ter Kastelca istočasno s pismom in s knjižnimi darovi.57 Ljubl jana, 5. II. 1949. £) „ f „ „ Lud v i k Č O P O V Z A P U Š Č I N S K I A K T I N Č O P O V A K N J I Ž N I C A Po dolgem in sistematičnem iskanju ter po nasvetih sodnika L. Šmalca, bibliotekarja J. Žigona in s pomočjo ravnatel ja Osrednjega državnega arhiva Slovenije J. Mačka, se mi je posrečilo dne 13. IX. 1948 na novo odkriti važen dokument — ki je bil v celoti znan morda le pokojnemu dr ju Avgustu Žigonu — Čopov zapuščinski akt. Ta akt je važen zlasti zaradi popolnega uradnega seznama Čopove knjižnice in zaradi važnih originalnih dokumentov. Čopov zapuščinski akt se nahaja v Osrednjem državnem arhivu Slovenije, kamor je bil pripeljan z drugimi akti 1. 1938 iz registrature bivšega deželnega sodišča v Ljubljani . Še z raznimi drugimi akti tvori konvolut s signaturo F ase. 6.1 D z naslovom Verlassenschaf ten und Curateln. Fase. 6 von No. 3673 bis 1700; v njem ima Čopov zapuščinski akt številko 3692/6 D. Za platnicami pred akti je vložen listič z rokopisom drja Avgustu Žigona: Klet hodnik •/• 21. 9. 37. pop[oldan] 6 i h . Ta fascikelj sem našel razvezan in razmetan po hodniku in v raznih kupih aktov. Sestavil ga spet, kolikor se dalo. 1) št. 3633—3678 2) „ 3681 do 3683 3) ,. 3688/182 — 3691 4) „ 3692 — 3700 Čop! Dr. Ajvgust) Ž[igonJ. Zapuščinski akt vsebuje 117 listov pisarniškega formata, ki so vsi ošte- vilčeni z Žigonovo roko. Dokumenti, poročila kakor tudi seznum knjižnice so originali, na katerih so zabeleženi še osnutki uradnega postopka. Dokumenti so tile: t. [Original] 7. VII. 1935. Tappenburg poroča Mestnemu in deželnemu sodišču o ozki zapori obeh Čopovih sob. [Prešernov podpis.] Na istem dokumentu so osnutki dopisov o uradnem postopku: A. a) Tappenburg n a j sestavi seznam Čopove knjižnice v dvojniku »per videat«. b) Guberniju n a j oznanijo Čopovo smrt. c) N a j prepišejo poročilo o zapori. B. Osnutek dopisa Okra jnemu sodišču v Radovljici, n a j podajo Čopovi starši oglasitev za dediča. (17. VII.) C. Osnutek note guberniju, k jer se oznanja Čopova smrt. (17. VII.) 2. [Original] 8. VIII. 1835. Nota guberni ja Mestnemu in deželnemu sodišču, s katero se oznanja, da je postavljen M. Kastelic za bibliotekarskega substituta, 55 Bily II., 510. 50 В il у П., 458. 57 Bily IL, pismo št. 388 z dne 3. VIII. 1840 in pismo št.. 369 z dne 4. VIII. 1840. — Moja razlaga ima neka j skupnih točk z razlago d r j a Slodnjaka v Novem svetu 1949, št. 2. Nastala pa je neodvisno od Slodnjakove, sa j sem delo izročil uredništvu že isti večer, ko je predaval Slodnjak v Slavističnem društvu.