FRANCE ŠTUKL Prispevki k privatni proizvodnji v Škofji Loki od cehov do leta 1941 Pričujoči prispevek je bil napisan namensko, vendar naročniku ni ustrezal. Pisanje je za dolga leta ostalo v predalu in se je kar malo zaprosilo, zato sem nekaj malenkosti popravil in dodal. Mislim, da je tema še redno aktualna. Pri mojem delu v Arhivu se mi večkrat oglašajo učenci s podobnimi vprašanji, kot jih obravnava ta prispevek, zato sem se odločil :a natis v Loških razgledih, kjer jim bo tekst v pomoč pri pouku domoznanstva. Uredništvu razgledov se najlepše zahvaljujem. Opravi čujem se zaradi literature na koncu, ki ni sistematično odbrana in je navedena sumarno. Opozorim naj na svoja prispevka, Predniki obrtnega združenja v Škofji Loki v Loških razgledih 33, 1986, in Prispevki kpoznavanju lokalnega gospodarstva vškujji Loki od leta I945dookrog 19M) v Loških razgledih 35, 1988. Pričujoči članek je nekakšno dopolnilo že tam objavljenega. Prispevek je navezan le na Škofji Loko in bližnjo okolico in ne obravnava obeh dolin. Na začetku loškega gospostva so si kmečki naseljenci sami izdelovali potrebno orodje. Gotovo so se med njimi kmalu pokazali spretnejši, ki so prevzeli izdelavo nekaterih predmetov. Prva obrt. o kateri vemo več, je bila vezana na prehrano. Že v darovnici leta 973 naštevajo mline. V urbarju iz leta 1291 se omenjajo mlini na Suhi (verjetno Pahovčev), v Retečah, Prašah in v Veštru. Omenjena je pekovska huba v Stari Loki. V urbarju iz leta 1501 je navedenih že kar 65 kmečkih mlinov. Dela v zvezi s prehrano so bila nujna in so jih vedno bolje organizirali. Podobno je bilo z obleko. Zemljiški gospod si je lahko oblačila uvozil in nakupil drugje. Podložniki so bili vezani na svoje roke in lastne izdelke. Spet so se pri teh delih pokazali neka teri spretnejši, ki so prevzeli dela tudi za druge. Po priimkih podložnikov izvemo, s kakšnimi obrtmi so se posamezniki ukvarjali: Šoštar - čevljar, Žnidar. Šnajder - krojač. Pintar, Sodar. Sadar-sodar. Bognar. Vagner- kolar. Cimerman -tesar. Satler - sedlar, Hafner - pečar, Tišlar - mizar. Weber, Tkalec. Kaleč, Kalčič. Kavčič - tkalec, Smid, Kovač - kovač itd. Z razvojem trgovine na dolge razdalje so se razvili novi poklici. Najlepše si lahko razne stare obrti ogledamo na freski Svete nedelje v Crn- grobu. Fizično delo, kamor so obrti spadale, je bilo v srednjem veku ob nedeljah in zapovedanih praznikih prepovedano, bilo je pregrešno. Zato so razna dela pona zorili na freski kot poduk vernikom, kaj se ob nedeljah ne sme dogajati. Ena najstarejših obrti, ki je živela stoletja na loškem ozemlju, je bilo tkalstvo. Lan se omenja že v urbarju leta 1291. Loka se omenja kot mesto že od leta 1274. Mesta 31 LOŠKI RAZGLEDI 4^ pa so postajala središče obrti in trgovine. Mestni obrtniki in trgovci so se čutili ogrožene zaradi konkurence podeželske obrti in trgovine, ki nista nikoli prenehali. Meščani so na vsak način hoteli zajeziti podeželsko konkurenco. Leta 145] so mestni obrtniki dobili od škofa posebne svoboščine, s katerimi je bilo prepovedano trgovanje na podeželju. Trgovati so smeli le trgovci v mestu. Takšne in podobne omejitve obrti in trgovine na podeželju si je mesto Loka še večkrat pridobilo, ven dar podeželske trgovine in obrti niso mogli zavreti ne loški meščani ne trgovci in obrtniki v drugih mestih. Na tihem so takšno stanje podpirali tudi zemljiški gospodje. Dajali so mestom svoboščine, zatisnili pa oči pri kmečki trgovini. Oboje jim je pri našalo koristi. Po prvem privilegiju iz leta L451 SO si v naslednjih desetletjih kar sledili novi cehovski privilegiji. Cehi so se razvili iz cerkvenih bratovščin. Te bratovščine so bile ponekod med seboj ločene po panogah. Cehe so pričeli ustanavljati predvsem iz gospodarskih raz logov. Težnja ceha je bila. da drži obrtni monopol v mestu in na njegovem območju še zunaj mesta. Članstvo v cehu je bile obvezno za mojstre, njihove žene. po močnike in vajence. Cehi so imeli poleg strokovnih določil tudi nekatere verske. moralne in vzgojne določbe. Vajenec je lahko postal le sin poštenih staršev. Pri - loških krznarjih in lončarjih so morali biti člani zakonsko rojeni. Vajenec je moral ob začetku lika plačati neko vsoto denarja in najti poroka, ki je jamčil, da bo učenec ostal v uku za dogovorjeno dobo. ki je trajala tri leta. Če je vajenec ušel. je moral porok plačati zanj dogovorjeno kazen. Če jo je pobrisal iz neobjektivnih razlogov, ga tudi noben drug mojster ni hotel in smel sprejeti v uk. Sinovi mojstrov so bili privilegirani in so jim učno dobo skrajševali. Zaradi preganjanja medsebojne konkurence so pravila določala, koliko vajencev in pomočnikov je smel imeti posamezen mojster. Za dosego pomočništva je moral vajenec izdelati predmet, ki je bil dovolj zahte ven za določeno obrt. Ce je bil izdelek primeren, je pomočnik smel in moral poto vati v tujino, da si je izpopolnil znanje, šel je v »fremd«. na tuje. Mojstri so lahko spoznali tujega vandrovca že po zunanjih znakih. Barvarski pomočnik Tone Sušnik iz. Karlovca je odšel na potovanje okrog leta 1820. Šel je preko Štajerske do Dunaja in Prage celo do Berlina. Pozneje je pripovedoval, kako ga je pozno jeseni zeblo, ker je potoval v platnenem jopiču, ki si ga je sam pobarval. Na tujem so bili pomočniki običajno tri leta. Sinovi mojstrov so smeli prej domov. Za dosego mojstrstva so bili strogi predpisi. Kandidat je moral biti zakonski sin in oženjem Če še ni bil meščan, si je moral pridobiti meščansko pravico. Pomočniki so težko priromali do mojstrstva. Ta mesta so si vedno bolj prilaščali sinovi in zeti starih mojstrov. Cehi so namreč vnaprej določili, koliko mojstrov ene stroke je lahko v mestu. Ker je postala pridobitev mojstrstva težavna, so si podjetni pomočniki po magali na razne načine. Poročali so se s hčerkami mojstrov. Tudi omožitev starejše vdove ni bila nič nenavadnega. Novi mojster je moral ob vstopu v ceh plačati pristojbino in prirediti kolegom gostijo. Še danes je v rabi rek. da nekdo plača ceho. Kot smo že rekli, je bilo delo v nedeljo strogo prepovedano. Cehom so načelovali načelniki iz mojstrskih vrst. Imeli so več pomočnikov, ki so hranili ključe cehovske skrinjice. Skrinjica je bila zaklenjena z več ključi in so jo odpi- 32 PR1SPM KI K PKIVAIM l'Rol/.YOI1\ll V ŠKOF/11 OKI al) CEHOV IX) LETA ll>-il rali le ob skupnih srečanjih. Načelstvo ceha je vodilo skupno blagajno, nepristran sko nadzorovalo kakovost izdelkov posameznih mojstrov, pazilo na dogovorjene cene, preprečevalo nelojalno konkurenco, vodilo sezname pomočnikov in vajencev ter seveda razsojalo v medsebojnih sporih. Račune so pregledovali -vsake kvatre«. Izraz prihaja iz. cerkvenega bogoslužja, pomeni pa štirikrat letno. Na cehovski skupščini, ki je bila navadno v tradicionalno dogovorjeni gostilni, so se zbrali vsi mojstri in pretresali svoje zadeve, /brali so se ob odprti cehovski skrinjici, kjer so imeli shranjena vsa dokazila o cehu in razne pomembne dokumente, cehovske listine. Y skrinjici je bil shranjen tudi denar. Ta je pritekal od cehovskih pristojbin pa tudi od kazni kaznovanih mojstrov. Kazen si lahko prislužil že tako. da si prišel na sestanek brez predpasnika. Poleg skrinjice je bil drug pomemben cehovski sim bol cehovski v rč. Bil je imenitnejše izdelave in so si iz njegove pipice pridno natakali in močili grla. Vsak ceh je imel svojega svetniškega zavetnika, ki so ga imeli naslikanega na banderu -cehovski zastavi. Cehovske zastave so nosili ob cerkvenih obredih, predvsem pri procesijah. Pri procesiji svetega Kešnjega telesa je bila udeležba cehovskega članstva obvezna. Določen je bil vrstni red bander. Vsak mo jster je moral pri procesiji nositi prižgano svečo. Kdor se ni udeležil procesije, je plačal kazen v vosku za cerkvene sveče. Redke obrti niso imele svojega ceha. Priključile so se lahko drugim cehom, če so jih ti sprejeli, ali pa so se dobivali v Ljubljani. Loški paclarji so morali k procesiji v Ljubljano, kamor so prišli tudi padarji iz Kranja, Kamnika. Novega mesta in Krškega. Cehovski mojster je skrbel tudi za domačo vzgojo pomočnikov in vajencev. Redno so morali hoditi v cerkev in k verouku. Mojstri so pazili na njihovo lepo vedenje. Ponočevanjc je bilo prepovedano. Psovanje in preklinjanje so kaznovali z globo v svečah. Na sestanke so morali priti mojstri neoboroženi. V socialnem pogledu so skrbeli za vdove in sirote in jim omogočali nadaljnje obratovanje. Skrbeli so za izučitev njihovih sinov, posredovali in svetovali so pri nji hovih porokah itd. Imrlc člane so pokopavali slovesno ob spremstvu cehovskega članstva. Spremstvo je nosilo prižgane sveče. Skrbeli so za potujoče pomočnike, (e jih niso mogli zaposliti, so jih nahranili, jim dali prenočišče in popotnico. Mestni cehovski mojstri so si prizadevali, da so s svojo obrtjo obvladovali tudi okolico mesta. Skozi stoletja se cehovska miselnost ni dosti spreminjala. Cehovske kazni so postajale krute in nesmiselne. V Ljubljani so nepoštene peke v posebni kletki potapljali v Ljubljanico. Cehi so se zapirali navznoter. Preganjali so podeželsko obrt in trgovino, ki se je ob podpori države, cehom navkljub, razvijala. Prvotno je bilo zadosti, če je ceh potrdil zemljiški gospod, v Loki škof. Pozneje so te pravice pripadle cesarjem. Država je pozneje v cehih že opazila zavoro mo dernega obrtnega delovanja. S cesarskim patentom iz leta 1732 so ukinili cehovsko avtonomijo. Novih cehov niso več dovoljevali. Cehi so prišli pod državno nadzor stvo. Kljub temu so cehi ohranili svoje navade. V času Napoleonove zasedbe naših kraje\ jih je francoska oblast odpravila. Razglašena je bila obrtna svoboda. Po vrni tvi avstrijske oblasti je ta d. Kovaške fužine so bile pri sotočju Selščice in Poljanščice v Sovodnju, pri današnji Puštalski brvi in na Podnu, pri nek danjem Krevsovem mlinu ali celo že na starološkem Potoku. Za sprejem v ceh so zahtevali meščanstvo in zakonski stan. Posebnost loškega ceha je bila prepoved dela na akord (po številu, na tisoč). Obvezna je bila udeležba pri procesiji sv. Rešnjega telesa. Mojstri niso smeli eden drugemu prevzemati pomočnikov. Ješe in ognjišča so morali enkrat na leto komisijsko pregledati. Vsak član je plačal vsake kvatre dva šilinga v bratovsko skrinjico. Morali so se udeleževati pogrebov sočlanov. Svetniški zavetnik jim je bil sv. Aloj (Eligij). Naslikanega so imeli na banderu. Svetnik v ško fovski obleki je podkoval konja. Pri delu ga je motil hudič, preoblečen v žensko. Svetniku je svetoval, naj odseka konju nogo in jo da na nakovalo, da bo lažje delal. Svetnik je spregledal skušnjavca in zagrabil s kleščami žensko za nos. Takoj so ji zrasli rogovi in nohti so se ji podaljšali v kremplje. Na god svojega zavetnika so se zbrali k obračunu in volitvam preclstojništva. Kmalu po ustanovitvi ceha so se že prepirali s fužinarskimi žebljarji v Ž.eleznikih. Furlanske fužinske mojstre je leta 1396 poklical v Železnike freisinški škof. Leta 1 105 so že imeli kladivo na vodni pogon. Z loškimi cehovskimi kovači so prišli v spore. Leta lil/.\'(>n.\ll 1 VA*()/;'// K)KI III) (lilII iV DO LETA 1941 [ovalnih površin. V izvoz je šel tega leta le po en voz platna na mesec, v IS. stoletju pa včasih 20 clo 2^ visoko naloženih parizarjev. Kmečki tkalci so hodili po lan celo na Koroško, v okolico Spittala ob Dravi. S sprostitvijo sejemskih pravic v 19. stoletju se je vdor tujega, strojno izdelanega blaga močno povečal. Slo je v glavnem za bla go iz Slezije. Češke in Moravske. Na loškem ozemlju je dobila Loka pravico do osmih sejmov, v Železnikih so dobili tri, v Poljanah pri Sv. Volbenku in na Hotavljah pa po dva sejma. V Zireb so smeli prirediti kar pet sejmov. Država si je na Kranjskem prizadevala, da bi ohranila pridelovanje lanu. vendar ji to ni uspelo. V prvi polovi ci 19. stoletja, pa tudi pozneje, se pri kmečkih dotah med drugim zelo pogosto omenja lan. V platnarski trgovini so si opomogli predvsem loški in kranjskiJugovici in družina Jenko iz škofje Loke. Od leta 1749 so bili Jenki plemeniti v on Jenkensheim. Družina se je selila tudi v Stražišče. Najstarejši Jakob Jenko je dajal otrokom do 6000 goldinar jev dote. Jože Jenko ( 1712—1768) je poslal eden najpomembnejših trgovcev s plat nom in siti v Stražišču. Jurij Jenko (umrl leta 1780) je bil nekaj časa trgovec na Reki. potem pa v Škofji Loki. Marko Anton Jenko ( 1731—1810) je bil Jakobov dedič in nada ljevalec trgovine v Loki. Y lasti Jenkove družine sta bili hiši Mestni trg 36. stara Pošta ali Pavličeva hiša in imenitna Stablnova hiša. Mestni trg 11. V lasti družineJugovic pa so bile: Kocelijev a hiša. Mestni trg 39, staro župni.šče. danes Agencija za plačilni pro met. Mestni trg 38, Mestni trg l-. bivša hiša Sokolskega doma in pozneje Partizana in Stemarje v Kapucinskem predmestju. Štemarje so bile samostojno gospostvo s svo jimi podložniki. Danes sta na tem kompleksu hotel in poslovna hiša. Od starih poslopij je ohranjena le hiša, kjer je trgovina čevljev Planika in kjer ima sodišče večjo ra/pravno dvorano, danes Kapucinski trg 6. Loški trgovci so zatrjevali, cla imajo stal no v obtoku okoli pol milijona goldinarjev. To pa je bila vsota, nad katero se lahko zamislimo. Za nekaj tisoč goldinarjev je bilo takrat mogoče dobili čeden grunt. Pomemben trgovec s platnom je bil Matevž Demšar, kmet iz Gorenje Žetine. stara h. št. S, Po domače se pri hiši reče Markus. Ob koncu 18. stoletja so se pisali že Možina. Demšarji pa so odšli med velike trgovce. S posli z lanom in z gostilno je Matevž obogatel. Pozneje se je poplemenitil in leta 1755 kupil slarološko graščino. Njegovi nasledniki so dobavljali blago za vojaštvo, špekulirali so in niso bili več us pešni. Njihova sorodstvena veja v Dorfarjib je bila celo prodana, njihov -grad" pa podrt. Na tkalstvo nas še danes spominjajo priimki Weber, Tkalčič, Tkavšč, Tkalec, Llkavšč. Kalčič. Kavčič itd. Pomembna pozabljena obrt na Loškem je bilo sitarstvo. Obrt žimnatih sit omenja že Valvasor v vaseh Pev no. Bitnje in Stražišče. Najdlje se je ohranila v zadnjih dveh vaseh, industrijski način izdelovanja pa do zadnje vojne v Stražišču. Mitnice na Kranjskem so zabeležile v letih 1_12 do 1~"22 povprečni letni izvoz 10 tovorov sit v Trst v vrednosti okoli 4500 goldinarjev. To trgovino je opravljal že znani Matevž Demšar iz. Žetine. Drtigi trgovec je bil Jože Jenko, plemeniti Jenkensheim. Že ob koncu 18. stoletja so prevzeli vodilno vlogo pri sitarstvu založniki v Stražišču in Kranju. Sitarji, delavci, so bili povečini ubožni kajžarji z zanemarljivo malo zemlje in goslači brez zemlje. Zato so imeli založniški podjetniki tako velik profit, ker so jih lahko izkoriščali in poceni plačevali. 37 LOŠKI RAZGLEDI 17 Ob platnarstvu se je od srede 18. stoletja razvijala barvarska obrt. Na to obrt nas v Loki spominja domaee ime gospodarja Firbarja, Ferbarja v Karlovcu, Kopališka ulica 8. Tu se je obrt ohranila najdlje, občasno skoraj do prve svetovne vojne. Najprej so bili loški barvarji vključeni v ljubljanskem, pozneje v kranjskem barvarskem cehu. Kasneje so se vključili v loški lončarski »eunft . v bratovščino sv. Florijana. Ker je bila tkalsko-platnarska obrt razširjena po obeh dolinah, so bili barvarji tudi \ Selcih. Železnikih. Gorenji vasi in v Žireh. Največ jih je bilo \ predmestju Loke. v Karlovcu, sedanji Kopališki ulici in na Poljanski cesti. Cehovsko so bili organizirani loški klobučarji. Imeli so skupni ceh s Kranjčani in Radovljičani. Cehovske pravice so obnovili leta 1742. V 19. stoletju tja do druge sve tovne vojne je bilo v Loki vedno od dva do pet klobučarskih mojstrov s pomočniki in vajenci. Klobučarjev je bilo tako seveda več. Leta 1869 je bilo 20 klobučarjev. leta 1880 - 33, leta 1890 - 13. leta 1031 še šest. Najdlje je delal Jernej Tavčar ob cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki in sicer do leta 1967. Klobučarji so izdelovali tudi klolničev inaste čevlje, škornje in copati-. Takšna obuvala so čevljarji podplatih in so bila primerna za mrzlo suho vreme. Klobučarsko tradicijo po prvi svetovni vojni nadaljuje tovarna Sešir. Zunaj cehovske tradicije se je v Loki in okolici od srede 18. stoletja pričelo razvi jati glavnikarstvo. Ta obrt je v 19. stoletju preživljala predvsem ubožnejše puštalske bajtarje. K nam so to obrt prinesli Tolminci in Vipavci, ki so kupovali v Loki žito. Ločani pa so krošnjarili na Vipavskem in kupovali vino. Prvi glavnikarji so bili v mestu, pozneje se je obrt razširila v Puštal. Llosto. Stari Dvor pa tudi po drugih vaseh ter v predmestje Karlovec. Leta 1869 se je z glavnikarstvom ukvar jalo 16 oseb, leta 1900-54, pozneje pa številke upadajo. Seveda je bilo glav- nikarjev vedno več, kot so jih kazale uradne evidence, saj je šlo za domačo obrt. ki je zaradi davčnih in obrtnih za konov izvajalci niso priglaševali. Rogove so dobivali iz Trsta in Gorice, glavnike pa so prodajali celo na Hrvaško. Popol noma ta obrt ni izumrla in še danes obstoji v Fužinski ulici galanterijska delavnica Bernik s sedemdesetletno tra dicijo, kjer strojno izdelujejo glavnike. Na izumrle obrti nas spominjajo platnarska. barvarska, sitarska, klobu- čarska in glavnikarska zbirka v Loškem muzeju. Devetnajsto stoletje je prineslo svo bodno obrt. ki se v Loki v tem stoletju na začetku ni posebno hitro razvijala. Prospekt parketarne Jurija Karlina iz Škofje Loke. (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki) 38 I'RISI'I\VK1 K 1'RIVATM l>Ri >l/.\< >l )\JI V ŠKOFU LOKI OD CEHOV DO LETA l"il Železnica je v drugi polovici stoletja Loko obšla. Drobna obrt je ostala živahna, ven dar ni prekoračila okvira domačega kraja. Posamezniki so poskušali z. večjimi obrati predvsem v lesni obrti. Ignac Guzelj-Balant je imel v Skalcah, kjer je sedaj elektrar na, žago in delavnico za parket. Najbolj znan parketar je postal Jurij Karlin iz Karlov ca. pozneje gostilničar na Plevni. Prvi obrat je že okrog leta 1870 postavil Jakob Karlin na levem bregu Poljanščice med Puštalskim mostom pri sedanji mlekarni in vodnimi pogoni pri Puštalski brv i. Ker tam Poljanščica ni bila primerna za zajezitev, je jez kmalu odneslo. Leta 191 I je Marija Plantarič. vdova Karlin. prosila oblast za obnovo vodne naprave na tem mestu. Zavezala se je celo, da bo postavila vodno kolo. ki bi se ob veliki vodi dalo dvigniti iz vode in ne bi motilo divje Poljanščice. Zaradi slabih izkušenj s prvim jezom in protestom sosedov in Puštalcev. naprave potem ni izpeljala. Iz Karlinove družine je imel Gašper Karlin s Plev ne leta L914 v najemu Krennerjevo žago. pozneje t. i. Primoževo žago ob današnji klavnici. Od Jurija Karlina so se ohranili ban ni prospekti parketov. V glavi ponudbe je imel zapisano: Parquetien Fabrik Georg Karlin Bischoflack in Krain. Prvi se je iz obrtniške tradicije povzpel v industrijski obrat liane Krenner C1797—1S~9>. bil je lastnik več hiš v mestu in predmestjih. Prvotno je bil irhar in za kupnik srednjeveško znanega mlina pod šolo. na mestu sedanjega Šeširja. Leta IStil je imel pri mlinu postavljene mikalke za odeje. I.eta 1873 st;i njegov sin Alojzij Krenner in Henrik Waneck ustanovila družbo za obratovanje suknarne v Školji Loki. ki je pod Krennerjevim vodstvom delo vala že leta 18" 1. Podjetje je bilo drugi največji tekstilni obrat na Kranjskem. Po \Vaneckovi smrti, že v letu 187-h je Alojzij Krenner sam nadaljeval obrt. Pozneje je imel podobno tovarno še v Vodmatu v Ljubljani. Loško podjetje je ob koncu 19. stoletja zaposlovalo do 82 delavcev. Krenner je stalno dopol njeval opremo. Leta L887 so montirali parni stroj, leta 1889 vodno turbino. Leta 1894 je postavil prvo javno elektrar no na Kranjskem in se za 30 let zavezal pošiljati elektriko mestu in nunskemu samostanu. Po smrti sta ga nasledila sinova Alojz in Viktor. Prva svetovna vojna je podjetje prizadela. V tovarno so namestili vojno bolnišnico. Po vojni obrata niso več obnavljali. Po raznih prekupih so poslopja leta 1921 prišla v last novoustanovljene delniške družbe tovarne klobukov Šešir. Največ delnic feelektrične energije izKrennerjeve elek- v novem Podjetju sta s, pridobila Zacl- trarne v Škojji Laki. (Zgodovinski arhiv ružna gospodarska banka in Ljubljanska Ljubljana, Enota v Škof ji Loki) kreditna banka, obe iz Ljubljane. Žal 39 LOŠKI RAZGLEDI 47 nobenemu staremu loškemu klobučarju ni uspelo dobiti nobene delnice v novem podjetju. V7 času gospodarske krize je bil obrat tik pred prodajo, vendar ga je novo vodstvo rešilo. Ob času krize so zaposlovali okrog 100 delavcev, največ pa v aprilu leta 1940. ko jih je bilo kar 265. Klobuke so prodajali največ na domačem tržišču, nekaj so jih tudi izvažali. Elektrarna v Krennerjevi tovarni je postala zastarela, saj je proizvajala enosmerni tok jakosti 110 V. V Skalcah, kjer je bila Balantova žaga, so leta 1919 pričeli graditi novo sodobno elektrarno na izmenični lok jakosti 220/380 V. Viktor Krenner je postal eden od delničarjev novonastale družbe Elektrarna Škofja Loka in okolica P/l I.OK/OI) CEHOV IX) LETA /'NI Heinrilutrju in bratoma Debeljak iz škofje Loke. Mlin je bil na električni pogon, saj je imel v neposredni bližini Heinrihar svojo parno elektrarno. Mlin je vodil Franc I )ebeljak do leta 1946, ko je odkupil ostale deleže in postal lastnik do nacionalizacije leta L948. Podjetje so likvidirali leta 1958, poslopje pa takrat vključili v obrate LTH. Poseben industrijski obrat je imela Banovinska mlekarska šola v Skofji Loki. ki je od leta 1927 (1926) do 1941 delovala v Puštalskem gradu. Za strokovni del je šola najela mlekarno Mlekarske zadruge v Škofji Loki. ki je delovala že od leta 1899. Šola je pomagala modernizirati obrat. Mlekarna deluje še danes v okviru KGZ Škofja Loka. V prehransko industrijo je sodila kisarna Josipa Guzelja, ki jo je začel leta 1897 \ nekdanji Kasarni pri Kapucinskem mostu. Blaževa ulica 10. Josip Guzelj -Tehno- higijenična tovarna kisa Škofja Loka (Minska ulica) je spomladi leta 1921 povečala dnevno proizvodnjo od 200 na 330 1 zalitega kisa. Odjemalci so bili nunski samostan, trgovci z območja Loke in obeh dolin. Zalagal je okolico Kranja. Medvod, tja do Šentvida. Na Gorenjskem je šege) do Dovjega, Med obema vojnama je bil obrat na četrtem mestu v Dravski banovini. Med okupacijo je leta 1943 prenehal z obrtjo, ki je po vojni ni več obnovil. Po kratkem pregledu industijske proizvodnje v delniških in drugih družbah se vrnimo na področje denarništva in zadružništva, kjer po letu 1945 prav tako nismo nadaljevali težko ustvarjenih začetkov. Že \ 15. stoletju so imeli nekateri Ločani hiše na Reki. Tja so dobavljali predvsem železnikarsko železo, nazaj pa olje. žafran in sukno. Zelo slaven Ločan je bil Volbenk Schvvarz. Bil je cesarski svetnik in prijatelj ce sarja Maksimilijana. Tega je zalagal z denarjem. Lahko bi postal deželni vicedom, cesarjev namestnik na Kranjskem, vendar je to službo odklonil. Posojal je denar tudi helsinškemu škofu. Bil je bogat, imel je deleže pri Idrijskem rudniku. Umrl je brez potomcev. Nanj spominjata kamniti plošči. V svoji hiši na Mestnem trgu 38 je ure dil kapelo in ustanovil bogat beneficij sv. Trojice. Na plošči je loški grb. grb škofa Filipa in Schvvarzev grb. V starološki cerkvi ima zanimiv nagrobnik, kjer so upo dobljeni pokojna žena, pokojnik in še živeča vdova. Iz 17. stoletja bolje poznamo veletrgovca in poslovneža, puštalskega graščaka Franca Oblaka. Včolkensperga. Leta H> je šel na poslovni tečaj v Benetke. Vodil si je svojo trgovsko knjigo po tedaj modernih principih. V 18. stoletju sem že omenil Jenke, plemenite Jenkensheim. Jugovice in Demšarje. V 19. stoletju je domači kapital opešal. Po odpravi gospostva leta 1803 je bilo loško gospostvo podržavljeno. Loka z okolico se ni nič kaj razvi jala. Leta 1870 je na Trati stekla gorenjska železnica, ki se zaradi ovinka ni mogla približati Loki. Proti koncu 19. stoletja se je gospodarsko stanje pričelo popravljati, tudi na račun novih oblik proizvodnje in financ. Pričelo se je zadružništvo. Duša tega gibanja pri nas je bil dr. Janez Evangelist Krek. selški rojak. Zadruge so bile raz lične: kmetijske, živinorejske, mlekarske, pašne, gozdne, elektro-strojne. vodovod ne, konzumne, trgovske, razne obrtne, kreditne itd. Žal se je mreža zadrug politično delila na liberalne in klerikalne, kar je slabilo enotnost in združevanje kapitala. Po do sedaj znanih podatkih je bilo na loškem ozemlju (vštevši Žabnieo) pred drugo svetovno vojno okoli 1. IR.V. 1961. sir. 75-82; isti. škojja i.,,kti in loško gospostvo {'•Vit-lM.tt}, MD škotja Loka 1973: Ivan Mohorje. Pravila bratovščine kovačev in ključavničarjev v Škofji Loki i/ leta 1678, LR .!. 1956. str. 193-108: isti. Škofjeloško plalnarstvo in njegov zaton. LR _'. 1955, str. "l-str Mojca Ferle, Kovači v škofji Loki, IR 34. 1987, str. 87—103: Josip Žontar. Ločan Volbenk Schvvarz. I.R i, ll)5~. str. 25—3 i; isti. O našem starem zebljarstvu. I.R J. 1955. str. 85—86: isti. Platnarstvo in sitarstvo v loškem gospostvu v |s. stoletju. I.R.1. 1956, str. 89—102; isti. Trgovska računica loškega veletrgovca Franca Oblaka - \Yolkcnspcrga i/ leta K) '. I.R 7. 1960. str. 88-93; Joža Gašperšič. Loški žeblji in žebljarji. I.R -t. 195". str. 35—10: isti. () jelovškem rudarstvu. I.R~. 1960. str. 63—"74; Marija Verbič. Gospodarski stiki Loke / Idrijo v Id. in 17. stoletju. I.R in. 1963. str. 97-103; Doroteja Gorišek, Barvarska obrt v Škofji Loki. I.R o. 1859. str. 158-166: ista. Loški klobučarji. /A'5. 1958, str. 173-1 ; ista. 1'snjarska obrt v Škofji Loki. LR8. 1961. str. 165-171; Meta Slerle, barvarska obrt od srede is. stoletja do začetka 2(1 stoletja na Loškem. LR26, 1979, str. 95-106; ista. GlavnikarstVO od sredine 18. Stoletja do sredine 20. stoletja na Loškem, I.R 23. 1976, str. 86-108; ista. Klobučarska obrt v Škofji Loki od IS. do srede 20. stoletja. I.R 25. 1978. str. 96-113: ista. Platnarstvo na Loškem od sredine IS. stoletja do danes, LR 27. 1980, str. 131-150: Leopold šole. 150 strokovnjakov in "000 konjskih moči. I.R 12. 1965. str 05-SI; Janez Gašperšič. Razvoj elektrifikacije konzumnega področja občine Škotja Loka. I.R 3. 1956, str. 129-130: Marijan Masterl. Gradnja škofjeloških vodovodov v letih 1898-1902, I.R 3. 1956, sir. 109-128; Milan Košenina, Loška mlekarna. I.R 15. 1968, str. 15i)-l52: Srečko šabec. Mlekarska šola v našem mestu ( L926—19-41 I LR 16. 1969. str. 145—160; Katarina Kobe-ArzenSek. Prispevek k zgodovini krcnnerjcve suknarne v Škofji Loki. I.R r. 1979, str. 225-232: Vojko Valič. škofjeloška tovarna klobukov v letih 1921-1941. LR O. 1959. str. L67—181; Janez Tušck. Poskus orisa razvoja industrije na Trati pri škofji l.oki. I.R lš. 1976. str. 123-12""; Matko Oman. Od žime do sita. I.R 11. 1964, str. 69-81; Janez šter. Nastanek in razvoj lesne industrije v Selški dolini. I.R O. 196". str. II 1-133; Nataša Pirih. Jesharna- v Škofji Loki. I.R 36. 1989, str. 55-63; Selška dolina r preteklosti ni sedanjosti. MD škofja Loka. pododbor Železniki. 1973, poseb no prispevek dip! inž Lojzeta Zumra. Prispevek li gospodarski zgodovini doline, str. 120—167; prav tam. dr. Emil Čeferin, Zadružništvo v Selški dolini, str. 187—200; Zorka Skrabl. Hranilništvo na Dolenjskem in v Beli krajini: France Štukl. Hranilništvo v Škofji Loki. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL). 1983: France Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki I, ZAL. škofja Loka. 1981; isti. Knjina biš v Škofji Loki II. ZAL. Škofja Loka. 198-t; isti. Knjiga hiš v Škofji Loki lil. ZAL. Ljubljana-škofja Loka. 1996. 44