798 Rudi Miškot Šest pesmi OBČUTLJIVOST Preobčutljivost — rahla je tkanina. Tenko svilnato predivo. Ranljivo ko metulje krilo, bela harfa iz jasmina. Prst robat, spontan dotik, ki se dotakne njenih strun, v srce ko šiljast kamen zaboli, se v misel ko peščeni prah zaprede In je dovolj, da izgubiš svoj glas! Da si ažurne misli pogubiš. Izgnan v globel, odkoder iščeš si izhoda. — Preobčutljivost — rahla je tkanina! TKALCI V kamnito krajino so zašli KRUTOSTI koščeni tkalci krutosti. Tavači, s koraki svinčenimi. Rožljači z golti trhlimi! Šest pesnil V polmraku, ob jezeru sajastih sanj, krvave so ognje prižgali! Zibaje se, v krogu posedli — na velik lobanji panj . . . In se negibno zazrli z belimi brezni oči — v srebrečo se brezjo noč. K zvezdam zateglo jecljaje, momljaje v sen ognježgoč . . . Tkalci koščene krutosti — so z mrtvo nočjo se pobratili. TEMNI Slojim v kamniti rakvi. SEN Hladni in razsežni kot marmorna dvorana. Vrh njenega stopnišča se povzpnem, do okna na kamnitem krovu. In zunaj ugledam vrsto dirjajocih konj, približajočih se kanjonu silne reke . .. Med njimi vranca svojega spoznam. Rezget njegov, njegov topot, njegovo hrzetanje slišim! — Pa v rakvi živ in sam, otrpel gledam oslepele blazne konje — padajoče raz pečin v globino . . . PO V nekdanji podobi živiš. SMRTI A iz sedanjih oblik — ne moreš se več povrniti. Tvoje dlani zdaj ne zmoreš v prazno mi dlan položiti, da bi še mogel čutiti utripe ljubeče krju . . . 799 800 Rudi Miškot Prehitro se dneva stražar pomrači. In ptič strahovezec — z večerno koščico vesti, v goščavo spominov se skrije. Buden si v grlo zabada koničaste igle noči... Da ga z utišanim glasom — krut lovec ne izsledi! RESNICA Iz odprtosti spoznanj — izbrušena resnica veje še močneje! Cim več izgubljaš, oddaljujoč se od stvari, ki si jih ljubil in bi jih še rad imel, tembolj resnična ti postaja njena govorica. Oznanjena brez ust in brez jezika ... Zlagoma izgubljaš tudi to, kar s pridom ti služilo je vsak dan. In rad bi bil selivka! Ta se lahko nad zemljo vzpne. Brez krivde in škodljivosti pripotuje v Obljubljeno deželo ... A na oddaljenih livadah — prvi cveti v nebes se ozro! K njej, ki srečna vrača se — v Krajino rojstva! KOLEDAR V iztekajočem se, deževnem maju SRCA so magnolije odcvele. Zdaj v tej dolini jablane dehtijo. 801 Šest pesmi Bele krpice v tresljivem vetru k smaragdom živih trav pristajajo ... Poslavljajoče se od rodnih vej — voščeno neme, tiho obležavajo. — Jablan v vrtu, štirivrha, rasla si z menoj skozi življenje! Ko v sončnem te obsevu gledam, lepo cvetoča, moja spremljevalka, po tebi prejmem prerojenje. S predvečerno pesmijo zaziblješ me v breztežne sanje? Odkar razrasle so se tvoje veje in so vrhovi višje ti pognali, teže dosegljivi so plodovi. Za njimi roka se v jesen izteza, ko nema slutnja se srca dotakne. O, ne poslovi se prehitro, pred to prihajajočo zimo, ki ti seštevek let na deblo piše... Odpevaj z vrta mi kot dobra mati! Ko pride čas, mi v mirno dlan — poslednji sad položi.