Paztielifcv časa ln ramf Razdelitev časa — prva potreba. Ena prvih potreb človeškega rodu je bila razdelitev časa. Prva časovna enota je bilo povsem rrzumljivo razdobje med solnčnim vzhodom in zahodom. Ta časovna doba pa je bila zelo različna v raznih letnih dobah. Nasprotno pa je doba, tekom katere se na videz solnce obrne en'krat okoli zemlje, to sta dan in noč, vedno enako dolga. Iz tega je nastal 24 urni dan. Mesec. Že v prastari dobi so se trudili najti večjo časovno enoto od dneva, da bi lažje računali s časom. Za tako štetje je zelo pripraven mesec s svojimi vedno enakomernimi spremembami. Dobo od mlaja do mlaja, v kateri se izvršijo vse lunine spremembe, imenujemo lunin mesec, ki ima 29 in pol dneva. Dva poldneva so vedno vzeli skupno, zato je en mesec štel 29 dni, in so ga imenovali votel mesec, drugi je bil poln s 30 dnevi. Teden. Skoraj vsi stari narodi so razdelili lunin mesec v štiri enake dele in so tako dobili časovno enoto teden s sedmimi dnevi, ki se je še danes poslužujemo. Znameniti učenjak je dejal: »Teden je najbolj častitljiv in najstarejši spomenik iz davnih časov, ki se je ohranil v enaki obliki pri vseh narodih do današnjega dne in ki so ga našli ob odkritju Amerike tudi pri Peruancih.« Samo Francozi so za časa revolucije poskušali vpeljati desetdnevni teden, takozfano dekado; ta novotarija se je obdržala samo 14 let. Nekaj sličnega skušajo sedaj boljševiki. Leto. Naslcdnjo večjo časovno enoto so dobili s tem, da so združili šest votlih in šest polnih r» :c--ev, ker se v tem razdobju precej pravilno razvrstijo štiri letne dobe, in tako so dobili mesečno leto, ki je štelo 354 dni. Ker pa mesečno leto ni bilo v skladu z gibanjem solnca in po daljši dobi niti z letnimi časi, so to popravili in tako so že stari narodi prišli do solnčnega leta, ki so ga vsi narodi sprejeli. Samo pripadniki islama Se vedno štejejo po mesečnih letih. Tudi Židje računajo z mese.nimi leti, vendar. si že od starih časov pomagajo s pre«; stopnimi meseci. Po Herodotu (starogrški zgodovinar) so bili stari Egipčani prvi, ki so račune> li s solnčnimi leti. Solnčno leto je pri njih imelo 365 dni in je bilo torej za 5 ur, 48 minut In 48 sekund prekratko. Vj štirih letih je zaostalo za cel dan za pravim solnčnim letom, katerega začetel. je sovpadel s tem letom samo vsakih štirikrat 365—1460 let. Morali so zato tudi menjaje dolo.evati pri.etek letnih' časov. _•' r-rs Julijanski koledai; č'} r:> "* V starem rimskem koledarju so v vsakem drugem mesečnem letu po 29. februarju vstavili nov mesec, ki je štel enkrat 22, drugič 23 dni. Po tem načinu tudi v našem koleiarju velja v prestopnem letu 24. februar za prestopni dan. Rimski ikoledar je bil tako pomanjkljiv, da je bilo v primeri s solnčnim letom že v letu 50. pred Kristusovim rojstvom že en dan razlike. Vsled tega je Julij Cezar (znameniti vojskovodja in vladar rimske države) s pomočjo aleksandrijskega učenjaka Sosigenesa uvedel spremembo. Solnčno leto je računal s 365 dnevi in 6 urami. Zato je koledarsko leto računal s 355 dnevi, vsako četrto leto pa s 366 dnevi. Dnevi so bili na posamezne mesece tako razdeljeni, kakor so še dandanašnji. Mesec »quintilis« so imcnovali v čast Cezarja julij, in mesec sekstilij v čast prvega rimskega cesarja avgust. Koledar se imenuje po Cezarju julijanski ali stari koledar. Po njem so šteli do nedavna Rusi in drugi pravoslavni narodi. Boljševiki so ga odpravili leta 1923, pred tem že Grki, Bolgari in Rumuni in sedaj se ga poslužuje samo še srbska pravoslavna cerkev. Gregorijanski koledar. Tudi julijanski koledar je bil pomanjkljiv, kajti njegovo solnčno leto je bilo s pravim letomza 11 minut in 9 sekund predolgo. Zato je v 129 letih zaostalo že za en dan. Nicejski cerkveni zbor (leta 325 po Kristusovem rojstvu) je izravnal do takrat nastalo razliko treh dni, pustil pa je koledar v veljavi. Stalno padanje znanosti je bilo vzrok, da se je na to pomanjkljivost pozabilo. Šele v 16. stoletju so se zopet pričeli pečati s to važno zadevo. Cerkveni zbor v Trientu je sklenil, da se mora odpraviti in to težavno nalogo je rešil leta 1582 papež GregorXIII. Na predlog učenega zdravnika Luil>> usa so sklenili, da se izpusti 10 dni, kolikor je do tedaj že znašala razlika. Da bi letni časi v bodoče se pričenjali vedno na isti dan, so sklenili, da v treh za-< porednih stolctnih prestopnih letih prestopni dan odpade, žele vsako Četrto naj bo prestopno. Prvo tako prestopno leto je bilo 1600, dočim so leta 1700, 1800 in 1900 bila navadna leta in šele 2000 bo zopet prestopno. Novi koledar je bil v Rimu predložen učenjakom, l_i so prišli iz vseh delov sveta, vsem vseučiliščem in vladarjem 1577. Šele leta 1582 je papež Gregor XIII. s posebnim pismom 24. februarja, to je pred 350 leti, odredil, da se izpusti po 4. oktobru istega leta deset dni, ikolikor je še znašala razlika po julijanskem koledarju. Cetrtemu oktobru (petek) leta 1582 je sledil takoj 15. oktober. Istočasno je zapovedal, da se morajo vsi držati novega koledarja, iki §e po njem imenuje Gregorijanski. 'K Itaiiji, Portugalskem, Franciji, Lotaringiji, Danski in Češki so nov koledar vpeljali že leta 1582, v katoliškem delu Švice, Nemčije in Nizozemske leta 1583 in 1584, na Poljskem 1586, na Madžarskem pa leta 1587. Potestantovske dežele pa so se trdovratno upirale tej spremembi. Ta upornost se je še povečala, ker se je zvedelo, da tudi novi koledar ni povsem točen. Njegovo leto je namreč še vedno za 21 sekund predolgo, kar šele v 4000 letih znaša približno en dan. Šele leta 1699 so nemški protestantovski stanovi sprejeli to spremembo s tem, da so tega leta izpustili po 17. februarju 11 dni. Anglija in Švedska sta to spremembo sprejeli šele kot poslednjl leta 1752.