Listek.
761
natiskov   nimamo.     Sicer   pa  je  nepotrebno   še   posebe   priporočati »Teoretično praktično pevsko šolo«   —- ime pisateljavo je poleg štirih izdaj menda porok dovolj.
K. Hoffmeister.
»Pozdrav Gorenjskej« se imenuje valček, katerega je izdala in založila L. Schwent-nerjeva knjigarna v Brežicah ob Savi. Zložil ga je po slovanskih napevih gosp. Viktor Parma in ga posvetil g. dr. Edvardu Savniku v Kranji. Lepo delo bodi prav toplo priporočeno našim igralcem in igralkam na klavir, ki itak pogrešajo domačih plesnih skladeb. Ceua   1  gld.
Slovensko gledališče. Od dne" 30. oktobra do vštetega dne* 29. m. m. so bile te-le predstave: Dud 30. oktobra operi »V vodnjaku« in »Cavalleria rusticana« , dne 1. novembra »Mlinar in njegova hči«, dud 3. novembra »Materin blagoslov«, dne" 6. novembra prvič »V Diogenovem sodu«, spisal Jaroslav Vrchlickij, poslovenil Fr. Gestrin, in opereta »Mornarji na krov«, dne" 9. novembra »Mam'zelle Nitouche«, dne" It. novembra popoldne »Mlinar in njegova hči«, zvečer »O ti možje-!«, dne 15. novembra prvič »Poljub«, prostonarodna opera v dveh dejanjih, po pripovesti Karoline Svetle spisala Eliška FCrdsnohorskd, uglasbil B. Smetana, preložil A. Fimtek, dne" 17. novembra »Poljub«, dnd 20. novembra prvič »Vel i k om e s tn i zrak«, gluma v štirih dejanjih, spisala Blumenthal in Kadelburg, dud 23. novembra »Poljub«, dud 25. novembra »Mornarji na krov« in »V Diogenovem sodu«, dud 27. novembra Mosenthalov igrokaz »Na Osojah«, dnd 29. novembra opera »Carostrelec«. — »V Diogenovem sodu« je drugo dramatsko delo Vrchlickega, katero smo videli uprizorjeno na našem odru. Vsebina mu je ta, da znani grški filozof v znanem svojem sodu skrije Parmenija, prijatelja Aleksandru macedonskemu, in njega ljubico Meliso, za katero se je takisto vnel Aleksander, in da se mu potem s sarka-stiškimi opomnjami posreči potolažiti be.snečega vladarja. Igra je duhovita in vredna, da se predstavi še večkrat. Partijo Diogenovo je izvedel g. Inemann tako decentno po maski in igri, da bi bila vsaka hvala odveč; prdcej za njim imenujemo gospodičino Slavčevo in gospoda Danila. Gospod Verovsek je bil sicer velik Aleksander, zato pa še ne do cela Aleksander Vdliki. — Druga novost tega meseca je bila Smetanova opera »Poljub«, repertoarna točka dunajske opere. Vsebina: Mladi vdovec Luka (g. Beneš) pride s svakom Tomo (g. Nolli) snubit Vronico (gospodičina Leščinska). Ljubila sta se že prej, toda Luka se ji je moral odreči svojim roditeljem na ljubo; sedaj seveda Vronica prdcej dovoli v njega snubitev, poljubiti ga pa neče, češ, da bi poljub pred poroko užalil rajno ženo. Luka vzrase in naposled ves razsrjen odide v vaško krčmo, odkoder se vrne pod Vroni-čino okno z godci in dekleti. Vronica ne prebije tolike sramote in odide s teto Martinko (gospodičina TowarnickaJ k tihotapcem v gozd. Pred njima pa je prav v ta gozd dospel tudi Luka, katerega je že minila prva jeza. S svakom Tomom, katerega je gnala skrb za Luko, ukreneta, da Luka drugo jutro Vronico naprosi oprostila. Njiju pogovor posluša skrivaj voditelj tihotapcev Matevž (g. Perdan), ki tudi pozneje, ko dojdeta Vronica in Martinka, spozna, da ima dekle svojega ženina venderle še rada. Matevž odide, da bi Luki prinesel veselih novic o Vronici, obe ženski pa zaloti proti jutru stražnik (g. PavšekJ. Vender se Martinki posreči, da le-ta ne zaseže tihotapskega blaga, Vronico pa je tako zbegal prihod njegov in nevajeni nočni pot, da se za vselej odreče tihotapskemu življenju. Drugo jutro se zopet sprijazni z Luko, ko jo le-ta vpričo vaščanov res naprosi oprostila. Srčno se poljubita, in s poljubom se konča dejanje. — Predstavljala se je znamenita opera, o katere glasbeni vrednosti so se pač zjedinili vsi veščaki, sosebno tretjič tako, da bi se težko bolje kje na provincijalnem odru. Primadona gospodičina Leščinska si je pridobila posebno pohvalo s čudovito nežno in tudi po besedah milo pesmijo pri zibelki; na glas  pa je občinstvo vselej  odlikovalo  tudi   druge   soliste,   tako   gg.  Nollija,   Beneša,
762
Listek.
Vašička in gospo Inemannovo (v manjši nalogi Barbke , služkinje pri očetu Vroničinem), ki je dovršeno zapela jutranjo pesem. Vse kaže, da se »Poljub« stalno ohrani na našem odru, dasi je ta opera proti »Prodani nevesti« neprimerno težja in tudi menj dostopna širemu občinstvu; kaže se pa tudi, da se slovenska opera vzdrži na sedanji višini, zlasti ker je »Dramatično društvo« poleg zaslužnega kapelnika g. Gerbiča angažiralo še jednega kapelnika g. Beniška, ki se nam je odlično predstavil pri tretji predstavi »Poljuba«. Za prihodnje mesece se pripravljata poleg drugega operi »Marta« in prva slovenska izvirna opera »Urh grof Celjski« , katero je uglasbil znani naš glasbenik g. V. Parma. — O »Velikomestnem zraku« poročamo samo toliko, da je ta gluma dosegla svoj namen in kratkočasila občinstvo; to pa je pri takih proizvodih prva in poslednja reč ! — Omeniti je še, da je g Freudenreich ostavil slovensko gledališče; posebno zadovoljen velik del našega občinstva itak ni   bil ž njim.
Prvi redni koncert »Glasbene Matice« dne 12. novembra. Koncerti »Glasbene Matice« so izvestno, odkar je ta zavod popolnoma in pač za vselej odslovil zabavno-večerski zlog, najzanimljivejša umetniška proizvajanja v Ljubljani; zakaj vselej podajajo različne glasbene vrste skrbno izbrane in sestavljene, najsi delujejo z aparatom, to je z zborom. Vzpored prvega letošnjega koncerta je bil še sosebno iuteresauten zato, ker sta oba zbora, ženski in moški, nastopila zase, vsak v jedni veličastni skladbi, in ker so bile vokalne in instrumentalne točke jednakomerno razdeljene. — Predilua pesem, balada in scena iz Wagnerjevega »Holandca« je pač težko delo za gledališki zbor, kjer se običajno preveč ne pazi na vse finese. Ali tudi negalanten in strog kritik, ki je slišal, kako so dame »Glasbene Matice« pele to skladbo, poklonil bi se bil uljudno njim in pevovodji ter izrazil svoje popolno priznanje. Pristaviti bi utegnil največ to, da dia-loški del venderle precej izgubi na koncertuem podiji, da je bila Senta gospodičine Le-ščinska pač bolj podobna Brunhildi nego sanjarski deklici, pozabivši na ves svet, in da vojaška godba kaj takega venderle igra dosti slabo. — Druga velika točka moškega zbora je bilo »Jutro« Rubinsteinovo. Premišljal sem dlje časa, kakšen mi je bil vtisek tega veličastnega, mogočnega, vzneseno monotonskega zbora s svojo vnebokipečo stopnjat-vijo na konci. In zdelo se mi je, da je to skladba, katere lepota je podobna lepoti brezmejnega razpenjenega morja v jesenskem času. Težko je pač točno izraziti to, zaradi česar so dela giganta Rubinsteina tako gigantiška. Izvajalo se je »Jutro« izborno, tudi v orkestralnem delu. — Novost, v kateri je nastopil mešani zbor, bila je Gregorčičeva »Kitica«, uglasbil A. Foerster. Lepo, samostojno razvedeni glasovi, združeni v jasno me-lodiško celoto in natančno izrazujoči pesemsko bistvo, to so znana svojstva Foersterjevih zborskih del; vsa se družijo tudi v »Kitici« — Drugi mešani zbor je bila Brucknerjeva »Ave Maria«, delo sivega mojstra, čegar duh pa hodi mladostno krepak po najnovejših potih. Odlikuje se po duhoviti osnovi — najprej damski zbor, od besed »Benedictus fructus« tudi moški glasovi — po drzni zanimljivi harmoniki in resno vzvišenem razpoloženji. »O diviua armouia!« vzkliknil bi z »Robertom vragom« tudi marsikdo izmed menj navdušenih vernikov. Občinstvo je zahtevalo ponovitev tega dela, ki se je tudi pelo čarobno lepo. — Instrumentalni del je obsezal imena Dvorak, Rimski Korsakov, Smetana in Liszt, torej imenitno četvorico. Dvofakovi »Slovanski plesi«, katere je pod vodstvom g. Hubada orkester izvedel prav dobro, pripravili so pač občinstvo rahlo na to, kar je še prišlo: na Dvofakovo simfonijo. — Riuski-Korsakov, nekdaj pomorski častnik, potem profesor na peterburškem konservatoriji, je virtuoz v instrumentaciji, dasi ga ne igrajo mnogo. Zaradi svoje cesto čudne glasbene fakture in prebogatih barev, od katerih se bleste njega dela, soroden je najbolj Berliozu. Korsakov je glasben Makart. Njegova fantazija  o  ruskih temah je   kar   najfineje   izdelana   koncertna   skladba;   igral jo