Gostav Strniša
Izgnanec
Starka priroda ima bele lase,                   Kakor otoček obdan od valov
burja ji divje jih češe:                              sam sem sied tihe poljane, ~
globoko pod snegom že tiavniki spe.       rad bi od tod... »Domov, h domov!«
Kdaj zrastejo šmarnice zopel in kreše?    krakajo v zraku hreščeče mi vrane.
Noge se trudne mi vdirajo v sneg,         >Pojdi in romaj domov, le domov!<
veter me zbada in zbada,                         v srcu otožno odmeva.
rad bi piepodil z mehkih me leh,           Kje je moj dom, kje rodni moj krov?
pa, saj povsod je vsa v snegn livada.    Kje mamica moja sameva?
237