PISMA BRALCEV
Naš dolg do Ferda Vesela
Ste se že kdaj peljali po Poljanski cesti? Vam je ne-prestana naglica s pomanj-kanjem časa in lovljenjem izgubljenih minut onemogo-čila pozornejše opazovanje okolice, ali pa ste se kljub temu le uspeli malce ozreti okrog sebe in je vašo pozor-nost nehote pritegnila stara razpadajoča stavba, odeta v odpadajoč omet mrko sive barve, ki žalostno propada poleg poslopja Slovenskega šolskega muzeja.
Nedavno sem peš hitela po Poljanski cesti in se ne-hote ustavila pred poslop-jem z delno zabitimi okni, vegastimi, že davno odsluže-
nimi vrati, ki vodijo v hla-dno kamnito poslopje, v ka-terem se je 16. maja leta 1861 rodil Ferdo Vesel, slovenski slikar. O tem priča kamnita plošča z rdečebarvnim napi-som, ki visi na pročelju pro-padajoče hiše.
Nepotešena radovednost me je gnala dalje, zato sem potrkala na bližnja vrata, ki pa so bila trdno zaklenjena.
»Morda celo še kdo stanu-je v tej propadu zapisani rojstni hiši ljubljanskega sli-karja, ki si kot mojster pre-nekaterega čudovito dodela-nega portreta in tvorec šte-vilnih pejsažev priznane umetniške vrednosti gotovo
zasluži kak dostojnejši spo-menik, kotje borna kamnita plošča na propadajoči stari hiši, ki jo zob časa iz dneva v dan bolj razjeda,« sem pomi-slila.
Vneposredni bližini Vese-love rojstne hiše je Sloven-ski šolski muzej, kamor vsa-ko leto zaide več obiskcval-cev. Mar ne bi mogli tudi njegovi neposredni »sose-di«, rojstni hiši Ferda Vese-la, nadeti primemejše, pra-vičnejše in bolj vesele podo-be? Kaj, če bi mi, Ljubljan-čani, zlasti pa prebivalci in odgovorni v občini Center, pokazali malo več razume-vanja in odprtosti za proble-me naše neposredne in pristne kulturne dediščine? Potem bi se morda celo na-šel kak dinar, da bi v notra-njosti rojstne hiše Ferda Ve-sela uredili spominsko sobo,
ki bi si jo Ljubljančan z ve-seljem ogledal, saj mnogi izmed nas ljubijo Veselove slikarske tehnike in visoko cenijo njegove umetniške dosežke. Prepričana sem, da bi tudi obiskovalci Sloven-skega šolskega muzeja z navdušenjem stopili še v najbližjo soseščino in tako mimogrede uresničili svojo težnjo po boljšem poznavar nju umetniškokulturnega življenja nekdanje Ljublja-ne, ki ga v zadnjem obdobju dokaj uspešno oživljamo in prikazujem o.
Vem, da ima Kulturna skupnost Ljubljane veliko manj sredstev, kot pa po-treb, zato menim, da bi bila v primeru reševanja kultur-ne oziroma umetniške dedi-ščine našega mesta potreb-na akcija širše družbene skupnosti. Morda bi kazalo
razširiti financiranje in zago-toviti del sredstev za take potrebe celo iz »kulturnega dinarja«, ki ga mesec za me-secem prispevamo iz sklada osebnih dohodkov.       n. Mazi