MREŽA REGIONALNIH MUZEJEV
NA PROSTEM NA SLOVENSKEM
Zvezdana Koželj
IZVLEČEK
Prispevek predstavlja časovni razvoj
zamisli o muzejih na prostem pri nas
vzporedno s strokovnimi zahtevami po
pridobitvi samostojne zgradbe osrednje
etnoloSke muzejske institucije. Ob predstavitvi
projekta Mreža regionalnih muzejev na
prostem pri nas avtorica utemeljuje potrebo
po strokovnem in operativnem vodenju
muzejev na prostem s strani Slovenskega
etnografskega muzeja.
ABSTRACT
The article presents a chronology of
initiatives related to the establishment of open-
air museums in Slovenia and links them to
the persisting demands of the ethnological
discipline for a central ethnological museum
in premises of its own. The author introduces
us to the project "Network of Open-Air
Museums in Slovenia", arguing that the
expert and operational running of open-air
museums should be directed by the Slovene
Ethnographic Museum.
Prve, četudi bolj posredne, zametke zamisU po postavitvi muzeja na prostem pri
nas zasledimo že štiri leta po osnovanju prvega muzeja na prostem - skansna - v prispevku
Matije Murka, ki ga opredeljujemo kot prvi narodopisni program.^ V podrobnem opisu
razstave, ki naj bi predstavila vse ravni češkega ljudstva^, je še posebno izpostavil idealno
rekonstrukcijo "češke chalupe"' in vrste modelov najrazličnejših objektov ljudskega
stavbarstva. Prav vzneseno je predstavil češko vas, ki je obsegala 24 prenesenih ali
rekonstruiranih objektov z vso pripadajočo opremo. Bolj kot sama pobuda po zbiranju v
smislu dokumentiranja stavb v poglavju 'Nauki za Slovence' je pomemben njegov
navdušujoč odnos do prenesenih objektov, reaUstične predstavitve življenja in dela ter
1 Matija Murko, Narodopisna razstava češko - slovanska v Pragi 1.1895, Letopis
Slovenske Matice za leto 1896, Ljubljana 1896, str. 75 -137.
2 Razstava je le obrobno piedstavUa meščanstvo in plemstvo z rekonstrukcijo praškega trga iz 16.
stoletja in gradu.
3 Ta objekt je že na razstavi na Češkem leta 1891 zaradi neslutenega obiska vzpodbudil samo zamisel
po organizaciji in izpeljavi obravnavane narodopisne razstave.
99
Zvezdana Koželj
kritika izdelave idealnih rekonstrukcij, kar lahko snüselno tolmačimo kot prvo pobudo
po prikazu objektov v muzeju na prostem.
V primerjavi z Murkom Josip Mantuani že jasneje oblikuje cilje in vsebino
centralnega muzeja na prostem v temeljnem delu domovinskega varstva*, ki naj bi
vsebinsko zaobjelo varstvo naravne in kulturne dediščine v najširšem smislu: "Kot zgled
tipičruh stavb v prirejenem osredju bi bilo zasnovati z združenimi močmi poseben
muzejski oddelek na prostem. Tam bi se postavili na primernih prostorih - polagoma -
hišni tipi z Gorenjske, Dolenjske in Notranjske. Zraven seveda tudi gospodarska in
pomožna poljska poslopja: kozolci, uljnjaki, susürüce".' ... "To bi büo pri nas gotovo
mogoče, ako bi nabavila kaka družba ali oblast primernih stavbišč, recimo na mestnih
traviukih in gozdih ter bi jih prepustila muzeju, ki bi polagoma, kakor bi ravno gradivo
dobil, tjakaj postavil cele hiše kot eksponate na prostem. Čimprej bi ta muzej stal, temveč
obiskovalcev bi imel in - to je glavna stvar - tem večje kulturne uspehe bi dosegel."''
Nadaljnje pobude za muzej na prostem, v katerem naj bi vsaj "notranjščine
etnografsko pravilno uredili", segajo v kasna trideseta leta, kar je razvidno iz članka
Franceta Kotnika leta 1939 v Etnologu: "Etnografski muzej ni v stanju prikazati posamezne
lokalne diference našega ozemlja, niti v modelih posameznih tipov hiš, kaj šele z ureditvijo
resručnih notranjščin."^
Istega leta je tudi Slovenski narod objavil članek o težavah Etnografskega muzeja,
v katerem je bilo med drugim tudi poudarjeno, "da bi bilo vzorno, če bi muzej dobil
poslopja z večjim parkom, da bi lahko uredili tako imenovan muzej na prostem, postavili
slovenske hiše raznih tipov ter pokazali značilnosti našega narodnega in kulturnega
življenja."^
Takoj po drugi svetovni vojni je bila vzporedno z novim idejrüm predlogom
prostorske rešitve Etnografskega muzeja načrtovana tudi gradnja 'etnografskega parka'
v okolici Ljubljane. Ob načrtovani upravni muzejski zgradbi naj bi na površini 2500 -
2800 m2 postavili 6 do 10 poglavitnih tipov slovenske kmečke hiše z gospodarskimi
poslopji, nekaj tipov pastirskih stanov, obrbiih delavnic itd.' Ta osrednji muzejski načrt
ni bil uresničen iz več razlogov, med drugim tudi zaradi tega, ker je büa predstavitev
arhitekturnih spomenikov s prestavitvijo na izbrano zemljišče v nasprotju s splošno
veljavnim in zakonsko določenim načelom varovanja spomenikov "in situ", na kraju
samem.^"
V tem času je Muko Matičetov v svojem poročilu, kjer je predstavil stanje na terenu
in potrebne naloge zaupnika, omenil tudi potrebo po varstvu najlepših ognjišč v
"slovenskem skansnu"."
* Josip Mantuani, Domovinsko varstvo. Čas 2/ VHI, Ljubljana 1914, str. 6-101.
5 Nav. delo, str. 100.
6 Nav. delo, str. 101.
7 France Kotnik, Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939, Etnolog XIII, Ljubljana 1940, str. 170 -174.
8 Irena Keršič, Naselja, stavbarstvo in notranja oprema. Slovenski etnograf XXXII, 1980 - 82, Ljubljana
1983, str. 43.
9 Gradbeni program za čas od 1947 - 51: Gradnja Etnografskega muzeja v Ljubljani, dopis št. 175 / 46,
3,10.1946, Arhiv SEM v Ljubljani.
10 Spomeniška zakonodaja, Varstvo spomenikov I, Ljubljana 1948, str. 3 - 6.
11 Milko Matičetov, Etnografski spomerüki v sežanskem okraju. Varstvo spomenikov 1/1, Ljubljana
1948, str. 26-28.
100
Mreža regionalnih mvizejev na prostem na Slovenskem
Na nujnost dodatnega muzejskega varstva ljudske arhitekture ob spomeniškem
varstvu je opozoril Vilko Novak, ki si je ob udeležbi na mednarodnem etnološkem
kongresu v Stockhobnu ogledal med drugim tudi Skansen.'^ V članku Ljudsko stavbarstvo
v naši etnografiji^^ med drugim ugotavlja: "prav tako je povezano v zvezi z varstvom
etnografskih spomenikov vprašanje muzeja na prostem, kjer bi varstveni in z njim zvezani
problemi prišli najmočneje do veljave. Ljubljana ima bolj kot kako drugo mesto izredne
naravne prednosti za postavitev takega muzeja. Čeprav se zdi to vprašanje danes morda
še daleč od uresničenja, vendar bi se ga morali lotiti s študijsko pripravljalne strani, saj
tako delo traja precej dolgo, če naj prinese dozorele uspehe."
Novakovo misel je nadaljeval in razvil Boris Orel, ki je dokazoval, da bi s takim
muzejem oziroma z muzeološkim varstvom nepremičnih kulturnih spomenikov rešiU
tudi vprašanje (gradnje) Etnografskega muzeja v Ljubljani, katerega prostorska proble-
matika se je vlekla že od njegovega nastanka leta 1923. Tako so leta 1953, ob trideseti
obletnici Etnografskega muzeja in po koncu dela desete terenske ekipe, zaradi hude
prostorske stiske razstaviU dobršen del gradiva v Modemi galeriji.
Zaradi tesno odmerjenega prostora v muzeju, ki je oteževal delo in ogrožal muzejske
zbirke ter preprečeval nadaljnji razvoj muzeja, se je Boris Orel v dvojni vlogi, kot ravnatelj
muzeja in kot vodja referata za etnografske spomenike na Zavodu za zaščito in znanstveno
preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti LRS, pri ukvarjanju s
problemi varstva nepremičruh spomenikov zavzemal za graditev muzeja na prostem, ki
bi imel predvsem muzejsko in spomeniškovarstveno funkcijo. V članku," ki smo ga
premalo upoštevaU kot osnovo, program in načela etnološkega dela v muzejski in
konservatorski službi, je med drugim tudi ugotavljal, da bi muzej na prostem znatno
razbremenil 'etnografsko' spomeniško varstvo. Po drugi strani pa bi varstveno dejavnost
na podeželju kar nadomestili z - v srednji Evropi že uveljavljenim in preizkušenim -
domačijskim varstvom.
Tako je v drugi polovici petdesetih let Boris Orel izdelal načrt za novo muzejsko
zgradbo z muzejem na prostem. V posebno 'slovensko etnografsko naselje' so nameravali
prenesti 15 do 20 tipov in variant slovenske kmečke hiše z gospodarskimi pritikJinami,
nekaj planinskih pastirskih stanov, pastirskih in oglarskih koč, zavetišč in obrtnih delavnic.
Notranjščina vseh zgradb, ki bi jih večji del prestavili iz prvotnega okolja v park,
bi bila opren.:jena s pristnim pohištvom, posodjem, nošami itd. Za muzej na prostem je
bilo predlaganega približno 50 ha zemljišča ob gostilni Čad pod Rožnikom. Ob koncu
tega teksta je bilo zapisano: "Ta okvirni načrt za bodoči etnografski muzej v Ljubljani je
na prvi pogled morda res drzen, toda po dobrem premisleku moramo priznati, da bi
Ljubljana kot glavno mesto LRS in kulturno središče Slovenije prav gotovo mnogo
pridobila z njim, tako urejen etnografski muzej bi imel velik pomen za slovensko
etnografijo in folkloristiko ter antropogeografijo, za turizem in končno tudi za varstvo
etnoloških spomenikov, saj bi z etnoparkom ali skansnom bila v veliki meri razbremenjena
zaščita nepremičnih spomenikov na našem podeželju."'^
12 Vilko Novak, Mednarodni etnološki kongres v Stockholmu, Slovenski etnograf V, Ljubljana 1952, str.
26-27.
13 Vilko Novak, Ljudsko stavbarstvo v naši etnografiji. Slovenski etnograf V, Ljubljana 1952, str. 16.
1* Boris Orel, Problematika varstva etnografskih spomenikov v Sloveniji, Slovenski etnograf VI - VU,
Ljubjana 1954, str. 11 - 34.
15 Isti, Nova muzejska zgradba s skansnom, tipkopis RA 91, Arhiv SEM v Ljubljani.
101^
Zvezdana Koželj
Leta 1956 je potekalo posvetovanje muzealcev etnologov, na katerem je bilo
sklenjeno, "naj naši muzeji razmislijo o možnosti, kako bi določen nepremičen etnološki
objekt prenesli v neposredno bližino muzejske zgradbe, ako ga ni mogoče ohranjati na
kraju samem (in situ) in če je že tako ah tako izgubil svoje prvotno okolje."'^ Ti dve
zahtevi predstavljata temelje teorije in filozofije varstvene dejavnosti. Tako bi z muzejem
na prostem rešili probleme s prenosom in predstavitvijo notranjščin, ki so sestavni,
organski del nepremičnih objektov, nad katerimi bedijo konservatorji, katerim pa je bila
poglavitni kamen spotike njegova neživljenjska, gledališko - folklorna stran. Tako so
znova in še nadalje zagovarjali izključno reševanje "in situ". Spričo popolnoma
nasprotujočih si nüsli o primernosti in potrebnosti nastanka muzejev na prostem je ostala
postavitev osrednjega republiškega muzeja na prostem še dalje neuresničena naloga
Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljarü.
Istega leta je bil urejen prvi slovenski muzej na prostem s postavitvijo
(rekoristnikcijo) partizar\skih tiskam na gozdnatem pobočju nad Cekinovim gradom v
Ljubljani.^' Ob upoštevanju novejših pogledov matične stroke smemo in moremo
obravnavati muzejsko varstvo stavb iz obdobja NOB v sklopu varstva slovenskega
ljudskega stavbarstva.
Ob obravnavanju te problematike ne smemo spregledati Deklaracije mednarodne
konference ICOM o muzejih na prostem leta 1957 v Kopenhagnu na Danskem in v
Stockhohnu na Švedskem, ki se je je udeležil kot edini jugoslovar\ski predstavnik Boris
Orel.^* Konferenca je dejansko potrdila in opravičila vsa naša dotedanja prizadevanja,
pomembni vsebinski poudarek 2. in 3. člena Deklaracije^' pa se v skrajšani obliki glasi:
"V večini držav sveta je v praksi zaščita kulturnih spomenikov ljudske arhitekture običajno
zapostavljena v odnosu do prednosti, ki jo uživajo spomeniki tako imenovane 'visoke
kulture'. Nekatere države celo, ki so se pred kratkim osamosvojile, povezujejo, enačijo
to dejavnost svoje lastne kulture s svojo nesrečno preteklostjo. Čeprav so spomeniki
ruralne arhitekture številnejši od spomenikov 'visoke kulture', je njihov pomen dragocen,
četudi se na prvi pogled zdi, da niso vredni zaščite. Zaščita primerov ljudske kulture 'in
situ' je brez dvoma rešitev, ki nabolj odgovarja zahtevam umetnostne zgodovine. To
zaščito pa onemogočajo številne, predvsem pa razumljive okoliščine, tako, da je varovanje
teh objektov nepopolno, kdaj pa kdaj celo nemogoče. Preostaja nam tako le ena pot v
smislu ohranjevanja ljudske arhitekture: prenos drugam, na drugi prostor, ki se lahko
izvede na več načinov, vsekakor pa je najprimernejši ta, s katerim prenesemo objekt v
muzej na prostem.«
Kronološko sledi nov članek izpod peresa Borisa Orla,^ v katerem se s stvarnimi
dejstvi - ki temelje predvsem na razhajanju med zahtevami spomeniškovarstvene doktrine
in prakso, živo funkdjo, ki zahteva razvoj in spremembe - zavzema za čim hitrejše
16 Isti, Miizej na prostem in varstvo etnografskih spomenikov, Naši razgledi, 28.9.1957, str. 423 - 424.
17 Ljudska pravica. Spominska izdaja ob otvoritvi rekonstruiranih partizanskih tiskam pri Muzeju
narodne osvoboditve LRS, Ljubljana 21.7.1956.
18 Boris Orel, Poroalo o mednarodni konferenci o muzejih na prostem od 5. do 9.7.1957 v Kopenhagnu,
Aarhusu in Stockhoknu, Arhiv SEM v Ljubljani.
w Irena Keršič, Mreža regionataih muzejev na prostem v Sloveiuji in ICOM - ova Deklaracija o muzejih
na prostem iz leta 1957, Etnolog 1 (LH), Ljubljana 1991, str. 227 - 234.
20 Boris Orel, Muzej na otvorenom i čuvanje etnografskih spomenika, Vijesti muzealaca i konzervatora
Hrvatske VU, št. 3, Zagreb 1958, str. 68 - 69.
102
Mreža regionalnih mvizejev na prostem na Slovenskem
osnovanje muzeja na prostem kot edinega mogočega muzeološkega reševanja te
problematike.
Razvoj muzejskega varstva etnoloških spomenikov je še nadalje potekal v senci
spomeniškovarstvene dejavnosti in je težU h gradnji krajevnih muzejev na prostem; takšne
muzeje je v strokovnih krogih zagovarjal predvsem Franjo Baš. Tako so si sledili manjši,
lahko rečemo zametki muzejev na prostem ob gradu v Ško^i Loki,^' v okolici muzeja na
Ravnah na Koroškem,^ ob Jurčičevi domačiji na Muljavi,^ na grajskem pobočju na Ptuju,^*
pri Janševi domačiji v Breznici,^ pri letovišču Bobri na Muri v Murski Soboti,^^ v mestnem
parku v Tohninu,^' ob gradu Zaprice v Kamniku,^* v Stražišču pri Kranju,^ v Savinjskem
Gaju v Mozirju,™ v Rogatcu,'^ na Zavodnjah'^ in na Senožetih.'' Slednja dva primera
pomenita muzejsko prezentacijo omenjenih objektov "in situ". Pri idejnem osnutku pa
je ostal edinole predlog Slovenskega etnografskega muzeja o gradnji osrednjega muzeja
na prostem ob gradu Podsmreka pri Višnji Gori.^
Po podatkih, zbranih z Vprašalnikom o muzejih na prostem, razposlanim
osemnajstim ustanovam leta 1980 pod okriljem Slovenskega etnološkega društva, je bilo
v Sloveniji deset krajevnih muzejev na prostem, v katere je bilo prenesenih približno 30
objektov, predvsem manjših stavb, kot so lesene stanovanjske hiše, kašče, čebelnjaki,
kozolci, vodnjaki, sušilnice sadja, mlini in partizanske tiskarne.^ Med njimi so bile nekatere
stavbe spomeniško zavarovane že pred prenosom na novo lokacijo (npr. Škoparjeva
hiša v Škofji Loki, sitarska hiša v Stražišču, Atelškova kašča v Savinjskem Gaju itd.),
večine omenjenih muzejskih objektov pa zaradi neustreznih bivalnih razmer v njih, novih
gospodarskih potreb ali urbanističnih načrtov ni bilo mogoče ohraniti na kraju nastanka.
Vzporedno s pripravo in gradnjo regionalnih, krajevnih muzejev na prostem so
potekala posvetovanja, ki so se likvarjala predvsem z načelnimi vprašanji varstva v
muzejih na prostem: v letih 1963 in 1964 je Etnografski muzej organiziral dve posvetovanji
21 Janez Eržen in Andrej Pavlovec, Škoparjeva hiša - zametek muzeja na. prostem. Loški razgledi VIII,
Škoija Loka 1961, str. 112-123.
22 Vodiük po Delavskem muzeju. Ravne na Koroškem 1970.
23 Fanä Sarf, Juiačev dom, Kultumi in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov 16, Ljubljana
1973, str. 15-22.
2'4 Ivan Sedej, Slovenski muzej ljudskega stavbarstva na prostem. Varstvo spomenikov Xu - XIV, Ljubljaru
1970, str. 133.
25 Arhiv zavoda za spomeruško varstvo v Kranju.
26 Vlasta Koren, Vrednotenje stavbne dediščine v Prekmurju, Varstvo spomenikov XXVI, Ljubljana
1984, str. 56.
27 Naško Križnar, Pečine na Šentviški planoti. Varstvo spomenikov XXI, Ljubljana 1977, str. 374 - 376.
28 Majda in Peter Fister, Kašče v Tuhinjski dolini, razstavrü katalog, Kamrük 1973.
29 Vladimir Knific, Muzej na prostem v Stražišču pri Kranju, Varstvo spomenikov XXVI, Ljubljana
1984, str. 79 - 82.
30 Vito Hazier, Muzeji na prostem v ZSV Celje, Varstvo spomenikov XXVI, Ljubljana 1984, str. 51 - 54.
31 Prav tam.
32 Prav tam.
33 Prav tam.
34 Boris Kuhar, Skice predlogov za ureditev gradu Podsmreka in okolice v turistično muzejski objekt,
tipkopis. Arhiv SEM v Ljubljarü.
35 Vladimir Knific, Muzeji ljudskega stavbarstva v Sloveniji, Zbornik posvetovanja Zaštita spomenika
narodnog graditeljstva, Beograd 1984, str. 182.
103\
Zvezdana Koželj
O problen\atiki muzeja na prostem, za katerega postavitev se je zavzemal.*
Leta 1978 so bili slovenski etnologi proti udeležbi pri gradnji jugoslovanskega
muzeja na prostem na območju zemljepisnega središča Jugoslavije. Strinjali pa so se s
postavitvijo muzeja na prostem kvečjemu v republiškem merilu kot oblike muzejske
razstave, kar pa ne bi pomenilo reševanja stavbne dediščine z vidika spomeniškega
varstva.^^
Svojega namena tudi ru doseglo posvetovanje etnologov in arhitektov o muzeju
na prostem leta 1981,^ ki ga je organizirala in vodila skupina Slovenskega etnološkega
društva za spomeniško varstvo in prostorsko planiranje. Aktivni udeleženci posveta žal
znova niso prišU do enotnega stališča, temveč so zopet ostali pri dveh zelo nasprotujočih
si mnenjih za muzej na prostem in proti njemu. Mogoče je razprava preveč poudarjala
samo negativne lastnosti, ki se porajajo v strahu, da bi bila z obstojem muzeja na prostem
spomeniška služba še bolj neupoštevana in neučinkovita. Kakor se na podobnih, lahko
rečemo neuspelih, posvetovanjih dogaja, je bila ustanovljena posebna razširjena komisija
Slover\skega etnološkega društva za spomeniško varstvo in prostorsko planiranje, ki naj
bi se dalje ukvarjala s problematiko muzeja na prostem: izmed vseh njenih članov je
prizadevno deloval na tem področju le Vladimir Knific, konservator Zavoda za varstvo
naravne in kulturne dediščine Kranj.
Vsi ti dotedanji poskusi, zametki omenjenih muzejev na prostem, so bili predvsem
plod nenačrtnega, naključnega in ljubiteljskega dela, izvedenega predvsem s prenosom
'odpisanih' spomeniško visoko ovrednotenih objektov. Izpeljali so jih zavzeti krajani,
ljubiteljski zanesenjaki, strokovnjaki v muzejih in na zavodih za varstvo naravne in
kulturne dediščine z odločilno podporo družbenih in družbenopolitičnih organizacij.
Če niso bih ob osnovanju muzeja na prostem, pa tudi pri rednem delovanju in vzdrževanju
(kakršna je bila, žal, dosedanja praksa) enakovredno zastopani vsi ti dejavniki, so muzeji
bodisi propadli ali pa bolj ali manj žalostno životarijo. Hvale in priznanja vredna izjema
sta bila v 80. letih le muzeja na prostem v Rogatcu in Sečovljah. Če povzamemo: vzroke
za dostikrat brezizhodno stanje muzejev na prostem smo iskali predvsem v
pomanjkljivem, nezadostnem sodelovanju med ustanovami, nedodelani metodologiji in
največkrat celo nasprotnih si strokovnih stališčih.
Iz vsega do sedaj povedanega je razvidno, da tudi nekaterih kvalitetnih spomenikov
ljudskega stavbarstva ni (bilo) mogoče ohraniti drugače kakor s prenosom na drugo
lokacijo. To pa je bü v preteklem desetletju že korak dlje k zbliževanju spomeruškovarst-
venih in muzeološkui stališč oziroma potrditev smotrnosti in potrebe po dodatnem
varstvu v muzejih na prostem, kar so zagovarjali še posebno etnologi konservatorji, ki
so šele takrat kadrovsko okrepili vse zavode za varstvo naravne in kulturne dediščine.
Zavedali smo se, da pri tem seveda ni mogoče načrtovati in graditi muzeja na prostem
na podlagi nenačrtnih, nakljuaiih, predvsem spomeniško odpisanih objektov, kot se je
dogajalo doslej, ampak le na osnovi strokovnega muzejsko zasnovanega programa, ki bi
36 Irena Keršič, nav. delo, str. 57.
37 Duša Krnel - Umek, Sestanek SED o muzejih na prostem 9.2.1978, Glasnik SED, 18 / 1978, Ljubljana
1978, št. l,str.l.
38 Gradivo posvetovanja etnologov in arhitekov o muzeju na prostem in o prenovi stavbne dediščine.
Glasnik SED, 21 / 1981, Ljubljana 1982, str. 49 - 76.
104
Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem
se ujemal oziroma se dopolnjeval s konservatorskim. Sredi 80. let sem si prizadevala/'
da bi ta program temeljil tudi na najnovejših izsledkih doslej največjega etnološkega
projekta: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozenüja 20. stoletja (pri katerem
pa žal konservatorji nismo sodelovali), ki je s strukturalno genetično metodo obdelala
dobršen del slovenskega etničnega prostora. Drugače rečeno: kulturna podoba
slovenskega etničnega prostora je bila prikazana s pomembnejših družbeno -
zgodovinskih vidikov v vsej svoji horizontalni in vertikalni pojavnosti. Projekt naj bi bil
temelj za inventarizacijo, pripravo in izoblikovanje kriterijev za ovrednotenje celotnega
slovenskega etničnega ozemlja, končni izbor objektov ter izpopolnitev osrednjega muzeja
na prostem, skupnega projekta konservatorjev in muzealcev. Le tako bi bili dani kolikor
toliko strokovni pogoji za osnovanje osrednjega muzeja na prostem, ki bi bil (ne smemo
si zatiskati oči) le reprodukcija, nadomestek. Vse premalo se zavedamo pomembnega
dejstva, da s prenosom v novo okolje postane le - to nekdanji spomeniški objekt, katerega
osnovna in bistvena muzejsko - pedagoška prezentacijska vloga ne sme biti zameglena
z izrazito komercialno - turističnimi prijemi, s katerimi naj bi se sam vzdrževal (le kaj
drugega so botanični in živalski vrtovi?!).
Konservatorji smo zagovarjali načelo, da bi iz prezentacijskega zornega kota, pa
tudi iz strogo strokovnega, muzej na prostem v celotni muzejski predstavitvi objektov in
notranje opreme še najbolj dorečeno prikazoval kar se da stvaren celosten prikaz načina
življenja nosilcev izbrane kulturne podobe predvsem v času nastanka objektov. Prvotne
kulturne podobe, pa tudi njenega spreminjanja, ne moremo zaobjeti v muzejskih prostorih
ali v spomeniških objektih, ki so še v rabi in katerih imetnikov ne moremo prisiliti, naj bi
živeli in delali v objektih, ki ne ustrezajo zahtevam sodobnih bivalnih, sanitarnih in
tehnološko potresnih standardov. Enak problem se kaže pri objektih, ohranjenih "in
situ", saj vsaka sprememba aH poseg pomeni porušenje celostne spomeniške strukture
objekta. (Tako npr. sedanji imetrüki tudi ne izhajajo z iste sociabio - poklicne ravrü kot
graditelji, prvotni imetnild objekta.)
Ker pa vemo, kako malo objektov smo lahko odkupili in jih uredili po
konservatorskih ki muzeoloških načelih ter kako ti objekti kot pastorki muzejske oziroma
konservatorske službe, predvsem zaradi pomanjkanja nujnega sodelovanja in
dogovarjanja, bedno životarijo v nedorečeni, nasilno izbrani neživljenjski muzejski
funkciji, nas stvarnost sili predvsem k ohranjevanju nepremičnih etnoloških spomenikov
v muzejih na prostem. Ti 'etnoparki' bi bili temelj raziskovalnega in popularizacijskega
dela večine družboslovnih in tehničnih strok!
DejaU bi lahko, da je obstoječa zakonodaja*" kljub popohü demokratičnosti zaradi
sedanje kronično nizke ravni kulturne zavesti in zgodovinskega načina mišljenja
brezmočna in neučinkovita, saj se mora ob razglasitvi objekta etnološke dediščine za
kultumi spomenik zagotoviti imetniku denarna sredstva, "če se mu zaradi omejitev in
prepovedi bistveno poslabšajo obstoječi pogoji za življenje in delo in tega ni mogoče
nadomestiti z dovoljeno dejavnostjo v okviru določenega režima varstva oziroma
razvojnih usmeritev glede spomenika ali znamenitosti."*^ Zaradi te specifike je vprašljivo
že razglašanje samo in s tem pravno in dejansko varovanje etnoloških spomenikov.
39 Zvezdana Koželj, Muzej na prostem kot skupni spomeniškovarstveiu in muzejski problem. Varstvo
spomenikov XXVIH, Ljubljana 1986, str. 101 -107.
« Zakon o naravni in kultumi dediščini. Ur J. SRS1 / 1981.
41 Prav tam.
105:
Zvezdana Koželj
Zaskrbljujoče stanje na terenu nas je sililo, da se čimprej interdisciplinarno
dogovorimo in ukrepamo: poleg zakonsko deklarativno priznanega in uveljavljenega
varovanja"in situ" v muzejih na prostem in dokumentarnega varovanja kot izhoda v sili
se je pokazala zanimiva in na prvi pogled kar sprejemljiva, pri nas še ne sprejeta možnost:
kombinacija zaščite "in situ", prenove naselja in muzejske prezentacije v sklopu naselja,
kar pa bi terjalo skupno delo spomeruškovarstvene, muzejske in urbanistične službe.^
Vseeno pa se je za kratek čas zazdelo, da se možnosti tako za nov Slovenski
etnografski muzej kakor tudi za osrednji muzej na prostem večajo. Novembra leta 1985
je potekal izredrü občni zbor Slover\skega etnološkega društva s temo: problematika
etnološkega muzealstva; na njem je bil prikazan in predložen društvu, da bi ga podprlo,
idejni projekt novega objekta etnografskega muzeja (kot edine sprejemljive rešitve) s
pripadajočimi zenujišči (približno 150 ha) za muzejsko predstavitev objektov ljudskega
stavbarstva. Kljub temu, da je bila lokacija muzejskega kompleksa na robu krajinskega
parka Polhograjski dolomiti ob gradu Bokalce že upoštevana v občinskih srednjeročnih
planih, pa tudi Ljubljariska kulturna skupnost ga je finančno že vključila v srednjeročni
plan, je ambicioni projet znova ostal le na papirju.
Ravno v tem času je dozorela pobuda Zavoda za varstvo naravne in kulturne
dediščine Kranj za postavitev centralnega muzeja na prostem pri gradu Knmiperk, ki se
nahaja v Spominskem parku revolucionarnih tradicij občine Domžale** in ga je podprla
tudi matična občina. Izdelanih je bilo več spremljajočih gradiv, v letu 1989 pa je Zavod iz
Kranja v sodelovanju z vsemi etnologi konservatorji, s takratnim Zavodom RS za varstvo
naravne in kulttime dediščine ter Slovenskim etnografskim muzejem pripravil elaborat,
v katerem je predstavljal jedro gradiva seznam objektov ljudskega stavbarstva, ki jih
lahko prenesemo v muzej na prostem.
Gradivo z naslovom »Seznam objektov ljudskega stavbarstva za prenos v muzej
na prostem republiškega pomena« se dopolnjuje z gradivom »Seznam najpomembnejše
nepremične etnološke dediščine«,^ ki ga imenujemo tudi Nacionalni program varovanja
ljudskega stavbarstva »in situ«. Po izbranih kriterijih (avtorsko - razvojno, tipološko,
zgodovinsko - pričevalno, kulturno - civilizacijsko in prostorsko merilo) predstavljata
gradivi optimalno mrežo izbranih objektov ali območij. Kratko rečeno: predstavljajo
ključne objekte izbranega tipa predstavnikov določene poklicne in socialne skupine,
pogojene z določenim načinom gospodarjenja v izbranem prostorskem, časovnem in
družbenem prerezu, ne pa deponije 'odpisanih' objektov. Takrat smo že zastopali stališče,
da so tudi objekti varovarü 'in situ' v velikem obsegu posredno predmet dela tudi
etnologov muzealcev: vse premalo sodelujemo pri iskanju nadaljnje, v večini primerov
muzejske funkcije in postavitve notranjščine. Po drugi strani pa se muzealci premalo
zavedajo, da postanejo 'odgovorni' za varovanje odstranjenih arhitekturnih členov,
detajlov, slikarij, ki postanejo s takim posegom premičnine.
42 Branka Berce - Bratko, Irena Keršič, Problematika muzeja na otvorenom sa aspekta planerske službe,
službe za zaštitu spomenika i muzeja, Zbornik posvetovanja Zaštita spomenika narodnog graditeljstva, Beograd
1984, str. 186. To možnost zagovarjajo tudi Dopolrula k Deklaraciji o muzejih na prostem (glej prispevek Irene
Keršič, Dopolnila k Deklaraciji o muzejih na prostem. Etnolog 2/2 (LIII), Ljubljana 1992, str. 408.)
*3 Odlok o spominskem parku revoludonamih tradidj občine Don\žale, Uradni vestnik občine Domžale
8 / 84-11,4 / 85.
« Varstvo spomenikov XXXm, Ljubljana 1991, str. 349 - 358.
106
Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem
Udeležba s prispevki*' na 14. posvetu Zveze evropskih muzejev na prostem v
Rožnovu leta 1990, dodatni pogovori z udeleženci, s tvorci in upravljala regionalnih in
centralnih muzejev na prostem (ki so velikokrat ena in ista oseba), ogledi muzejev na
prostem in študij strokovnega gradiva je preusmerilo naša razmišljanja v oblikovanje
regionahiih muzejev na prostem, ne pa samo centrataega. Zavedli smo se, da bi le - ti
najlaže in najprimerneje uresničili dve pomembni zahtevi:
- avtentičnost, kompleksnost postavitve in
- prikaz raznolike tipike ljudskega stavbarstva.
Po vrnitvi iz ČSFR smo udeleženci posveta strnili moči v oblikovanje skupnega
cilja - mreže regionalnih muzejev na prostem. Naša zamisel je bila najprej podprta v
konservatorskih vrstah, iz katerih tudi izhajamo trije od štirih udeležencev. Vtise in
ugotovitve s posveta, kakor tudi tedanja in načrtovana prizadevanja po oblikovanju
mreže regionalnih muzejev na prostem smo predstavili jeserü istega leta na posebnem
posvetu Slovenskega etnološkega društva. Naši načrti so bili soglasno sprejeti.
Pobudo po oblikovanju mreže regionalnih muzejev na prostem sta podprla tudi
predsednik vlade in minister za kulturo. Slednji je na podlagi naših utemeljitev odobril
poseben dolgoročen projekt "Mreža regionalnih muzejev na prostem kot dodatna oblika
varovanja nepremične etnološke dediščine" in oblikoval koordinacijski svet za izvajanje
projekta, ki usklajuje program in dodeljuje sredstva nosilcem izvedbe posameznih
muzejev. V svetu so predstavniki naslednjih institucij in društev: Znanstveno
raziskovalnega centra - Inštituta za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti
in tmietnosti, Miiüstrstva za kulturo. Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo
Fuozofske fakultete, Slovei\skega etnografskega muzeja. Slovenskega etnološkega društva.
Slovenskega konservatorskega društva in Uprave RS za kulturno dediščino.
ZaprosiU smo tudi za odobritev medinštitucionabie raziskovalne naloge, ki sodi v
sklop 'Etručnih študij' na Filozofski fakulteti z naslovom "Raziskave za razvoj modelov
muzejev na prostem in eko muzeja kot najbolj vidnega elementa regionalne in nacionalne
identitete", a smo bili kot edini izvajalci žal zavrnjeni brez obrazložitve.
Slovensko konservatorsko društvo in Zavod za varstvo naravne in kulturne
dediščine v Kranju sta v letu 1991 organizirala delovni posvet** z namenom predstavitve
našega načrtovanega projekta. Poleg domačih vabljenih predavateljev sta prof. dr. Conrad
in prof. dr. Moser predstavila vlogo in pomen muzejev na prostem, svoje dragocene
izkušnje pri njihovi postavitvi ter delovanju.
Vzporedno s predstavitvijo projekta strokovni, pa tudi širši javnosti,*'' smo se
etnologi konservatorji kot poglavihii nosilci in izvajalci programa lotih že prvega
operativnega sklopa priprave.
V to delovno fazo, izdelavo koncepta mreže regionakdh muzejev na prostem, sodi
45 Udeleženci so bili: Irena Keršič (SEM), SUvester Gaberšček, Aleš Hafner (oba še takrat na Zavodu
Kranj) in podpisana: Silvester Gaberšček, Das slowerüsche Freilichtmuseum bei Schloss Krumperk, Zbornik 14.
konference Zveze evropskih muzejev na prostem, Rožnov 1991, str. 124 -127., Irena Keršič, Ideas and questions
arising in connection with the establishment of the open - air museum in Sloveiua, navedeno delo, str. 128 -132.,
Zvezdana Koželj, Freilichtmuseum - Erne zusaetzliche Form des Schutzes des unbeweglichen ethnologischen
Erbes in Slowenien, navedeno delo, str. 133 -138.
46 Prispevki so objavljeni v Glasniku SED, 32 / 3, Ljubljana 1992.
47 Zvezdana Koželj, Formation of the regional open air museum network in the Republic of Slovenia;
Zbornik 15. konference Zveze evropskih muzejev na prostem, Stockholm 1993, str. 118 -121.
107
Zvezdana Koželj
izbor lokacij, objektov (z interieri) in izdelava idejnih študij ureditve. Nosilci tega
delovnega sklopa so: Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine.
Slovenski etnografski muzej, regionalni zavodi in institucije, ki se ukvarjajo z urejanjem
prostora.
Večina teže drugega delovnega sklopa bo slonela na pripravi prostorsko investicijske
in tehnične dokumentacije za izbrane rešitve v smislu ureditvenih načrtov. V tem
delovnem sklopu bo potekalo še posebno tesno sodelovanje s pristojrumi muzeji in
orgaruzacijami glede nadaljnjega delovanja muzejev na prostem. Nosilci te faze bodo
regionalni zavodi, muzeji in projektantske organizacije.
Tretja delovna faza pa bo predstavljala neposreden prenos objektov, dokončno
ureditev muzejev na prostem in njihovo delovanje. Nosilci te delovne faze bodo regionalni
zavodi, muzeji in neposredni izvajalci del.
Ob predstavitvi teh potrebnih faz moramo opozoriti, da so v pomoč še posebno
nastajajočim muzejem na prostem, ne pa že obstoječim, ki jim služijo le bolj kot dodatno
opozorilo ob sami njihovi izvedbi in delovanju! Omeniti moramo tudi pomembno dejstvo,
da smo si pri načrtovanju regionalnih muzejev na prostem prizadevali, da bi bü njihov
upravljalec Slovenski etnografski muzej ali posebne organizacije pod njihovim strokovnim
okriljem, ki bi se preobrazile iz lokalnih odborov aU posameznikov, njihovih idejnih in
dejanskih nosilcev do njihove postavitve in delovanja.
Od vsega začetka smo se zavzeli za čim večjo strokovnost in organizacijsko
usklajenost pri snovanju "Mreže". Zaradi slabih izkušenj iz preteklosti, še posebno glede
izbire neustreznih lokacij in vsebine muzejev na prostem, smo se odločili v okviru
koordinatorske skupine, t. j. Projektnega sveta, razpisati natečaj za določitev možnih
lokacij.
V ta namen sem izdelala posebno gradivo,** ki je büo poslano v pretres vsem
varstveium organizacijam in desetim občinam, za katere smo domnevah, da lahko
predlagajo še dodatne lokacije. IzobUkoval se je naslednji seznam: Rogatec, Sečovlje,
Pleterje (kot obstoječe) in Račji dvor, Brdo pri Kranju in Log v Trenti (kot načrtovane).
Slednja žal ni šla v realizacijo zaradi odločnega nasprotovanja domačinov.
V razpisnem gradivu je büa uvodoma predstavljena kratka oznaka razvoja, pomena
in bistva muzejev na prostem v Evropi ter v Sloveniji tako v preteklosti, kakor tudi
danes. V utemeljitvi projekta sem predstavila definicijo*' in vse najpomembnejše naloge^
muzejev na prostem, ki so predvsem ohranitev in predstavitev objektov in območij
ljudskega stavbarstva (cilj konservatorske in muzealske dejavnosti) s poudarjeno
48 Zvezdana Koželj, Mreža regionalnih muzejev na prostem kot dodatna oblika varovanja nepremične
etnološke dediščine. Glasnik SED 32 / 3, Ljubljana 1992, str. 23 - 27.
49 MNP je znanstveno načrtovana, vodena in nadzorovana ustanova, ki na izbranem zemljišču prikazuje
način poselitve, graditve stavb, življenja, gospodarjenja v določeiu kulturi, še posebno v primerjalnem snüslu
(tako na podeželju, kakor v mestih; tako v predindustrijskem, kakor tudi že v industrijskem obdobju). Odprt
mora biti za javnost. Je za znanstvene in izobraževalne namene. Po 3. čl. ICOM - ovih pravil dobiček ne sme
postati glavrü namen ustanove. Več o tem Irena Keršič, Dopolnila k Deklaradji o muzejih na prostem. Etnolog
2/2 (Lffl), Ljubljana 1992, str. 405 - 415.
50 Naloga MNP je zbirati in predstavljati stavbe na posebej za ta namen izbrana mesta, kjer bi jih
opremili s pripadajočo opremo in vzdrževali - ter varovanje in ohranjanje ljudskega izročila, ne pa stavb v
smislu skladiščenja, ki jih ne moremo zavarovati drugače. Več o tem v prispevku Irene Keršič, Mreža regionalnih
muzejev na prostem v Sloveniji in ICOM - ova Deklaradja o muzejih na prostem iz leta 1957, Etnolog 1 (UI),
Ljubljana 1991, str. 227 - 234.
108
Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem
pedagoško - vzgojno funkcijo. Še posebno sem poudarila, da mora muzej na prostem
prikazovati v čim izdatnejši meri življenje v preteklosti, še posebno gmotno in kolikor se
da družbeno in duhovno kulturo, kar bi v mnogočem doprineslo k zorenju sodobne
nacionalne zavesti. Tu najdejo vir raziskovahiega dela naslednje stroke: kmetijstvo (v
najširšem smislu), etnologija (preučevanje načina življenja), zgodovina arhitekture in
tehnike, drobno gospodarstvo, še posebno pa šolstvo in turizem. Le - te dejavnosti
praviloma sodelujejo pri njihovi postavitvi in oživitvi. Izpostavila sem tudi pomen
ekološkega vidika gospodarjenja, predstavitev starih znanj in obrti (tako za postavitev
in redno vzdrževanje objektov, kakor za predstavitev življenja in dela) ter primemo,
čimbolj strokovno podprto tržno naravnanost delovanja. Kljub temu, da takrat še nismo
v celoti poznaU ICOMove Deklaracije in njenih dopolniP^ lahko ugotovim, da smo
smiselno upoštevali vse njune bistvene vsebinske sestavine.
Iz izkušenj vemo, da so gonilna sila takih in podobrüh akcij posebni lokalni odbori
(kot npr. v Rogatcu), sestavljeru iz muzejskih in konservatorskih delavcev ter zagnancev
iz neposrednega okolja. Kot dober primer lahko navedem 'model' Kobariškega muzeja,
kjer se je organizacijski odbor prelevil v muzejske delavce s tržno zasnovanim delovanjem.
Poleg predstavitve najrazličnejših možnih tipov muzejev na prostem sem še posebej
podrobno razdelala kriterije za izbor lokacij in objektov. Izpostavila sem sledeče kriterije
za izbor lokacij:
- velikost prostega zemljišča ok. 20 ha;
- zaprtost območja (npr. dolina brez neprimerne poselitve in infrastrukturnih
objektov; vendar je po drugi strani njihova bližina zaželena!);
- konfiguracija tal mora ustrezati tipu predstavljenih objektov in domačij;
- lega v krajinskem, regijskem, nacionalnem ali spominskem parku; oziroma pri
posamičruh kulturnih spomenikih ali naravruh znamenitostih, t. j. obstoječih objektih, ki
lahko bogatijo celostno predstavitev muzeja na prostem (npr. grad, reka, jama itd.);
- pripravljenost, pomoč neposrednega okolja (po postavitvi in delovaju muzejev
na prostem).
Kot sem že predhodno izpostavila, je bilo potrebno podrobno določiti kriterije še
posebno zato, ker je bilo v preteklosti storjenih preveč napak pri njihovem izboru. Po
dmgi strani pa je že obstajalo proti pričakovanju veliko število ponudb za nove lokacije,
kar je zahtevalo čim doslednejše upoštevanje predloženih kriterijev.
Kot dodatno gradivo za pomoč pri izboru lokacij sem predložila sledeče grafične
priloge:
109
51 Več o tem v navedenih člankih v opombah 46 in 47.
Zvezdana Koželj
110
Ško^a Loka, 2. Ravne na Koroškem, 3. Muljava, 4. Kamnik, 5. Toknin, 6. Breznica, 7. Ljubljana -
Cekinov grad, 8. Bobri na Muri, 9. Ptuj, 10. Tržič, 11. Kui\šperk, 12. Rogatec, 13. Ljubljana (Čad,
Bokalce), 14. Bled, 15. Volčji potok, 16. Murska Sobota, 17. Podsmreka, 18. Stražišče, 19. Bolnica
Pranja, 20. Mozirje -Savinjski Gaj, 21. Zavodnje, 22. Sečovlje, 23. Trenta, 24. Vilenica, 25. Srednja
Radovna, 26. Rakov Škocjan, 27. Cerkniško jezero, 28. Suha Krajina - Retje, Nova vas. Hrib, 29.
Stari grad pri Otočcu, 30. Pleterje, 31. Šmartinsko jezero pri Celju, 32. Ivarčko jezero, 33. Šmartno
na Pohorju, 34. Podsreda, 35. Lendava, 36. Uj' Tomasz, 37. Brdo pri BCranju, 38. Krumperk.
Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem
I. Domačija, 2. Stanovanjska hiša, 3. Gospodarsko
poslopje (večnamensko), 4. Občasno bivališče
(stan, zavetišče), 5. Kozolec, 6. Vinska klet,
7. Sušilnica, 8. Kašča, 9. Hlev, 10. Čebelnjak,
II. SvisU, 12. Preša, 13. Mhn.
Izbrani objekti za prenos v muzeje na prostem (Gradivo je bilo izdelano že 1. 1989: ¦ Types
of buildings selected to be transferred to open air museimis (the material v^ras elaborated
as early as 1989) ¦ Les objets choisis pour la transmission dans les musées de plein air.
(Le matériel a été déja préparé en 1989)
111
Zvezdana Koželj
112
NP - Narodni park
KP - Krajinski park
RP - Regijski park
SP - Spominski park
Takratna območja varstva naravne dediščine. ¦ The natural heritage conservation
areas of the period referred to. ¦ Les régions de la protection de l'héritage naturel
existant a cette époque-la.
Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem
113
Območja regionalnih zavodov za varstvo naravne in kultume dediščine (v njihovi pristojnosti
je izvajanje neposrednega varstva). ¦ The areas of the regional institutes for conservation
of natural and cultural heritage (in charge of direct protection). ¦ Les bureaux régionaux
de la protection de l'héritage naturel et culturel (l'exécution de la protection immédiate
est dans leurs compétences).
Slovenska etnološka območja po »Slovenskem ljudskem izročilu«. ¦ Slovenia's ethnological
regions according to "Slovene folk traditions". ¦ Les régions ethnologiques selon "Slovensko
ljudsko izročilo".
- Alpsko / - Primorsko / - Osrednjeslovensko / - Panonsko
Zvezdana Koželj
114
Regionalna stavbna tipika na Slovenskem; Melik Anton, Slovenija 1, Ljubljana 1963. ¦ Regional
types of architecture in Slovenia; Anton MeUk, Slovenija 1, Ljubljana 1963. ¦ Les types régionaux
des bâtiments de Slovénie Melik Anton, Slovenija 1 Ljubljana, 1963.
Regionalna stavbna tipika na Slover\skem; Sedej Ivan, Stavbni tipi na Slovenskem; Razvoj in
urejanje vasi na Slovenskem, UI SRS, Ljubljana 1980. ¦ Regional types of architecture in
Slovenia; Ivan Sedej, Stavbni tipi na Slovenskem; Razvoj in urejanje vasi na Slovenskem (Types
of buildings in Slovenia; Development and arrangement of villages in Sloverüa), UI SRS,
Ljubljana 1980. ¦ Les types régionaux des bâtiments de Slovénie Sedej Ivan, Stavbni tipi na
Slovenskem; Le développement et l'arrangement du village de Slovénie, J.O. SRS Ljubljana, 1980.
Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem
115
Rastlinska - zemljepisna območja (po Wrabru, Zupančiču in Marinčku) kot osnova za določanje
stavbne tipologije - pobuda dr. Tone Cevc. ¦ Regional division based on specific flora and
geography (after Wraber, Zupančič and Marinček) as a premise for defining architectural
typology - an irütiative from Dr. Tone Cevc. ¦ Les régions géographiques de différente
végétation (selon Wraber, Zupančič et Marinček) selon lesquelles on peut définir les types des
bâtiments - l'irütiative de Tone Cevc.
Če pogledamo karte regionalne stavbne tipike, si lahko predstavljamo vso njeno
pisanost. Tu najdemo razpon od štirih generalnih etnoloških območij pa do stavbne
tipologije dr. Sedeja, ki je "izlušču" kar 17 različnih tipov. V začetku smo se celo zavzemali
za postavitev od 7 do 14 regionalnih muzejev na prostem vseh tipov, ne samo prenesenih,
ampak tudi 'in situ' ter rekonstruiranih oziroma njihovih kombinacij.
Ko smo predstavljali načrtovani projekt, smo še posebno izpostavili naše
zavzemanje po čim kompleksnejšem pristopu pri izboru izhodišč (od geografskega,
družbenega do časovnega) in aktivnejšo vsebino v smislu "živeče zgodovinske kmetije".
Ta obHka muzeja na prostem pomeni po vsebinski plati predstavitev (kar se da v celoti)
življenja in dela na domačiji v nekem izbranem zgodovinskem obdobju, katerega odraža
v celoti od objektov z notranjščinami do pripadajočih obdelovalnih površin, posejanih s
kulturami in opremljenih z živino iz takratnega časa.
ZavedaH smo se, da omogoča pomanjkanje Mreže regionalnih muzejev na prostem
Slovencem edinstveno priložnost - njeno oblikovanje in vključitev v evropsko mrežo.
Ob srečevanju z vsemi težavnostmi in strokovnimi odgovornostmi smo se (poleg
združevanja lastnih moči) obrnui tudi na Komite za varstvo kultume dediščine pri
Evropskem svetu za strokovno pomoč. Skupno smo hoteU organizirati delavnico, ki bi
jo izvedli na primeru prvega realiziranega muzeja na prostem. Le tako bi skušaH
najprimerneje razčistiti vse probleme in nejasnosti ob neposrednem prenosu, postavitvi
Zvezdana Koželj
116
Kopija karte Sečoveljskih solin je bila povzeta po publikaciji: Sečoveljske soline včeraj - danes -
jutri. Katalog št. 5 Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, Piran 1987, str. 33. ¦ Map of the
Sečovlje Salt-Works; source Sečoveljske soline včeraj - danes - jutri, (The Sečovlje Salt-Works,
present, past and future). Catalogue no. 5, The Sergej Mašero Marine Musuem in Piran, Piran
1987 p. 33. ¦ La copie du plan des marais salants de Sečovlje tirée de la publication « Marais
salants de Sečovlje hier - aujourd'hui - demain ». Catalogue no. 5 du Musée maritime Sergej
Mašera Piran, Piran 1983, p. 33.
objektov, oblikovanju novih vsebin, trženju, organiziranju in vodenju. Spoznanja in
izkušnje delavnice bi v veliki meri znatno olajšale nadaljnje delo pri postavitvi drugih
muzejev na prostem. Delavnica je bila zaradi nasprotovanja kolegov žal odpovedana.
V nadaljevanju teksta bom na kratko predstavila posamezne regionalne muzeje
na prostem po vrsti glede na njihove začetke postavitve in problematiko izvajanja
celotnega projekta.
Zamisel muzeja solinarstva v Sečovljah, ki jo je sprožil dr. Miroslav Pahor, so po
skoraj dveh desetletjih izpeljali Pomorski muzej Sergej Mašera Piran, DO Droga Portorož
- obrat Soline in Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran.'^ V
okviru krajinskega parka se nahaja v območju etnološkega rezervata Muzej solinarstva.
Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem
ki zajema obnovljena solna fonda s pripadajočima objektoma in dovodnim kanalom za
svežo morsko vodo. V prvi stavbi je zbirka solinarstva, ki prikazuje življenje in delo
solinarjev v preteklosti. Drugi objekt je namenjen skladiščenju soU in bivanju solinarjev,
ki pridobivajo sol na star način z orodji in pripomočki, ohranjeninü do današnjih dni.
Načrtujejo obnovo glavnega kanala, v dolgoročnem smislu pa še ostalih soHnarskih hiš.
Znotraj protokolarnega kompleksa Brdo^' je zrasel zametek regionalnega muzeja
na prostem že koncem sedemdesetih let; sprojektiral ga je dr. Peter Pister.'* V začetku
devetdesetih let je s pripravo osnov za izrabo celotnega območja ta zametek - sitarska
bajta prenesena iz Stražišča pri Kranju - na Zavodu Kranj sprožil zamisel za postavitev
regionalnega muzeja na prostem za Gorenjsko. Projekt, ki bi se raztezal na 20 ha, so takoj
podprli načrtovalec prostora, občina in upravljalec protokolarnega kompleksa.
Prva faza postavitve predvideva dopolnitev obstoječega koncepta dr. Fistra s
postavitvijo gručaste vasi v smeri proti Srednji BeU s kajžarskim in obrtnim ambientom.
V nadaljnji fazi pa načrtujejo postavitev večje kmetije v celku in planšarskih objektov
SV od že postavljenega vaškega območja.
Idejni projekt obravnava 21 objektov (od njih je 19 arhitekturno dokumentiranih),
ki naj bi jih prenesU v nastajajoči muzej na prostem. Sčasoma pa so prenesU in deporurali
že štiri objekte. V ograjeno območje, ki je s tem popolnoma ločeno od kompleksa Brdo, so
postavili kozolec iz Studorja, v letu 1996 pa nameravajo postaviti domačijo iz Srednje Bele.
Akcijo prestavitve objektov na novo lokacijo blizu osnovne šole v Rogatcu vodi
Društvo za ureditev muzeja na prostem Rogatec ob strokovni pomoči Zavoda za varstvo
naravne in kulturne dediščine Celje že od leta 1981.'' Najprej so prenesli leseno, pritlično
stanovanjsko hišo, rojstno hišo pesiuka Jožeta Šnuta iz Tlak št. 58, ki je nastala v začetku
19. stoletja. Sočasno je potekala prestavitev gospodarskega poslopja - stale iz Rjavice št.
27. V letu 1985 je bila izvedena postavitev dvojnega kozolca - toplarja, ki so ga prepeljali
iz Malega Tabora s Hrvaške. Z dograditvijo upravne zgradbe, čebelnjaka, svinjaka,
stranišča, zelenjavnega vrta in "pušlšanka", z zasaditvijo vinske trte in sadnega drevja je
bila zaključena prva faza izgradnje muzeja na prostem. Druga faza razvoja predvideva
širitev proti SZ, kar bi pomenilo petkratno povečanje muzejskih površin, njihov odkup
in rekonstrukcijo Mordejeve kovačnice iz Dobovca. Poglavitna programska usmeritev
muzeja na prostem, strogo deljenega v "muzejski" in "turistični" del, vsebuje vrsto
dejavnosti, ki so aU še bodo osnova njegovega gospodarskega in kulturnega življenja. Le
- te so prezentacija dediščine, stanovanjske opreme in materialnih oblik gospodarstva
do srede 20. stoletja; ohranjevanje kulturnega izročila in promocija kulturne dediščine;
52 Sečoveljske soline včeraj - danes - jutri. Katalog št. 5 Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, Piran 1987
Muzej solinarstva. Katalog št. 7 Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, Piran 1992
Eda Benčič - Mohar, Muzej solinarstva. Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije, Ljubljaiui 1994, str. 24-26.
53 Silvester Gaberšček, Muzej na prostem na Brdu pri Kranju, Glasnik SED 32 / 3, Ljubljana 1992, str. 29-34.
54 Peter Fister, O slovenskem muzeju arhitekture. Glasnik SED 32 / 3, Ljubljana 1992, str. 15-22.
55 Vito Hazier, Muzej na prostem Rogatec, Glasnik SED 33 / 1, Ljubljana 1993, str. 10 - 21.
Isti, Muzeji na prostem v Sloveniji, Traditiones XXII, Ljubljana 1993, str. 121 -126.
Isti, Rogatec, Varstvo naravne in kulturne dediščine v letu 1993, Ljubljana 1994, str. 54 -55.
Muzej na prostem Rogatec, Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije, Ljubljana 1994, str. 92 -93.
Vito Hazier - Zvezda Koželj, Muzej na prostem (zloženka), Rogatec 1995.
Ista, Projekt religioznih dejavnosti na primeru MiKeja na prostem Rogatec, Varstvo spomenikov 37 (v tisku).
Zvezdana Koželj
118
Muzej na prostem ROGATEC
Legenda
1 muzejska pisarna
2 parkirišče
MUZEJSKI CEL
3 stanovanjska Nša z
zelenjavnim vrtom
4 vDdnjak
5 gospod, posl. (stala)
6 gnojišče
7 leseno stranišče
8 svinjak (štalunci)
9 kozolec
10 apnena jama
11 čebelnjak
12 brajde.trta
divjerodnica
TURIST.-GOST. DEL
13 hiša'pušlšank'
14 stranišča za
obiskcvalce
15 oder
16 klopi in mize
Kopija karte Muzeja na prostem Rogatec je povzeta iz arhiva Zavoda za varstvo naravne in
kultume dediščine Celje. ¦ Map of Rogatec Open-Air Musuem; source: The Celje Institute for
conservation of natural and cultural heritage. ¦ La copie du plan du Musée de plein air de
Rogatec, tirée des archives du Bureau pour la protection de l'héritage naturel et culturel de Celje.
oblikovanje lastne in krajevne turistične ter kultume ponudbe.
Muzej na prostem, domačija dobro stoječega kmeta, predstavlja zaenkrat edini
primer dobro organiziranega in strokovno izvedenega muzejskega varstva ljudskega
stavbarstva, ki igra zmeraj bolj pomembno vlogo v krepitvi kultume zavesti v najširšem
smislu in pri širjenju prizadevanj po ohranjanju stavbne dediščine.
Na pobudo kartuzije Pleterje, ki je želela koncem osemdesetih let preusmeriti svojo
informativno - prodajno službo stran od samostana, so bili v nastajajoči regionalni muzej
na prostem'* prenešeru trije leseiü objekti: Kegljevičeva hiša iz bližnjega naselja Ostrog -
1, stanovanjska hiša iz Mihovega - 2 in kozolec toplar - 3. Kegljevičeva hiša, ki je nastala
56 Dušan Strgar, Ponovna postavitev lesene hiše Ostrog 26, Glasnik SED 32 / 2, Ljubljana 1992, str. 43 - 44.
Isti, Apneruk - Muzej na prostem. Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije, Ljubljana 194, str. 76-77. ,
Mreža regionaliuh mvizejev na prostem na Slovenskem
119
Kopija karte Muzeja na prostem Pleterje je povzeta iz arhiva Zavoda za varstvo naravne in
kultume dediščine Novo mesto. ¦ Map of Pleterje Open-Air Museimi in Pleterje; source The
Novo Mesto Institute for conservation of natural and cultural heritage. ¦ La copie du plan du
Musée de plein air de Pleterje, tirée des archives du Bureau pour la protection de l'héritage
naturel et culturel de Novo mesto.
leta 1833, je namenjena muzejski in izobraževalni dejavnosti. Drugi stanovanjski objekt
je načrtovan za sprejemni prostor kartuzije in predstavitvi domačih obrti iz tamkajšnjega
območja. Načrtujejo še prestavitev gospodarskega poslopja - 4, svinjakov - 5, sušilnice -
6 in vodnjaka, ureditev okoHce in posaditev sadnega drevja.
Na SZ robu Maribora leži pod obronki vinorodnih gričev Račji dvor, dvorec nek-
danjega Admontskega samostana. Grajski objekt z okolico, kjer stoji tudi še živeča kmetija,
predstavlja ustrezno lokacijo za postavitev muzeja na prostem'^, ki je v nastajanju na
osnovi že izdelanega ureditvenega načrta, ki pomeni pogoj za vsa nadaljnja dela.
Vinogradniški dvorec je bil pri načrtovanju vsebine (kakršna je büa tudi njegova vloga v
preteklosti) določen za osrednji objekt z upravno, informacijsko, gostinsko ki muzejsko
vlogo. V grobem so poglavitna sanacijska dela na dvorcu končana, dela se usmerjajo na
predstavitev treh regij s pripadajočimi tremi tipi domačij z Dravskega polja. Slovenskih
goric in Pohorja s Kozjakom. Prenesena je že želarija, sedaj načrtujejo prenos domačije z
Remšnika. Pri predstavitvi nekdanjega življenja in dela, še posebno starih vinogradniških,
poljedeljskih in sadjarskih kultur ki živinoreje, bo odigrala osrednjo vlogo bližnja kmetijska
šola.
Poleg problemov, ki so prisotni že ves čas izvajanja projekta in zadevajo še vedno
ne dovolj usklajeno delovanje konservatorjev in muzealcev, obstaja tudi nejasnost
57 Jelka Skalicky, Račji dvor. Varstvo naravne in kultume dediščine v letu 1993, Ljubljana 1994, str. 56 - 57.
Muzej na prostem Račji dvor. Bilten št. 1, Maribor 1995.
Muzej na prostem Račji dvor. Bilten št. 2, Maribor 1996.
Zvezdana Koželj
dolgoročnih programov posameznih muzejev na prostem in ponekod tudi še pomanjkanje
potrebnih prostorskih dokumentov.
Kar se tiče vsebinskih vprašanj, vsekakor najbolj pogrešam pri načrtovanju
posameznih muzejev na prostem težnje po celoviti predstavitvi življenja v preteklosti;
ne samo kmečkega prebivalstva, ampak kolikor je seveda pač mogoče tudi življenje
vseh ostaUh družbenih plasti na podeželju, kot npr. življenje v trgih, gradovih. Muzejev
na prostem ne moremo in ne smemo ločevati od neposrednega okolja, v katerem se
nahajajo (tako npr. zagovarjam potrebo po nedeljivi obravnavi Muzeja na prostem Rogatec
od trškega okolja z gradom, veleposestva Račji dvor od prenesenih kmetij, gradu Brdo
od nastajajoče vasi itn.).
V zadnjem letu pa se pojavlja vedno bolj pereče vprašanje lastništva zemljišč ter
določitev upravljalcev po njihovi izgradnji. Zaradi odsotnosti izdelave prepotrebnih
normativov in standardov za postavitev in delovanje muzejev na prostem prihaja tudi
zaradi tega do vse večjih nejasnosti in problemov pri načelnih vprašanjih glede izvedbe,
vsebine itd.
Tako prihaja v sečoveljskih solinah pogosto do vsebinskih neskladij med interesi
strokovne službe in Droge Portorož, a so jih zaenkrat še vedno uspešno presegU v skupno
korist.
Pri muzeju na prostem Brdo pri Kranju je poglavitrü problem lastništvo nekdanjih
družbenih zemljišč, ki so sedaj v rokah Sklada zenujišč in gozdov Repubhke Slovenije
pri Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo. Sklad jih tudi noče prenesti v last Ministrstva
za kulturo, ki bi jih oddal v nastajajoči Spomeniški sklad.
Enak problem lastiuštva zemljišč, ki bi jih želeU še razširiti, se pojavlja tudi pri
muzeju na prostem v Rogatcu. Ob pomanjkanju ureditvenega načrta obstajajo tiajne
nejasnosti tudi v razumevanju med dosedanjim nosilcem dejavnosti - Društvom za
ureditev muzeja na prostem Rogatec in Muzejem novejše zgodovine iz Celja, ki se poteguje
za to vlogo.
Pri muzeju na prostem Pleterje se zaenkrat še dodeluje detajlna vsebina med
kartuzijo Pleterje in Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto.
Prav tako se potegujejo za prevetritev previsoko ovrednotene kategorije zemljišča.
Ob izdelanem ureditvenem načrtu in programu izvedbe in vsebine ostaja pri Muzeju
na prostem Račji dvor zaenkrat še nerešen problem lastništva zemljišč, ki je v lasti
Ministrstva za šolstvo in šport in ga tudi ne zeü prodati Mestiii občini Maribor. Zaradi
tega so vsa dela na izvedbi muzeja na prostem ustavljena.
Uspešno rešitev končne izvedbe in delovanja projekta Mreže regionaMh muzejev
na prostem vidim zaerJaat le v okviru rednega delovanja Slovenskega etnografskega
muzeja kot njegove dodatne dejavnosti, kar bi v mnogočem pomenilo tudi razrešitev
nastalih problemov (kot npr. kadri, lastništvo, dodelava vsebine). To utemeljujem v
nadaljevanju.
Le sfrokovni nadzor Sloveriskega etnografskega muzeja nad posebnimi strokovnimi
organizacijami, ki bi upravljale z muzeji na prostem, bi ne bil dovolj dolgoročno uspešen
in strokovno poglobljen. Ustanovitev posebne samostojne organizacije, ki bi upravljala z
vsemi muzeji na prostem - zaradi nedeljivosti in celovitosti muzejske prezentacije v
klasičnem smislu in le - te v muzejih na prostem, ki bi jo lahko izvedla le osrednja
ebiološka ustanova, tako po stiokovni, organizacijski in ne nazadnje po logični plati -
prav gotovo ne pride v poštev.
120
Mreža regionalnih muzejev na prostem na Slovenskem
121
Če pogledamo že samo poglavitni vzrok za postavitev prvega muzeja na prostem
Skansna v Stockholmu na Švedskem, vidimo, da ga je osnoval Artur Hazelius zaradi
dotedaj neustrezne običajne muzeološke predstavitve podeželske kulture in gospo-
darstva.'* Njegova ideja po muzejskem varstvu in predstavitvi lokalne in regionalne
kultume identitete je po več kot sto letih še vedno sodobna in se v zadnjem času v fazi
političnega in gospodarskega združevanja Evrope še dodatno krepi.
Če pogledamo oba teksta osnovne in dopolnjene Deklaracije o muzejih na prostem",
vidimo njihove poglavitne naloge (zbiranje, prestavljanje, opremljanje, vzdrževanje), ki
z namenom ohranitve in prezentacije služijo znanosti in izobraževanju brez posebnih
želja po dobičku.
Še posebno je treba pri muzejih na prostem upoštevati naslednje nivoje dela:
raziskovanje, načrtovanje, izvedba in delovanje. Ob prepotrebnem interdiscipUnamem
sodelovanju strokovnjakov vidim v teh aktivnostih v večini primerov naloge, ki so
prvenstveno vezane na muzejsko in ne na varstveno dejavnost, ki je omejena predvsem
na aktivne varstvene posege (prenos objektov) in njihovo redno vzdrževanje (že med
delovanjem muzejev na prostem). Ob tem nikakor ne mislim popolnoma razbremeniti
konservatorske dejavnosti od vseh dosedanjih nalog pri osnovanju muzejev na prostem,
saj žeHm le poudariti pomen sorodne muzejske stroke.
O vlogi raziskovanja, ki je tudi ena od temeljnih muzejskih, ne pa varstvenih nalog,
ki je osnova za vse nadaljnje delo, bi poudarila pomembno zahtevo dopolnjene
Deklaracije*", da je potrebno raziskati celotno ljudsko kulturo, vse zgodovinske in družbe-
ne procese v najširšem smislu. Le na osnovi detajlnih raziskav lahko ustrezneje določimo
program muzeja na prostem, kjer lahko ustrezneje kot v klasičnem muzeju razložimo
obiskovalcem povezanost med načinom gospodarjenja in življenja v preteklosti,
spremembe teh načinov in njihov vpliv na naše sedanje življenje.
BESEDA O AVTORICI
Zvezdana Koželj je na Filozofski fakul-
teti študirala etnologijo in umetnostno zgodo-
vino, kjer je leta 1979 tudi diplomirala. Leta 1982
se je zaposlila na Ministrstvu za kulturo, Upravi
Republike Slovenije za kulturno dediščino
(takratnem Zavodu SRS za varstvo naravne in
kulturne dediščine), kjer kot svetovalka
direktorja za varstvo etnološke dediščine
opravlja izbrane naloge s področja teorije,
raziskovanja, dokumentiranja in popularizacije
ljudskega stavbarstva in podeželja. Svoje
delovanje je pudarjeno usmerila na stiokovno
povezovanje, zakonodajno problematiko in
mednarodno strokovno sodelovanje.
ABOUT THE AUTHOR
Zvezdana Koželj studied ethnology and
art history at the Faculty of Arts and took her
degree in 1979. ti 1982 she joined the staff of
the Cultural Heritage Office (Ministry for
Culture) and became adviser to the director for
conservation of ethnological heritage. In this
function she carries out selected tasks related
to the theory, research, documentation and
popularisation of folk architecture and the
coimtryside. She especially focuses on inter-
disciplinary connections, legislation and
international professional co-operation.
58 Palm Biomstad, Westberg, Skansen - Stockholm, A short guide for visitors, Stockholm 1988.
59 Glej navedena članka Irene Keršič v točki 51.
60 Irena Keršič, Dopolnila..., str. 408.
Zvezdana Koželj
122
SUMMARY
A NETWORK OF REGIONAL OPEN-AIR MUSEUMS IN SLOVENIA
The author presents a survey of how the efforts to achieve an ethnographic museum
in premises of its ovra developed, how they were (and are) cormected and of their
interdependence. She links these efforts to the ideas and initiatives related to the
estabHshment of open-air museums (which go back quite far in Slovenia) envisaged as
the most appropriate vehicles for presenting life and work in the coimtryside in the past.
In addition to these issues she introduces the reader to the present condition of
conservation and immovable ethnological heritage and to the causes of that condition,
emphasising that the establishment of open-air museums is to be(come) the joint
responsibility of conservators and museologists and that as many discipUnes as possible
should co-operate in theu estabUshment and operation. Presenting the current project
"Network of Regional Open-Air Museums" which renounces the concept of assembling
"written-off" buildings that are highly valued by monument care, she tackles the specific
issues of setting up and rurming an open-air museum. Based on reasoned arguments
she calls for more active co-operation and guidance to this project from the central
ethnological museum. An adequate solution of the museum's lack of premises would
allow it to expand its activities in the sense of both contents and physical scope.
RÉSUMÉ
LE RÉSEAU DES MUSÉES DE PLEIN AIR EN SLOVÉNIE
L'auteur présente les efforts mutuels nécessaires, leur développement et leur
succession, pour venir a la création d'im musée ethnographique indépendant et a la
conception de la mise en place des musées de plein air (l'idée apparaît tres tôt chez nous).
En effet, ces musées sont le meiUeur moyen de présenter la vie et le travail a la campagne
dans le passé. L'article décrit en meme temps l'état actuel du domaine de la protection et
celui de l'héritage ethnologique immobile. On y analyse les besoins et les causes qui ont
entraîné la création indispensable des musées de plein air. Ce travail est commun aux
conservateurs et aux muséologues. Un grand nombre des spécialistes de différents
domaines devrait participer a la création et au fonctiormement de ces musées. A la
présentation du projet Réseau des musées régionaux de plein air, projet qui ne devrait
plus collecter seulement les objets hors d'usage de grande valeur, se joint aussi la
problématique de fonctionnement et de la mise en place des musées de plein air.
L'établissement ethnologique central devrait gérer ce projet et s'y intégrer d'une maniere
active. Il devrait résoudre les problemes de locaux et élargir ainsi son champ de travail,
tant quant a l'espace qu'au contenu.