Kamen naj priča
        
V mestu Bagdadu je živel jako Distroumen sodnik
ki je po svoji poštenosti slovel daleč na okrog. Nekega dne pride k njemu ubožan kupec in ga prosi, naj razsodi, da mu plača neki krojač, ki mu dolguje sto goldinarjev.
119
Sodnik pokliče zatoženca in ga vpraša, zakaj ne povrne dolgar'kupcu. Krojač pa taji, da ni niti vinarja dolžan kupcu, da ga celo ne pozna ne. Sedaj vpraša sodnik tožnika, ima li dolžno pismo ali zanesljive priče. Tožnik zanikava oboje. Nato mu reče sodnik, da mora zahtevati, naj krojač priseže. Sedaj začne tožnik jokati in prositi: „0 gospod sodnik! le tega nikar ne storite, zakaj ta človek je dovolj brezvesten, da bi prisegel po krivem."
Sodnika omeči ta mila prošnja; zato ima usmi-Ijenje, nekoliko pomisli in reče: ,,Na katerem kraju si mu dal denar?" — ,,Na nekem kamenu v svojem vrtu", odgovori tožnik. Obtoženec pa tudi to vse utaji in pravi, da se tožnik laže.
Sedaj pa se obrne sodnik k tožniku in mu reče: ,,Nič ne bodi žalosten; teci k tistemu kamenu, opravi tam kratko molitvico pa reci mu : ,,Kamen, sodnik ti zapove, da pojdi pričat zame!;' Zatoženi krojač se zlobno smeje tem besedam, saj je vedei, da kamen ne more niti priti niti govoriti. Sodnik pa se dela, kakor bi kar nič ne opazil tega. Tožnik hiti vesel h kamenu in stori, kakor mu je velel sodnik. Krojač mora pa čakati, dokler se ne povrne. Sodnik se navidezno nič ne zmeni zanj ter nadaljuje druga svoja opravila. Ko je zatoženec ves zamišljen, ga pa kar nenadno vpraša sodnik: ,.AU vašega nasprotnika še ni nazaj?" Krojač odgovori čisto preprosto: ,,Gospod sodnik! treba bo še dolgo čakati; zakaj tisti kamen je dobre pol ure odtod."
,,Tako", odgovori sodnik, ,,torej vendar le veš, kje da je kamen! ,Ti si pač nesramen lažnik!" Seveda ni čakal, da bi prišel kamen pričat, marveč je krojača takoj obsodil, da mora plačati ves dolg in zarad go-ljutije še nekaj časa sedeti v ječi.
To modro dejanje se je povsod razvedelo, in do sodnika so imeli še večje zaupanje.