-*.v

s

A

in

popisovanje svete dežele.

Za

mlade in odraščene ljudi.

Poslovenjene poleg J. Farbmanove izdave Kr. Smidovih
svetopisemskih zgodeb.

Izdala

družba sv. Mohora.

Z dovoljenjem vis. čast. Kerškega  knezoškofijstva.

M-


( - \

V Celovcu 1861.

it-  v

Natisnil Janeas Leon.

63651

/Aj-noooi^^

*

I. Priprava na rojstvo Jezu¬
sovo.

i.

Cahariju oznani angelj rojstvo sv. Janeza.

Luk. I.

0^ času Heroda, kralja judovskega, je živel v judov¬
skih gorah v nekem mesticu duhoven, Ca h arij  a po
imenu. Njegovi ženi je bilo ime Elizabeta.  Bila
sta oba pravična pred Bogom in že priletna, pa otrok
nista imela. Pogosto in serčno sta prosila Boga, da
bi jima dal sinu; pa vsa njuna molitev, kakor se je
zdelo, je bila zastonj. Nič druzega si nista želela,
kakor to, da bi doživela rojstva obljubljenega božjega
Izveličarja. To so bile želje vseh bogaboječih duš na
zemlji.

Kar pride spet Caharija na versto, duhovsko službo
v tempeljnu opravljati. Gre tedaj v Jeruzalem. Du¬
hovni so tedaj vadljali, kaj bo ta ali uni v tempeljnu
opravljal. Takrat je — se ve, po božji volji — Ca¬
harija zadelo, v svetišču tempeijna kadilo zažigati. Gre,
po duhovsko oblečen, z zlato kadilnico v rokah za

Zgodbe sv, pisma. Novi zakone 1

zagrinjalo, ktero je svetišče zakrivalo, in stopi pred
altar. Že se vali kadilo kviško proti nebu. Ljudstvo
je stalo od zunaj v molitvi. Kar zagleda Caharija
angelja na desni strani altarja. Prestraši se in groza
ga obide. Angelj mu pa reče: „Ne boj se, Caharija!
zakaj tvoja molitev je uslišana. Elizabeta, tvoja žena,
ti bo simi rodila; imenuj ga Janez.  Velik bo pred
Bogom in poln svetega duha. Vina in močne pijače
ne bo pil. “Veliko Izraelcov bo k Bogu spreobernil.
V duhu in moči preroka Elija pojde pred Gospodom,
ter bo ljudstvo pripravljal na prihod Izvelicarjev.“

Caharija ostermi. Celo nemogoče se mu je zdelo,
da bo še sinu dobil. Torej reče angelju : „Po cern
bom to spoznal? Jez in moja žena sva že priletna ! a
Angelj odgovori: „Jez sem Gabriel, ki stojim pred
sedežem božjim. Bog me pošlje, da ti oznanim to
veselje. In glej! mutast boš do dneva, ko se bo to
zgodilo, ker nisi verjel mojim besedam.^

Angelj zgine — in Caharija ostane res mutast.
Dolgo od strahu nič ne more. Ljudstvo ga zunaj čaka,
in se čudi, da se tako dolgo mudi v svetišču. Pride
iz svetišča, in koj se nad njim vidi, da se mu je kaj
posebnega prigodilo. Pa kar besedice ne more pove¬
dati. Le v nebo kaže in daje na znanje, da je imel
prikazen iz nebes. — Ko so pa dnevi njegovih opravil
minuli, se verne vesel na svoj dom.

S to prikaznijo v tempeljnu — nebeškim oznani¬
lom rojstva Janezovega — se začno zgodbe obljublje¬
nega Odrešenika.

1. S čem se začno zgodbe Jezusove? — 2. Komu je
bilo rojstvo Janezovo oznanjeno? — 3. Kdo je bil Ca¬
harija? Kako je bilo ime njegovi ženi? — 4. Kje sta
živela Caharija in Elizabeta? Kako sta živela? — 5. Ktere
so bile nju edine želje? — 6. Kje je bilo Cahariju
oznanjeno, da bo dobil sinu? — 7. Kako je prišel v
tempelj v Jeruzalem? — 8. Kdo se mu prikaže v sve-

tišcu? — 9. Ktere besede mu je angelj govoril? —

10. Kako je sprejel Caharija to nebeško oznanilo ? —

11. Ktera kazen je zadela Caharija, ker ni berž verjel
angeljevim besedam? — 12. Kako je Caharija zunaj
stoječemu ljudstvu na znanje dal, da se mu je v svetišču
nekaj posebnega prigodilo?

Caharija je dvomil nad obljubo angelja Gabriela, in je
ostal mutast, dokler ni bila obljuba izpolnjena. To mu je
bilo v spričevanje, da prikazen angelja ni bila kaka domišljija.

Veliko boljše, mutast biti,

Kot z jezikom kdaj grešiti.

2 .

Marija in angeljsko češčenje.

Luk. 1. 2.

V Nacaretu — majhnem mesticu na Galilejskem —
je živela natihama uboga devica, Marija;  bila je za¬
ročena ubogemu tesarju Jožefu. Oba sta bila iz kra¬
ljevega Davidovega rodu in ubožna. Pa kakor
uboga posvetnega blaga, tako bogata sta bila lepih čed¬
nosti. Vsa nedolžna, pobožna in ponižna sta bila.

Zeljno je pričakovala Marija prihoda Izveličarje-
vega iz nebes. Ravno je morda premišljevala veliko
izveličanje, ktero bo on prinesel izraelskemu ljudstvu
in vsemu svetu, in vsa zamaknjena klečala je pred Bo¬
gom v svoji samotni Staniči. Kar Gabriel — angelj
božji — k njej stopi v sobo rekoč: „Češčena bodi,
milosti polna! Gospod je s tebd, blažena si med ženami 1 “

Marija se prestraši angelja, še bolj pa njegovega
ogovora. Na vse strani premišljuje, kaj bi pomenjalo
to pozdravljenje.

Angelj pa reče: „Ne boj se, Marija! Posebno
milost si našla pri Bogu. Glej, rodila boš sinu; ime¬
nuj ga Jezus.  Velik bo in sin naj Višega imenovan.

1 *

On bo kraljeval vekomaj, in njegovemu kraljestvu ne
bo konca.“

Marija, nedolžna devica, dasiravno že Jožefu za¬
ročena, še ni mislila o nobeni poroki. Z deviško sra¬
mežljivostjo torej reče: ,,Kako se bo to zgodilo? Ne
poznam še nobenega moža.“

Angelj pa reče : „Sveti Duh bo nad te prišel; in
moč Najvišega te bo obsencila. Zategavoljo se bo tvoje
sveto dete — Sin božji — imenovalo. In le pomisli:
Elizabeta, tvoja teta, bo tudi na svoje stare dni še sinu
dobila. Bogu nič ni nemogoče. “

Marija se ponižno prikloni in pravi: „DekIa sem
Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi!“ In angelj je
šel od nje.

1. Komu je bila obljuba storjena, da bo poslala mati Jezu¬
sova? — 2. Kdo je bila Marija? Kje je živela? — 3.
Komu je bila zaročena ? — 4. Iz kterega rodu sta bila
Marija in Jožef? — 5. Kako je Marija živela? — 6.
S kteriini besedami je naznanil angelj Marii, da bo po-
' stala mati Jezusova? — 7. Kako je Marija to oznanilo
sprejela? — 8. Kaj je djal angelj, ko je vidil devico
vso prestrašeno?

Jezus  pomenja toliko kot: Iz veličar alfOdrešenik.
Obljubljen je bil Izraelcom iz rodu Davidovega. Zdaj se je
spolnila obljuba božja.

Marija je bila sicer ubožna, pa vsa ponižna in pobožna.
Zato je bila vredna, postati mati Izveličarjeva.

Caharija je bil neveren, ko se mu je angelj prikazal,
Marija pa je ponižno verovala, rekoč: „G!ej, dekla sem Go¬
spodova 1"

Posnemajmo jo v njenih čednostih in skazujmo jej za
Bogom nar veee češčenje?

O Marija, prečista devica,

Bodi vedno naša priprošnica!

5

3.

Marija in Elizabeta.

Luk. 2.

Po angeljevem oznanilu se Marija precej vzdigne
in gre urno črez goro k svoji teti Elizabeti, da jej
veselo novico sporoči in se ž njo vred v Bogu veseli.

čez tri dni hoda pride nenadama v Elizabetino
hišo, jo pozdravi in jej vosi srečo do milosti, ktero je
Bog storil pobožni Elizabeti.

Elizabeta, zaslišavši Marijino pozdravljenje, je bila
napolnjena s svetim Duhom in je zavpila z velikim
glasom in rekla Marii: „Blažena si med ženami in
blažen je sad tvojega telesa. Od kod ta čast in sreča,
da me mati mojeira Gospoda obišče! Blagor ti, ki si
verovala; ker dopolnilo se bo, kar ti je obljubil Gospod!“

Ko se Marija mater Gospodovo sliši imenovati, se
čudi, da je Bog ne le njej Elizabetino skrivnost, ampak
tudi Elizabeti njeno skrivnost razodel. Nje veselje
raste, nje duh kipi' proti nebu, serce jo zmaguje in se
ne more vec zderžati. Hvalo zažene Bogu na glas in
poje:

Moja duša poveličuje Gospoda.

V Boffu, Izveiicarju mojem, mi duh poskakuje,
ker ozerl se je na svoje dekle nizkost.

Glej! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi
narodi.

Zakaj velike reči mi je storil, on, ki je mogočen

in sveto njegovo imč.

In njegovo usmiljenje jim je od roda do roda,

kteri se njega bojč.

Moc je skazal s svojo rokO in razkropil je na-
puhnjene v misli svojega serca.

Mogočne je s sedeža pahnil, ponižne na nje po¬
vzdiguje.

6

Stradavcom daje obilnost, bogatine pa prazne od¬
pravlja.

Sprejel je Izraela, svojega služabnika, in se je
spomnil svojega usmiljenja.

Kakor je obljubil našim očakom, Abrahamu in
njegovemu zarodu na vekomaj."

Blizo tri mesce je ostala Marija pri teti Elizabeti
in potem se verne spet nazaj v Nacaret.

1. Komu je Marija storjeno oznanjenje najpred sporočila?
— 2. Po koliko dneh je prišla k Elizabeti? — 3. Kako
je Elizabeta Marijo pozdravila? — 4. Kako je Marija
Boga hvalila? — 5. Koliko časa je ostala Marija pri
teti Elizabeti? — 6. Kam se je od Elizabete spet podala?

Elizabeta je Marijo poveličevala, ter jo mater svojega
Gospoda imenovala; Marija je pa to čast na Boga obernila.
Marija, vsa čista, se je nad Bogom silno veselila. Veselje
nad Bogom pa pride le iz nedolžnih sere.

Kdor je resnično ponižen, ta občuti pravo veselje nad
ljubeznijo in usmiljenjem Gospodovim. Če bote resnično po¬
nižni, bote tudi vi hvaležni Bogu; in tudi vaše serce bo ob¬
čutilo veliko veselje nad božjimi rečmi.

Kdor se Boga ne veseli,

Veselja tudi vreden ni.

4.

Rojstvo sv. Janeza Kerstnika.

Luk. 1.

Zgodilo se je, kakor je bil angelj napovedal:
Caharija in Elizabeta sta dobila sinu. Obema je bilo
dete kot prayi dar božji; vesela in hvaležna sta bila
Bogu zanj. Posebno se ga je veselila Elizabeta, ker
je bila tiste dni žena brez otrok zaničevana. „To ve-

7

selje“, pravi Elizabeta, „mi Gospod še na moje stare
dni dd!“ Milostljivo se je na-me ozerl in sramoto
pred ljudmi od mene odvzel.“

Z Elizabeto vred so se serčno veselili vsi sosedje
in znanci. Hteli so mu po očetu ime Caharija dati.
Elizabeta pa je djala : „Ne, ne, tega ne; Janez naj
se imenuje.“ Reko jej: ,,Saj ni nikogar v tvojem rodu,
ki bi mu bilo tako imd. ft  Mignejo očetu, kako ga
hoče imenovati. Caharija, ki je bil še zmiraj mutast,
si ukaže tablico prinesti in zapiše na-njo: „Janez  naj
je njegovo ime. ft  Pri tej priči se spolnijo besede an-
geljeve. Caharija spet spregovori in začne na glas in
ves ginjen Boga hvaliti. Poln svetega Duha reče
Caharija:

„Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog, ki je obiskal
in rešil ljudstvo svoje; in nam postavil rog izve-
ličanja v hiši Davida, služabnika svojega, kakor je
govoril po ustih svojih svetih prerokov, ki so od
nekdaj živeli, da nas bo otel od sovražnikov naših,
vsim, ki nas čertijo, rešil iz rok; da bo ponovil našim
očakom obljubljeno milost, spomnil se svoje svete za¬
veze, spolnil prisego, ki jo je prisegel Abrahamu, očetu
našemu, in nam dodelil, da rešeni iz rok sovražnikov,
služimo njemu brez straha in pred njegoyim obličjem
v svetosti in pravičnosti hodimo vse svoje dni.“

Zdaj se Caharija k malemu Janezku oberne in
pravi:

„In ti, dete moje! boš prerok Narvišega imeno¬
vano. Pojdeš namreč pred obličjem Gospodovim nje¬
govih poti pripravljat, ljudstvo njegovo k spoznanju
izveličanja pripeljat, mu odpuščanje grehov napovedat
po usmiljeni milosti našega Boga, po kteri obišče nas
Odrešenik, da jih razsvetli, ki sede v tami in smertni
senci, ter nam noge na pot miru zaoberne.“

8

Vse pričujoče presune svet strah. Ki so to slišali,
so se temu čudili in djali: „Kaj bo le iz tega otroka?
Gospodova roka je očitno nad njim.“

Mali Janezek pa je rastel in močen prihajal na
duši in na telesu. Živel je pa v puščavi, dokler ni
začel očitno učiti.

1. Ali sta Caharija in Elizabeta dobila obljubljeno dete? —

2. Zakaj se je Elizabeta svojega sinu posebno veselila? —

3. Kako so hteli sosedje in žlahta, da bi se dete ime¬
novalo? — 4. Kako sta htela Caharija in Elizabeta, da
bi se detetu reklo? — 5. Zakaj somu dali ime Janez?

— 6. Kaj se je zgodilo, ko je Caharija na tablico ime
„Janez" zapisal ? — 7. Kako je Caharija pokazal Bogu
svojo hvaležnost? — 8. Kaj govori v svojem sercu?

— 9. Kaj veste povedati od mladosti Janezove? .

Dolgo sta Caharija in Elizabeta prosila za simi, pa njih
prošnje so bile zastonj. Kar usliši Bog nju molitev, pa jima
dodeli še več, kakor sta pričakovala. Ni jima dal samo sind,
ampak narvečega preroka za sina, ki je bil predhodnik Izve-
ličarjev. Zato je bilo njihno veselje toliko veče. — Večkrat
nam Bog utegne, česar ga prosimo, da se ga terdniše
oklenemo in pobožnši, poterpežljiviši in boljši postanemo.
Star pregovor pravi: Bog ene vrata zapre, pa sto drugih
odprč.

Cahariju in Elizabeti je bilo dete pravi dar božji.

Otroci so v resnici božji dar;

Zatd naj bo jim Boga vedno mar.

II. Rojstvo in mladost Jezusa
Kristusa.

5.

Rojstvo našega Odrešenika.

Luk. 2, 1-7.

Jožef še celo nič ni vedil, kar se je bilo z Marijo
zgodilo. Tedaj Bog to skrivnost tudi njemu razodene.
V spanju se mu prikaže angelj Gospodov, rekoč:
„Jožef, sin Davidov, ne boj se vzeti Marije, svoje
zarocnice! Mati je Sina božjega. Ime Jezus  daj
njenemu sinu, kjer bo svoje ljudstvo rešil njegovih
grehov." Jožef tedaj vzame Marijo k sebi. Živela sta
zdaj v Nacaretu, polna hvale božje v miru in v lju¬
bezni, vsa nedolžna kot angelja.

Jožef in Marija sta zdaj vsak dan veselo priča¬
kovala, kedaj se bo spolnila obljuba božja. — Tisti čas
ukaže rimski cesar Avgust, da se popišejo podložni po
vseh deželah rimskega cesarstva. Vsak je mogel tje
iti, kjer so bili njegovi spredniki domd in se dati za¬
pisati. Jožef in Marija sta bila rodu kralja Davida.
Toraj sta mogla v Betlehem, v Davidovo rojstno mesto.
Taka daljna pot jima je težko djala. Pa pokorna sta
bila cesarju in nevtegoma odrineta od doma.

10

Pozno zvečer prideta v Betlehem. Vse terlo se
je že ljudi, kteri so prišli k popisovanju. Jožef išče
za-se in za Marijo kake hiše, da bi v nji prenočila;
pa povsod jima velevajo iti. Noben kotiček se jima
ne privoši, da bi y njem noč prebila. — Žalostna je
bila zdaj z Jožefom in z Marijo. Vsa shojena sta, noč
pritiska in vse duri so jima zaklenjene. Pa pohlevna
in zadovoljna z vsim, kar jima Bog pošlje, se vdasta
tudi v to nagodo.

Na koncu mestica je bila stena ali hlev, ki so
pastirji tistega kraja v njem prebivali in svoje črede
vanj vganjali. V ta hlev se spravita črez noč.

In tukaj — (kdor bere, naj pomisli, in kdor sliši,
naj dobro prevdari) — tu na tem kraju je prišel Sin
božji — Jezus Kristus  — na svet. Bogu bodi čast
in hvala za to.

Marija povije dete v plenice, in ker ni boljšega
kraja, ga v jasli položi.

1. Kak<5 je zvedel Jožef, da bo Marija postala mati božjega
Sina ? — 2. Ktero ime je ukazal angelj detetu dati ? —
3. Zakaj imč Jezus? — 4. Kje sta živela Jožef in Ma¬
rija? — 5. Kteri ukaz je razglasil cesar Avgust, ko
sta Jožef in Marija vsak dan pričakovala, da se bo
spolnila obljuba Božja? — 6. Kam je mogel vsak Jud
k popisovanju? — 7. Kam sta se podala Jožef in Marija?
— 8. Zakaj v Betlehem? — 9. Ali sta bila Jožef in
Marija pokorna cesarjevemu ukazu?— 10. Kje sta mogla
Jožef in Marija v Betlehemu črez noč ostati? — 11.
Zakaj sta mogla v hlevu prenočiti? — 12. Kdo je prišel
v tem hlevu na svet? — 13. Kam je položila Marija
novo rojeno dete?

V taki revščini — v tihi noči — brez vsega šuma in
bliščobe je bil Sin Božji 4000 let po stvarjenju sveta kot
ubogo dete rojen, da bi človeški rod odi ešil in izveličal.
Živinsk hlev je bilo njegovo pervo stanovanje, terde jasli
njegova perva posteljca. Tako je bila volja nebeškega Očeta
— mislim posvetnjakom sicer nasprotna, pa vsa modra in
sveta po božjih prerokbah. Jezusovo rojstvo nam kaže, da

11

posvetna čast nima v božjih oččh nobene cene, in v kralje¬
stvu, ki ga je Jezus prišel napravljat, drugega ne velja,
kakor čednost in svetost.

Če si v revščini in uboštvu, spominjaj se ubogega de¬
teta Jezusa in njegovih revnih starišev. Tolaži naj te misel,
da je nekaj boljšega, kakor bogastvo in posvetna čast!

Čednost je nar boljše blagd:

Popelje nas v sveto nebo.

6 .

Pastirji pri jaslih.

Luk. 2, 8, 20.

Bilo je že pozno po noči. Vse je že spalo v
Betlehemu. Le nekaj ubogih pastirjev je bilo na polju
pri čredah še po koncu. Dobre, nedolžne duše so bile
in pobožnega serca, kakor pastirček David, kteri je
svoje dni ravno na teh planjavah pasel očetove ovce.

Kedar so v tamni noči tako pri čredah čuli, glej!
na enkrat stoji angeij Gospodov pred njimi. Nebeška
svitloba ga obsija. Vsi se ga prestrašijo. Pa angeij
jim reče: „Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko
veselje, ktero bo vsemu ljudstvu. Nicoj vam je v mestu
Davidovem rojen Iz veli  čar  , kteri je Gospod. Da
ga bote pa spoznali, naj vam bo tole v znamnje: Našli
bote dete, v plenice povito in v jasli položeno.®

Komej je angeij izgovoril, že se je druzih ange-
Ijev brez števila prikazalo!® Vsi hyalijo Boga in poj<5
sveto pesem: „Slava Bogu po višavah in mir ljudem
na zemlji, ki so dobre volje.® Pastirji niso še nikoii
kaj tacega vidili ne slišali; zato so se vsi veseli čudili.

Angelji se vzdignejo spet v nebo. Pastirji so pa
djali med sebo: „Le berž pojdimo v Betlehem gledat,
kar nam je angeij oznanil.® Urno gredd. Pridejo v

12

hlev, najdejo Jožefa in Marijo in v jaslih zagledajo
preljubeznjivo dete. S pohlevno sveto častjo se bližajo
detetu, ga spreželjno gledajo in molijo.

Marija in Jožef se čudita in veselita, da že ti
možje vedo rojstvo nebeškega otroka; in še bolj se
veselita, ko jima pastirji povejo, da jim ga je sam
angelj božji naznanil. Veselijo se vsi skupej in hvalijo
Boga.

Pastirji se zdaj spet domti vernejo in hvalijo Boga
za vse, kar so vidili in slišali. Razglasovali so to do-
godbo povsod, in kdor jo je slišal, se jej je čudil.
Marija pa je vsako besedo, ki jo je slišala, v sercu
ohranila in premišljevala. — Osmi dan je bilo dete po
postavi obrezano in Jezus  imenovano, kakor je bil an¬
gelj zapovedal.

1. Komu je bilo rojstvo Kristusovo najprej oznanjeno? —
2.  Kdo je oznanil pastirjem rojstvo Jezusovo? — 3. Iz
kterega znamnja, je rekel angelj, bodo dete Jezusa spo¬
znali? — 4. Kaj so storili pastirji, ko so se angelji v
neb<5 povzdignili? — 5. Kaj so pastirji našli v jaslih?
— 6. Kdo je Jezusovo rojstvo dalje razglasoval? — 7.
Kaj se je zgodilo z Jezusom, ko je bil osem dni star?

Ubogim, pa pobožnim pastirjem je razodel Bog Jezu¬
sovo rojstvo, ne pa bogatim in imenitnim oblastnikom na
zemlji. Ti čislajo in ljubijo le bogastvo, bliščobo, čast in
posvetno veselje, kako bi se bili mogli veseliti rojstva Jezu¬
sovega! Ohranimo v sercu to sveto dogodbo; ki so dobre
volje, bodo veselje imeli nad njo; saj le takim je Jezus v
izveličanje.

Le svete reči
So  za mlade ljudi.

7.

13

Jezus v tempeljnu.

Luk. 2, 22-32.

Ko je bil Jezus 40 dni star, ga prineseta Marija
in Jožef v tempelj, g a skažeta Gospodu in opravita
predpisani dar za-nj. Tako je Mozesova zapoved uka¬
zovala. Dar pa je bil za ubožne dve gerlici ali dva
mlada goloba, premožniši so pa darovali jagnje. — In
glej, živel je v Jeruzalemu častitijiv starček, Simeon
po imenu. Ves pravičen in bogaboječ je bil. Torej
je serčno hrepenel po veselju Izraelcov — po Izveličarju
sveta. Sveti Duh, ki je bil v njem, mu je obljubil,
da ne bo umeri, dokler ne bo vidil Kristusa, Gospo¬
dovega pomaziljenca.

Ko se Marija in Jožef z detetom še v tempeljnu
mudita, pride tudi Simeon, od svetega Duha gnan, va-nj.
Ko zagleda Jezusa, precej spozna, da je to dete ob¬
ljubljeni Odrešenik. V naročje ga vzame ter hvali
Boga rekoč: „Zdaj, o Gospod! pusti svojega služabnika
v miru umreti, zakaj moje oči so vidile Izveličarja, ki
si ga poslal k izveličanju vseh rodov, luč v razsvet¬
ljenje nevernikov in slavo tvojega izraelskega naroda!"

Z miiim, prijaznim očesom se oberne sivček potem
k Marii in reče: „To dete je postavljeno v padec in
v vstajenje mnogim v Izraelu, in v znamnje, kteremu
se bo nasprotovalo, in tvojo lastno dušo bo meč pre¬
sunil , t. j. veliko jih bo Jezusa sovražilo, preganjalo
ter mu nasprotovalo v njih lastno pogubljenje. Veliko
jih bo nanj verovalo, ga ljubilo in se po njem izve-
licalo. Mater bo pa zavoljo njenega deteta velika ža¬
lost presunila. Simeonovo prerokovanje je bilo na-
tanjčno izpolnjeno.

14

Simeon je še govoril, kar pride tudi Ana, 841etna
udova. Pobožno in bogaboječe je živela vse žive dni,
veliko je molila, terdo se postila in željno čakala ob¬
ljubljenega Odrešenika. In Bog jej je dodelil veselje,
da ga je pred smertjo še vidila. S Simeonom se torej
strine v hvali božji in pripoveduje o detetu vsem dobrim,
ki so pričakovali odrešenja izraelovega. Ko Jezusovi
stariši vse opravijo, kar jim je ukazovala postava, se
vernejo spet nazaj v mestice Betlehem.

i.  Kaj se je zgodilo z Jezusom, ko je bil star 40 dni?
— 2. Kdo je Jezusa v tempeljnu pervi kot Odrešenika
spoznal? — 3. Kdo je bil Simeon? — 4. Kaj je bil
sr. Duh Simeonu razodel? — 5. Kaj je storil častitljivi
starček, ko je zagledal detice Jezusa? — 6. Kaj pravi
starček Simeon materi Marii o Jezusu? — 7. Ktera
bogaboječa udova je prišla tudi v ‘empelj in je spoznala
Jezusa kot Odrešenika? — 8. Kam se spet verneta
Jožef in Marija, ko vse po postavi dopolnita?

Navada je bila, da so pervorojence v tempelj prinesli
in zanje dar Bogu opravili. To se je godilo v hvaležni spo¬
min, da so bili Izraelci nekdaj iz egiptovske sužnosti rešeni
in njih pervenci v tisti strašni noči smerti obvarovani. Za-
možni ljudje so darovali jagnje,  ubožni pa dve gerlici.
Taka je bila postava Mozesova.

Marija je darovala dve gerlici, kakor sploh ubožni ljudje.
Ona se ni sramovala svojega ubožtva. Par gerlic, ki jih da¬
ruje ubožni s ponižnim  duhom, je Bogu prijetniši dar, ka¬
kor jagnje  prevzetnega bogatinca.

Le sveta čednost
Daje pravo vrednost.

15

8 .

Modri od jutra.

Mat. 2, 1—12.

Bog- je rojstvo svojega Sina tudi daljnim ljudstvom
naznanil. Ko sta bila Jožef in Marija spet z Jezusom
v Betlehemu, pridejo iz daljne jutrove dežele imenitni
modri možje v Jeruzalem! Njih pervo vprašanje je
bilo: „Kje je novorojeni judovski kralj ? Njegovo zvezdo
smo vidili na jutrovem in zdaj prihajamo ga molit. “

Kralj Herod se prestraši, ko sliši o njih prihodu, in
vsi Jeruzalemljani ž njim; zakaj on se je bal krono
zgubiti, duhovni in ljudstvo pa niso imeli dobre vesti.
Nihče ni vedel odgovoriti modrim na njih vprašanje.
Zato skliče Herod velike duhovne in pismarje ter je upra-
ša, kje da bo Kristus rojen. Oni pa mu odgovore:
„V Betlehemu na Judovem: zakaj tako je pisano pri
Milieju preroku: Ti, Betlehem na Judovem, nisi nika¬
kor naj manjše mestice Judovskih knežij, ker iz tebe
pride vojvoda, kteri bo vodil moje ljudstvo Izrael, kte-
rega izhod je od začetka in od večnih dni.“ — Na to
pokliče Herod modre na tihem k sebi in jih na tanko
izprašuje, kedaj se jim je pervič prikazala zvezda.
Pošteni možje mu povedo. Potlej jim pa reče v Be¬
tlehem iti. „Pojte“, jim pravi, „poprašujte skerbno po
detetu in kedar ga najdete, mi pridite povedat, da ga
tudi jaz grem molit.To  jim je pa rekel le iz pri¬
huljene prijaznosti, ker je že poprej sklenil, dete na
skrivnem poiskati in umoriti.

Modri odrinejo še po noči proti Betlehemu, ki je
bilo le kake dve uri daleč od Jeruzalema. Spet ugle¬
dajo svitlo zvezdo, ki jim je svetila iz jutrovega, lepo
in prijazno na nebu. Gre pred njimi in obstoji nad
hišo, kjer je bila Marija z detetom, ravno kakor bi jim
govorila: „Tukaj le je dete!“ — Podajo se v hišo, in

16

najdejo dete in njegovo mater. Ponižno pokleknejo
pred Jezuščkom in ga molijo. Potlej odpro svoje za¬
klade in darujejo detetu zlata, kadila in mira. Iz ce¬
lega serca so se veselili nad otrokom in so hvalili Boga,
kteri jim je bi! dete dal najti in spoznati.

Modri se mislijo zdaj h kralju Herodu verniti
in mu vse povedati. Pa Bog, ki je vidil Herodove
hude naklepe, jim v spanju zapove, naj nikar ne ho¬
dijo k Herodu nazaj. Pokorni so bili božjemu povelju
in se vernejo po drugi poti v svojo domovino."

1. Po kom je bilo Jezusovo rojstvo Herodu oznanjeno? —
2. Od kod so bili modri prišli? Kaj je bilo njih pervo
uprašanje? — 3. Zakaj se je prestrašil Herod, ko je
slišal, da je rojen Izveličar sveta? — 4. Kaj ukaže
Herod, da bi zvedel, kje je rojen novi kralj judovski?
— 5. V kterem mestu je imel Izveličar po preroku Mi-
heju rojen biti? — 6. Kaj naroči Herod modrim, pre¬
den jih pusti iti? — 7. Ali je Herod v resnici želel
počastiti novorojenega kralja? — 8. Kaj je sain pri
sebi sklenil storiti, ko bo našel novorojeno dete? —
9. Kaj je modre vodilo, da so naravnost v Betlehem
prišli in tam Jezusa našli? — 10. Kako so počastili
novo rojenega kralja? — 11. Zakaj se niso vernili k
Herodu, kakor so mu obljubili? — 12. Kako so spet
prišli v svojo domovino?

V zvezdi je Bog modrim na jutrovem Izveličarja razodel,
in vsi veseli so se podali na pot, ga počastit. Prinesli so
Jezusu zlata kakor kralju, kadila kakor Bogu, mire kakor
človeku. Tudi so ti darovi podoba čiste ljubezni, molitve in
zatajevanja, ki smo jih Jezusu dolžni darovati. Darujmo mu
tudi mi svoje serce in svojo voljo, da vselaj le to ljubimo
in delamo, kar je njemu dopadljivo. To je naj boljša daritev.

Hudobni ljudje ne morejo ovreti božjih namenov, naj so
še tako mogočni.

Le to na zemlji se zgodi,

Kar zoper božjo voljo ni.

17

9.

Beg na Egiptovsko.

Mat. 2, 13-23.

Z veliko nejevoljo čaka Herod modrih iz Betle¬
hema. Ko pa vidi, da jih zastonj čaka, ukaže v Betle¬
hemu in po bližnjih krajih vse dečke pomoriti, kar jih
je bilo dve leti ali manj starih. Tako le, si misli, ne
bo mojemu meču odšlo dete, ki ga sovražim.

Toda Bog ve vse človeške naklepe in jih lahko
pokoplje. V spanju se prikaže angelj Jožefu in mu
reče: „Vstani, vzemi dete in mater in pobegni v
Egipet. Ondi ostani, dokler te spet ne pokličem. Zakaj
Herod bo vse preiskal, da najde dete in ga umori. K
Jožef precej vstane in pobegne še v terdi noči z de¬
tetom in z materjo.

V Egiptu je bilo dete Jezus varno in v zavetju.
Zdaj ropijo v Betlehem morivci, ki jih je poslal Herod.
Z golimi meči dero po vseh hišah, tergajo iz naročja
in od pers materam nedolžne otročiče in jih mord.
Oh, kako neizrečeno so upili in tarnjavali otroci in
matere!

Zdaj misli hudobni kralj, da je njegova krona
prav uterjena; pa kako zelo seje  goljufal! Njegov meč
ne bo mogel doseči Jezusa v Egiptu, in nekaj let po
tistej moriji je sam prišel ob življenje in krono.

Precej po Herodovi smerti se angelj Gospodov
spet v spanju prikaže Jožefu na Egiptovskem in mu
reče: „Vstam, vzemi dete in njegovo mater in verni
se na Izraelsko; zakaj kralj je umeri, ki je stregel
detetu po življenju. Spotoma se vzdigneta Jožef in
Marija z detetom in na izraelski meji jima ukaže angelj
na Galilejsko iti.

Z>|odb» ev, pisma, Novi zakon.

2

18

Tako sta prišla, že dolgo časa iz doma, Jožef in
Marija v Nacaret, svoje domače mesto, kjer sta od
svojih rok živela in skerbno od Boga izročeno dete
redila. Božji blagoslov je bil nad njima.

1. Kaj stori Herod, ko vidi, da zastonj čaka modrih iz
Betlehema? — 2- Koga je mislil v svoji hudobii s poti
spraviti? — 3. Kako je bil Jezus Herodovega zalezo¬
vanja obvarjen? — 4. Kam je ukazal angelj Jožefu
pobegniti? Zakaj na Egiptovsko? — 5. Kake hudobije
so doprinašali morivci po Betlehemu in po bližnjih selih ?
— 6. Kaj se je nekaj let po tisti morii z Herodom
zgodilo ? — 7. Kdo se je spet Jožefu v spanju prikazal,
ko je Herod umeri? Kam mu ukaže angelj iti? — 8.
Kaj mu ukaže angelj na izraelski meji ? — 9. Kam sta
se podala Jožef in Marija? — 10. Kako so v Nacaretu
živeli?

Herod je bil prevzeten, grozoviten in sebičen trinog.
Zato je stregel po detetu, da bi ga umoril. Bog vidi njegov
hudobni naklep in ga pokoplje. On sam je moral pomagati,
da so modri dete našli: vendar njemu ga ni bilo dovoljeno
gledati. — Veliko nedolžnih otročič v Betlehemu in okoli Be¬
tlehema je umerlo pod njegovim kervavim mečem; pa po njih
je bilo rešeno detice Jezus. Previdnost božja, ki je prečudno
budila nad Mozesom v bičnatem jerbaščku, je obvarvala tudi
božje dete Jezusa v jaslicah.

Maščevati vari se,

Rajši z bližnjim spravi se.

19

10 .

Jezus, star dvanajst let, v tempeljnu.

Luk. 2, 41—52.

Jezus je rastel v hiši svojih staršev v Nacaretu.
Bil je ves ljubeznjiv, ves božji in že raladenček poln
božje modrosti.

Jožef in Marija sta vsako leto hodila v Jeruzalem
na velikonočni praznik. Kedar je bil Jezus dvanajst let
star, je šel tudi on ž njima, dasiravno je bila pot dolga
in težavna. Kako mu je serce veselja utripalo, ko je
v sinji daljavi ugledal sveto mesto in visoki tempelj.
Vse praznične dni je bil le v tempeljnu.

Ko so minuli praznični dni, se vernejo starši domu.
Jezus se pa le še v tempeljnu mudi. Med potom ga
starši zgreše. Ker se nikoli brez njih dovoljenja ni
zmaknil od njih, so mislili, da je pri tovarših in so
šli dan hoda od Jeruzalema. Zvečer uprašujejo pri vsi
žlahti in pri znancih po njem; pa nikjer ga ni in nihče
ne ve zanj. Kako zelo se tedaj starši prestrašijo!

V veliki skerbi se vernejo v Jeruzalem. Tretji
dan ga še le najdejo v tempeljnu. V sredi med učeniki
sedi, jih posluša in sprašuje. Tako modro jim odgo¬
varja , da imajo vsi v njem oči. Vse se čudi
njegovi prečudni modrosti in njegovim odgovo¬
rom. Njegova mati, ki je bila zanj v velikih sker-
beh, pa mu reče: „Sin! zakaj si nama to storil? Glej,
tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala!“ — Jezus pa
odgovori: „čemu ste me iskali? Kaj niste vedili, da
mi je biti v hiši svojega Očeta ?“

Iz Jeruzalema se Jezus spet v Nacaret verne na
tihi, revni dom svojih staršev. Tu je živela sveta
družina v miru in pokoju kot angelji božji. — Sv. Jožef
je bil pokoren deržavljan in je zvesto spolnoval zapo¬
vedi svojega ajdovskega cesarja. Bil je priden, poter-

2 *

20

pežljiv in pošten rokodelec. Sama pobožnost in svetost
ga je bila. — Marija je nam v svojem domačem živ¬
ljenju narlepša podoba vseh ženskih čednosti in popol-
nomasti. Gola pohlevnost, krotkost in dobrota jo je.
Jeza ali kaka druga strast jej nikoli ne kali veselega
obraza. — Vse dalje zgodbe Jezusove mladosti so za-
popadene v sledečih besedah: „Jezus je bil svojim
staršem pokoren in je rastel, kakor v starosti, tako tudi
v modrosti in ljubeznjivosti pri Bogu in pri ljudeh.

1. Na kteri praznik so hodili Jezusovi starši vsako leto v
Jeruzalem? — 2. Zakaj so velikonočni praznik tako
slovesno obhajali? — 3. Kaj se pripoveduje o Jezusu,
ko je bil dvanajst let star? — 4. Kje se je Jezus vedno
mudil v Jeruzalemu? — 5. Kje je Jezus ostal, ko so
se starši iz Jeruzalema na pot podali? — 6. Kje sta
mislila Jožef in Marija Jezusa najti, ko sta ga zgrešila ?

— 7. Kaj sta storila, ko ne najdeta Jezusa pri svojih

znancih? — 8. Kje sta našla Jezusa v Jeruza¬

lemu? — 9. Kako se je vedel Jezus v tempeljnu med
učeniki? — 10. Kaj pravi Marija Jezusu, ker je bil
brez njene vednosti nazaj ostal? — 11. Kaj je Jezus
odgovoril? — 12. Kam se je podal Jezus iz Jeruza¬
lema? — 13. Kaj pripoveduje sv. zgodovina o Jožefu?

— 14. Kako je bila Marija v domačem življenju? —
15. V kterih kratkih besedah so zapopadene dalje
zgodbe Jezusove mladosti?

Jezus imenuje tempelj hišo svojega očeta.  Ta be¬
seda veliko veliko zapopade. Jezus pozabi v hiši svojega
Očeta cel svet okoli sebe; veselja in hvale do Boga je na¬
polnjena njegova duša.

Ljubi otročiči! dobro si vtisnite v serce zgodbe Jezu¬
sove mladosti, ki so zapopadene v besedah: „On je bil po¬
koren staršem in je rastel kakor v starosti, tako tudi v mo¬
drosti in ljubeznjivosti pred Bogom in pred ljudmi," to se
pravi: .Kakor je bil stariši od dneva do dneva, tako je pri¬
hajal tudi modriši, pobožniši in Ijubeznjiviši pred Bogom in
pred ljudmi". — „Jezus je bil pokoren svojim staršem' se
pravi: „on je ubogal svoje starše; vse je rad storil, kar jim
je bral na očeh in nikdar jih ni s čem razžalil. -- Bodite

21

mu podobni tudi vi in posnemajte Jezusa v njegovih čednostih.

Ta je edina dogodba, ki jo vemo iz Jezusove mladosti.
Od dvanajstega do trinajstega leta nam nič druzega ni znano
iz njegovega življenja. Učite se iz tega, da od pridnih in
pobožnih otrok navadno nič drugega ni slišati, kakor to, da
so bili pokorni staršem, da so rastli v modrosti in ljubezni¬
vosti pri Bogu in pri ljudeh in da so radi v cerkev in v šolo
hodili, kjer so veliko dobrih naukov prejeli.

Kdor svojih staršev ne spoštuje,
Ta sam od sebe srečo suje.

III. Priprava na Jezusovo
učenje.

11.

Sv. Janez v puščavi.

Luk. 3, 1—10.

V

{■jas se je približeval, da bi Jezus Kristus očitno
imel učiti. Janez  dobi povelje (kakor je bil angelj
že pred njegovim rojstvom prerokoval), da začne
ljudi pripravljati na Odrešenika. Zato se tudi imenuje
predhodnik Jezusov.

Doslej je svoje leta preživel v tihi puščavi judej¬
ski ob reki Jordanu. Daleč od posvetnega šuma v tihi
samoti se je pripravljal z zatajevanjem in molitvijo na
svoje veliko opravilo.

Janez je ostro živel. Po izgledu starih prerokov
je nosil oblačilo iz velbljudje' dlake in usnjat pas okoli
ledja. Njegov živež so bile kobilice in hostni med.
Pijačo je iz studenca zajemal; prebival je pa v kaki
skalnici in se ni pečal za svet.

Obhodil je vse kraje ob Jordanu in opominjal
ljudi, naj delajo pokoro in se dajo kerstiti, da odpu¬
ščanje grehov zadobijo. Klical jim je: „Delajte pokoro;
zakaj nebeško kraljestvo se približuje; Odrešenik, ki ga
bo postavil, je že prišel na svet.“ Tiste, ki so mu ve-

23

rovali in se poboljšali, je kerstil z vodo, v znamenje,
da se morajo znotraj od grehov očistiti.

Zavoljo Janezovega učenja je vstal velik šum.
Veliko ljudstvo je vrelo k njemu. Ne samo Objordanci,
ampak tudi iz Jeruzalema in skorej iz vse Judeje so
prihajali k njemu v puščavo, da se je dalo kerstiti.

Tudi Farizeji,  vražni in hinavski ljudje, in ne¬
verni Saduceji  so hodili k Janezu, da bi jih kerstil.
Oni pa niso imeli pravega duha, ki je h kerstu potre¬
ben. Zato jih Janez ostro nagovarja, rekoč: „Gadja
rodovina ! Kdo vas je učil ali vam rekel, da je mogoče
božje jeze ogniti se brez pokore in poboljšanja življenja?
Poboljšajte se in storite vreden sad pokore. Nikar
ne mislite, da ste zato kaj boljši pri Bogu, ker izhajate
od Abrahama. 44

„Enaki se mi zdite 44 , pravi Janez dalje, „drevesu,
ki je sekira že nanj nastavljena. Drevo, ktero dobrega
sadu ne rodi, se poseka in v ogenj verze; ravno tako
se tudi vi kazni ognili ne bote . 44

To Janezovo učenje je omečilo veliko poslušavcov,
da so resnično želeli poboljšati se. Toraj ga prašajo,
kaj bi jim bilo storiti. Janez pa jim pravi: „Kdor ima
dve suknji, naj da tistemu eno, ki je nima; in kdor
ima jedi odveč, naj stori ravno tako 44  (bodi usmiljen
in radodaren.) — Tudi čolnarji in vojšaki so prišli k
njemu in ga uprašali: „Učenik! kaj pa je nam storiti?“
— Janez odgovori čolnarjem: „Nikar več ne jemljite,
kakor kar je vam postavljeno . 44  Vojšakom pa pravi:
„Nikomur ne delajte sile: nikogar ne tožite po krivem
in bodite dovoljni s svojim plačilom . 44

Zdaj, ko se Janezovi poslušavci v resnici boljšajo,
se tudi želje v njih vnemajo, da bi Odrešenika kmalo *
spoznali in začno v sercu misliti, da bi utegnil ravno
on Kristus biti. Nekteri izmed pismarjev, ki so jih iz
Jeruzalema do njega poslali, ga naravnost poprašajo:
„Ali si ti Kristus ? 44  — Janez pa reče: „Jaz nisem

24

Kristus. Pa bo kmalo prišel; on je veliko veči od
mene. Jaz mu celo jermenov pri črevljih nisem vre¬
den odvezati. Jaz kerščujem z vodo: On vas bo pa
z ognjem — s svetim Duhom kerstil (to je: v sercu v
nove, Bogu prijetne ljudi prerodil). Vevnico ima v
roči in skedenj bo pocedil. Pšenico bo spravil v svoje
žitnice, pleve pa bo požgal z neugasljivim ognjem (t. j.
dobre bo sprejel v število svojih izvoljenih, hudobne
pa bo izročil v večno pogubljenje).

1. Kdo je pripravljal Jude na Jezusovo učenje? — 2. Kako
se toraj sv. Janez imenuje ? — 3. Kje se je Janez pri¬
pravljal za svoje veliko opravilo? — 4. Kako je živel
Janez? — 5. Kaj je Janez učil? — 6. Ali mu je
ljudstvo verovalo? — 7. Kdo so bili Farizeji inSaduceji?
— 8. Kako jih je opominjal k pokori? — 9. Ktero
priliko jim je v ta namen povedal? — 10. Kaj pomenja
prilika: Sekira je že nastavljena drevesu na korenino?
— H. Kako je Janez čolnarje in vojšake opominjal k po¬
kori? — 12. S kterimi besedami napoveduje Janez Od¬
rešenika Jezusa Kristusa?

Farizeji, kakor Judje sploh, so mislili, nebeško kraljestvo
je tako naše, ker smo Abrahamovi, Izakovi in Jakopovi sinovi,
brez da se nam je treba poboljšati. Zoper to krivo misel je
sv. Janez vedno govoril. Le resnično poboljšanje je zarja izve-
ličanja. Le tisti, ki pobožno živi, kot Abraham, pojde v ne¬
beško kraljestvo, t, j. ta bo nauk Kristusov s pridom poslu¬
šal. — Tako se morate tudi vi, ljubi otročiči! pripravljati za
keršansko podučenje; varite se greha in vedno dobro delajte.
Pot v nebeško kraljestvo je le tistemu odperla, ki se resnično
poboljša.

Če želiš v nebesa priti,

Vari se kedaj grešiti.

25

12 .

Jezusov kerst.

Luk. 3, 21-23.

Ko se je ljudstvo Janezu kerstiti dajalo, pride
tudi Jezus iz Nacareta na Jordan k Janezu, da bi ga
kerstil. Ko hoče Jezus v reko stopiti, mu Janez iz
časti, ki jo ima do njega, brani rekoč: „Jaz potre¬
bujem tvojega kersta, pa ti k meni hodiš ? 64  — Jezus
mu odgovori: „Naj bo za zdaj, ker se spodobi, da
se vsim božjim sklepom podveržemo.“ Janez je tedaj
odjenjal in ga je kerstil v Jordanu.

V tistih toplih krajih so pa perve čase kerščevali
tako, da se je ves človek v vodo potopil, v zna¬
menje, da hoče kakor drug in nov, Bogu prijeten človek
iz vode vstati. In kakor se je ljudstvo s kerstom po¬
svečevalo v poboljšanje njihovega življenja, tako je
bil s kerstom tudi Jezus za Odrešenika skesanih greš¬
nikov in za kralja božjega kraljestva posvečen.

Ko je bil Jezus kerščen, stopi spet iz vode in
moli. In glej! nad njim se odpro nebesa. Sveti Duh
se prikaže v podobi goloba in nad njim obstane. Iz
nebes pa se zasliši glas: „Ta je moj preljubi sin, nad
kterim imam svoje dopadenje.“

Zdaj Janez spoznd, da je Jezus v resnici ob¬
ljubljeni Zveličar; zakaj že poprej mu je bilo razodeto:
„Nad kterega boš vidil sv. Duha priti in nad njim
obstati, on je tisti, ki s svetim Duhom ke^ščuje . 44

1. Kje je Janez Jezusa pervič spoznal? — 2. Zakaj je
Jezus k Janezu na Jordan prišel? — 3. Zakaj se je
Janez obotavljal, Jezusa kerstiti? — 4. Kje je bil Jezus
kerščen? — 5. Kako so v tistih toplih krajih keršče-
vali? — 6. Kaj je pomenilo potopljenje v vodo? —

26

7. Zakaj se je dal Janezu kerstiti? — 8. Po kterem
znamnju je Janez spoznal, da je Jezus v resnici ob¬
ljubljeni Izveličar?

Pri kerstu je bilo oznanjeno, da je Jezus Sin b o žj i.
Imenuje se tudi Kristus — pomaziljenec,  ker je bil pri
kerstu s svetim Duhom za Odrešenika posvečen.

Sveti Duh bi se ne bil mogel v lepši podobi prikazati,
kakor v golobji. Zakaj golobje znamnje dveh imenitnih čednosti,
čistosti in krotko  s ti. Lepo upanje otetbe je golobica
ob času Noeta prinesla z zeleno vejico v kljunu; še veliko
lepše in veseliše upanje — odrešenje vesoljnega sveta

— je oznanila golobica — sv. Duh — nad Jezusovo glavo.
Po Jezusu — nad kterim se je prikazal sv. Duh v podobi
golobji, se je spolnilo naj veseliše upanje človeškega rodu

— namreč upanje, da bo Bog svet večne pogube rešil.

Greha se zmiraj varimo,
Kersta vredni ostanimo.

13.

Jezus od hudiča skušan.

Mat. 4. Mark. 1. Luk. 4.

Ko je bil Jezus kerščen, gre po nagibu sv. Duba
v samoten kraj puščave, kamor ni stopila človeška noga
in kjer so le divje živali potikale se. V tej puščavi
je bil Jezus štirdeset dni in štirdeset noči. Molil je,
premišljeval in se postil in se na visoki uk pri¬
pravljal. Ko se je bil pa že štirdeset dni in štir¬
deset' noči prepostil, ga je lakota prijela.

27

Zdaj se mu pa skušnjavec približa. Ko je toliko
o Izveličarju in o njegovi neskončni moči že slišal,
bi ga zdaj rad skusil, ali je Sin božji ali ne. S
hinavsko častjo se pred Jezusa ustopi in mu pravi:
„Ako si Sin božji, reci tem kamnom, da bode kruh
iž njih". Jezus mu pa odgovori : „Pisano je (v sv. pismu)
človek ne živi le ob kruhu, ampak od vsake besede,
ktera izhaja iz ust božjih . 44

Kmalo ga hudič v drugo skusi. Vzame ga sebd
v Jeruzalem in ga postavi na rob tempeljna. Spodej
v neizrečeni globočini je bilo viditi veliko mesto po
vsi širjavi. Tu mu pravi hudič: „Ako si Sin božji,
spusti se doli; zakaj pisano je: svojim angeljem je
zavoljo tebe zapovedal, na rokah te bodo nosili, da
se z nogo ob kak kamen ne udariš . 44  — Jezus mu pa
reče: „Spet je pisano: ne skušaj Gospoda, svojega Boga,"
t. j. ne hodi prederzno v nevarnost.

Hudič še ne odjenja, temoč se loti tretje skušnjave.
Na prav visok hrib pelje Jezusa, od kodar se je vidilo
neizrečeno daleč v daljne dežele in kraljestva z vso
njihovo lepoto. Hudič mu pokaže vse te dežele, rekoč:
„Glej, Yse te dežele ti dam, če poklekneš in me moliš."
— Tedaj mu reče Jezus: „Poberi se, satan! zakaj
pisano je: Gospoda svojega Boga moli in njemu sa¬
memu služi . 44  — Strela so bile satanu te besede. Precej
ga zapusti. Angelji so pa pri tej priči pristopili in
strežejo Jezusu.

1. Kaj je storil Jezus po kerstu? — 2. Kaj je puščava?
— 3. Kaj se je Jezusu v puščavi prigodilo ? — 4. Ko¬
likokrat in kako je bil Kristus skušan? — 5. Kdo pri¬
stopi k Jezusu, ko ga satan zapusti?

Ne privolimo tudi mi nikoli v nobeno skušnjavo. Jezus
nam bo pomagal, če se v njej vojskujemo, in angelji nas bodo
veseli, ako jo premagamo. Učimo se pa tudi, da se moremo
na božjo pomoč le v tacih nevarnostih zanašati, ki jim nikar

28

ne moremo uteči; kdor se pa sam v nevarnosti podaja in
prederzno božjih čudežev pričakuje, ta greši zoper Boga.
Nikar ne zabimo: Kdor besede sv. pisma vedama napčno
obrača, da bi s tim hudobijo prikril, ta uganja satanove zvi¬
jače; gorje mu! Bodite vselej sklenjeni z Jezusom in oroženi
zoper greh, da bote dopadljivi Bogu in angeljein.

Dobro delaj, kjer le bodi,

Pot čednosti vedno hodi.

14 .

Janez skazuje Jezusa ljudem in Jezusovi
pervi učenci.

Jan. 1.

Ko je bil Jezus skušnjavca premagal, pride spet
k Janezu na Jordan. Da ga Janez le zagleda, pokaže
z raztegnjenimi rokami nanj in ves vesel in z veličan-
sko resnobo reče: „Glejte jagnje božje, ki grehe sveta
odjemlje. Ta je tisti, ki sem vam pravil, da nekdo
za men6 pride, kteri je viši od mene; zakaj bil je že
pred men<5*.

Drugi dan Janez kerstnik spet stoji ob Jordanu.
Njegova učenca (to so tisti, ki so verovali, kar je
Janez učil) Janez in Andrej  sta bila ž njim. Vidi
Jezusa priti in zopet reče: „GIejte jagnje božje*.

Janez in Andrej sta želela Jezusa bliže spoznati;
počasi in s strahom gresta za njim. Ko se mu vsa
boječa približata, se Jezus ozre in ju ves prijazen
ogovori: „Kaj bi rada?* — Rečeta: „Učenik! kje

stanuješ?* — Odgovori jima: „Pridita in poglejta*!
Vsa vesela gresta ž njim in ves tisti dan ostaneta pri
njem. Odsihmal sta bila učenca Jezusova.

29

Andrej je imel brata, ki mu je bilo ime Simon.
Vesel mu gre pravit: »Kristusa smo našli*. In ga
pelje k Jezusu. Gospod pogleda Simona in mu reče
v znamnje, da ga dobro pozna: »Ti si Simon, Jonov
sin; pa posihmal se ti Peter poreče, to je: mož kot
skala. S temi besedami vzame Jezus Petra k sebi in
tudi Peter ostane odslej Jezusov učenec.

Drugi dan se Jezus na Galilejsko napoti in sreča
Filipa. Jezus je vidil, da je Filip dobrega serca;
toraj mu reče: „Hodi za meno!" Gospodova ljube—

znjivost je Filipa ganila in bil je Jezusov učenec.

Filip je imel prijatla, ki se mu je Natanael reklo.
Ves je bil bogaboječ in je hrepenel po Odrešeniku. Bil
je Natanael tisti dan ravno nekoliko pod figovim dre¬
vesom. Ta čas je mogel zanj kaj velicega biti. Zakaj
ravno, tega sv. pismo ne pove, pa gotovo bo, ob
ljubem tihem jutru in pod milim nebom je pobožno
molil in želje po Izveličarju so ga prehajale. Ko ustane
Natanael, ki se mu tudi Jernej  pravi, izpod drevesa,
ga sreča Filip. Ves vesel mu reče: „Našli smo Ga,
od kterega so pisali Mozes in preroki. Jezus, sin
Jožefov iz Nacareta je*. — Natanael, prenagel v
sodbi, pravi: „More li kaj dobrega iz Nacareta priti?*
Filip mu pa odgovori: »Pojdi in poglej!* In Nata¬

nael gre precej ž njim gledat. Ko Jezus Natanaela
zagleda, reče: »Lejte, to je pravi Izraelec, ki je ni
zvijače v njem*. — Natanael se začudi temu ogovoru
in vpraša: »Odkod me poznaš?* S pogledom, ki je
Natanaelu serce presunil, mu Jezus reče: »Preden je
Filip k tebi prišel, ko si bil še pod figovim drevesom,
sem te že vidil*. Natanael ostermi. Razdam' se v
njegovi duši. On spozna, da je vsegaveden, pred
komur stoji. Ves ginjen in poln svete časti zavpije:
»Učenik! ti si Sin božji, ti si izraelski kralj!* —
Jezus mu reče: »Ker sem ti rekel, da sem te pod
figovim drevesom vidil, mi veruješ. Še veče reči boš

30

vidil, kakor je to. Resnično, resnično vam povem:
Vidili bote nebo odperto in angelje božje gori in doli
hoditi nad Sinom človeškim (tako se je Jezus naj rajši
imenoval). Tudi Natanael je bil posihmal Jezusov učenec.

1. Kako je bil Jezus ljudstvu oznanjen? — 2. Kteri so
bili pervi učenci Jezusovi ? — 3. Kako sta se Janez
in Andrej soznanila z Jezusom? — 4. Kdo sta bila
Janez in Andrej ? — 5. Kako je Simeon Jezusa spoznal?
— 6. Ktero ime mu je dal Jezus ? — 7. Kaj pomenja
beseda Peter v našem jeziku? — 9. Kako se Nata¬
nael navadno kot apostelj imenuje? — 10. Iz česa je
spoznal, da je Jezus vsegaveden? — 11. Kaj mu je
djal Jezus, ko je ves ginjen zaklical: Učenik! ti Sin
božji!

Jagnje božje je bil Jezus imenovan zavoljo svoje pre¬
čudne krotkosti in pohlevnosti. Prišel je na svet kot veliko¬
nočno jagnje, da bi odrešil in izveličal ves svet.

Nad Natanaelom vidite, kako hitro se zmotimo in bliž¬
njemu krivico storimo, če smo prenagli  v svojih sodbah.
Mislil je, da nič dobrega ne more priti iz Nacareta, ki je bilo
majhino pusto mestice in v nobeni česti pri ljudeh. Nikoli
ne sodite človeka, ki ga ne poznate; ne hvalite, pa tudi ne
grajajte ga, če je rojen iz tega ali iz unega mesta, če je
nizkega ali zaničevanega stanu, da se vam taka ne prigodi,
kakor Natanaelu. Če ste se pa prenaglili v svoji sodbi, ne
bodite termasti in si dajte dopovedati kakor Natanael.

Jezus imenuje Natanaela Izraelca, ki je ni zvijače v
njem.  Gotovo ni lepšega slišati kakor besede: on je pošten
— on je čista duša, ki ne pozna nobene zvijače. Tacega
človeka vse ljubi, vse ga spoštuje.

Bodi vselej mož beseda.

31

15.

Ženitnina v Kani Gralilejski.

Tri dni potlej se je obhajala ženitnina v Kani na
Galilejskem, pri kteri je bila pričujoča tudi Marija, ker
so si bili z ženinom ali z nevesto v rodu, ali sicer
dobri znanci. Tudi Jezus in njegovi učenci so bili
povabljeni na ženitnino.

Ženin in nevesta sta javelne bila zamožna. Vino jim
je prezgodaj poteklo. Jezusova mati to kmalo začuti,
torej reče Jezusu: „Vina nimajo®. — Jezus pa jej
reče: „Kaj je nama za to! Moja ura še ni prišla®.—
Čutila je, da Jezus le priložnega časa pričakuje; zalo
reče strežetom: „Vse storite, karkoli vam poreče®.

V obednici je stalo šest kamnenih verčev, da so
si pred jedjo in po jedi roke umivali. Vsaki teh ver¬
čev je deržal dva ali tri bokale.

Jezus reče strežetom: „NapoInite z vodo te verče!®
Napolnili so jih do verha. Zdaj pa ukaže: „Zdaj zaje¬
mite in nesite starašini®. — Natočijo in mu prineso.
Starašina pokusi, in glej! bila je voda žlahtno vino.
Ni vedel, kaj se je zgodilo; se zavzame, pokliče že¬
nina ter mu reče: „Vsak daje s perva dobro vino
na mizo, in potlej, ko se gosti že napijo, še le slab¬
šega; ti pa si dobrega do zadnjega hranil!® —

Zdaj se čudež razglasi. Vse nad njim ostermi.
Vsi spoznajo, da Sin božji ž njimi za mizo sedi. To
je bil pervi čudež, ki ga je Jezus očitno pred ljudmi
storil.

1. Kje je storil Jezus svoj čudež? — 2. Kako je prišel
Jezus na ženitnino? — 3. Iz česa se daje sklepati, da
ženin in nevesta nista bila zamožna? — 4. Kdo je Jezusa
najpred opomnil, da je vino poteklo? — 5. Kaj ukaže
Marija strežetom? — 6. Kaj so Judje navadno imeli v

32

obednici, da so si roke umivali? — 7. Kaj je ukazal
Jezus strežetom, naj storijo z verči? — 8. V kaj je
Jezus vodo spremenil? — 9. Kaj je bil nasledek tega
čudeža ?

Jezus se je znašel s svojimi učenci na ženitnini, da
nam pokaže, da so tudi nam čiste, nedolžne  veselice
pripuščene. Prepovedane so nam le tiste veselice, ki so
škodljive zdravju duše in telesa, ki so nezmerne in grešne.
Veselite se tudi vi, vendar uživljajte le tistih veselic, ki ne
žalijo Boga.

V čistosti in nedolžnosti
Se veselimo tudi mi.

(■

IV. Jezusov nauk

16 .

Jezus v tempeljnu.

Velikonočni praznik judovski se je bližal. Sila in sila
ljudi, Izraelci iz vse dežele, pa tudi velijo ajdov iz
bližnjih narodov, je privrelo v Jeruzalem v tempeljnu
Boga molit. Tudi Jezus se podd tje na velikonočni
praznik.

Tempelj je bil prelepo zidovje. Tri veliki dvori
so bili vanj. V pervega, ki se je vanj stopilo, so
smeli tudi neverni narodi. Pa iz tega dvora so zdaj
živinsko sejmišče storili. Tukaj so darila prodajali in
kupovali.

Ko Jezus vanj stopi, ima na enkrat pred očmi
brez števila ljudi in živine, volov in drobnice, golo-
barjev in dnarnih miz. Zelo ga zaboli, da spreobernjeni
ajdi tu ne najdejo mirnega kotička, da bi pri pokoju
Boga molili. Zagrabi z desnico nekaj motozi z bližnega
kramarskega odra in zapodi z volmi in ovcami vred
vse mešetarje skozi duri iz tempeljna, z levico pa pre¬
vrača dnarne mize menjavcom in pravi golobarjem:
„Spravite to od todi, in ne delajte sejmišča iz hiše
mojega Očeta.* Strah je vse opadel. Vse beži; nihče
se ne postavlja. Veliki prostor pa je bil gredoč izpraž-

»v, Novi aakoo, 3

34

njen in spet je bila globoka tihota. — Toliko moč je
imel Jezus v serca še take!

Ko Jezus na tihem prostoru stoji, stopijo du¬
hovni k njemu in ga uprašajo: „S kakšnim znamnjem
nam skažeš, da smeš to delati?"—Jezus jim odgovori:
„Poderite ta tempelj (ter na se pokaže) in v treh
dneh ga spet postavim.^ Jezus je tukaj svoje truplo
mislil, in ga je po pravici tempelj božji imenoval.
Pa duhovni niso umeli tega govora; menili so, da
govori od kamnitega tempeljna. Torej se mu posmehu¬
jejo: „Sest in štirdeset let so zidali ta tempelj; in ti
ga hočeš v treh dneh postaviti ?“ In s temi besedami
gredd nejevoljni od njega. — Veliko jih je pa v
Njegovo ime verovalo, ker so vidili znamnja, ki jih
je delal.

I. Kje seje Jezus očitno skazal kot Izveličar? — 2. Koliko
dvorov se je štelo v tempeljnu? —3. Za kaj je bil na¬
menjen dvor, ki se je najprej vanj stopilo ? — 4. Kaj
je našel Jezus v tem dvoru ? — 5. Kaj je storil Jezus,
ko je vidil silo ljudi in živali, kupcov in prodajavcov? —
6. Kaj je djal Jezus golobarjem ? — 7. Kaj je odgovoril
duhovnim, ki so tirjali znamnje od njega? — 8. Kaj je
mislil Jezus pod besedo .tempelj".

Ne zveraj se nespodobno v cerkvi. V cerkvi bodi tih,
zbranega duha in bogaboječega serca. Tam v jeruzalemskem
tempeljnu je bila samo podoba božja — tuje Kristus sam pri¬
čujoč, pred kterega obličjem stojiš. Če se v cerkvi nespodobno
vedeš, če si pri pridigi raztrešenih misli, če v cerkvi marnuješ,
se smejiš ali se po ljudeh okoli oziraš in se svojih rok k
molitvi skleniti sramuješ — kakšen kristjan si, ali nisi hujši
kakor ajd?

Kar je Jezus od podiranja tempeljna rekel, je pomenilo
njegovo smert, kar pa od zidanja, je pomenilo njegovo usta-
jenje,

Pobožna molitev je ključ v nebesa.

&

17 .

Jezus pri Jakopovem vodnjaku.

Jan. 4.

Jezus se iz Jeruzalema spet verne v Nacaret.
Pot ga pelje skoz deželo Samarijo. On pride do mesta
Sihara, ki se mu je nekdaj reklo Sihem. Blizo mesta
je bila pristava in zraven vodnjak, ki ga je bil svoje
dni Jakop izkopal. Shojen se usede Jezus pri vod¬
njaku. Njegovi učenci so ta čas. šli. v mesto živeža
kupovat.

Bilo je okoli poldne, ko je Jezus sam pri vod¬
njaku sedel. Kar pride iz mesta Samarijanka po vode.
Judje so imeli do Samarijanov staro vraščeno sovraštvo.
Niso jih pozdravljali, in še jesti ž njimi iz ene sklede
niso hteli. Tega sovraštva Jezus ni poterdil, da si ravno
so bili Samarijani v marsikterih zmotah. Le zmoto in
greh je sovražil, ljudi pa nikoli ne. Ves prijazen torej
reče ženi: „Daj mi piti!"

Žena se je zavzela nad prijaznim ogovorom in mu
reče: „Od kod je to, da ti — ki si Jud — od mene
piti prosiš?" Jezus ji reče: „Ako bi vedila, kdo s
tebo govori , bi ti njega prosila in dal bi ti žive vode."

Žena še ni umela, kam in kako. Reče mu: „Saj
nimaš s čem zajeti in vodnjak je globok. Ali ei ti mar
veči, kakfr naš oče Jakop, ki je tudi iz tega vodnjaka
pil; pa vselej kacega vedra potreboval?"

Jezus še dalje govori v priliki in pravi: „Kdor te
vode pije, ga spet žeja; kdor pa pije od vode, ktero
mu jaz dam, vekomaj več ne bo žejen. Moja voda ho
v njem studenec vode, tekoče v večno življenje."

Zdaj pove Jezus ženi neko skrivnost njenega
serca. Kakor bi jo strela zadela, jej je bilo. Zavzame
se, da ta neznani učenik ve njeno pregreho. Prav

3 *

36

kakor bi pred sodbo Vsegamogočnega stala, se jej zdi.
Vsa rudeča in skesana mu reče: „Gospod! vidim, da
si prerok !“ Jezus jej je vidil v serce, da se sramuje
in kesa in se poboljšati želi'; torej jej ne reče več
hude besedice.

Se ga žena popraša: „Naši očaki' so na tej gori
molili; vi pa pravite, da v Jeruzalemu je mesto, kjer
se mora moliti. Kdo ima pravo ?“

Jezus odgovori: „Zena! verjemi mi; ura pride,
da ne bote ne na tej gori, ne v Jeruzalemu molili
Očeta. Vi ne veste, koga molite; mi pa vemo, ker
vemo, da je Odrešenik iz judovskega rodu. Pride
čas, in zdaj je že tu, da bodo pravi častivci božji
Očeta v duhu in resnici molili. Bog je duh, in kteri
ga molijo, ga morajo v duhu in resnici moliti .“

Samarijanka reče ginjena: „Vem, da Odrešenik
skoraj pride. Kedar on pride, nas vse poduči. “

Jezus jej reče: „Jaz sem, ki govorim s tebo. a
Serce jej poskakuje od veselja.

Jezus je že govoril s Samarijanko, ko pridejo
njegovi učenci z nakupljenimi jedili iz mesta in jih
pred-nj postavijo, da bi jedel. On pa reče: Moja jed
je, da spolnim voljo tistega, ki me je poslali

Med tem je bila žena v mesto hitela in veliko
Samarijanov je prišlo na njene besede iz Sihara. Ko so
Jezusa vidili in slišali, jih je veliko verovalo, da je
Jesus obljubljeni Izveličar. Prosili so ga, da bi pri
njih ostal. In ostal je pri njih dva dneva. Učil jih je
svoj božji nauk in še več jih je nanj verovalo.

1. Skoz ktero deželo je mogel Jezus, ko je šel iz Jeruzalema
spet v Nacaret? — 2. Kje je bil Jakopov vodnjak? —
3. Kdo je prišel k njemu, ko je sam sedel pri vodnjaku?
— 4. Kako so bili Judje in Samarijani med sebo ? —-

5. Ktero priliko Jezus Samarijanki pove od žive vode ? —

6. Kakd Jezus ženo poduči, ko ga je uprašala, kje
moramo Boga moliti? — 7. Kako dolgo je ostal Jezus
v Siharu? — 8. Kakšen je bil nasledek njegovega nauka?

37

Ta prijazni razgovor obsega prav imenitne resnice. Jezus
primerja svoj nauk živi vodi. Kakor studenčnica žejo gasi,
ravno takd gasi tudi Jezusov nauk duhovno žejo. Blagor
vsakemu, ki ta sv. nauk spoznava; srečen bo vtem, pa
tudi v unem življenju. Jezus je htel s svojim svetim naukom
v našem sercu nevsahljiv studenec resnice, svetosti in izve-
Iičanja odpreti.

Jezus imenuje Boga duha  in hoče, naj ga vsi ljudje
molijo v duhu in v resnici  ali z drugimi besedami:
Duh človekov je tempelj božji. Molimo v duhu Boga, ki
je povsod pričujoč. Kar naše usta govorč, to mora tudi naše
serce občutiti. Samo ustna molitev, brez občutenja v sercu,
je prazen šum. Kdor k Bogu moli — pa ga ne časti, ga ne
ljubi, vanj ne zaupa, kakor dobro dete svojemu očetu, ta
Boga očeta ne moli v resnici. Njegova molitev je laž.

Voljo božjo s pol n o vati  — imenuje Jezus svojo
hrano, svoje največe veselje. Tudi vi morate Boga bolj ljubiti
kakor piti in jesti, in vaše plačilo v nebesih bo veliko.

V duhu in v resnici Bogd molimo,

Da si večno izveličanje zadobimo.

18.

Kraljev služabnik iz Kafarnauma in Je¬
zusova perva pridiga v Nacaretu,

Jan. 4.

čez dva dni je bil Jezus Sihar zapustil in je prišel
v Kano na Galilejsko. V Kafarnaumu — dan hodd
od Kane — je bil kraljev uradnik, kterega sin je bil
na smert bolan. Ko leta sliši, da je Jezus prišel v
Kano, gre k njemu in ga prosi, naj pride doli in naj
ozdravi mu sina, sicer bo po njem. Ko oče ne od-
jenja prositi, mu pravi Jezus: „Pojdi, tvoj sin živi!“

38

Ves vesel gre oče, pa še na poti mu pridejo hlapci
naproti in mu povedo, da njegov sin živi in da je
ozdravel. Vpraša jih pa, ob kteri uri mu je odleglo, in
spoznd, da je bilo ravno tisti čas, ko mu je Jezus
rekel: „Tvoj sin živi . 44  In oče in vsa njegova deržina
so spoznali Jezusovo vsegamogočnost in so v njega
verovali.

Potem pride Jezus spet v Nacaret na svoj dom.
Preoej pervo saboto se poda po svoji navadi v shod¬
nico (judovsko učilnico). Ondi so se Judje vsako sa¬
boto, kakor mi v nedeljo v cerkvi, zbirali. Kedar so
se vsi zbrali, vstane Jezus v znamnje, da misli glasno
brati. Toraj mu podajo bukve, ki so se ravno brale.
Bile 00  prerokbe proroka Izaija. Ko jih odpre, (Bog
je tako naklonil) zadene na prav imenitno verstico.
Na glas jo jame brati:

„Gospodov duh je nad mend. Pomazal in poslal
me je, da ubogim vesel nauk oznanujem, ranjene serca
ozdravljam, jetnikom rešenje in slepcom pogled napo¬
vedujem, zatirance izpuščam in leto Gospodove milosti
oklicujemi — „Dans“, še pristavi, „se to pismo spol-
nuje pred vamii In to jim skaže v dolgi pridigi. Luk. 4 .

Dokler je govoril, se je vse čudilo njegovim lju—
beznjivim besedam, ki so mu tekle iz ust. Pa kmalo
se zbudi nevošljivost v njihovih sercih. Mislijo si:
„Kaj, čez nas se povzdiguje? Tako reven ko je, pa
se tolicega dela! Če kaj premore, zakaj sam sebi in
svojim ne pomaga !“

Jezus vidi njih misli. Torej jih poduči, zakaj da
med njimi nobenega čudeža ne dela in jim reče:
„Nobeden prerok ni všeč v svoji domačii. V dnevih
Elijevih, ko je bila velika lakota, se je našlo veliko
ubozih u<3oy v Izraelu; pa le k udovi v Sarepto je bil
prerok Elija poslan. In veliko gobovih je bilo ob
času Elija preroka v Izraelu, pa nobeden izmed njih,
ampak le Sirec Naman je bil ozdravljeni

39

Ko so to slišali, so se vsi razserdili. Nič več
ga ne pustč v besedo. Vse v shodnici se z velikim
hrupom zoper njega vzdigne. Iz shodnice ga sunejo,
in vlečejo na rob stermega hriba, ki je bilo mesto
pod njim,  in v brezen ga hočejo pahniti. Že na
kraju brezna je Jezus stal, kar se oberne in gre po
sredi med njimi tako mnogočen in miren, da so ondi
stali, kakor bi bili strahu okamneli. Jezus je na to
zapustil Nacaret, je šel v Kafarnaum ob morju in je
ondi prebival.

1. Kam se je Jezus poda! iz Sihara ? — 2. Kteri čudež je
storil nad kraljevim služabnikom v Knfarnaumu? — 3.
Kaj je bil nasledek tega čudeža?—4. Kam se je Jezus
vernil, ko je ozdravil kraljevega služabnika? — 5. Kje
je v Nacaretu očitno pridigal? — 6. Kaj je shodnica? •—
Kdo se je v shodnici shajal? — 7. Ktero verstico iz
sv. pisma je bral Jezus zbranim Judom? — 8. Kakd
so poslušavci pridigo sprejeli ? — 9. Kako se je Jezus
otel pred svojimi preganjavci? — 10. Kje je Kristus
potem prebival?

Kraljevi uradnik in cela njegova deržina so verovali v
Jezusa, to je, spoznali so Jezusa vsegamogočnega in vsegapri-
čujočega Gospoda. Zato so sklenili, Jezusov nauk sprejeti,
po taistem živeti in novo Bogu posvečeno življenje začeti.
Glejte, tako se pravi v Jezusa verovati, in taka vera nas pri¬
pelje v izveličanje.

Verstica iz sv. pisma, ki jo je Jezus bral, zapopada vse
Odrešenikovo delo in djanje. Prišel je ubogim veseli nauk
oznanovat, skesane tolažit, jetnikom (grešnikom) odpuščanje
njih grehov oznanovat, slepih (nevednih) učit in razveselit in
čas izvelieanja razglaševat! — Pomislite si, ako je Jezus ta,
o kterem je Izveličar iz bukev preroka Izaija bral; če on to
more in hoče, kar je pri preroku o njem oznanjeno, — kaj
vsega si moramo od Jezusa upati! V resnici je on naš Od¬
rešenik in Izveličar. Kako nesrečni, kako zaslepljeni so torej
bili Nacareni, da so samovlastno izveličanje, narvečo srečo,
po sili od sebe sunili! Tako hudobni človek vselej sebi sa¬
memu naj večo škodo prizadene.

Le po Jezusu smo si
Svesti božje milosti.

40

19.

Obilni ribji lov, ozdravljenje in obujenje
mladenča v Naj mu.

Luk. 5, 7,

Iz Kafarnaunia je prišel Jezus k Genezareškemu
jezeru, ki se mu je tudi Galilejsko morje reklo. Kmalo
ga množica ljudstva obsuje. Vsi so ga želeli viditi in
slišati.

Pri kraju sta bila dva čolna. Eden je bil bratov
Petra in Andreja, eden pa bratov Janeza in Jakopa.
Ravno so bili iz čolna stopili in so mreže izpirali.
Jezus stopi v Petrov čoln in ga prosi nekaj od kraja
odrinili. Peter mu rad postreže. Jezus pa sede v
čolnu in uči ljudstvo iz čolna, ki je stalo na bregu.
Ko neha govoriti, reče Petru: „PeIjita na globoko in
verzita mreže v lov!“ Simon odgovori: „Gospod! vso
noč sva lovila, pa nič nisva ujela; pa na Tvojo  be¬
sedo še enkrat veržem mrežo. 44

Peter tedaj in njegov brat veslata v globoko
morje in pomečeta mrežo. In toliko rib sta zajela, da
se jima mreža terga. Torej pomigneta Janezu in Ja¬
kopu, ki sta bila v unem čolnu, da prideta pomagat.
Berž priveslata. In oba čolna napolnijo z ribami, da
se potapljata. Ko Peter to vidi, ga svet strah preleti,
Jezusu k nogam pade in zavpije: ,,Gospod! pojdi od
mene, ker sem grešen človek!“ Jezus mu pa reče ves
prijasen: „Nikar se ne boj; posihmal boš ljudi lovil 44 ,
to je: cele trume ljudi boš nabral v božje kraljestvo.
— Tudi unim,  ki so ravno tako stermeli, je Jezus
prijazno rekel: „IIodite za meno! Storil bom, da bote
ljudi lovili.“ — Tedaj so potegnili čolna h kraju, so
popustili mreže in vse, kar so imeli, gredo za Jezusom
in vedno ostanejo pri njem.

41

Sedaj gre Jezus v mesto Kafarnaum, kjer sta bila
Peter in Andrej doma. Janez in Jakop sta ga spre¬
mila. Petrova tašča je ravno merzlico imela. Peter
ga prosi, da bi jej pomagal. Jezus gre k njej, jo
prijazno prime za roko in reče merzlici od nje. In
pri tej priči jo popusti merzlica. Berž je lahko vstala
in polna hvale in veselja Jezusu in njegovim učencom
streže.

To je kmalo po vsem mestu zaslovelo, in zvečer
so od vseh strani bolnike pred Petrove vrata nosili.
Jezus je roke nanje pokladal in vsak je pri tej priči
ozdravel, imej bolezen, ktero si bodi.

Odsihmal je Jezus hodil od mesta do mesta, od
terga do terga. , Povsod je ozdravljal bolnike in ljudi
učil. V mesticu Najmu na Galilejskem je celo merliča
v življenje obudil. Umeri je mladeneč, edini sin svoje
matere, ki je bila udova. Ravno so ga pokopavali.
Vsa prepadena in objokana je šla mati za pogrebom.
Ž njo je bilo veliko ljudi iz mesta. Ko jo Gospod
vidi, se mu v serce smili, ter jej reče: „Ne jokaj!"
Pristopi, se dotakne par in nosivci so obstali. Tedaj
reče: „Mladeneč, rečem ti, vstani!“ Precej se merlič
po koncu zravna, živi in jame govorili. Vse pa je
strah opadel in so hvalili Boga, rekoč : Velik prerok
je med nami vstal in Bog je obiska! svoje ljudstvo."

i. Kam se je podal Jezus i/, Kafernauina? — 2. Kdo je
bil ob Genezaretskem jezeru, ko je Jezus tje prišel? —
3. Kakšnega rokodelstva so bili Peter, Andrej, Janez in
Jakop? Kje so prebivali? — 4. Pri kteri priložnosti so
postali aposteljni? —5. Kteri čudež je storil Jezus nad
taščo Petrovo? — 6. Kaj je bil nasledek tega ozdrav¬
ljenja? — 7. Ali je Jezus saino v Kafarnaumu učil in
ozdravljal? — 8. Kteri čudež je storil v Najmu? —9.
Kaj je bil kratek zapopadek njegovih naukov?

Delajte tako pridno in nevtrudljivo, kakor Peter in za¬
upajte v Boga kakor Peter. Kakor mu je Bog blagoslovil
ribji lov, tako bo blagoslovi! tudi delo vaših rok.

42

Bogati ribji lov je Petra prepričal, kakd dobrotljiv in
usmiljen je Bog. Vsak božji dar — vsako polje polno
rumenega klasja, vsaka trata, s cveticami pretkana, vsako
drevo, ki se šibi pod težo svojega sadja, ti pripoveduje,
kako dobrotljiv je Bog do tebe; glej, da s kakim grehom
njegove milosti nevreden ne postaneš.

Kamor koli je stopila Jezusova noga, povsod se je
skazal Gospoda, ki solzice briše, žalost v veselje spreminja ter
življenje in večno izveličanje deli. Hvalite in častite ga vse
žive dni. Nad mladenčem v Najmu vidite, da smert tudi
mladosti ne zanese. Živite torej vedno po volji božji, dokler
vam še sveti življenja luč.

Obračaj v dobro svoje dni,

Dokler življenja luč svetli.

20 .

Jezusova pridiga na gori.

Mat. 5.

Kamor je Jezus prišel, povsod je učil po snidni-
cah. Kratki zapopadek njegovih naukov — sosebno
sperva — pa je bil: „Delajte pokoro! Nebeško

kraljestvo se bliža. 4.  In vsi njegovi nauki so bili polni
moči.

Neki dan se je spet sila ljudi zbralo okrog Je¬
zusa. Tedaj gre na višavo in sede. Učenci ga ob¬
stopijo po obeh straneh; spodej pa je ljudi cele trume.
Vse utihne in Jezus začne učili:

I. Blagor ubogim v duhu;  njih je nebeško
kraljestvo.

II. Blagor krotkim;  zemljo bodo posedli.

43

III. Blagor  žalostnim;  oveseljeni bodo.

IV. Blagor lačnim in žejnim pravice;  na¬
šitem bodo.

V. Blagor usmiljenim;  usmiljenje bodo do¬
segli,

VI. Blagor jim, ki so čistega serca;  Boga
bodo gledali.

VII. Blagor mirnim;  božji otroci bodo ime¬
novani.

VIII. Blagor jim, kteri zavoljo pravice  pre¬
ganjanje terpe;  njih je nebeško kraljestvo.

In ker je Jezus previdii, da bodo hudobni sosebno
njegove učence, ki so bili okrog njega, strašno pre¬
ganjali, jim je na dalje djal: ,,Blagor vam, če vas
ljudje zavoljo mene preklinjajo, preganjajo in vsega
hudega po krivem dolžč: veselite se in od veselja po¬
skakujte, vaše plačilo bo veliko v nebesih. Ravno tako
gerdo so že pred vami delali s preroki, z možmi še
tako modrimi in svetimi. “

1. Kakd se imenujejo izveličanske čednosti? — 2. Kaj je
djal Jezus svojim učencom, ker je previdii, da bodo
zavoljo njega strašno preganjani?

Ti lepi izreki zapopadajo lastnosti,  ki jih tirja Jezus
od svojih učencov in od vsih kristjanov. Pazite, kako jih
imamo razumiti:

I. Ubogi v duhu  so:  1. tisti ubogi,  kteri voljno
terpe uboštvo, ki ga jim božja previdnost pošilja in ne žele
večega bogastva, temuč se še le vesele, da imajo malo ča¬
snega blaga; 2. tisti bogati,  kteri ne tvezejo svojega serca
na bogatije sveta, temuč ga le v dobre dela obračajo in so
ga, če je volja božja, vsak čas pripravljeni zgubiti; 3. vsi tisti
1 j u d j e,  kteri se iz svetega konca, zavoljo nebeškega kralje¬
stva, vsemu časnemu blagu odpovedo, kakor so aposteljni vse
zapustili in z Jezusom šli. —Po druzih meni Jezus pod
ubogimi v duhu ponižne,  kteri previdijo, da jim boljših
darov, modrosti in čednosti, primanjkuje.

44

II. Krotki so tisti, ki svojo jezo gospodujejo, se v
prepire ne puščajo, še manj pa v punte mešajo.

lil. Pod žalostnimi  razumeva Jezus vse tiste, ki
voljno terpe vse pozemeljske nesreče in preganjanja in nič
bolj ne objokujejo kakor greh.

IV. Pravice lačni in žejni  so tisti, ki le po čed¬
nosti in po vsem dobrem hrepenč.

V. Usmiljeni  so, ki jim bije serce ravno tako za
tujo nesrečo, kakor za svojo in potrebnim radi darujejo, kar
premorejo.

VI. Čistega serca  so tisti, ki nič ne mislijo, nične
govorijo in nič ne delajo, kar bi Boga in bogaboječe ljudi'
razžalilo.

VII. Mirni  so, ki imajo mir med sebo, z bližnjim in
z Bogom, kar je največe blago na zemlji.

VIII. Ki zavoljo pravice preganjanje terpe,  t.j.
ki se na zemlji zavoljo njih čednosti in pobožnosti zasmehu¬
jejo ali zaničujejo, še rajši čast pri 5  ljudeh in vse pozemeljsko
bogastvo popuste, ko bi imeli svojega Boga s kakim grehom
razžaliti.

Kako lepo podobo prave svetosti nam tu Jezus s krat¬
kimi besedami popisuje? Kako obilen studenec čiste sreče
nam odpira v lastnem sercu? Tako naj bo kdo prost vsega
pozemeljskega, tako iz serca ponižen, tako tih in poterpežljiv
v terpljenju, tako pohleven in krotek, tako vnet za vse dobro,
tako mil in usmiljen, tako nedolžen brez vsake zvijače, tako
miren, tako voljen, zavoljo Boga vse preterpeti, — kako sre¬
čen, kako zadovoljen bo že tu na zemlji!

Resnice te imej si vedno pred očmi;
V britkostih bodo ti studenec radosti.

45

21 .

Razlaganje Božjih zapovedi.

Zdaj pa je razlagal Jezus na gori Božje zapovedi,
posebno zapoved od ljubezni do vseh ljudi. Djal je:

„Ne mislite, da sem prišel zatirat zapovedi in
prerokov; ne zatirat, ampak dopolnovat sem jih prišel.
Gotovo vam povem: pred bosta minila nebo in zemlja,
preden bi se le cerkica ali pičica postave ne spolnila.
Rečem vam: Če ne bote pravičniši, kot pismouki in
farizeji (kteri so pri Judih za pobožne veljali), ne pri¬
dete v nebeško kraljestvo . 44

„SIišali ste, kaj je bilo prednikom rečeno: Ne
ubijaj, kdor pa ubija, naj tudi smert stori. Jaz pa
vam pravim: Kdorkoli se le jezi nad bližnjim, kdorkoli
le hudo misli, je ravno tako kazni vreden, kot ubija—
vec, kterega sodnik k smerti obsodi. Kdor pa bratu
pravi Raka: t. j. kdor ga zmirja, je kriv obsoje veli-
cega zbora, on je še veče kazni vreden in zaslužuje,
da ga s kamnjem posujejo. Slednič, kdor pravi: norec!
t. j. kdor imenuje brata brezbožnika, ta je peklenskega
ognja kriv, zasluži naj strašnišo smert ognja . 44

„če tedaj svoj dar na oltar prineseš, pravi Jezus
dalje, in če se spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper
tebe, pusti svoj dar pred oltarjem, idi in spravita se.
Potem še le spet pridi in daruj . 44

„S svojim zopernikom se urno spravi, dokler sta
še na poli. Zakaj poznej bi te lahko izdal sodniku in
sodnik beriču in berič bi te v ječo zaperl, dokler bi
ne poplačal zadnjega vinarja . 44  (To pomeni: Če nečeš
unkraj večno lerpeti, spravi se še na tem svetu s
sovražnikom in posnemaj pametnega dolžnika, ki se je
še na poti do sodnije s svojim toživcom spraviti skušal.)

46

„Ne ustavljajte se jim, ki vam krivico delajo; am¬
pak če te kdo po desnem licu udari, pomoli mu rajši
še levega (kot da bi se sam maščeval). In če se kdo
za tvojo suknjo s tebd pravda, mu pusti še plajš po
verhu; če te kdo sili eno miljo ž njim iti, spremi ga
rajši dve milji.“

Jezus je dalje govoril: „Ljubite tudi svoje sovraž¬
nike, dobro jim vošite, ki vas kolnejo; dobro jim sto¬
rite, ki vas sovražijo in molite za nje, ki vas žalijo
in preganjajo. Tedaj še le ste pravi otroci svojega
nebeškega očeta, ki dobrini in hudobnim pošilja svoje
solnce in pravičnim in krivičnim njih polja namaka,
če le tiste ljubite, ki vas ljubijo, kak zaslužek bi imeli?
Kaj ne delajo tega tudi čolnarji (ktere zaničujete kot
grešnike)? In če le svoje brate (svojo žlahto) po¬
zdravljate, kaj je to posebnega. Kaj ne delajo tako
tudi ajdje? Bodite torej popolnoma, kot je popolnoma
vaš oče v nebesih (kteri ljubi tudi tiste, ki so hudobni
in nehvaležni!)“

Še druge zapovedi je Jezus tukaj razlagal. Jezus
ne prepoveduje samo nečisto djanje, ampak tudi ne¬
spodobni  pogled, tudi nečisto  poželjenje.

Ni dosti že, da ne krademo. Jezus naravnost za¬
poveduje: „Obdaruj ga, ki te prosi; ne obračaj se od
njega, ki hoče kaj na posodo imeti.“

Ni dosti, da pri sodbi ne pričujemo po krivici, da
ne prisegamo po krivem. Jezus pravi: „Vaš govor
bodi: da, da; ne, ne! ft  Vsaka beseda, ki nam iz ust
gre, naj bo gola resnica, naj bo: da! ali ne! če serče
pravi: Da! ali ne! naj tudi jezik govori: Da! ali ne!
Serce in jezik naj bota vselaj edina, če rečemo: Da!
naj velja to toliko, kakor bi bili prisegli!

I. Ktero zapoved je Jezus razlagal na gori? — 2. Kaj je
učil od postav starih prerokov? — 3. Kako je Jezus
peto zapoved razlagal?—4. Kako naj se obhajamo proti
bližnjemu, kako se imamo obnašati proti sovražnikom?

47

— 5. Kako se ima razumeti tole: ,S svojim zopemikom
se urno spravi, dokler sta se še na poti i. t.d.; — 6.
Kako je razlagal Jezus šesto, sedmo zapoved? — 7.
Ali je že dosti, da ne krademo ? Kaj nam Jezus še za¬
poveduje ? 8.Ali je že dosti, da ne pričamo po krivem ?

— 9. Kako naj se razume: „Vaš govor bodi: Da, da;
Ne, ne!"

Varite se sovražijivosti! Ne samo roka naj se ne oma¬
dežuje s kervjo bližnjega, tudi serce naj bo brez jeze, brez
serda. Nespravijenega serca Boga moliti in častiti je greh.
Dokler vam serce jeze kipi, je vaša molitev nevredna. Le
ljubezen da vsehljudi vas stori spoštovavce ne-
b eškega Očeta.

Le po ljubezni do sovražnikovi n ra zžalnikov
smo podobni Bogu.  Jezus nam daje v izgled Božjo ljubezen,
ktero vidimo v rodovitnem dežju in v sončni toploti. Milo,
prijazno, kot sonce, dobrotno, kot spomladni dež — naj bo
vse naše djanje. O cenite prelepe te nauke in spolnujte jih.
Izprašujte pogosto sami sebe, ali ljubite bližnjega tako, ka¬
kor nam stvarnik zapoveduje? Ali ga ne sovražite, mu ne
želite slabega i. t. d. ?

Kdor božje postave spolnuje zvesto,

Si spravlja bogastvo za sveto nebo.

22 ,

Tri lepe čednosti. Jezus nasiti 5000
ljudi.

Mat. 6, 14. Mark. 6. Luk. 9. Jan. 6.

Ravno tako lepo je, kar Jezus še dalje uči' od
molitve in drugih čednosti.

,,Varile se, pravi, svojih dobrih del vpričo ljudi
delati, da bi vas vidili, sicer nimate upati plačila oče-*
tovega v nebesih

48

„Kedar ubogajme deliš, ne trobi pred seb6, kakor
hinavci delajo v shodnicah in po cestah, da bi jih ljudje
hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo,
če daješ milošino, naj ne ve tvoja levica, kaj desnica
stori, da skrit ostane milodar; tvoj oče pa, ki na skriv¬
nem vidi, ti ga očitno poverne. (Dobrota na tihem
razveseluje dajavca, pa tudi tistega, ki jo prejme).

„Ce se postite, se ne delajte klavernih, kot hi¬
navci, ki gerdijo svoj obraz, da bi ljudje vedli, da se
postijo. Resnično, povem vam! prejeli so svoje pla¬
čilo! (To je vse, kar imajo dobiti). Ti pa si pomazili
glavo in umivaj si lice, kedar se postiš, da ne bo
nihče, kakor le tvoj Oče vidil, tvoj post in ti ga
očitno povemiI.“

„Kedar molite, ne bodite kakor hinavci, ki po¬
stopajo po shodnicuh in po cestah, da bi jih vidili
ljudje. Ce moliš, idi v izbo, zapri vrata in moli tukaj
k Očetu, ki te tudi na skrivnem vidi, in on ti bo
očitno povernil. — Ne delajte mnogo besedi kakor ne¬
verniki, je djal dalje, ki menijo, da bodo uslišani za¬
voljo velicega blebetanja. Ne posnemajte jih! Zakaj
vaš Oče dobro ve, česa je vam treba, še preden ga
prosite.“

„Molite tedaj: Oče naš ! Kteri si v nebesih ! Po¬
svečeno bodi Tvoje ime ! Pridi k nam Tvoje kralje¬
stvo ! Zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih, tako
tudi na zemlji! Daj nam dans naš vsakdanji kruh!
In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo
svojim dolžnikom! In ne vpelji nas v skušnjavo,
temuč reši nas od zlega! Amen.“

„Če tedaj ljudem odpuščate njih grehe, odpustil
jih vam bo tudi nebeški Oče. če pa ljudem ne od¬
puščate grehov, vam jih tudi Oče v nebesih ne bo
odpustil!“

Ko je Jezus tako celi dan učil, je prišel večer
in sonce se je nagibalo proti zahodu. Pridejo učenci

49

in pravijo: „Človeško selišče je daleč in pozno je že.
Razpusti ljudi, naj gredo in si nakupijo jesti, zakaj
ničesar še niso jedli.“ Jezus je djal: „Ni treba, da
se razidejo. Dajte jim jesti/ 4  Potem jih praša: „Ko-
liko kruhov imate? Poglejte!“ Andrej pravi: „Nek
deček ima tukaj pet ječmenovih hlebov in dvoje rib.
Ali kaj je to za toliko ljudi? £C  Jezus zapove, naj
posedejo po trati. Zgodi se. Potem vzame petero
kruhov in dvoje rib, pogleda proti nebu, se zahvali
in jih blagoslovi; potem jih razlomi in da učencom,
da jih razdelijo. Ravno tako stori z ribama. Vsi
so jedli in so se nasitili. Po jedi pa pravi Jezus:
„Poberite ostale kosce, da v zgubo ne pridejo/ 4  In
nabrali so ostankov še dvanajst jerbasov. 5000 pa
ljudi je bilo, ki so jedli, brez žensk in otrok.

1. Kaj je Jezus učil od dobrih del? — 2. Zakaj ne
smemo dajati milošine zato, da bi nas ljudje vidili? —
3. Kaj nam je zapovedal, če se postimo? — 4. Kaj
imamo storiti, če molimo? — 5. Zakaj ni treba pri
molitvi mnogo besedovanja? — 6. Ktere molitve nas
je Jezus sam učil? — 7. Kdaj smemo upati, da nam
bo Bog naše grehe odpustil ? — 8. Kako je Jezus po-
skerbel, ko se je sonce nagnilo in ko ljudje niso niče¬
sar jesti imeli? — 9. Kako je bilo mogoče, da je bilo
5000 ljudi sitih od petero kruhov in dvoje rib? — 10.
Kaj se je s drobtincami zgodilo po volji Jezusovi? —
11. Kak nov čudež vidimo pri pobiranju ostankov?

Glejte! Moliti, postiti se in milošno dajati so naj ime-
nitnejše dobre dela in čednosti. Milodar omečuje serca, da
so pri vsaki nesreči usmiljene. Post odganja posvetne misli
in želje. Molitev, po kteri z Bogom govorimo, — molitev
budi pobožne misli, nas posvečuje, nas tolaži in nas uterjuje
v terpljenju. Ali Jezus nas je svaril pred hinavstvom, zakaj
molitve le na videz niso ničesar vredne. Ne iščite tedaj ne-
čimerne časti pri vaših čednostih, ne bodite dobri samo na
videz. Pri molitvi ni treba besed, le blage misli in vžgano
serce molijo prav.

Zfodbe »v, pismu, Novi zakon,

4

Tudi tukaj seje spolnila Jezusova beseda: „Iščite naj
pred kraljestvo Božje in vse drugo vam bo priverženot"
Ljudstvo se ni balo zamude, ne težavnih poti, ne drugih nad¬
leg, da je le Jezusa culo: Pozabilo je clo jesti in piti nad
Božjo besedo. Zato ga je pa tudi Jezus nasitil na čudno
vižo.

Pomagaj rad, če drugim v prid bi blo,

Pomagati je sercu že sladkd.

23 .

Edina skerb človeku primerna.

Mat. 6.

Drugikrat, ko je Jezus očitno govoril, je v pod-
nčenje in v tolažbo vseh ljudi tele lepe besede izustil:

„Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih
rijd sne in mol, in kjer jih talje staknejo in ukradejo.
Zbirajte si rajši zakladov za nebesa, kjer se ni bati
rije ne mola ne tatov. “ (Pridobite si po ljubezni do
bližnjih in po dobrotljivosti večne zaslužke).

„Kjer je vaš zaklad 1 , ondi je vaše serce“ (če je
posvetno bogastvo vaše naj ljubše blago, le zmirom
na bogastvo mislite in zabite nebeškega blaga).

„Nihče ne more služiti dvema gospodoma : Zakaj
ljubil bo enega, unega pa čertil, — ali bo pa enega
bolj ljubil kot drugega. Ne morete služiti Bogu in bo¬
gastvu ob enem. ft

„Rečem vam : Ne skerbite preveč za svoje živ¬
ljenje , kaj boste jedli in pili, ne za svoj život, s čem
ga bote oblekli. Vse to so le nesrečne skerbi ne¬
vernikov, ki Božje previdnosti ne poznajo. Saj vaš
nebeški Oče dobro v<5, da je vam vsega tega treba.

51

Kaj ni življenje boljše od jedi in telo boljše kot
oblačilo? Bog, ki je vam dal imenitneje — življenje in
telo — vam da tudi manjše reči: jed in obleko . 44

„Bog živi tiče pod nebom, ki ne sejejo, ne
žanjejo in ne spravljajo v žitnice. On oblači limbarje
na polju, ki ne delajo, ne predejo in so vendar lepše
oblečeni,! kakor Salomon v vsi svoji časti. Gotovo
pa človek pred Njim več velja kot tiče pod nebom
in cvetlice na polju . 44

„Naj bo kdo skerben, kakor hoče, vendar se
ne more za vatel večega storiti, ne more življenja
za uro podaljšati, ne lasu na glavi pobeliti ali po-
černiti . 44

„Iščite tedaj naj popred Božjega kraljestva in
njegove pravice, vse drugo — živež in oblačilo —
vam bo priverženo. Ne skerbite za jutri! juteršni dan
bo že sam za-se skerbel . 44

1 .  Kaj nas uči Jezus od skerbi za posvetno blagd? — 2.
Kako nam pravi, da so take skerbi nevarne ? — 3. Kaj
pomenijo besede: »Kjer je vaš zaklad, tam je tudi vaše
serce"? — 4. Kaj govori Jezus od tistih, ki hočejo
posvetno blago in pa Boga ob enem ljubiti? — 5. Kako
hoče Jezus manjšati skerbi za posvetno blago? — 6.
Kaj naj mislimo pri besedah: da Bog ptice pod nebom
in limbarje na polju redi in oblači? — 7. Kako doka¬
zuje Jezus, da so prevelike skerbi nekoristne? — 8.
Kaj naj bo največa skerb vsakega človeka?

Dvema gospodoma ne more nobeden služiti, pa tudi
Bogu ne, če ob enem služi posvetnemu bogastvu. Naj se le
vdamo čisto posvetnim skerbem, iščimo bogastva, želimo si
le zemeljskega blaga, — pobožnost v našem sercu bo mi¬
nila, zastonj bodemo častili Boga: Božja volja nam bo neči-
merna in sveto vero bodemo zgubili. —

Mislite tedaj pogosto: „Kako si nabirati zakladov nebe¬
ških? Naj pred iščimo nebeško kraljestvo in njegovo pra¬
vico? — In če spoznate te reči, spolnujte jih, da vam bodo
v prid.

4 *

Bog skerbi
Za vse stvari.

53

24 .

Spodbada, spolnovati Jezusove nauke.

Lepo je Jezus še dalje učil in opominjal: „S ka-
koršno mero bote merili, se bo tudi vam odmerjalo.
Čemti gledaš pezdir v očesu svojega brata, bruna v
svojem očesu pa ne vidiš ? 44

„Vse, kar hočete, da vam ljudje store, tudi vi jim
storite. To je po postavah in prerokih in zapopadek
vseh dolžnosti do bližnjega . 44

„Skozi ozke duri si prizadenite v nebesa! Zakaj
široke so vrata in široka je cesta v pogubljenje in
mnogo jih je, ki po ti cesti gredo. Ozke so vrata
in ozka je pot v večno življenje in malo jih je, ki
to pot hodijo . 44

„Varite se lažnjivih prerokov (zapeljivcov), ki
se vam bližajo v ovčjih oblačilih, znotraj pa so dereči
volki. Po njih sadu t. j. po njihovih delih jih
boste spoznali. Zakaj če bi bili resnični preroki, bi
ne počenjali ničesar, kar ni prav in kar je zoper
Božje postave . 44

„Ne pojde vsak v nebesa, ki pravi: Gospod, go¬
spod! ampak le tisti, ki spolnuje voljo mojega nebe¬
škega očeta. Drugim pa bom djal na sodni dan:
^Poberite se spred mene, ki ste hudo delali ! 44

„Kdor mojo besedo sliši in je ne spolnuje, je
podoben neumnemu možu, ki je svojo hišo na pesek
zidal. Dež se je vlil in priderle so vode in vetrovi
so prihruli in hiša se je poderla in razsula ! 44

„Kdor pa mojo besedo posluša in jo spolnuje, je
podoben modremu možu, ki je sozidal hišo na skalo.
Dež je prišel, vode so proti hiši hruščale, vetrovi so
se v njo upirali, — ali hiša se ni poderla, zakaj se¬
zidana bila je na skalo ' 44

53

Temu govoru sto se čudili vsi poslušavci. Kaj
tacega ge niso bili slišali. Zavzetja bilo je vse tiho.
Spoznali so, da ne pomaga kar vediti naukov, tudi
spolnovati se morajo.

1. Kako nas je svaril Jezus pred obsojevanjem naših bliž¬
njih? — 2. V kterem prigovoru je imenoval vse dolž¬
nosti do bližnjega ? — 3. Kak<5 svari Jezus pred hudimi
izgledi? — 4. Kakd svari pred lažnjivimi preroki? —
5. Kdo pa so krivi preroki? — 6. Kakd se lahko spo¬
znajo? — 7. S čim primerjuje one, ki le čujejo, in
one, ki poslušajo in spolnujejo njegovo besedo? —- 9.
Kako so poslušavci prejeli te nauke?

Kedarkoli hočeš vedeti, kaj imaš drugemu storiti, le
misli, da si ti v ravno tistih zadregah, v ravno tistih okolj-
nostih, — in kaj bi si potem od drugih želel? Kar ti tvoja
vest povč, stori. Če bi bil gladen, žejen, brez oblačila, —
kaj bi si želel? če bi pa vsega dosti imel, in bi vedel za
kakega ubogega, — Kaj bi ti vest djala?

Če bi bil namesti svojega očeta, svojega učenika, ali
bi očakoval nehvaležnosti, nepokorščine, terdoglavnosti? —
Če bi bil namesti hlapca, tujca, bolnika, nesrečnega; kaj bi
si želel? — Ali ti je prav, če te drugi psujejo, te zaniču¬
jejo? Bi te veselilo, ko bi kdo kaj ukradil, ko bi kaj ger-
dega od tebe mislil? Kaj se iz tega učiš?

Lažnjivi preroki so farizeji, ki so se pobožne delali in
ljudi goljufovali. Ovčje oblačilo je podoba hinavstva, pod
kterim so farizeji skrivali svoje pregrešno in razuzdano serce.
— Varite se ljudi, ki sladko govorijo in gerdo živijo; varite
se pred nauki, ki se lepo glasijo, pa slab sad rodijo. —
Edino pravo znamnje dobrega kristjana je dobro življenje,—
pokornost do Božjih postav.

Ni dosti naukov poslušati:

Potreba jih je tudi spolnovati.

54

25.

Jajrova hči in bolnica.

Mat. 9. Luk. 8. Mark. 5.

Nekdaj je sedel Jezus pri Matevžu, kterega je
bil ravno izvolil za svojega učenca. Kar pride po¬
glavar shodnice, Jajr po imenu. On se verže Jezusu
k nogam in pravi: „Moja hči umira; pridi in deni
nanjo rok6, da ozdravi in živi!“

Jezus vstane in gre ž njim. Mnogo ljudstva grč
za njim. Vse je rilo okoli njega. In glej! žena, ki
je bila že dvanajst let kervoločna, prerije skozi ljud¬
stvo do Jezusa, mu pride za herbet in se njegove
obleke dotakne; mislila in upala je namreč terdo: „če
se le dotaknem roba njegove obleke, ozdravela bom. ft
In pri tej priči bila je zdrava. Jezus je čutil, da je
zdravivna moč šla od njega, oberne se in praša: „Kdo
se me je dotaknil?“ Peter odgovori: „Gospod ! glej,
da ljudstvo za tebo pritiska in še prašaš, kdo da se
te je dotaknil ?“ Jezus dalje pravi: „Nekdo se me je
dotaknil, zakaj čutil sem, da je zdravivna moč od mene
šla. a  In ženka pristopi trepetaje in se verže Jezusu
pred noge. Pa Jezusova prijaznost jej spet serce
zravna in ves strah jo mine. Vpričo ljudstva pove, iz
kake misli se je robu oblačila dotaknila in kako je na
mestu ozdravela. Jezus se milo nanjo ozre in jej
reče : „Bodi vesela, moja hči, tvoja vera ti je poma¬
gala, pojdi v miru.“

Se ni izgovoril, pride nekdo k poglavarju shodnice
in pravi: „Tvoja hči je umerla, ne nadleguj tedaj več
Gospoda.“ Jezus govori očetu: „Ne ustraši se, le veruj
in živela bo.“ Ko pride na poglavarjev dom, ne pusti
nobenega seboj v hišo, kol Petra, Jakoba, Janeza in

dekletove storiše. Vse joka in žaluje po dekletu. On
pa reče: „Ne jokajte, deklica ni mertva, deklica le spi. ft
Tedaj se mu ljudjč posmehujejo, ker so vedli, da je
umerla. On pa ukaže vsem ljuddm iz hiše, in gre s
svojimi učenci in s stariši v izbo, kjer je deklica ležala,
jo prime za roko in pravi: „Vstani \ u  in dekle oživi
in vstane. Bilo je staro 12 let. Jezus je djal stari—
šem, naj ji dajo jesti. Stariši so stermeli, on pa je
prepovedal, naj nikomur kaj ne pravijo ali vendar se
je to razglasilo po vsi deželi.

1. Kje je bil Jezus, ko ga je Jajr obiskal? — 2. Kdo jc
bil Jajr? — 3. Zakaj je prišel k Jezusu? — 4. Kaj je
Jezus rekel? — 5. Kaj se je zgodilo po poti do Jaj-
rove hiše? — 6. Kaj je verna kervotočna žena sama
pri sebi mislila? — 7. Kako dolgo bila je že bolna?
— 8. Kaj je pomagalo? — 9. Kako je Jezus tolažil
Jajra, ko mu je pošta prišla, da mu je umerla hči? —
10. Kaj je počel Jezus, pridši v Jajrovo hišo?

Jezus nam kaže tukaj, kako milo da je ljubil vse ljudi.
Zvedši Jajrovo prošnjo precej zapusti kosilo. Kar vstal je in
je šel in pomagal, to je bil njegov odgovor. — Nikoli naj te
ne zaderžuje veselje, da bi ne pomagal ubogim. Naj ti ne¬
srečnik vselaj prav pride. Dobrotljivosti naj te bo veče ve¬
selje od naj boljega kosila.

Jezus je primeril smert mirnemu spanju. Trudni se ne
boji spanja. Spanje krepča. Ali kako sladkeje se zbudimo
iz smertnega spanja! če v Jezusa verujemo in upamo, smert
ni več strašna.

V nebesih čaka nas plačilo,
Ki nikdar nam ne bo minilo.

56

26.

Jezus in 38 letni bolnik.

Jan, 5,

Spet je prišel Jezus veliko noč v Jeruzalem praz¬
novat. Bil je pa ondi velik vodnjak, ki so mu djali
Betezda; v njem je mnogo bolnikov ozdravelo. Zakaj
angelj Gospodov je prišel včasih v kopel in voda je
plivkala. Kdor je precej v vodo stopil, je ovdravel od
vsake bolezni. V bolnišnici, ki je bila tik vode sozi-
dana, je toraj mnogo bolnikov čakalo, da bi voda pliv¬
kala. Med njimi bil je tudi ubog človek, ki se je že
38 let zastonj trudil, da bi prišel enkrat v vodo. Jezus
ga ugleda, in ker je vedel, da mož že tako dolgo
čaka, ga praša: „Ali bi rad ozdravel?" Bolnik pravi:
„Gospod! nimam žive duše, ki bi mi v vodo poma¬
gala; kedar pa sam pritavam do nje, ježe prepozno."
Jezus mu reče: „Vstani, zadeni svojo postelj in hodi!"
In precej je bolnik ozdravel, je vstal, zadel postelj in
šel. Bilo je pa ravno v saboto. Ko so tedaj Judi
moža s posteljo vidili, so mu djali: „Danes je sabota ;
ni prav, da postelj neseš." On pa je odgovoril: „Mož,
ki mi je zdravje dal, mi je velel, naj zadenem po¬
stelj in naj grem." — Pa so ga prašali, kdo ga je
ozdravil? On pa tega ni vedel. Vidil ga je Jezus po¬
tem spet v tempelnu in mu je djal: „Glej! ozdravel
si, ali vari se v prihodnje grehov, da se ti ne zgodi
še kaj hujšega." — Ozdravljenec pa gre do Judov in
jim pravi, da ga je Jezus ozdravil. Judi pa so Jezusa
preganjali, ker je v saboto kaj takega počel. Jezus pa
se je zagovarjal rekoč: „Moj oče dela do zdaj še (v
prid človeštva), nn tako tudi jaz delam (očetovo delo,
ne da bi maral za dan)".

57

1. Kam je prišel Jezus, ko je bil o veliki noči v Jeruza¬
lemu? — 2. Kje je bila kopel Betezda? — 3. Zakaj
bilo je toliko bolnikov blizo? — 4. Kaj je djal Jezus
38Ietnemu bolniku? Kako ga je ozdravil? — 5. Kaj so
Judi po tem djali? — 6. Kako je zvedel ozdravljeni
mož, da ga je Jezus ozdravil ? — 7. Kako ga je Jezus
v tempeljnu svaril? — 8. Kako se je zagovarjal Jezus
zoper sovražne Jude?

Jezus nam je izgled ljubezni in pohlevne ponižnosti.
Sam išče bolnike in prostovoljno pomaga ljudem, ki ga še
ne poznajo in ki so grešniki. In precej spet odide, in
ozdravljeni ga še le poznej spoznajo. Naj veči čudež mu je
mala reč, ne govori ničesar o njem in ga hoče zakriti; on
dobro dela na lihem. Dobrote njegove so ravno kot rosa,
ki v tihi noči pada in vsako zelišče oživlja. Ne bahaj se torej
s svojimi čednostmi, lepo delaj in ne išči hvale, delaj na
tihem, kot Jezus.

»Kakor moj oče dela, delam tudi jaz"—je djal Jezus.
Kak lep nauk za nas! Neprenehoma Bog skerbi za nas. O
praznikih in delavnikih gre dež, in sonce sije in luna in
zvezde svetijo, studenci šumljajo, zelišča zelenijo, cvetlice
cvetijo in sadje zori. Tako je tudi Jezus zgodaj in pozno
delil dobrote. — Neprenehoma naj tudi mi dobro delamo,
posebno bodimo dobrotljivi o praznikih.

Dobre dela so
Narboljše blagd
Za sveto nebo.

58

27 .

Jezus izvoli in razpošilja aposteljne.

Ko Jezus spet v Galilejo pride, seje spet neizrečeno
veliko ljudstva krog njega nabralo. — Da! poznali
so ga do Sidona in Tira na bregovju velikega morja
in tudi od ondot jih je mnogo prišlo. Bolj in bolj
pritiskajo okoli njega. Vsi bolniki se ga iščejo do¬
takniti: slepi, gluhi, hromi, mutasti, obsedeni, mešični,
mertudni — in vse je ozdravil, dasiravno se je malo¬
vernih in grešnih javelne med njimi manjkalo.

Ko je Jezus vidil toliko ljudi , ki jih je rojilo
okoli njega, motili so eden drugega, da ni nobeden
mogel Jezusovega nauka dobro slišati, — ko je vse
to vidil, so se mu množice v serce usmilile, ker so
bile ko razkropljene ovce, ki nimajo pastirja. Djal je
toraj svojim učencom : „Žetev je velika, pa delavcov
je malo. Prosite tedaj Gospoda žetve, naj delavcov
vanjo pošlje — Novo naredbo za ljudstvo sklene,
in gre zvečer na neko goro in moli ondi celo noč.

Ko dan napoči, izbere Jezus izmed svojih učen-
cov, kterih je mnogo mnogo imel, posebno dvanajst, in
jih po samesi k sebi pokliče. Te razpošilja po svetu
in jim da oblast očitno učiti in bolnike ozdravljati.
Imenoval jih je aposteljne ali poslance.  Bili so:
Simeon Peter in brat njegov Andrej; Jakob in brat
njegov Janez; Filip in Jernej; Matevž in Tomaž; Ja¬
kob mlajši in Juda Tadej: Simen iz Kana in Juda iz
Karjota.

Takole jih je učil:

1. Idile, ali zdaj še ne k nevernikom, tudi ne
v samarijske mesta, ampak k zgubljenim ovcam hiše
Izraelove. Povsod oznanujte pokoro in recite, da je

59

blizo nebeško kraljestvo. Ozdravljajte bolnike, očiščujte
gobove, obujajte mertve i. t. d.

2. „Na pot ničesar ne jemljite, kot palico; seb<5
ničesar ne nosite, kakor skerb za vaše dela. Zakaj
delavec je vreden živeža."

3. „Kjer v kako hišo pridete, recite: „Mir bodi
tej hiši!“ In če je hiša blagoslova vredna, prišel bo
čez njo; če ga ni vredna, se bo blagoslov k vam
vernik"

4. „Če vas kdo v kakem mestu ali v kaki hiši
ne sprejme, in vas ne posluša, zapustite ga in otresite
prah od svojih nog, naj priča zoper nje. Resnično vam
povem: Lože bo Sodomljanom in Gomorjanom sodni
dan, kot takim ljudčm, ki vas ne sprejmejo.“

5. „Glej! kakor ovce med volke vas pošiljam.
Bodite torej razumni kot kače in priprosti kot golobje."

6. „Varite se ljudi! čerteli in preganjali vas
bodo zavoljo mojega imena. Tolažite se s tem, da
učenec ni nad učenikom. Prav bodi učencu, če mu je
kakor učeniku, in hlapcu, če mu je, kakor gospodu,
če hišnega gospodarja čertijo, kako bi ne čerteli nje¬
gove družine ?“

7. „Ne bojte se jih, ki le le!6 umore, pa duše umo¬
riti ne morejo. Bojte se veliko več tistega, ki zamore
telo in dušo v pekel pogubiti. Ali nista dva vrabca
za vinar — in vendar ne pade nobeden izmed njih na
zemljo brez volje Očetove. Ne bojte se tedaj 1 Več
ste vredni, kot vsi vrabci. Cio lasje na vaših glavah
so prešteti."

8. „Kdor koli bo mene spoznal pred ljudmi, ga
bom tudi jaz spoznal pred svojim Očetom, ki je v ne¬
besih. Kdor pa mene zataji pred ljudmi, in se sramuje
mene in mojih naukov, tega se bom tudi jaz sramoval
pred Očetom in ga ne bom za svojega spoznal."

9. „Kdor ljubi očeta in mater bolj kot mene, ni

60

mene vreden. In kdor ne vzame svojega križa in ne
hodi za meno, ni mene vreden.^

10. „Kdor vas sprejme, mene sprejme; in kdor
sprejme mene, sprejme Njega, ki me je poslal. Kdor
vas posluša, posluša mene; kdor vas zaničuje, zaničuje
mene; kdor pa mene zaničuje, zaničuje Njega, ki me
je poslal. In kdor koli da piti komu izmed naj mlajših
le kozarec merzle vode zato, ker je moj učenec: res¬
nično vam povem, ne bo ostal brez plačila.“

Ko je bil Jezus te nauke končal, so šli njegovi
učenci po svetu, so povsod učili, opominjali ljudi k
pokori, oznanovali prihodno nebeško kraljestvo in so
ozdravljali bolnike. Jezus pa je šel s drugimi učenci
odtod drugam, in je povsod učil in dobrote delil.

1. Kaj je storil Jezus, da bi svojo vero po vsi Judovski
deželi razširil ? — 2. Kaj je delal Jezus celo noč, pre¬
den je aposteljne izvolil? — 3. Zakaj jih je imenoval
aposteljne? — 4. Kake pravice jim je dal? — 5. Kako
jim je bilo ime? — 6. Kaj jih je učil?

Vidili ste, kako je naš Izveličar celo noč molil, preden
je izvolil svoje aposteljne. To je nam izgled, da imamo vse¬
lej se Bogu priporočati, preden se lotimo kakega dela.

Hvalimo Boga, da je tako skerbel za razšir Jezusovih
naukov. Tudi mi spoznavajmo Jezusa pred ljudmi in ska-
zujtno z besedami in deli, da smo hvaležni učenci.

Ne žabi, kaj ti Bog stori,
ln kar mu všeč je, stori ti.

61

28 .

Jezusov nauk v prilikah.

Jezus je naj raji v prilikah k ljudstvu govoril, da
bi bil njegov nauk bolj razumljiv, da bi ga ljudje raji
poslušali, razumeli in ubogali. Prilike je pravil iz na¬
rave, iz domačih reči in kmečkega življenja, in jih
je potem učil, kaj pomeni prilika. Nekdaj je pri jezeru
Genezaret nebeške svoje nauke v prilikah pravil.

I. „Gospodar je šel na vse zgode na terg, da
si naj me delavcov za svoj vinograd. Vsakemu obljubi
za dan en denar (t. j. 10 kr.) in jih pošlje v vino¬
grad. Večkrat je šel na terg in vselej jih je vidil ne¬
koliko brez dela. Obljubil jim je ravno tolko in jih
poslal v vinograd. Zvečer je sklical delavce in jim je
plačeval. Ki so bili naj pozneje prišli delat, so tudi —
kot drugi — dobili po desetki. — Godernjali so tedaj
nekteri rekoč: „Ti le zadnji so le eno uro delali in v
eno mero jih plačuješ kot nas, ki smo terpeli težavo
in vročino." — „Prijatel!“ — se oberne gospodar k
enemu godernjavcu, — „ne delam ti krivice. Ali se
nisva za desetko zmenila? Na ti, kar je tvoje in pojdi.
Zadnjim tem pa dam toliko, kot tebi; — ali mar nimam
pravice, s svojim ravnati, kakor hočem? Ali si hud ali
zavidljiv, ker sem drugim dober?"

II. „Sejavec je šel sejat. Ko je pa sejal, je
padlo nekaj semena na pot in je bilo pohojeno, prišle
so tudi ptice in so ga pozobale. — Nekaj ga je padlo
na skalo; ali zernje ni našlo dosti rodovitne persti.
Je sicer naglo pognalo, ali sonce ga je zapeklo in
klasje je usahnilo ravno zato, kar ni imelo globoko
korenin. — Nekaj ga je padlo med ternje, in ternje
je s klasjem vred raslo in ga je zadušilo. — Nekaj

62

ga je pa padlo na dobro zemljišče, in to je izraslo
in je obrodilo trideseteri, štirdeseteri, celo stoteri sad.

III. „Gospodar je obsejal svojo njivo z dobrim
semenom. Pa ko njegovi spijo, pride sovražnik, naseje
lulike med pšenico in gre. Ko setev požene, je tudi
lulika s pšenico vred prirastla. Hlapci gredo k očetu,
ter mu pravijo: „Gospod, nisi le dobrega semena na
njivo vsejal; odkod je tedaj lulika? Gospodar reče:
„To je moj sovražnik storil. 44  Hlapci prašajo: „Ali hočeš,
da gremo in luliko iztrebimo ? 44  „Nikar! — je djal
gospodar,'— lahko bi z luliko vred tudi pšenico po¬
pulili. Naj raste oboje do žetve. Ob žetvi pa po¬
rečem žanjicam: Poberite naj popred luliko in v snope
jo povežite, da se sožge, pšenico pa mi spravite v
žitnice. 44

IV. „Nebeško kraljestvo je podobno mreži, ktera
se verže v morje in zajme rib vsakega rodu. Če
je polna, jo izvlečejo na breg, se vsedejo in zbirajo
dobre ribe v posode, slabe pa zaveržejo. 44

V. „Nebeško kraljestvo je podobno ženofovemu
zernu, ktero je človek vsejal na svojo njivo. Res,
drobno je zernjice, če pa izraste, je veče od vseh
drugih povertnih zelišč. Izraste drevo in priskakljajo
tiče in počivajo na njegovih vejah. 44

VI. „Slednjič je podobno nebeško kraljestvo za¬
kladu, skritemu v njivi, kterega najde človek, in gre
in vse poproda, da bi kupil to njivo z zakladom
vred. Nebeško kraljestvo je podobno kupcu, ki išče
dobrih biserov in če kterega najde, vse poproda, da
bi ga kupil. 44

1. Kako je Jezus naj raji z ljudstvom govoril? — 2. Od¬
kod je jemal svoje prilike ? — 3. Povejte mi priliko od
delavcev v vinogradu? — 4. Kaj se je zvečer zgodilo,
ko je gospodar plačeval? Zakaj so nekteri godernjali,
kaj so djali? — 5. Kako jih je gospodar pokregal? —
6. Kako se glasi prilika od sejavca? — 7. Kaj se je

63

zgodilo s semenom na poti? — 8. Zakaj je usahnilo
zernje, ki je padlo na skalo? — 9. Zakaj ni obrodilo
zernje med ternjem? — 10. Kolkotero sadje je obro¬
dilo seme, ki je padlo na dobro zemljo?—11.Povejte
mi priliko od pšenice in lulike?— 12. Kaj se je zgodilo,
ko so hlapci prišli gospodarja prašat? — 13. čemu je
primeril Jezus nebeško kraljestvo ?

Prilike so pripovestice, v kterih je kaka resnica ali kak
nauk skrit. V prilikah, ktere so zgorej zapisane, so bili
tile nauki skriti:

I. V priliki od delavcov v vinogradu: gospodar je
Kristus,  vinograd je Božje kraljestvo  (keršanska cer¬
kev), delavci so aposteljni  in učenci Jezusovi.

Jezus uči, da se ne praša: kako dolgo si služil Go¬
spodu ? ampak, kako pridno si služil ? — Zadnji, ki so ravno
tako pridni, kot pervi, bodo ravno tako poplačani.

II. V priliki od sejavca pomeni seme Božjo bese¬
do,  polje pomeni različne človeške serca. Kakor se je se¬
menu na polju godilo, tako se godi besedi Božji med ljudmi.
Nekteri nočejo ničesar čutiti, slišijo scer besedo Božjo, ali
do serca jim ne gre. Pride potem lmdi duh in vse pobere,
kar je semena padlo v njihovo serce, da ničesar ne verjejo
in ne bodo zveličani. — Pri njih je padlo seme na pot.

Nekteri so lahke kervi in nestanovitni. Urno jih gane
beseda, ali precej spet vse pozabijo. Radi prejmejo besedo
Božjo; pa beseda se ne vkorenini, ne ostanejo ji zvesti. Če
jih skušnjave, težave obdajejo, se zgube, zatajijo spoznane
resnice, in spet grešijo: pri njih je seme padlo na skalo.

Nekteri so raztreseni. Cujejo scer božjo besedo, se
začnejo boljšati, ali kmalu jih prevzamejo posvetne skerbi,
želje po bogastvu, slasti in strasti — pri njih je padlo seme
med ternje.

Slednjič pade pri nekterih seme na dobro zemljo. Oni
so dobri in Bogu dopadljivi. Pridno poslušajo božjo besedo
in si jo v serce vtisnejo, ji ostanejo zvesti in se po njej
ravnajo.

III. V priliki od pšenice in lulike  pomeni hišni
gospodar, ki seje dobro seme, Mesija.  Njiva je svet.
Pšenica so otroci božji  (t. j. dobri kristjani), ki živijo
kakor je Jezusu všeč. Sovražnik, ki luliko seje, je hudič
(ki po hudobnežih krivo vero razširja in v hudobijo zape-»

64

ljuje.) Žanjejo pa angelji, Žetev je konec sveta. Kakor se
lulika odbira in se verze v ogenj, tako se bo ob koncu sveta
godilo. Mesija bo razposlal svoje angelje, in angelji bodo
povsod hudobneže in zapeljivce pobrali in v ogenj vergli,
kjer je tulenje in klepetanje z zobini. Pravične pa bodo spre¬
jeli v svete nebesa.

Prilika to pomeni: „ V kraljestvu, t. j. v Jezusovi cerkvi
bodo živeli dobri in hudi. Aii prišel bo čas povračbe, ko
se bodo ločili in dobrim bo Bog poplačal, hude pa bo kaz¬
noval."

Dobrim bilo bi v škodo, če bi se vsi hudobni zaterli;
zakaj poleg njih imamo pravični priložnosti, svoje čednosti
razvijati, posebno ljubezen do sovražnikov, miroljubnost, po-
terpežljivost i. t. d.

IV. Prilika od mreže  ravno toliko pomeni, kot pri¬
lika od pšenice in lulike. Na svetu živijo pravični in nepra¬
vični skupej, smert jih za večno loči.

V. Priliki od ženofovegazerna in kvasu  po¬
menite, kako rase kraljestvo Božje in keršanska cerkev. Ker-
šanstvo bilo je s perva šibko — zdaj je nezmerno veliko.
Jezusa v jaslih je malo sere častilo, zdaj se miljoni pred
njimi vklanjajo.

Te dve priliki kažete tudi, kake dobro in hudo počasi
rase. Oboje se začne iz malega. Se kaj tak malega, če je
dobro, izrase in postane velika čednost. Pa tudi majhen pre-
grešek rase in je slednjič hud greh. In kakor le malo kvasu
počasi mnogo moke okisa, tako se majhen greh počasi celega
serca prime, tako slab izgled človeka pohujša. — Ne zamudite
tedaj nikdar naj manjega, če je dobro, — in bojte se vedno
naj manjega greha! Bodite zvesti v majhnem.

VI. Priliki od zaklada na njivi in od bisera
pomenite veliko ceno keršanstva, zavoljo kterega naj človek
rad opusti vse, tudi naj lepše in naj dražje reči.

Božja naj beseda lahko te omeči.-
Ona samo le te pelje k pravi sreči.

65

29 .

Nekoliko majhinih Jezusovih prilik.

I. »Oko je svetilnica tvojega telesa, če je tedaj
tvoje oko zdravo, bo celo tvoje truplo luči dosti imelo.
Če pa je tvoje oko bolano, bo vse tvoje truplo zatem-
nelo. Če je tedaj vse, kar bi imelo v tebi luč biti —
temota, kaka mora biti lamota!“

II. »Drevo se spoznd po sadu. Ali bi se morebiti
dalo nabrati grozdja po ternju, ali fig po osatu? Vsako
dobro drevo ne more slabega sadu, slabo ne dobrega
roditi. Vsako drevo pa, ki ne rodi dobrega sadu, bo
posekano in verženo v ogenj."

III. »Kdo med vami — če bi od stoterih ovec eno

zgubil, — kdo bi jih ne pustil 99 v puščavi, pa bi ne šel
zgubljene iskat, dokler je ne najde? In kedar jo najde,
jo vesel zadene na ramo in jo nese domu, skliče svoje
prijatelje in sosede in jim pravi: »Veselite se z mend
zakaj našel sem ovco, ki se je bila zgubila F — »Al
ktera ženka, ki ima 10 grošev in enega zgubi,
ne prižge luči, ne pomede hiše in ne išče pridno, dokler
ga najde? In če ga je našla, skliče prijatlice in so¬
sede in jim pravi: »Veselite se z mano! našla sem

zgubljeni groš F

Tema prilikama je Jezus še dodal: »Tako se bodo
tudi angeli v nebesih veselili nad enim grešnikom,
ki se je spokorilF

IV. »Jezus je opominjal svoje učence, naj res¬
nobno in pridno molijo. »Prosite — je djal — in
dalo se vam bo; iščite, in našli boste; terkajte, in
odperlo se vam bo." — Te besede je razlagal v
sledečih prilikah:

»Kje je med vami tak oče, ki bi sinu dal ka¬
men, če prosi kruha, — ali kačo, če prosi za ribo,
— ali škorpjona, če prosi za jajce? če torej vi,

Zgodb« tv, piima, Novi zakoa, 5

ki ste še le vendar hudobni, otrokom svojim le do¬
brih dari dajete, — koliko bolj še bo Bog onim dal
dobrega duha, ki ga zanj prosijo. 4 *

Dalje je djal Jezus: „Ko bi imel kdo izmed vas
prijatelja, kteri bi prišel ob polnoči in djal: „Posodi
mi tri hlebe; prišel je moj prijatelj me obiskat in mu
ničesar nimam dati ; 44  — in prijatelj bi odgovoril: „Ne
moti me vendar, vrata so že zaperte in otroci moji
že ležijo, jaz pa ne morem vstati in jih ti prinesti ; 44
in ko bi ta vendar ne nehal terkati, — rečem vam:
če bi že uni ne vstal, ker mu je prijatelj, vstal bi
kar zato, ker stanovitno terka in bi mu dal, kar hoče . 44

1. Povejte priliko od očesa. — 2. Čemu je oko telesu?
— 3. Kako se godi truplu, če je oko zdravo, — kako,
če je oko bolano? Kaj tedaj učita prilika? — 4. Po
čem se spozna drevo? Povejte priliko od dobrih in slabih
dreves? — 5. Kaj se zgodi z drevesom, ki ne rodi
dobrega sadu? — 6. Kake so prilike od zgubljene ovce
in od zgubljenega groša? — 7. Kaj počne pastir, ki ima
100 ovac in eno zgubi? Kaj, če jo najde? — 8. Kaj
počne žena, ki ima 10 grošev in enega zgubi? Kaj —
če ga najde ? — 9. Kaj počnejo angelji v nebesih, če
se kak grešnik spokori ? Kaj nas tedaj uči Jezus v teh
prilikah? — 10. S kteriini besedami je Jezus učence
opominjal, naj resnobno molijo? — 11. V kakih pri¬
likah je te besede razlagal? — 12. Kaj nas uči v pri¬
likah od molitve? Če že ljudje stanovitne prošnje vsli-
šijo, še bolj zamoremo pri Bogu uslišanja pričakovati.
Zakaj pa naj prosimo?

Prilike pomenijo: I. Od očesa:  Kar je oko za truplo,
je pamet za dušo. Bolno oko je truplu povsod na poti in
nevarna je pamet duši, če ni razsvitljena. Če človek ne pozna
prav cene vsih reči, zablodi in posvetno blago bolj časti, kot
nebeško: on zajde, kot slepec.

II. V priliki od dobrega in slabega  drevesa nam
pove Jezus, kako se dobri in slabi ljudje razlikujejo. Po delih
se poznajo, kot drevo po sadu. Prazno perje in lepo cvetje
brez dobrega sadu se ne najdejo na dobrem drevesu, — in

67

pobožne besede in dobri sklepi, če se ne spolnujejo, ne storijo
dobrega človeka. Le ono drevo je dobro, ki dober sad rodi.

III. V priliki od zgubljene ovce in zgubljenega
groša  uči Jezus, kako ljub mu je vsak, ki se k njemu verne,
in da se nebo in zemlja usmili nad spokorjenim grešnikom.

IV. V priliki od molitve  uči Jezus moč in stano¬
vitnost molitve. Če Bog naše molitve tudi precej ne usliši,
še ne smemo jenjati prositi. Ze oče svojemu otroku kake
prave prošnje ne odreče. Prijatelj se ustavlja dolgo prijateljski
prošnji; in ali bi pri Bogu ne upali uslišanja, pri njem, ki je
gola ljubezen, proti kteremu smo vsi hudobni. Le to pa
moramo prositi, kar nam je resnično potrebno.

Molitev predere oblake.

30.

Magdalena spokornica.

Luk. 7.

Farizej, po imenu Simon, je Jezusa prosil, naj
bi pri njem jedel. Jezus pride v hišo farizejevo in
se vsede za mizo. Pa je prišla neka ženska iz mesta,
velika grešnica, je prinesla alabastrovo posodo diše¬
čega mazila, in jokaje se prikloni k Jezusovim nogam,
jih moči s solzami, jih briše z lasmi svoje glave, jih
kušuje in z mazilom maže. Farizej pa — zaničljivo
pogledovaje grešnico — je djal sam pri sebi: „Ko
bi bil on prerok, bi pač vedel, kdo in kakšna je ta
žena, ki se ga dotikuje, da je grešnica.“ In začel
je slabo misliti o Jezusu. Jezus pa — ki je vse
njegove misli dobro vedel — mu je djal: „Nek gospod
imel je dva dolžnika, eden mu je bil dolžen 50, drugi
pa 500 desetic. Ker nista imela s čim plačati, je
obema odpustil. Kaj meniš, kteri dolžnik bo gospoda

5 *

68

bolj ljubil ? 44  „Menim, da tisti, kteremu je več odpustil,
pravi Simon. „Prav si razsodil 44  odgovori spet
Jezus. — Farizej še ni vedel, kam Jezus s to priliko
meri. Zdaj se oberne Jezus k ženi in dalje govori
Simonu: „Jo li vidiš to ženo? V tvojo hišo sem prišel,
in me nisi objel in kušnil, mi nisi zmil nog z vodo,
mi nisi pomazal glave z oljem, ta žena pa mi je clo
s solzami noge močila in s svojimi lasmi otirala. —
Zato ji je mnogo grehov odpuščenih, ker je zlo ljubila.
Komur se manj odpusti, on manj ljubi . 44  Grešnici
pa je rekel: „Odpušceni so ti grehi, vera tvoja ti
je pomagala, pojdi v miru ! 44

1. Kdo je prišel k Jezusu, ko je kosil pri Simonu? — 2.
Kak<5 sejo obnašala Magdalena proti Jezusu?—3. Kaj
je djal Simon sam pri sebi? — 4. V kleri priliki ga je
Jezus podučil? — 5, Kaj je Jezus djal Magdaleni?

Magdalena nam je prelep izgled prave spokornice. Terdo
veruje, zaupa in se žalosti joka. Sramožljivost ji obliva obraz.
Pred je grešila in se svetnemu veselju vdajala, — zdaj je
gola ljubezen do Jezusa. Da se je spokorila, je očitala pre¬
cej v svojih delih. Z lasmi, v ktere je pred morebiti zlatnino
in biserje vpletala, zdaj Jezusu noge briše. Pohujševanje
spet popravlja. Pred svetom je grešila, — pred svetom zdaj
tudi pokoro dela. In pokora je stanovitna: Magdalena je
odsih dob naj zvestejša učenka Jezusova.

če si grešilo, dete moje!
Skusi zbrisati grehe svoje.

69

31 .

Posebni Jezusovi nauki pri mnogih pri¬
ložnostih.

Jezus je nekdaj sede! v tempeljnu, darivnici na¬
sproti, v ktero so ljudje vbogajme metali. Gledal je
ljudi: nekteri bogatini so mnogo mnogo v skrinjico
vergli. Uboga udova pride in daruje dva božjaka,
ki storita eden penez. Jezus sklice svoje učence in
pravi: „Resnično vam povem, td-le udova je več dala,
kot vsi drugi, ki so metali v skrinjico. Zakaj drugi
so le to darovali, kar so imeli preveč, td-le pa je
darovala vse, kar je imela. 44

Nekdaj so ga Farizeji grajali, da se z grešniki
pečd, Jezus pa jim odgovori: „Zdravim ni treba zdrav¬
nika, bolanim pa. Nisem prišel, da bi pravične (ki
mislijo, da so pravični), ampak da bi grešnike spo¬
koril 1“

Nekdaj je Jezus stal v sredi ljudi, ki so bili
pred bolni, ktere pa je on ozdravil in tedaj je go¬
voril tele besede: „Moj oče — je djal — mi je
izročil vse reči. Pridite k meni, ki ste trudni in
obteženi, in okrepčati vas hočem. Vzemite moje breme
na se, in učite se od mene, — zakaj jaz sem milo-
serčen in ponižen, in našli boste miru za duše svoje,
zakaj moj jarem je sladek in moje breme lahko. 44

Prišel je človek k Jezusu in je djal: „Gospod!
s tebo hoditi sem sklenil. Ali daj, naj grem popred
še domu, da se poslovim/ 4  — Jezus je dobro vedel,
da mu ni prav resnica in da bi ga žlahta še drugače
pregovorila, in djal je: „Kdor za plug prime in se
nazaj ozira, ta ni za kraljestvo Božje. 44

Drugokrat je djal Jezus: „Varite se skoposti. Za¬
kaj človeku se ne poplača po tem, kar ima preveč. 44

70

„Gospod! — djal je enkrat Peter, — kolkokrat pa
naj odpustim bratu, če me razžali ? Sedemkrat kali ?“ Ali
Jezus mu odgovori: „Povem ti, ne sedemkrat, ampak
sedemdesetkrat sedemkrat. 44

1. Kdo je po Jezusovih besedah v tempeljnu več daroval,
udova ali mnogo bogatinov? — 2. Zakaj udova? —
3. Kako se je opravičil Jezus zavolj tega, da se peča
z grešniki? — 4. S kakimi besedami je tolažil Jezus
trudne in obtežene? — 5. Kaj je učil Jezus od nasle-
dovanja, — od skoposti? — 6. Kaki naj bodemo proti
svojim razžalnikom?

Zapomnite si: Bog pri ljudeh ne gleda toliko na
dela, kot na naše serca. Darujte tedaj pobožnega serca; da¬
rujte malo, če imate malo.

Ne pečajte se, če tudi hinavci godernjajo, ako grešnika
Jezusu pridobite. Kdor grešnika na pravo pot pripelja, mu
dušo reši in mnogo svojih grehov izbriše.

Kdor se pri oranji za sebo ozira, ne reže ravnih brazd.
In kdor se ne more od sveta in posvetnih skerbi ločiti, ni
pripraven za Jezusovega učenca.

Bojte se skoposti. Zakaj denar in blago ne podaljšata
življenja. Bogatin na svetu pred Bogom ni več bogatin. Je¬
zus še toliko svojega imel ni, da bi bil kam glavo položil.
Bodite zmirom pripravljeni odpustiti, kot vas Jezus. uči.

Ne daj, da serce zmirom bi
Jezljivosti kipelo;

Dolžnost je nam odpuščati.
Povračati je Božje delo!

n

32.

Smert Janeza kerstnika.

Mat. 14. Mark. 6.

Herod (sin tistega Heroda, pod kterim se je rodil
Jezus, in ki je bil dal pomoriti Betlehemske otroke) je
poklical Janeza Kerstnika na svoj dvor. Častil ga je
kot svetega moža, ga je rad poslušal in pogosto tudi
ubogal. Ali Janez ga je odkritoserčno kregal, zato ker
je vzel Herodjado v zakon, ženo svojega brata, kteri
je še živel, posebno pa ga je Herodjada čertela, mu je
po življenju stregla in ga je dala zapreti.

Kmalo potem je Herod svoj rojstni god praznoval.
Napravil je vsim Galilejskim velikašem in imenitnim
veliko gostijo. Saloma, Herodova hči, pride notri
in pleše in se verlo dopade vsim gostem. Herod, čez
vse vesel, pravi dekletu: „Prosi me, kar hočeš, vse ti
dam, in ko bi bilo tudi pol mojega kraljestva.“ To
obljubi in priseže. — Dekle praša mater:'„Kaj bi pro¬
sila ?“ Mati ji pravi: „Prosi za glavo Janeza Kerstnika.* 1 * 3 4
— Dekle pride hitro nazaj in pravi Herodu: ,,Prosim
za glavo Janeza Kerstnika.“ Herod se ustraši in žalost
ga opade. Ali zavolj prisege in zavolj gostov ji spolni
prošnjo. Precej pošlje rabeljna v ječo, da prinese Ja¬
nezovo glavo. Rabelj je šel, dene Janeza ob glavo in
prinese v skledi kervavo glavo. Dekletu jo poda in
dekle jo nese materi.

1. Kteri knez je poklicni Janeza kerstnika na svoj dvor?

— 2. Kako ie Herod sperva ravnal proti Janezu? -

3. Zakaj je jel Herod Janeza čerteti? — 4. Kdo je dal
Janeza zapreti? — 5. Zakaj je bila Heroifjada nanj
jezna? — 6. Kaj se je slednjič z Janezom zgodilo? —

7. Kdo je bil kriv, da je bil Janez umorjen?

72

Učite se od Heroda, kam neumna sramožljivost človeka
pripravi. Ali že niste grešili kar zato, da vas je bilo ljudi
sram?

Če se hočemo ubraniti krive sramožljivosti, le trudimo
se, da bomo Bogu dopadljivi. Človeška hvala nam bo le tedaj
všeč, če se slaga z Božjo hvalo.

Telesne strasti so krive mnogih grehov; branite se jih,
dokler so še majhne. Herodova ljubezen do Kerodjade bila
je kriva, da je Janeza začel čerteti, da ga je dal umoriti.

Grešne prisege ne smemo deržati: dolžni smo, da jo
prekličemo. Ali vari se, da brez pomislika ne prisežeš, greh
bi storil.

Vse premisli, kar storiš,
In pa nikdar ne grešiš.

33 .

Jezus, Božji prijatelj otročičev.

Mark. 10.

Jezus je po navadi cel dan v veliki gnječi ljudstvo
učil in bolnike ozdravljal. Večer se je bližal, ljudje
so se razhajali in Jezus se je ravno napravljal na pot.

Se je prišlo nekoliko pobožnih mater, ki so pri¬
peljale svoje otroke, da bi jih blagoslovil, da bi roke
položil na nje in molil nad njimi. Bolj odraščene so
peljale za roko, majhne pa so v naročju prinesle. Ko
so učenci to vidili, so bili nevoljni. Revkali so nad
otroci in kregali matere. Odleglej bi bili radi svojemu
trudnemu učeniku privošili, nov trud bi mu bili radi
odvernili. Pa Jezus, ki je otroke serčno ljubil, jih
okrega, pokliče otroke prijazno in pravi učencom:
»Pustite otročiče k meni in ne branite jim, zakaj njih
je nebeško kraljestvo . 44  „In resnično yam povem 44  —
je djal — „kdor koli ne prejme nebeškega kraljestva

73

kakor otroci, tako ponižen in priprost, ne pojde vanj.^
Potem objame Jezus otroke, položi jim roke na glavo
in jih blagoslovi.

Tedaj je Jezus tudi še odraščene prav resnično
opominjal, rekoč: „Kdor koli teh malih koga v
mojem imenu sprejme, mene sprejme. Kdor pa teh
majhnih koga pohujša, bolje bi mu bilo, da bi se mu
obesel mlinski kamen za vrat in da bi se pogreznil y
globočino morja. Gorje človeku, ki pohujšuje!“

„če te pohujšuje ali roka, ali noga, ali oko, od¬
sekaj si roko ali nogo, izderi si oko: zakaj bolje je,
da brez udov greš v večno življenje, kakor da se %
udmi pogrezneš v pekel, kjer ne umerje červ, kjer
ogenj ne ugasne/'

„Varite se toraj, da ne boste nikdar zaničevali
koga tih malih. Zakaj povem vam: Njih angelji vsigdar
gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih/'

1. Kdaj se je Jezus skazal milega prijatelja otročič? —

2. Zakaj so matere svoje otroke k Jezusu prinesle? —

3. Kdo jim je hotel braniti to? — 4. Zakaj so bili
učenci nevoljni? — 5. Kako jih je okregal? V čem naj
se zgledujejo na otrocih? — 6. Kake strašne kazni
žuga Jezus tistim, ki pohujšujejo?

Ali bi ne imeli otroci Jezusa tudi radi imeti, ker jih
ima on tako rad?

Pohujšuješ, če si kriv, da drug greši. In tako tudi ti
grešiš. Pohujšuješ se, če se daš drugemu v greh zapeljati,
Vari se, pohujševati drugih in sebe!

Otroci! pridnost in pobožnost se  vam udd,
Če pridni ste, ste vselej veselega serca.

74

34.

Jezusov spremin.

Mat. 17.

Nekega dne vzame Jezus naj ljubše tri učence s
sebo: Petra, Jakopa in Janeza in jih pelje na visoko
goro Tabor. Tam moli. V molitvi se na enkrat spre¬
meni; pokaže se jim čisto v drugi, nebeški podobi. Lice
se mu je syetilo kot sonce. Obleka mu je bila svitla
in bela kot sneg. In glej! bližala sta se mu Mozes in
Elija v nebeški lepoti in sta ž njim govorila o njegovi
osodi v Jeruzalemu. Svet strah je opadel Jezusove
učence, ko so vidili tako spremenjenega.

Vsi trije so zamaknjeni stermeli. Peter, ves sam
iz sebe, reče Jezusu: „Gospod! tukej je dobro biti! Če
hočeš, postavimo tukaj tri šotore, tebi enega, Mozesu
enega in Eliju enega.“

Ko je Peter še govoril, jih je oblil svitel oblak
in iz oblaka se čuje glas: „Ta je moj sin, ki imam
dopadenje nad njim. Njega poslušajte!“ — In spre¬
gledali so in niso ničesar več vidili, kot Jezusa v na¬
vadni postavi.

Z gore gredč, jim je djal Jezus: „Ničesar ne
pravite, kar ste vidili, preden ne vstane iz groba člo¬
vekov sin.“

Ali besed : „Vstane iz groba“ še niso umeli in
so se o njih pomenkovali. Odsihdob je Jezus zmirom
bolj razumljivo govoril. Djal jim je: ,.Vtisnile si v
serce te besede : človekov sin bo izdan Judom v roke
in Judi ga bodo umorili. Čez tri dni pa bo spet od
smerti vsta!.“ Ali tudi te besede jim še niso bile raz¬
umljive, temne so jim še zdaj ostale.

Se dva in sedemdeset ucencov je razposlal Jezus,
in jim je ravno to naročil, kot pred dvanajsterim apo-
stelnom. Njegova vera se je zmiram bolj razširjala.

75

1. Kje je bil Jezus poveličan? — 2. Kak<5 se je spremenil?

- — 3. Ktcri učenci so bili zraven ? — 4. Kdo se je
prikazal? — 5. Kaj sta govorila Mozes in Elija z Je¬
zusom? — 6. Kaj so učenci čutili? — 7. Kaj je Peter
samega veselja hotel? — 8. Kak glas seje čul iz
oblaka? — 9. O čem je govoril Jezus, ko je šel z
gore? — 10. Kaj je storil Jezus, da bi bolj razširil
svoje nauke?

Ravno ti trije učenci, ki so vidili Jezusa v njegovem
veličanstvu, so ga vidili poznej v njegovi nizkosti. Poveli¬
čanje jih je vterdilo v veri.

Če vas zadrege, težave, preganjanje in žalost tlačijo, čo
se imate bojevali z mnogimi zopernostmi, poglejte k nebesom
in čakajte poterpežljivi veličastnosti, ki vas čaka po kratkem
terpljenju.

Če si dolžnosti spolnil vse zvesto,

Bo serce ti zaupno, radostno.

35.

Zgubljeni sin.

Luk. 25.

Spet je Jezus večkrat v prilikah učil. Gotovo
naj lepših prilik ena je pa tale :

„Nekdo je imel dva sina. Mlajši je djal očetu :
„Oče! daj mi del blaga, kolikor mi ga gre.“ Oce to
stori in razdeli premoženje, ter da mlajšemu njegov
del. Ta pa je pobral vse svoje, je šel v tuje dežele
in zapravi! premoženje s razuzdanim življenjem. Ko je bil
vse zapravil, je prišla v tisto deželo huda lakota. Tudi
on je začel stradati. Torej se vnudi nekemu meščanu
v službo in meščan ga pošlje na svojo pristavo svinj

76

past. Tukaj bi bil rad neporedni sin otrebke jedel, s
kterimi so svinje redili, ali nobeden mu jih ne da. —
Zadnjič gre sam v se in reče : „V hiši mojega očeta
imajo celo najemniki obilno kruha in jaz tukaj lakote
merjem! Vzdignem se, pojdem k svojemu očetu, ter
mu porečem; „Oče! grešil sem zoper Boga in zoper
tebe; nisem več vreden tvoj sin imenovan biti. Naj ti
bom, kakor navaden najemnik!“ — In res se napravi
in gre k očetu. Ali oče ga je že od daleč ugledal.
Obžalovaje ga, mu teče naproti, ga objema in kušuje.
Sin pa je djal: „Oče! grešil sem zoper Boga in tebe.
Nisem vreden tvoj sin imenovan biti!“ Ali oče sa¬
mega veselja ga ne pusti govoriti. Zapovč hlapcom:
^Prinesite naj lepšo obleko in oblecite mu jo; nataknite
mu perstan na roko in obujte mu črevlje na noge.
In potem pojte po pitano tele in zakoljite ga! Gostili
se bomo in veselico obhajali. Zakaj ta moj sin bil je
mertev in je spet živ, bil je zgubljen in se je spet
našel!“

Stareji sin je bil ravno na polji. Ko je, domu
pridši, slišal gosti in petje, pokliče hlapcov enega, ter
ga upraša, kaj da je. Hlapec je djal: „Tvoj brat je
prišel in oče je dal zaklati naj lepše tele, ker ga je

spet našel.“ — To je staremu bratu težko djalo in ni

hotel v hišo. Pa pride oče sam iz hiše in ga lepo prosi.
Sin pa je djal: „Glej! toliko let ti že delam, in še
tvojega povelja nisem prelomil, pa še kozleta mi nisi
nikoli dal, da bi se pogostil s svojimi prijatelji. Zdaj
pa pride moj brat, ki je vse svoje premoženje pognal
z razuzdanim življenjem, mu pa še pitano tele rečeš
zaklati!“ — Oče je odgovoril: „Moj sin,  ti si bil
vsigdar pri meni, in vse, kar je moje, je tudi tvoje.

Vendar pa bi bilo lepo in bi se spodobilo, da bi se

veselil. Glej! tvoj brat se je vernil, od kterega smo
mislili, da je mertev, zgubljen je bil in se je našel!“

77

i.  Ktera prilika je ena naj lepših? — 2. Koliko sinov je
imel nek mož? — 3. Kaj je mlajši od očeta terjal? —
4. Kaj je počel, ko je imel svoj del? — 5. Kako je
živel v tuji deželi? Kako se mu je godilo, ko je bil
svoje premoženje zapravil? — 6. Kaj ga je pripravilo,
da je začel v se iti? — 7. Kaj je sklenil v največi
sili? — 8. Kaj je počel oče, ko sina od daleč ugleda?
9. Kak se nam ima zdeti človek, ki svoje grehe serčno
obžaluje? — 10. Kaj je počel oče, viditi spet svojega
sina? — 11. Kaj je stareji sin djal? — 12. Kako ga
je oče okregal?

V tej priliki pomeni ljubeznivi oče Bog d, zgubljeni sin
grešnika,  stareji sin Jude,  ki so sami hotli Božjega kra¬
ljestva deležni biti. Cela pripovest nam kaže, kako usmiljen
je Bog do skesanih grešnikov.

Kakor oče skesanemu sinu, tako odpusti tudi Bog ske¬
sanemu grešniku. Ne zaverže ga, ampak ga milostljivo spet
sprejme.

Ali človek, ki hoče doseči Božjo milost, mora po pravici
obžalovati svoje grehe, mora ponižno in zaupno Boga milosti
prositi. Zakaj obupovati nad Božjo milostjo bil bi ravno tako
velik greh, kakor je pričakovati brez ponižnosti in skesanosti.
Po taki srečni skesanosti pride samo od sebe poboljšano
življenje. Da je zgubljeni sin živeti hotel, Jezus res ni na¬
ravnost povedal, ali to se razume lahko, ker je bil sin ske¬
san, in ker se je povernil.

Učite se pa tudi iz te pripovesti, kakšno hudo priraste iz
nepokorščine in zapravljivosti. Zapravljenega premoženja sin
nikdar več dobiti ni mogel.

Stareji sin bil je nevoljen. Lahko vidimo, da je včasih
še kak greh v našem sercu skrit, akoravno mislimo, da
smo pravični. Take grehe moramo poiskati in zatirati, če
hočemo Bogu dopadljivi biti.

Kakor Bogu odpušča nam,

Prizanašaj žalnikam.

78

36.

Usmiljenje in neusmiljenje.

Luk. 10.

Nekdo, učenik poslav, je hotel Jezusa skušati, ter
ga je prašal: „Mojsler! kaj mi je početi, da dosežem
večno življenje? 1 * Jezus je djal: »Kaj je zapisano v
postavah ? Kaj v postavah bereš ? 44  Uni pa je odgo¬
voril : »Ljubi Boga iz celega svojega serca, iz cele
svoje duše, iz vsih svojih moči in iz celega svojega
serca, bližnjega pa ljubi, kakor samega sebe/' — Jezus
je djal: »Prav si govoril. Stori tako in živel boš / 4
— Učenika je to zadelo, zakaj vedel je dozdaj za
postavo ali spolnoval je ni. Hotel se je toraj zago¬
varjati, rekoč: „Kdo pa je moj bližnji ? 44  (Menilje, da
vendar ne more vsakdo njegov bližnji biti).

In Jezus mu je djal.

»Potoval je mož iz Jeruzalema v Jeriho. Po poli
je zadel med razbojnike, kteri ga obropajo, ranijo in
na pol mertvega popuste, potem pa zbeže. Prigodi
se pa, da pride judovsk duhoven po poti, vidi ga in
gre memo. Tudi Levit (mož duhovnega stanu), pride
tje. Vidi na pol mertvega in gre ravno tako memo.
Na zadnje dojde popoten Samarijan. Ugleda ga in
usmiljen stopi do njega, mu vlije olja in vina v rane,
jih zaveže, ga posadi na svoje živinče, ga pelje v
bližnjo gostivnico in zanj poskerbi. Preden se odpravi,
še da kerčmarju dva denarja, rekoč : „Strezi mu. Kar
več izdaš, ti vse poplačam, kedar se vernem . 44

»Kteri tih treh 44  — praša zdaj Jezus, »je bil naj
bliži možu, ki je padel med razbojnike ? 44

»Samarijan, ki se ga je usmilil , 44  odgovori učenik.
Jezus pa pristavi: »Idi in stori ravno tako ! 44

79

Drugokrat je pripovedoval Jezus: „Nek kralj je
obrajtoval s svojimi hlapci. Eden mu je bil dolžen
10000 talentov (po 32000 gold.). Ni jih mogel
plačati, zato je prosil kralja, naj poterpi. Kralj se ga
usmili in mu dolg odpusti. Hlapec gre proč in sreča
drugega hlapca, ki mu je bil dolžen 100 desetakov.
Precej ga zagrabi za vrat, ga davi in reče : „Plačaj,
kar si mi dolžen !* Dolžnik pade ob kolena in ga milo
prosi za poterpljenje. Ali hlapec noče slišati in ga
verže v ječo, dokler da poplača svoj dolg. Drugi hlapci
so to vidili in jezni ga gredo tožit kralju. Kralj pre¬
cej pokliče terdega hlapca in pravi: „Hudobtiež! Ves
dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali bi se ne
bil mogel usmiliti hlapca, kakor sem se jaz tebe usmilil?*
In kralj se je razserdil in ga dal v ječo vreči, dokler
ni poplačan veliki dolg.* — „Tako* — pristavi Jezus
— „bo moj oče v nebesih z vami ravnal, če ne boste
bližnim iz serca odpuščali!*

1. Kaj imamo početi, da dosežemo večno življenje ? — 2.
Kako pripovest je pravil Jezus, ko ga učenik postav praša,
kdo daje  naš bližnji? — 3. Kdo je prišel po tisti poti,
kjer je na pol mertvi ležal ? — 4. Kaj sta storila duhoven
in levit? — 5. Ali je Samarijan tudi memo šel? Kaj je
storil? — 6. Kako je poskerbel za nesrečnega, ko je dalje
potoval ? — 7. Kak uk je pristavil Jezus ? — 8. Povejte
priliko od usmiljenega kralja in neusmiljenega hlapca? —
9. Koliko bil je hlapec kralju dolžen? — 10. Koliko velja
talent? — 11. Kaj je storil kralj, ko mu hlapec ni mogel
plačati in ko ga je usmiljenja prosil? — 12. Koga je
srečal hlapec, ko je šel od kralja? — 13. Koliko mu je
bil dolžen tovarš?— 14. Kaj jo počel, ko mu tovarš ni
mogel plačati? — 15. Kaj je kralj storil neusmiljenemu
hlapcu? — 16. Kako je Jezus to priliko razložil?

Iz prave ljubezni do Boga in bližnega se druge dolžnosti
rodijo. Vsaki je naš bližnji, ki je potreben naše pomoči. Ne
smemo ga še le izpraševati, kake vere da je. Judi so Sa¬
marijane čerteli in jih preganjali. Nesrečnik bil je Jud, in

80

vendar Samarijan ni porajtal na vero, na rod, na trud in za-
mudek, ni se bal, da bi g a ljudje obtožili, da je on sam Juda
ranil, vse to je premagalo človekoljubje.

Ne misli, da si že svojo dolžnost spolnil, če si nesrečniku
kaj dnarja vergel, tudi potruditi se moraš, da zanj kaj storiš.

Sam idi pomagat nesrečniku in ne boj se truda. Ali
tudi druge lahko naprosiš, naj gredo pomagat: ne smeš torej
reči, da ne vtegneš.

Prilika od kralja in hlapca nas uči, da naj nam bo sveta
dolžnost, odpuščati sovražnikom. Talenti pomenijo lahko naše
grehe pred Bogom, desetaki pa krivice, ki so nam jih drugi
storili. Ki ne odpušča, njega bo Bog sodil brez usmiljenja.
Vselej kliče božjo sodbo, kedar moli: „Odpusti nam naše dolge!'

Pomagaj bratu, če terpf,
Dolžnost to Jezus nas uči.

37.

Bogatin in siromak.

Jen, 4.

Drugokrat je pravil Jezus tole priliko: „Živel je
nek bogatin, ki se je oblačil v škerlat in tenčico; vsak
dan se je zidano gostil. Bil je pa tudi nek siromak,
Lazar,  ki je poln tvorov pred bogatinovimi durmi ležal.
Rad bi se bil nasitil s drobtinicami, ki so padale bo¬
gatinu z mize. Pa nihče mu jih ne da. Le psi ho¬
dijo k njemu in ližejo njegove tvore. In siromak je
umeri, angelji pa so ga nesli Abrahamu v naročje. —
Tudi bogatin umerje in pride v pekel. V strašnih mu¬
kah se kviško ozre in vidi Abrahama in v njegovem
naročju Lazarja. Glas zažene rekoč; „Oče Abraham !
usmili se me in pošlji Lazarja, naj pomaka perste v

81

vodo, in naj mi ohladi jezik, zakaj strašno terpim
tukaj v plamenu. Ali Abraham je dja! : „Moj sin 1
premisli, da si ti že v življenju dosti dobrega prejel,
Lazar pa ničesar, — zato zdaj ti terpiš, on pa se
veseli. Tudi je med nami preglobok prepad, da bi

mi tje in vi simkaj prišli. 46  — In bogatin pravi:

,,Prosim te torej, oče Abraham, pošlji vsaj Lazara
domu, kjer mi še živi pet bratov, ki vsi tako živijo,

kot sem jaz živel. Naj jim pove, kaj terpim, da ne
pridejo semkaj v strašno terp!jenje.“ — Abraham reče:
„Imajo Mozesa in preroke, le naj ubogajo. 44  Bogatin
pa odgovori: „Ah! oče Abraham, teh ne čujejo. Ali
če bi kdo mertvih k njim prišel, tedaj bi se spokorili. 44
— Abraham slednič pravi : „če Mozesa in prerokov
ne čujejo, bi tudi ne culi, ko bi kdo od smerti

ustal in jih svaril. 44

I, Kaj je pravil Jezus o bogatinovem življenju ? — 2. Kako
se je Lazarju godilo, dokler je na svetu živel? — 3.
Kako se je končalo njegovo terpljenje? — 4. Kakd se
mu je godilo po smerti ? — 5. Kaj je bogatina na unem
svetu zadelo? — 6. Česa je prosil Abrahama, ugle-
davši Lazarja v njegovem naročju? — 7. Zakaj mu
Abraham prošnje ni spolnil? — 8. Zakaj bi naj Abra¬
ham Lazarja k bogatinovim bratom poslal? — 9. Koga
imajo brati poslušati? — 10. Kaj je Abraham slednjič
djal?

Ta prilika nam kaže, kako pravično Bog povrača. Tukaj
bogatin zmirom vesel in v obilnosti živi, unkraj ga čaka
terpljenje. Užival je vsaki dan najboljše jedi, unkraj nima
ničesar. Kar drobtinice ni dajal siromakom, — in tam še
kaplje vode ne dobi za žejo. Kar vinarja ni dal, da bi bol¬
nika ozdravil bolečin, — zdaj sam lerpi neizrečeno. Taka je
božja pravičnost, taka nesreča je bogastvo, če dobrot ne
deliš.

Kakd lepo pa se vse siromaku plačuje! Nobeden se ni
menil zanj, psi so mu lizali rane — zdaj sedi med angelji.
Tukaj je ležal na cesti pred bogatinovo hišo, tam počiva v

Zgodi)« ar, pisma. Nori zakon. 0

82

Abrahamovem naročju. Tukaj bil je zaničevan, tam ga ča¬
stijo očaki kot svojega brata, — mesto bolečin ga obdaja

svitloba. — Tako je vse terpljenje tukaj še majhno proti pla¬
čilu, ki božjih otrok unkraj čaka.

38.

Pametne in nespametne device.

Mat. 25.

„V nebeškem kraljestvu se bo kdaj godilo 44 , —
je djal Jezus — „kakor se je godilo desetim devicam,
ki so vzele svetilnice, da bi šle ženinu naproti. Pet
jih je bilo pametnih, pet pa neumnih. Nespametne
sicer prinese svetilnice, olja pa ne; pametne pa vza¬
mejo s svetilnicami tudi olja sebo. Ko ženina dolgo
ni bilo, so vse podremale in zaspale. O polnoči jih
zbudi klic: „Glejle, ženin pride, pojte mu naproti l 44
In vse urno ustanejo in prižgejo luči. Nespametne
pravijo pametnim : „Dajte nam vendar svojega olja;
naše svetilnice ugašajo . 44  Pametne pa jim odgovore:
„Ne, ne, lega ne moremo storiti, še nam bi ga
zmanjkati utegnilo, pojte h kakemu oljarju in kupite
si ga . 44  — Ko so šle kupovat, pride ženin. Kolikor
jih je bilo pripravljenih, gredo ž njim v hišo na
gostijo in duri se zapro. Pozneje pa pridejo une
device in pravijo : „Gospod! odpri, odpri nam ! 44  Ali
ženin se oglasi: „Resnično vam povem, ne poznam
vas. „čujte torej, zakaj ne veste ne dneva, ne ure . 44

i. Koliko devicam je prinesel Jezus nebeško kraljestvo? —
2. V čem so se razločile device? — 3. Kaj so nespa¬
metne, kaj so pametne device počele? — 4. Kaj se je
zgodilo, ko ženina ni bilo precej ? — 5. Kakf) se je

83

godilo nespametnim, ko je ženin prišel? — 6. Kakd pa¬
metnim zato, ker so pridno cule? — 7. Kako je ženin

nespametne odpravil, ko so prišle z nakupljenim oljem?

Pametne device so podoba pridnih kristjanov, ki se na
drugi prihod Jezusa dobro pripravljajo z dobrimi deli in s
spolnovanjem svojih dolžnosti. Oni pojdejo v večno življenje.
— Nespametne device pa so podoba malopridnih kristjanov,
ki ne pojdejo v večno življenje.

Prilika nas uči, da imamo spolno vali svoje dolžnosti in
da imamo čuti. Nespametnim devicam so posebno podobni:

1. Tisti, ki se dobre kažejo, pa niso. Vera zvunajna
brez znotrajne je lepa svetilnica brez olja.

2. Tisti, ki pokoro odlagajo od dneva do dneva, ki
hočejo tamkaj še le zaslužiti, kjer zaslužka ni.

3. Tisti, ki se zanašajo na prošnje svetnikov in du¬
hovnega, kterega na smertno posteljo pokličejo. Menijo, da
bodo olja zastonj dobili, kot nespametne device.

Ali čednost se le pridobi po mnogem trudu in terp-
ljenju. Duhovni nam le pot do nje kažejo. Svetniki pa
bodo grešnikom veseli odgovorili kot pametne device: „Idite
in kupite si ga sami: ^Grešnikom se bo godilo, kot nespa¬
metnim devicam: Gospod jih ne bo poznal, večno jim bo nebo
zaperto.

Kar grajaš drugim, vari se storiti;

To bi se reklo sebe samega tožiti.

39.

Nekoliko drugih podučnih prigodb.

Mat. 17. Luk, 9, 10.

Ko je Jezus s svojimi učenci spet bil v Kafar-
nautnu, prideta neki dan k Petru dva moža, ki sta
poberala davek za judovski tempelj, rekoč: Ali vaš
učenik ne plačuje tempeljnine?“ „Pač!“ — odgovori

84

Peter in gre berž Jezusu pravit. Jezus pa mu pre¬
vzame besedo, rekoč: „Peter! kaj misliš, pri kom
poberajo posvetni kralji davke, — pri svojih sinovih
ali pri ljudeh?“ — „Pri ljudeh 44  — odgovori Peter.
Jezus pravi: „Sinovi so torej brez davka! Ali da

jih ne pohujšnmo, idi k jezeru, verzi ternik v vodo,

vzemi pervo ribo, ki jo ujameš, odpri ji usta in našel

boš srebern denar, ki dvakrat toliko velja, kot znese
tempeljski davek. Vzemi ta denar, in ga za me in
za sč plačaj.“ — Peter je tako storil, je našel denar,
ter ga nese pobiračem.

Nekega dne je potoval Jezus spet v Jeruzalem.
Pot ga pelje skoz Samarijo. Razpošlje nekoliko to-

varšev, naj mu v kaki Samarijski vasi ostaje prisker-
bijo. Samarijani pa so bili jezni, če je kdo v Jeru¬
zalemski tempelj šel, mesto da bi v njihovem Boga

molil; torej ne dajo Jezusu prenočišča. Zategavoljo
sta bila Jezusova učenca Jakob in Janez nevoljna in
sta djala: „Gospod! ali hočeš, naj plamen z nebes
nanje pokličeva, da’ jih pokonča?“ Jezus pa ju okrega,
rekoč: „Ne vesta, da vama je kaj takega hud duh
vdihnil, človekov Sin ni prišel ljudi morit in po-

končevat, temuč prišel je, jih rešit in izveličat.“

Ko Jezus dalje potuje, pride v terg Betanijo,
kjer ga žena, po imenu Marta,  v svoji hiši po¬

gosti. Imela je sestro Marijo.  Marija se vsede k
Jezusovim nogam,  ter ga pridno posluša. Marta pa

se trudi in trudi, da mu postreže. Stopi pred Jezusa,
in mu reče: „Gospod ! ali je to prav, da moja sestra
vse delo meni prepušča? Reci ji vendar, naj mi po-
maga.“ — Jezus pa odgovori: „Marta, Marta! veliko
skerbi in opravka si daješ; le eno je potrebno. Marija
si je izvolila naj boljši del, kteri jej ne bo odvzet.“

1. Kako je prišlo, da je Jezus tempeljski davek plačal? —
2. Kje je dobil denar? — 3. Kdaj so hteli učenci pla¬
men z nebes priklicati? — 4. Kaj je Jezus djal? — 5.

85

Ktera žena je Jezusa pogostila v Betaniji? — 6. Kako
je bilo imč Martini sestri? Kaj je počela Marija? —
7. Kaj je opravljala Marta? — 8. Kaj je Jezus djal
Marti, kteri ni bilo prav, da ji Marija ni pomagala? —
9. Kdo si je boljši del izvolil ?

Jezus je davek plačal: to nas uči, da imamo radi davka
plačevati, da naj še rajši Yeč damo, kakor smo prav za prav
dolžni.

Učenci so neprijazne Samarijane z ognjem z nebes ka¬
znovati hteli. To Jezusu ni bilo všeč. Pridnost, ki drugim
škoduje, ni od Boga. Z ognjem in mečem si Jezus učencov
ne išče. Z ljubeznijo in poterpežljivostjo si išči pridobiti
serca. Jezus le reši, ne pogubuje.

Le eno je potrebno: slišati božjo besedo in jo spolno-
vati. Kdor Jezusa serčno ljubi, kdor njegove besede čuje in
po njih živi, ta si je naj boljši del izvolil.

Perva tvoja skerb naj bo,

Da živiš pobožno in lepo.

40.

Obuditev Lazarjeva.

Jan. 12.

Lazar, ki je s svojima sestrama Marijo in Marto
v Betaniji živel, je hudo zbolel. Sestri pošljete posla
k Jezusu in mu sporočite: „Gospod! on, ki ga ljubiš,
je bolan ! <{  Ko je Jezus to slišal, je djal: „Ta bo¬
lezen ni k smerti, ampak k časti božjega sina, da
bo po nji Sin božji poveličan.“ Ako ravno je Jezus
vse tri, brata in sestre, rad imel, se je vendar še dva
dni zamudil tam,  kjer je ravno bil. Potem je šel
v Judčjo. Po poti je djal svojim učencom: „Lazar,
naš prijatelj, mertev spi; grem torej, da ga zbudim.

86

Ko Jezus v Betanijo pride, je Lazarjevo truplo
že štiri dni v grobu ležalo. Ko Marta zasliši, da Jezus
gre, mu hiti naproti, rekoč: „Gospod! ako bi bil ti
pred tukaj, bi brat ne bil umeri. Pa tudi zdaj vem,
da ti Bog da, česar ga prosiš . 44  — Jezus jej reče:
„Tvoj brat bo ustal . 44  Blarla odgovori: „Vem, da bo
ustal sodni dan , ko bomo vsi ustali . 44  Jezus reče:
„Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v me veruje,
ne bo umeri vekomaj. Ali veruješ vse to? Marta
odgovori: „Gospod! verujem, da si Kristus, Sin živega
Boga, ki je prišel na ta svet . 44

Jezus pa ni hotel v terg iti. Torej gre Marta
domti in pravi svoji sestri: „Učenik je tu in pošlje po
tebe . 44  Precej sestra vstane in gre k Jezusu; tudi drugi
ljudje gredo za njo, rekoč: ,.Gre na grob jokat se . 44
Ko Marija k Jezusu pride, se mu precej k nogam
verze, in reče: „Gospod, ko bi bil ti pri nas bil, brat
bi nam ne bil umeri . 44

Ko je Jezus vidil, da se joče in vsi Judi ž njo,
se mu je zlo užalilo. Ginjen pravi: „Kam ste ga po¬
ložili ? 44  Odgovorijo mu: „Gospod! pridi in poglej , 44
Jezus je bil tako ginjen , da se je sam jokati začel.
Še bolj žalosten je prišel do groba. Grob je bila jama
v skalo. Jezus pravi: „Spravite kamen v kraj . 44  In
Marta klikne: „Gospod! truplo že diši, je že štiri dni
v grobu .* 4  Jezus pa reče : „Ali ti nisem pravil, če
boš verovala, boš gledala božjo slavo? — In odmak¬
nejo kamen. Zdaj pogleda Jezus proti nebesom in
glasno reče: „Lazar, pridi iz groba ! 44  In precej stopi
merlič iz groba, zavit v mertvaško obleko in lice za¬
krito s mertvaško ruto. Jezus pa zapove : „Snemite
mu to obleko in pustite ga . 44

1. Kdo je bil Lazar? — 2. Kje je bil doma? — 3. Zakaj
ste Marija in Marta Jezusu sporočile, da je Lazar bo¬
lan? Kaj ste upale od Jezusa? — 4. Kako dolgo se je
Jezus navlašč mudil? — 5. Kako dolgo je Lazar že v

87

grobu ležal? — 6. Kako ste sestri Jezusa sprejele? —
7. Kaj je Jezus Marti djal ? — 8. Na kako besedo je
inerlič ustal ?

Jezus se imenuje ustajenje, življenje, t. j. po njem bodo
inerliči ustali in živeli. Vsakdo, ki živi in veruje, nikdar ne
bo umeri." (Telesna sinert k drugemu večnemu življenju pelje.)
— O slava božja! Kot Lazar, bomo tudi mi kdaj vstali,
kedar pride sodni dan: vstali bomo v večno življenje ali v
večno pogubljenje, če smo bili pridni ali hudobni.

Gospod, enkrat tvoj glas
Iz grobov nas zbudi,

Zato naj groba, smerti
Se človek ne boji.

41.

Jezus od Marije maziljen.

Jan, 12.

Mnogo Judov, ki so vidili ta čudež, je verovalo
na Jezusa. Nekaj pa jih je šlo in to povedalo Farizejem.
Tedaj ga viša sodnija sklene umoriti. Jezus se je tedaj
do Izraelskih mej umaknil. Šest dni pred veliko nočjo
je prišel spet v Betanijo, je stanoval pri Simonu, kte-
rega je bil nekdaj ozdravil gob in je bil pri veseli
gostiji. Tudi Lazar je bil zraven in Marta je stregla.
Marija pa prinese samočistega mazila, maže ž njim Je¬
zusove noge, jih otira s svojimi lasmi in na zadnje
izlije učeniku vso dišavo po glavi. Juda in nekteri
drugi učenci pa so djali: „čeinu ta potrata? Lahko bi
se bilo to mazilo prodalo za 300 denarov (desetic)
in se razdelilo med uboge.“ In godernjali so. Jezus
pa, ki jim je v serce vidil, je djal: „Ne grajajte

88

je. Dobro delo je nad men<5 storila, pomazilila me je
— brez da bi vedila — za moj pogreb. Ubogih imate
zmirom dosti, mene pa ne boste zmirom imeli. 44
„Da! 44  — je pristavil — „kjerkoIi se bo oznanovalo
to evangelje, povsod se bo tudi pravilo v njen spo¬
min, kar je nad meno storila. 44

\.  Kaj je opravilo Lazarjevo obujenje pri nekterih Judih?
— 2. Kaj so sklenili farizeji in viša sodnija, ko so
zvedili ta čudež? — 3. Kain je torej Jezus šel? — 4.
Kdaj je Jezus spet v Betanijo prišel? — 5. Kdo ga je
tam povabil? — 6. Kaj je počela Marija pri mizi? —
7. Kaj so djali učenci zavolj maziljenja? — 8. Kaj jim
je Jezus rekel?

Marija je, brez da bi bila vedila, Jezusu zadnjo čast
skazala. Človek je včasih grobu bliže, kakor se mu zdi. Če
se tedaj ne morete pripraviti, komu kaj dobrega storiti, le
pomislite, vsaj je morebiti zadnja dobrota, ki mu jo storim.
Ta misel vas bo 6 omečila. Gerdd je dobrote, ki jih kak drug dela,
krivo soditi in jih ne častiti, kakor zaslužijo.

Ako si skop in zavidljiv,

Boš sam svoje nesreče kriv.

V. Priprava za terpljenje in
smeri Jezusovo.

42.

Jezusova častita ježa v Jeruzalem.

Mat. 22. Mark. 11. Luk, 19. Jan, 12.

Drugi dan po maziljenju (pervo nadeljo velikega
tedna), ko je bil Jezus na gori Jeruzalemski — pri
Betfagi blizo oljske gore — je obstal in je djal dvema
učencoma: „Idita v uni le terg, ki se pred vama širi.
Precej pri vhodu najdeta oslico privezano in poleg
nje žrebe, ki ga še nikdo ni jezdil; odvežita in pripe¬
ljita mi ga. če vaju kdo popraša, čemu ga odvezujeta,
le recita : Gospodu ga je treba, in pustili vama ga
bodo.“ Učenca gresta in vse tako najdeta, kakor je
Jezus djal. Pripeljeta oslico in oslička, ga pregerneta
s svojo obleko in Jezusa zgorej posadita. To se je
zgodilo, da se spolni, kar je prerok Caharija preroko¬
val: „Veselite se, Jeruzalemski prebivavci! zakaj vaš
kralj in Odrešenik skorej pride, in prišel bo ubog in
sedd na žrebetu oslice tovorivke!“ Vsi učenci in mnogo
ljudi iz bližnjih in daljnih krajev je spremljalo Jezusa.
Nekteri so svoje oblačila po poti razgrinjali, drugi so
sekali veje in so polresali ceste. Tudi iz Jeruzalema

90

je mnogo ljudf z oljkami naproti privrelo. Učenci in
ljudstyo — predej in zadej — bilo je veselo in je
veselja vriskalo zavolj čudežev, ki jih je bil delal.
Radostno so peli: Hozana! Blagor mu, sinu Davi¬
dovemu, od Boga poslanemu kralju Izraelskemu! Po-
češcen bodi kralj, ki pride v imenu Gospodovem!
Čast bodi naj višemu!“ Nekterim Farizejem se je mer-
zelo, da je vse tako klicalo in Jezusa častilo. Djali
so mu toraj : „Mojster, reci vendar učencom, naj ne
vpijejo tako . 44  Jezus pa jim odgovori': „Gotovo vam
povem, če ti molče, bo kamenje govorilo. In molčd
je dalje jezdil. Na levo, na desno se mu je pela
hvala.

Ko Jezus verh gore prijezdi in mesto pred
sebo ugleda, se milo razjoče in reče: „Jeruzalem
mesto, oh, da bi vendar spoznalo, kaj je k tvoji sreči!
Pa skrito je tvojim očem. Prišel bo dan, ko te bodo
sovražniki zajeli in od vseh strani stiskali, tvoje otroke
mandrali in te do čista razvalili, da ne bo kamen
na kamnu ostal, ker nočeš spoznati časa svojega
obiskanja . 44  In ko je to govoril, je milo jokal.

Tako je Jezus, kot Mesija, jezdil v Jeruzalem.
Celo mesto je bilo po koncu. Vsi so prašali: „Kaj je
to? Kdo je ta ? 44  Ljudstvo pa je klicalo in odgovarjalo:
„Jezus je, prerok Nacarenski iz Galileje . 44  Jezus gre
s potoma v tempelj. Z nevoljo ugleda v svetem hramu
nesveto derhal menjačev in barantačev. Kakor pred
tremi leti, jih tudi danas spodi iz svetišča, rekoč:
„Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo tolovajsko
jamo naredili . 44  — Tedaj pristopijo bolniki, slepci in
kruljevi in vse je ozdravil.

To so vidili otroci, ki so krog njega rojili, in
so veseli ukali. Dečki in dekleta so vpili: „Bodi
češčen sin Davidov ! 44  To je Farizeje še bolj razjezilo:
kregali so otroke in so djali Jezusu: „Ali jih ne
slišiš, kako vpijejo: reci jim vendar, naj molčijo . 44

91

Jezus pa jim odgovori: „Ali še niste brali: Iz ust
otrok in dojencov sem sebi hvalo pripravil!“

1. Kdaj je Jezus šel v Jeruzalem? — 2. Zakaj je jezdil
na osličku? — 3. Kakd se je ljudstvo obnašalo? —4,
Zakaj je Jezusu užalilo, ko je ugledal Jeruzalem? —5.
Kaj je prerokoval? — 6. Kam je šel najpred v mestu?

— 7. Kaj je storil v tempeljnu? — 8. Kako se je v
mestu godilo?—9. Kaj so počeli otroci, viditi čudeže?

— 10- Kdo se je jezil nad hvalo Jezusovo? — 11.
Kako je Jezus zavidne pismarje in farizeje okregal? —
Glej! kako se zveličarju dopade, če ga očitno hvališ.

Zato hvali ga povsod s sercom in z ustmi.

Jeruzalemsko mesto bilo je nesrečno, ker ni porajtalo
na čas svoje pokore in milosti. Nesrečen bo vsaki grešnik,
ki se ne spokori in ne mara za milost. Torej se vselej pre¬
cej spokori.

Jezus objokuje prihodno osodo Jeruzalemskega mesta.
Tako naj tudi mi omilujemo vsakega, če je ravno po pravici
nesrečen.

Časti Jezusa vse žive dni,

Pa boš srečen v večnosti.

43.

Jezusovo naj imenitniše prerokovanje.

Mat, 25.

Zadnji teden pred svojo stnerljo je Gospod po¬
sebno pridno učil in mnogo ljudstva ozdravil. Vsak
večer je zapustil s svojimi učenci Betansko mesto,
zjutraj zgodaj pa je spet prišel v tempelj,

Nekega dne, ko je Jezus ob sončnem zahodu
spet iz tempeljna šel, so bili učenci okoli njega

92

zbrani pred mestom in so tempeljna prelepo poslopje
občudovali. Eden izmed njih pa reče : ..Mojster! po¬
glej vendar, kakšno kamenje, kakšno zidovje!“ Jezus
se ozre in pravi: „Ali vidite vse to? Resnično vam
povem, strašne kazni še bodo zadele to mesto. So¬
vražniki ga bodo obdali in vse bodo razdjali, da ne
ostane kamen na kamnu.

To učencom ni šlo v glavo, da bi Bog ta lepi
tempelj razdjati pripustil. Radi bi še bili več slišali
o tem žalostnem prerokovanju. Ko tedaj pridejo na
oljsko goro , se vsede Jezus in učenci posedejo krog
njega. Od tod se je ravno vidilo mesto in tempelj.
Tu ga Peter in še nekteri drugi prasajo: ,,Mojster,
povej nam vendar, kdaj se bo vse to zgodilo in kdaj
bo konec sveta?“

Slovesno odgovori Jezus:

I. „Kjer je mertvo truplo, ondi se zbirajo orli.
Slišali boste od vojsk in puntov, zemlja se bo potre-
sala, lakota in hude bolezni bodo se širile po mnogih
krajih, na nebu pa se bodo kazale strašivne znamnja,
Ali vse to je le začetek nadlog.“

„Preden se to zgodi, bodo z rokami po vas
segali, vas zavoljo mene preganjali in v ječe metali.
Pa nikar ne skerbite: brez volje vašega očeta v ne¬
besih ne pade ne las z vaše glave. Po stanovitni
poterpežljivosti boste rešili svojo dušo.“

„Ko hudobija preseže, bo ljubezen omerznila.
Nadloge bodo take, da jih še ni bilo takih od začetka
sveta in jih ne bo več.“

„Varite se, da vas kdo ne zapelje. Mnogo jih
bo, ki bodo z mojim imenom slepili in čudeže delali,
da bi clo izvoljene zapeljali, ko bi bilo mogoče/*

„če kdaj vidite Jeruzalem, obdan z vojskami, ve¬
dite, konec se mu bliža. Kdor bo tedaj v Judeji, naj
beži v gore in kdor bo na polju, naj ne hodi še

93

le v mesto po svojo obleko... zakaj to so dnevi kaz-
novavne pravice- 4 '

„Mnogo jih bo padlo po meču, mnogo jih bo
vjetih in raztrošenih med vse ljudstva, in v Jeruzalemu
bodo divjali ajdi, dokler ne pride od Boga odločeni
čas rešitve . 44

II. ,,Ali 44  — prerokuje Jezus dalje — ,,kmnlo
po dnevih teh nadlog in kedar bo evangeije od božjega
kraljestva vsim narodom na zemlji oznanjeno, — bo
prišel konec. Sonce bo otamnelo, luna ne bo več
svetila. Zvezde bodo padale z neba in nebne moči
se bodo majale. Na zemlji bo grozna stiska zavolj
hudega šumenja morja in valov, in ljudje bodo koper-
neli strahu pričakovaje to, kar ima priti čez svet . 44

„Tedaj se bo prikazalo znamnje človekovega Sina
na nebu. Vsi narodi na zemlji bodo kričali in Sina
človekovega vidili priti na nebu v oblakih z veliko
močjo in oblastjo, z veličastvom in slavo."

„In on bo razposlal svoje angelje s trobentami in
oni bodo zbrali njegove izvoljene od vsih štirih vetrov
od konca do konca neba . 44

„Kedar se pa to goditi začne, povzdignite svoje
oči, zakaj vaše rešenje se bliža . 44

„Nebo in zemlja bosta prešla, ali moje besede
ne bodo prešle. Dneva pa in ure, kedaj bo to, nihče
ne ve, tudi angelji v nebesih ne, ampak oče sam.
Torej čujte in molite . 44

„Kedar pride človekov Sin v svoji svitlosti, tedaj
bo sedel na sedežu svoje veličasti in pred njim bodo
zbrane vse ljudstva zemlje, on pa jih bo razdelil,
kakor pastir ovce deli od kozlov, in ovce postavi
na desnico, kozle pa na levico . 44

„Na to poreče kralj pravičnim na desnici: „Pri-
dite, preljubi mojega očeta! iu prejmite kraljestvo,
ktero Vam je pripravljeno od začetka syeld. Lačen
sem bil in ste mi dali jesti. Žejen sera bil in napojili

94

ste me. Tujec sem bil in sprejeli ste me. Bil
sem nag in oblekli ste me. Bolan sem bil in ste
mi postregli. Jetnik sem bil in ste me obiskali.
Sterme poreko pravični: Gospod! kdaj smo le lačnega
nasitili ali žejnega napojili? Kdaj smo te nagega
oblekli in te tujca sprejeli ? Kdaj smo ti bolniku
postregli in te jetnika obiskali? — Gospod pa jim
bo odgovoril: Resnično vam povem, kar ste storili
naj manjšemu mojih bratov, to ste meni storili . 44

„Potem bo djal unim na levici: „Poberite se

spred mene, vi prekleti, v večni ogenj, ki je pri¬
pravljen za hudiča in vsim njegovim. Sem bil lačen
in mi niste dali jesti. Žejalo me je in mi niste
dali piti. Bil sem tujec in me niste sprejeli.
Bil sem nag in me niste oblekli. Bil sem bolan in
jetnik in me niste obiskali. — Oni pa bodo odgo¬
vorili, rekoč: Gospod! kdaj smo te vidili lačnega,

žejnega ali tujca, nagega, bolnega in vjetega, in ti
nismo postregli ? — On pa jim bo odgovoril : Res¬
nično vam povem, kar niste storili naj manjšemu
tih le, tudi meni niste storili .' 4  — In šli bodo v večno
terpljenje, pravični pa v večno življenje . 44

1. Kje je živel Jezus zadnje dni pred svojim terpljenjem?
— 2. Kam je hodil vsak večer? — 3. Kaj je prero¬
koval od Jeruzalema? — 4. Kake znamnja se bodo
prikazale, preden bo razdjano? — 5. Kako se bo pred
še učencom godilo? — 6. Kako popisuje Jezus konec
sveta? — 7. Kak bo prišel tedaj človekov Sin? — 8.
Kaj bo storil o prihodu? — 9. Kaj bo djal onim na
desnici? — 10. Kako se bo pri njegovih besedah pra¬
vičnim zdelo? — 11. Kaj bo djal onim na levici? —
12. Kako se bodo ti izgovarjali? — 13. Kako jim bo
Jezus odgovoril? — 14. Kaj se bo potem pravičnim in
15. Kaj hudobnim zgodilo?

Kar je Jezus na oljski gori od Jeruzalema pravil, se je
štirdeset let pozneje natanko spolnilo. Kar je prerokoval od
konca sveta, se bo ravno tako natanko zgodilo. Jezus bo

95

prišel sodni dan v svoji veličasti in bo sodil ljudi in jim po-
vračal po njihovih delih.

Učite se, ljubi moji, iz tega: 1. da bo Jezus vse, kar
bližnjemu storimo, tako cenil, kot bi bili njemu samemu sto¬
rili; 2. da pohlevno človekoljubje in usmiljenje do bližnjega
pred njimi mnogo velja; 3. da je le tisti pravičen, ki se ne
baha s svojimi čednostmi; 4. da je tudi velik greh, če kaj
dobrega opustimo.

Prazni izgovori, s kterimi se bo grešnik opravičevati
skušal, ne bodo nič veljali pred božjo sodbo.

Nič ni tako skrito,

Vse bo kdaj očito.

44.

Zadnja večerja.

Mat. 26. Mark. 14, Luk. 22.

Cas Jezusove sraerti se je zmirom bolj bližal.
On je to vidil in je to tudi svojim učencom večkrat
prerokoval.

Prišel je pervi dan velikonočnega praznika, ko
se je imelo velikonočno jagnje zaklati. Jezus po¬
kliče Petra in Janeza in jima pravi: Pojdita v mesto.
Po poti vaju bo srečal mož z verčem, idita za njim
v hišo, kamor bo on šel, in recita gospodarju, da
hočem velikonočno jagnje v njegovi hiši jesti, —
in pokazal vam bo veliko izbo, — tam vse pripravita/ 4
— Gresta in najdeta vse, kar jima je pravil, in pri¬
pravita velikonočno jagnje.

Proti večeru Jezus s svojimi učenci sam pride.
Bila je svitla izba, na sredi pogernjena miza, in na
njej velikonočno jagnje, opresni kruhi in vino.

96

Jezus sede za mizo in dvanajst učencov ž njim.
Ljubeznjivo pogleda vse zapored in jim reče: „Serčno,
serčno sem želel, z vami to velikonočno jagnje jesti,
preden terpim. Odsihmal ga ne bom več jedel z
vami, preden se ne spolni vse v božjem kraljestvu . 44
— Vzame kelih z vinom, moli in se zahvali in ga
da učencom okrog.

Po obedu ustane Jezus iz za mize, sleče svojo
poverhnje oblačilo, se s pertom opaše, vlije vode v
medenico in umije svojim učencom noge. Vsi so
molčali, le Peter pravi: „Gospod! zmiraj mi ti ne
boš nog umival . 44  — Jesus odgovori: „Ce te ne umi¬
jem, ne boš mene deležen . 44  Potem pa pravi Peter :
„Tedaj, Gospod! mi ne umivaj le nog, ampak tudi roke
in glavo . 44  — Jezus reče: „Dosti je, da vam le noge
umijem : Cisti ste sicer, pa ne vsi . 44

Ko jim je Jezus noge umil, se spet vsede za mizo
rekoč: „Ali veste, kaj sem vam zdaj storil ? Pravite
mi mojster in gospod, in prav imate, zakaj jaz sem ta.
Če sem tedaj jaz vaš gospod in mojster vam noge
umival, umivajte si jih tudi vi eden druzemu. Dal
sem vam izgled, da storite tako, kakor sam jaz. Hla¬
pec ni čez gospoda. Ker to veste, boste zveličani,
če to storite . 44  Ko je to in še mnogo druzega pravil,
je postal zlo žalosten in je djal: „Resnično, resnično
vam povem, vas eden me bo izdal . 44  Učenci se teh
besed zelo ustrašijo in se spogledujejo, koga da meni.
Zaporedoma uprašujejo Jezusa: „Gospod! ali sem jaz ? 44
Le Juda molči' in se ne gane. Jezus še ni hotel ime¬
novati svojega izdajavca, le posvariti ga hoče ; torej
ponovi svoje besede in reče glasneje: „Vas dvanajstih
eden, ki z meno v eno skledo pomaka, me bo izdal,
človekov sin gre naproti osodi, ki mu je namenjena;
ali gorje tistemu, ki ga bo izdal. Bolje bi mu bilo,
da bi rojen ne bil . 44

97

Učence začne še bolj skerbeti. Zdaj migne Peter
Janezu, ki je tik Jezusa sedel, naj Jezusa praša, kte-
rega izmed njih da misli? In Janez tiho Jezusu pravi:
„Gospod, kdo pa je ?“ Jezus tiho odgovori: „On je,
komur pomaknem ta grižlej in mu ga podam . 44  In po¬
moči grižlej in ga da Judežu Iškarjotu.

Vsaj ta ljubezen, da mu Jezus, tako rekoč, iz
svojih ust kruha odlomi, bi vendar mogla Judeža ome¬
čiti, da bi se skesal in ne izdal svojega prijatla in
dobrotnika! Ali Judež vzame kruh in se dela nedolž¬
nega, kakor so uni bili nedolžni, ter vpraša po hinav¬
sko : „Gospod, ali sem jaz ? 44

Jezus, da ga še zadnjič in ostro posvari, mu na¬
ravnost pravi, pa da drugi ne slišijo : „Ti si ! 44

Judež zdaj vidi, da mu ne pomaga več vsa hinav¬
ščina, in da je ves znan. Pa tudi to ga ne gane, da
bi se skesal pregrehe, ki jo je v sercu sklenil. Terdo-
yraten ostane v svojem sklepu. Ko Jezus vidi, da
vse opominovanje nič ne zda, mu zadnjič pravi: „Tako
pa stori, kar misliš, in ne obotavljaj se. Bog ne mora
človeka s silo k dobremu. Smert in življenje postavi
pred njega, da si izvoli. Vsak človek nosi v roči
svoje življenje in on sam je kriv, če se mu zgubi . 44

Nobeden pa ni vedel razun Janeza, zakaj Je¬
zus tako govori k Judežu. Nekteri so mislili (ker je
Judež denarje hranil), da ga Jezus opominja, naj gre
nekaj nakupovat, kar bi jim še manjkalo za praznik,
ali pa naj kaj ubogim podeli.

Judež pa ustane in gre proč. Bila je pa že terda
noč. čudno ginjen Jezus nekoliko časa molči. Potem
vzame kruh, ki je bil na mizi, povzdigne oči proti
nebesom, zahvali Očeta, razlomi kruh na kosce in ga
da aposteljnom, rekoč: „Nate, vzemite in jejte !■ To je
moje telo, ki bo za vas dano . 44

Ravno tako vzame kelih, se zahvali in ga podd
aposteljnom, rekoč: „Nate, vzemite in pijte vsi iz

Zgodbe #v, piama. Novi Bakon, ^

98

njega, to je moja kri, kri novega zakona, ktera se
bo za vas in za mnogo drugih prelila v odpuščenje
grehov. — To storite v moj spomin ! 44

Milo milo je djal potem Jezus: „0 ljubi moji
učenci! Le malo časa še sem pri vas. Pojdem in
vi ne morete zdaj že z meno. 44  Peter odgovori; „Za¬
kaj pa ne? Življenje pustim zate. 44  Jezus mu pa reče:
„Peler ! gotovo gotovo ti povem, preden to noč pe¬
telin dvakrat zapoje, me boš trikrat zatajil in vsi me
boste zapustili. 44

Žalostni ga vsi pogledajo. On jim pravi: „Nikar
naj vam serce ne upada. Ce v Boga zaupate, tudi v
me zaupajte. V hiši mojega Očeta je mnogo prebi¬
vališč; grem vam kraja pripravljat. Ce Yam pa kraj
pripravim, spet pridem in vas vzamem sebo, da bote
tudi vi tam, kjer sem jaz. Jaz sem pot, resnica in
življenje. 44

„Resnično, resnično vam povem, kar boste očeta
prosili v mojem imenu, vse vam bo dal. Prosil bom
očeta, in poslal vam bo pomočnika in poterdnika, sve¬
tega Duha. Ta bo ostal pri vas in vas bo vse učil.
Ne zapustim vas sirot. 44

„če me ljubite, spolnujte moje zapovedi. Kdor
mene ljubi, njega bo ljubil tudi moj oče in jaz; razodel
se mu bom. Cio sama bova prišla k njemu in bova
stanovala v njem. 44

„Vendar — ne morem več veliko z vami go¬
voriti. Oblast tega sveta se bliža, da si ravno nič
nima pri meni. Pa da svet spozna, da očeta ljubim
in tako ravnam, kakor mi je oče zapovedal — vstanite
in pojdimo dalje odtod. 44

Jezus ustane. Peli so po navadi hvalne pesmi in
Jezus gre s svojimi učenci proti oljski gori.

Zunaj mestnih vrat začne Jezus spet učili. „Jaz
sem 44 , — je djal, — „vinska terta in vi ste mladike,
moj oče pa je vinograd. Brez mene ničesar ne mo-

99

rete. Kdor v meni ostane, in jaz v njem, ta obrodi
obilo sadu. Kdor pa v meni ne ostane, povene kot
odlomljena mladika . 44

„To je moja zapoved: „Ljubite se med sebo, kot
sem jaz vas ljubil! če vas svet sovraži, si mislite, da
je tudi mene sovražil. Mnogo boste imeli terpeti, ali
bodite terdni! Jaz sem premagal svet, tudi vi ga boste
premagali , 44

Zdaj Jezus v sredi svojih učencov v tihi noči ob
potoku Cedronu obstane, oči v nebo oberne in moli:
„Oče! prišla je ura! Dodelal sem delo, ktero si mi
naložil. Poveličaj me zdaj, kakor sem jaz tebe na
zemlji poveličal! To je večno življenje, da ljudje
spoznajo tebe, samega pravega Boga in njega, kterega
si poslal — Jezusa Kristusa . 44

„Oznanil sem te jim , in zdaj spoznavajo tebe in
mene. Oče najsvetejši! Prosim, vari jih hudega, da
ostanejo eno, kakor sva midva le eno! Posveti jih z
resnico. Jaz sam se za nje darujem, da se tudi oni
prav posvetijo . 44

„Pa ne le zanje, ampak za vse tiste prosim, ki
bodo v poznejših časih po njih besedi v me verovali.
Daj, naj bodo vsi edini, tako edini z nama, kot si
oče z meno in jaz s tebo ! 44

„Oče, moja želja je, da bodo vsi, ktere si mi
izročil, tam, kjer sem jaz, da bodo vidili moje veli¬
častvo ! 44

Ko je Jezus tako odmolil, gre črez potok Cedron
proti oljski gori. —

1. Ali je Jezus vedil, da se začne njegovo terpljenje? —
2. Kaj je storil Jezus na dan opresnih kruhov? — 3.
Kje sta morala Peter in Janez velikonočno jagnje pri¬
praviti? — 4. Kaj je Jezus pri zadnji večerji govoril?
— 5. Zakaj jim je noge umival? — 6. Kaj so djali
učenci, ko jim je Jezus rekel, da ga bo eden izmed
njih izdal? — 7. Kako je Jezus Judeža svaril? — 8.
Kaj je storil Judež, viditi, da mu vsa hinavščina nič ne

100

pomaga? — 9. Kaj je govoril Jezus, ko poda učen-
com kruh in kelih? — 10. Kteri zakrament je s tem
ustanovil? — 11. Kaj je Jezus Petru prerokoval? —
12. Kaj je Jezus po zadnji večerji storil? — 13. Kaj
je učil po poti? — 14. Po kaki priliki jih je opominjal,
naj v njem ostanejo? — 15. Kaj je terjal od njih pri
potoku Cedronu?

Kakor je Jezus učencom noge umival in tako jim služil,
tako bodimo tudi mi ponižni in ljubimo vse ljudi in storimo
jim dobro, vsakemu, naj si bo gospod ali hlapec.

Kako terdoserčen je bil Judež! Ali kakor se je Judež
hlinil, se hlini še zdaj mnogo ljudi. Marsikteri se dela pri¬
jaznega v lice, ali v sercu mu je jeza in čert. Marsikdo ti
je na videz dober, ali na skrivnem ti skuša škodovati.

Kakor Judež ni porajtal opominjanja, tako marsikdo ne
čuje starišev, ne učenikov, duhovnih, celo Boga ne in svoje
vesti. — Ah! vest tako zvesto svari, tako glasno govori, da
to ali uno ni prav. Ves se trese človek, groza ga spreleta
in vendar gre in spet greši.

Dobro se torej poprašujte, ali se tudi že zadetih ne
čutite. Kdor bi tako hinavsko in terdovralno ravnal, ta bil
bi podoben Judežu. Bodite rajši podobni nedolžnemu Janezu,
ki je slonel na persih Jezusovih.

Jezus je dal svoje telo in svojo kri v odpuščenje gre¬
hov in učenci so se tega veselili. Tudi zdaj se kristjani
tega veselijo. Kar je Jezus pri zadnji večerji postavil, se še
godi' po naših cerkvah v zakramentu sv. rešnjega Telesa, ča¬
stite to presveto skrivnost!

Glej I Bog ta svet tako je ljubil, da je dal
Sam svojega sina in ga v smert poslal.

VI. Terpljenje in smert Jezu

sova.

45.

Jezus na oljski gori.

Mat. 26. Mark, 14. Luk. 22.

ji težkim sercom so šli učenci za Jezusom. Stopijo
v vert blizo pristave, ki se ji je reklo Gecemane.
Jezus se oberne k njim in pravi: „Vsedite se tukaj le!
Jaz pa grem na hrib in pomolim. Tudi vi molite, da
ne padete v skušnjavo."

In zapusti jih in le Petra, Janeza in Jakoba vzame
sebo. Bil je silno žalosten in ginjen v dnu svojega
serca. Začne se tresti in trepetati. In tako, je djal
svojim ucencom : „Dnša moja je žalostna do smerti,
ostanite tukaj, čujte in molite z meno h*

In stopi en lučaj daleč od njih, poklekne in glasno
moli: „Oce, če je mogoče, odvzemi mi britko terpljenje!
Vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!"

Potem vstane in se verne spet k učencom. Spali
so. Rahlo jih zbudi in reče Petru : „Simon! kaj tudi
ti spiš? Da tudi eno uro niste mogli z meno čuti?
Cujte in molile, da ne omagate v skušnjavi. Duh je
sicer voljan ali meso je slabo."

102

Spet obidejo Jezusa težave. Spet gre tje, pade
na obličje in še serčneje moli. Cez nekoliko se verne
k učencom, spet so spali in poterpežljiv jim ravno te
besede spet pravi.

Zapusti jih tretjokrat in spet moli. Smertna brid¬
kost ga oblije. Pot mu je bil kot kri, ki je na zemljo
kapala. On pa je molil: „Moj oče! če se me ne more
ogniti kelh terpljenja, da bi ga ne pil, — zgodi se
tvoja volja." In prišel je angelj z nebes in ga po¬
krepčal.

Vesel in pokojen pride Jezus nazaj k učencom
in jim pravi: »Zdaj je prišla ura, da bo človekov Sin
grešnikom v roke dan. Ustanite in pojdimo. Izdajavec
je blizo."

Ni še Jezus izgovoril, glej! kar pride pri vertnih
vratah množica z baklami, meči in sulicami; peljal jo
je Judež. Judež stopi naravnost k Jezusu in reče:
»Mojster! bodi pozdravljen!"— in ga poljubi. To je bilo
znamnje, ki ga je dal izdajavec vojšakom. Jezus pa reče
Judežu: „Prijatelj! zakaj si tukaj ? Judež! kuševaje
izdaš Sina človekovega?

Potlej gre Jezus derhali naproti in reče: »Koga
iščete?" — Niso ga poznali in odgovorijo mu: „Je-
zusa Nacarenskega!" Jezus jim reče: „Jaz sem!" —
Pri tej besedi se prestrašijo, nazaj odskočijo in popa¬
dajo kakor od strele zadeti po tleh. Ko se spet za¬
vedo, jih Jezus spet praša : »Koga iščete?" Spet od¬
govorijo: „Jezusa Nacarenskega!" — Jezus pravi:
»Vsaj sem vam djal, da sem jaz. Ce tedaj mene iščete,
pustite vendar tele (svoje učence), naj gredo!"

In množica prime Jezusa. Peter izdere berž meč
in hlapcu velikega duhovnega desno uho odseka. Jezus
pa mu pravi: »Vtakni meč v mečnico, zakaj kdor po
meču sega, pade po meču. Ali hi morda ne pil kelha,
kterega mi je moj oče dal? Ali ne verjameš, da bi
lahko očeta za pomoč prosil, in da bi oče lahko poslal

103

več bot dvanajst trum angeljev?“ — Nato se dotakne
hlapcovega ušesa in zacelelo je. In sam poda roke in
se da zvezati. Učenci pa so ga zapustili in so zbežali,
le Peter in Janez sta mu od daleč sledila.

1. Kako se je začeto v oljskem vertu Jezusovo terpljenje ?

— 2. Ktere učence je vzel Jezus sebo, ko je šel dalje
v vert molit? K čemu jih je opominjal? — 3. Kako so
popisane težave Kristusove in njegova vdanost v božjo
voljo? — 4. Kolikokrat je šel Jezus tje molit? — 5.
Kdo se je tretjokrat prikazal ga okrepčat? — 6. Kako
se je Jezus po molitvi počutil ? — 7. Kako znamnje
bilo je dogovorjeno, po kterem bi Judež Jezusa pokazal
vojšakom? — 8. Ali se je Jezus bal? Kaj je počel,
kaj govoril? — 9. Kaj se je zgodilo z množico, ko je
cula besede: Jaz sem Jezus?—10. Kako so se učenci
potegovali za Jezusa? Kaj je storil Peter? — 11. Kako
je Jezus Petra posvaril? Kako je ozdravil ranjenega
hlapca? — 12. Ali so morali hlapci po siti Jezusa vjeti?

— 13. Kaj so počeli učenci, ki so bili vidili Jezusa
vjetega ?

Ob uri terpljenja si poišče Jezus tih kraj, moli trikrat
zaupno in vdano v božjo voljo. Tako serčno, tako pogosto,
tako vdani naj tudi mi v vsakem terpljenju molimo. In Bog
nas bo, kot Jezusa, poterdil in potolažil.

Kelih z bridkim zdravilom je lepa podoba terpljenja.
Kelih zdravila je sicer grenek ali zdrav in prinese življenje.
Tako je tudi sledno terpljenje zdravilo, ktero imamo voljno,
kot Jezus, iz božje roke vzeti.

Kar Bog stori,
Vse prav naredi.

104

46.

Jezusova zadnja in terpljenja polna noč.

Mat. 26. Mark. 14. Luk. 22. Jan. 18.

Zvezanega, kot kakega hudodelnika, peljejo Je¬
zusa v Jeruzalem najprej k Anažu, ki je bil veliki
duhoven. Dasiravno zvezan, vendar krotek, kot sama
nedolžnost, stoji Jezus v sodniji. Ana ga praša po
učencih in po njegovih naukih. Jezus odgovori ves
pohleven: „Očitno pred vsimi ljudmi' sem učil. čemu
tedaj mene prašaš ? Uprašaj jih, kteri so me slišali,
kaj sem govoril. Zavoljo tega odgovora ga nek
hlapec s pestjo po licu udari. Jezus ga milo po¬
gleda in pravi: „Ali sem kaj napek rekel, skaži
napako; če sem pa prav govoril, zakaj me biješ? 44

Ana da Jezusa h Kajfežu peljati, ki je bil
viši duhoven. Vsi sodniki so bili pri njem zbrani
in mnogo podkupljenih krivih prič je bilo pričujočih.
In te so pričale po krivem zoper Jezusa. Pa njih
pričevanje se ni strinjalo. Nobenega hudega dela ga
niso mogli prepričati. Jezus jih je poslušal in molčal.

Viši duhoven stopi v sredo in pravi Jezusu:
,,Ali na to nič ne odgovoriš ?“ Jezus molči. Še en¬
krat praša veliki duhoven glasno in slovesno: „Za-
rotim te pri živem Bogu, reci, ali si Mesija, Sin
božji ?“ Jezus pravi: „Sem!“ Zdaj razterga veliki
duhoven svojo obleko in pravi: „Boga je klel! Kaj
mislite ?“ — „Smert je zaslužil!“ — vpijejo vsi.

In nedolžnost naj svetejša — je bila obsojena v smert.

Potlej peljejo hlapci Jezusa na dvorišče poslopja.
Celo noč so se šalili nad njim. Nekteri so mu v
lice pljuvali, drugi so mu oči' zavezovali in ga s pestmi
tolkli. On pa je molčal in voljno terpel.

105

Med tem je Peter na dvorišču pri ognju sedel
in se grel. Strahoma je bil prišel, da bi zvedil,
kako bo z Jezusom. Beriči, blapci in dekle velikega
duhovna so bili okoli ognja in so se greli. Tudi
vratarica pride in reče Petru: „Tdle je bil tudi z
Jezusom Galilejcom ! 44  Peter se prestraši in pravi:
„Ni res, jaz ga ne poznam , 44  In potelin je vpervič
zapel, pa učenec ga ves splašen ni čutil.

Na to ga nek hlapec terdo pogleda in pravi:
,,Pač, pač! ta-le je bil tudi pri Jezusu Nacarenskem . 44
Peter taji in se roti. Nekaj časa potlej mu reče še
nekdo drug: „Saj je vendar gotovo, ti si izmed nje¬
govih učencov. Vsaj te beseda razodeva. 4 ' Peter
v tretjič taji in se roti: „Ne, ne, nisem ne; jaz ne
poznam tega človeka . 44  In ravno petelin v drugič
zapoje. — Jezus se oberne in Petra pogleda. Ta
pogled Petru dušo presune. Zdaj se spomni, kaj mu
je Jezus rekel: ,,Preden petelin nocoj dvakrat zapoje,
me boš trikrat zatajil . 44  In je šel vun in se je bridko
razjokal.

1. Kam so peljali najprej Jezusa? — 2. Kak<5 se je Jezus
obnašal, ko ga je Ana prašal zavolj učencov in nauka?
— 3. Kam je dal Ana Jezusa peljati? — 4. Česa je
bil Jezus obtožen pri visoki sodniji? — 5. Kaj pa je
zadnjič Jezus veto d er le odgovoril? — 6. Kaki so bili
nasledki odgovora? — 7. Kako so hlapci ž njim rav¬
nali? — 8. Kako se je Peter na dvorišču obnašal? —
9. Kako je Peter spoznal svojo nezvestobo proti Je¬
zusu?

Če nas kdo opravlja ali obrekuje, je najboljše, da mol¬
čimo. Vsako spravičevanje bi bilo zastonj. Molčati in terpeti
pri nezasluženih krivicah se pravi, spoznati Jezusa. Peter
je mislil, da je terdneji, kot je bil. Sam se poznal ni. Perva
laž je drugo in tretjo za sebo pripeljala, tako človek zmirom
bolj v greh zablodi, če se s perva laži in greha me varuje.

Vse premisli, kar govoriš,

Da se nikdar ne pregrešiš.

106

47.

Jezus pred deželnim sodnikom.

Mat, 27. Mark. 15. Luk. 23. Jan. 28.

Ko dan napoči, se spet zbere judovski veliki zbor.
Jezusa spet pripeljejo. Kakor snoči spet poterdi
resnico in kakor snoči, ga tudi danas k smerti ob¬
sodijo.

Vsi ustanejo in peljejo Jezusa pred deželnega
oblastnika Poncja Pilata. Ta slopi na visoko mesto
pred hišo in posluša njih tožbo. Glejte, Pilat ajd, je
tedaj sodnik, nedolžni Jezus je obtoženi hudodelnik
in mogočni iz Izraela so tožniki.

Pilat praša: „Kake tožbe imate zoper tega člo¬
veka ?“  Odgovorijo: „0n zapeljuje ljudstvo, pravi

ljudem, da ni treba cesarju davkov dajati, in pravi,

da je kralj judovski.“ — Pilat se oberne k Jezusu

in ga praša: „Ti si tedaj kralj Judovski ?“  Jezus

odgovori : „Jaz sem!“ — Duhovščina in farizeji

spet ponovijo svojo tožbo. Jezus posluša in molči.

Pilat ga spet praša : ,,Ali ne slišiš, kako hudo te
tožijo ti ljudje ? Kaj nič ne odgovoriš ? £(  — Jezus
pa le molči, da se sam Pilat začudi. Sam Pilat je
čutil, da so mu ga le iz nevošljivosti pripeljali.

Torej ga spred njih sebo v hišo pelje in ga
samega upraša: ,,Ali si res kralj judovski ?“  Jezus
odgovori: „Res sem jaz kralj, toda moje kraljestvo
ni od tega sveta.“ — Pilat gre vun in pravi: „Jaz
ne najdem nobene krivice na njem/ 5  Judi pa vpi¬
jejo : „Celo ljudstvo bo v punt spravil, povsod trosi
svoj zapeljivi uk od Galileje do Jeruzalema/ 5  — Ko
je Pilat Galilejo imenovati slišal, praša Jezusa, ali je
v Galileji doma? In ko je to zvedel, je menil, da vsa
ta reč gre pred Heroda, ki je gospodaril v Galileji.

107

In ker je Herod ravno v Jeruzalemu bil, je dal Pilat
ga peljati k Herodu. Vsi viši svetovavci so šli tožit.

Herodu se je dobro zdelo, Jezusa viditi; rad
bi bil od Jezusa čudež vidil. — Prašal ga  je toraj
mnogo reči, ali Jezus je molčal. Zato je Herod s
svojimi dvorniki smeh imel ž njim, mu je dal obleči
belo kraljevo obleko in ga spet k Pilatu nazaj pošlje.
S tiho poterpežljivostjo je hodil Jezus od sodnika do
sodnika.

Med tem je bil Judež zvedel, da je Jezus Pilatu
izročen in od Judov v smert obsojen. Začel se je
kesati. Prinese prejetih 30 srebernikov nazaj viso¬
kemu zboru in pravi : „Nisem prav storil, da sem

izdal nedolžno kri. 44  Oni pa odgovorijo: „Kaj nam
tega mar, le sam glej. 44  Judež pa verže denar v
tempelj, gre vun in se obesi.

Ko je bil Jezus od Heroda prišel, pokliče Pilat
vso duhovščino in starašine in pravi: „Spraševal sem
pred vami tega človeka in nisem nobene krivice na
njem našel. Hočem ga tedaj pretepsti in ga potem
spustiti/ 4  — Bilo je pa navadno, da so ob veliki noči
vselej enega vjetnika spustili. Tedaj pa je bil med
judovskimi vjetniki hudobnež, po imenu Baraba,  ki
je bil puntar in morivec. Pilat se tega spomni in
pravi Judom : „Stara je navada, da vam ob veliki noči
enega vjetnika izpustim. Ali hočete, da izpustim Baraba,
ali pa Jezusa, vašega kralja in Mesija? 44  — Terdno
je upal, da bodo Jezusa terjali. Ali podpihani od
duhovščine in starašin zavpijejo vsi: »Baraba nam
izpusti! 44  Pilat, ki bi bil rad Jezusa izpustil, jih praša :
„Kaj pa naj z Jezusom počnem, od kterega pravite,
da je vaš kralj ? a  Vsi zavpijejo : „Križaj ga ! 44

Še nekaj skusi Pilat, da bi ljudstvo pomiril.
Izpusti tedaj Baraba, da Jezusa na dvorišče peljati in
ga tam bičali. Vojaki in vsa derhal ga osujejo. Hlapci
ga slečejo, mesto kraljeve mu pritisnejo ternjevo

108

krono na glavo in ga ogernejo z rudečim plajšem.
V roko mu dajo mesto žezla terst, se mu priklanjajo
in pačijo rekoč: „Bodi pozdravljen, kralj judovski ! a

— In mu pljuvajo v lice, ga bijejo S pestmi, mu
vzamejo terst in ga ž njim tolčejo po glavi, da se
ternje še globokeje v čelo in sence zadira.

Tako raztepenega, zapljuvanega, vsega kerva-
vega, bledega samih bolečin, s ternjevo krono na
glavi in z rudečim plajšem ogernjenega — ga pelje
Pilat pred ljudstvo in pravi milo : ,,Glejte, kak človek? a

— Pokaže na Jezusa in ponovi: „Ne najdem na njem
nobene krivice.“ — Pa ljudstvo le rujove v en glas:
„Križaj ga! križaj ga — In starašine kličejo Pilatu:
„Ce tega izpustiš, nisi cesarjev prijatelj. “

To ustraši Pilata. Da si prinesti skledo vode in
si umije vpričo ljudstva roke rekoč: „Nedolžen sem
nad kervjo tega pravičnega, le vi glejte!“ — In pre¬
pusti Jezusa Judom, naj ga križajo.

1. Kam peljejo zjutraj Jezusa? — 2. Česa so dolžili Je¬
zusa pred Pilatom ? — 3. Kako se je Jezus zagovarjal ?
— 4. Ali ga je Pilat krivega našel? — 5. Zakaj so
peljali Jezusa k Herodu? — 6. Kdo je bil Herod? —
7. Ga je Herod kriveo-a našel? — 8. Zakaj se ie šalil
z Jezusom? — 9. Kako je hotel Pilat Jezusa rešiti? —
tfl. Kaj je Judež storil, ko je zvedel Jezusovo obso¬
janje? — tl. Zakaj je ljudstvo Baraba si izvolilo? —
t2. Zakaj je dal Pilat Jezusa bičati in kronati in l ud-
stvu pokazati? — 13. Kako so slednič sovražniki P!'ata
primorali, da je poterdil sodbo? — 14. Kako je hotel
Pilat svojo nedolžnost nad Jezusovo smertjo pokazati?

Ko je bil Jezus v smert obsojen, je spoznal Judež na¬
sledke svojega izdavstva. Spoznal je resnico Jezusovih be¬
sed, „da bi bilo bolje zanj, ko bi se ne bil nkdar rodil".
Krivica ga je pekla. Vidil je, da ga clo oni zaničujejo, ki
so ga podkupili. Nemiren begun je postal kot Kajn, je vergel
proč srebernike; — življenje mu je bilo pretežko, obesil se
je. — Glej, taka je pot hudobije in obupa!

109

Mnogokteri zaničuje Judeža, in morebiti ni nič boljši
kakor on. Kdor svojih grehov ne spozna, krivičnega blaga
do zadnjega vinarja ne poplača, opravljevane nedolžnosti,
prikrajšane časti ne verne — je ravno tak hudobnež kot
Judež.

Kak gerdo je Pilat storil, da je Jezusa dal bičati, ako-
ravno ga je našel nedolžnega, zato da bi se Judov znebil.
Hudobnim ljudem ne smeš ničesar privoljiti, če nečeš grešiti.

Ne verjemite, da je Pilat izbrisal ta madež, ker je
rekel, da le prisiljen Jezusa smerti prepusti. Pravični človek
se nikdar v krivico ne da prisiliti.

Iz ljubezni do Boga spolnuj dolžnosti svoje,

Pomagaj, če nedolžnost pomoči prosi tvoje.

48.

Jezus na G-olgati križan.

Mat. 27. Mark. 15. Luk. 23. Jan. 18.

Zdaj vojšaki Jezusa primejo, mu slečejo škerla-
tasti plajš in mu spet njegovo obleko oblečejo. Precej
od Pilatovega poslopja ga peljejo po mestnih ulicah
na morišče, ktero se je imenovalo mesto mertvaških
glav  ali Go  Iga  ta. Križ svoj je Jezus sam nesel
in dva hudodelnika sta šla ž njim. Ker je pa Jezus
pod križem obnemagoval, pokličejo vojšaki nekega
moža, ki je ravno memo šel, po imenu Simona
Cirenskega,  in ga prisilijo, da je nesel križ
za Jezusom.

Tiho in molče stopa Jezus naprej v veliki stiski
zbranega ljudstva. Nekaj žen, ki so zadej šle, se
bridko joka. Jezus pa se oberne k njim in pravi:
»Hčeri jeruzalemske! nikar ne jokajte se nad mend:
le sebe in svoje otroke objokujte.*

110

Bilo je blizo devetih dopoldne, ko pride Jezus
na morišče. Ondi je stal jagnje božje. Vina, z grenko
miro in žolčem zmešanega, mu piti ponudijo, ali Jezus
ga ne pije. Stergajo mu oblačila z života in ga
— nagega za roke in noge — na križ pribijejo.
Tam je zdaj visel Sin Božji,  visoko na križu v
nesrečnih bolečinah med nebom in zemljo — v sredi
dveh hudodelnikov, in kri mu je tekla na zemljo. In
Jezus ni zinil besede. Le za svoje morivce so ga slišali
moliti: „0če ! odpusti jim, zakaj ne vedo, kaj delajo.*
Obleko so štirje hlapci med sebo razdelili, za suknjo
pa so vadljali. Veliko ljudstvo je gledalo Jezusa,
nekteri so ga zasramovali, drugi ga psovali. On pa
ni rekel besedice. Le skesanemu grešniku, ki mu je
visel na desni, je milo djal: „Danes še boš pri meni
v raju.*

Tik križa je stal Janez, ljubljeni učenec, in poleg
Janeza, Marija,  mati Jezusova. Jezus v svojih bo¬
lečinah milo doli pogleda in pravi Mariji: „Glej, tvoj
sin !“ in ji z očmi v Janeza migne. Janez pogleda
kviško in Jezus mu reče: „Glej, tvoja mati!* in mu
migne v Marijo.

Opoldne je pa nakrat solnce otemnelo. Strašna
tema nastopi, pokrije vso deželo in terpi tri ure. Vsi
Jezusovi zasmehovavci se prestrašijo in umolknejo.
Tudi Jezus molči ves ta čas, čeravno terpi strašne
težave.

Ob tretji uri popoldne glasno zakliče: „Moj

Bog, moj Bog! zakaj si me zapustil ?* In spet mine
tema. Cez nekoliko časa pravi: „Žejen sem.* Nek
vojščak mu pomoli gobo, namočeno v jesih. Nekoliko
kapljic kane na suhi jezik; potlej zaupije z močnim
glasom: „Dopolnjeno je ! — Oče! v tvoje roke izro¬
čam svojo dušo !* To izgovori, nagne glavo in umerje.

In glej, ta hip se preterga zagrinjalo v tempeljnu
od verha do tal in zemlja se trese in skale pokajo,

111

in grobi se odpirajo. Stotnik, ki je bil na straži pri
križu, to viditi, reče : „Resnično ! ta je Sin božji \ a
In vse ljudstvo, ki je bilo blizo, terka na persi in se
trepetaje razide.

Da bi križani ne ostali čez saboto na križih, po¬
prosijo Judi Pilata, naj jim pusti polomiti kosti in
truplo sneti. Pilat dovoli in vojšaki polomijo obema
hudodelcoma kosti. Ko pa do Jezusa pridejo in vidijo,
da je že mertev, mu ne polomijo kosti, ampak eden
izmed njih zabode sulico v Jezusovo stran in iz rane se
pocedi voda in kri.

Zvečer pa pride Jožef Arimatejec, imeniten zbor¬
nik (ucenec Jezusov, toda skrivaj, ker se je Judov bal)
k Pilatu in ga prosi, naj mu prepusti Jezusovo truplo.

Ko Pilat zve, da je Jezus že mertev, prepusti
Jožefu merliča. Pride tudi Nikodem , pismouk in Je¬
zusov učenec, in prinese 200 liber mire in aloe. Oba
zdaj snameta Jezusovo truplo , ga povijeta z dišavami
vred v tanko platno in ga položita v nov grob v Jože¬
fovem verlu, ki je bil vdelan v skalo in kjer še ni
bilo merliča. Pred vhod pa zavalita kamen.

Drugi dan pridejo viši duhovni in Farizeji k Pi¬
latu in pravijo : „Gospod ! slišali smo, da je ta zape¬
ljivec rekel, ko je še živel: v treh dneh bo ustal;
zapovej torej , naj straža čuje ob grobu, da učenci
merliča ne ukradejo in potem ljudstvu reko, da je od
smerti vstal. Ta goljuiija bi bila še veča od perve.*
Pilat pravi: „Vsaj imate vi tempeljsko stražo : pošljite
jo tje in varujte grob, kakor hočete/ 4  In šli so tje
in so pri grobu stražo postavili, kamen na vhodu pa
zapečatili. — Tako je počivalo truplo Gospodovo čez
saboto v grobu.

1. Koga so z Jezusom vred peljali na morišče? —
2. Kteri mož mu je pomagal križ nositi ? — 3. Ktere
besede je govoril Jezus ženam, ki so ga spremljale in
objokovale? — 4. Kaj se je z Jezusom zgodilo, ko je

112

prišel na kraj mertvaških glav? — 5. Koga so še ž
njimi vred križali? — 6. Kako je prenašal Jezus zasra¬
movanje svojih sovražnikov? — 7. Kaj je obljubil ske¬
sanemu grešniku? — 8. Kako se je Jezus na križu še
obnašal proti svoji materi? — 9. Kako je očital Jezus
na križu svojo dušno bridkost in strahobo svojega ter-
Ijenja? — 10. Ktere so bile njegove zadnje besede?

— 11. Kaj se je zgodilo, ko je umeri? — 12. Kaj je
djal stotnik, ki je na straži stal pri križu? — 13.
Kdo je skerbel za pogreb Jezusov? — 14. Kdo sta
bila ta dva moža? — 15. Kam sta Jezusa pokopala?

— 16. Kako so skerbeli viši duhovni in farizeji za
grob ?

Od svojega terpljenja Jezus ničesar ne govori. Le
prihodno nesrečo Judov premišljuje. Kako čudno je pač
skerbel za dušno srečo onih, kterih je prišel rešit.

Tako mirno, tako vdano, tako zaupno — kot Jezus —
umira pravični, ki je do smerti brez madeža ostal; grešnika
pa vije strah storjenih grehov in vest ga peče. Le tisti
mirno umira, ki je pravično živel.

Živimo tedaj tako, da bomo ob koncu življenja reči
mogli! „Skončal sem delo, ki nam ga je dal."

Jezus bi se bil sicer lahko ognil strašni smerti,
pa hotel je po volji božji prostovoljno svoje življenje daro¬
vati in umreti v prid človeštva. Zato se Jezusova smert v
svetem pismu tudi imenuje darovanje za grehe človeške in
naj veče znamnje ljubezni- božje in Jezusove. — Hvala in
večna čast Odrešeniku 1

Kdor prav živi,

Se smerti ne boji.

VII. Vstajenje in vnebohod
Jezusov.

49.

Haleluja! Jezus spet živi!

Mat. 28. Mark. 16. Luk. 24. Jan. 20.

Jfuterna zarja tretjega dne je zasvetila. Kar vstane
velik potres. Angelj gospodov, svitel kakor blisk, se
priziblje iz nebes in odvali kamen spred groba.

In Jezus Kristus vstane častitljiv iz groba, pre-
magovavec smerti in vse sovražnikove moči. Stražniki
so od strahu na pol mertvi po tleh popadali. Berž
ko so se zavedeli, hitijo v mesto in povedo velikemu
zboru, kaj se je zgodilo.

Še tisto jutro pride zgodaj nekoliko pobožnih žen
— Jezusovih učenk — z dragimi dišavami k grobu.
Pa najdejo ga praznega. Le mertvaški perti so še
bili viditi, lepo poravnani. Užali se jim. In glej
dva angelja v svitlem oblačilu stojita na strani in re¬
četa': „Ve iščite Jezusa Nacarenskega? On je ustal in
ga ni tukaj. Idite in povejte to učencom !“ In s to
novico hitijo žene nazaj v mesto.

Še je Marija Magdalena sama ob grobu stala in
se milo jokala. Solzna je gledala v grob. Prašata

Zgodbe sv, pisma. Nori zakon. S

114

jo angelja : „Žena, zakaj se tako zelo jokaš ?“

„Ah — odgovori ona — vzeli so truplo Gospodovo
in ne vem, kam so ga položili. 44

Ozre se in vidi za sebo nekoga stati. Misli, da
je vertnar, in ga ogovori rekoč : „Gospod ! ali si ga
ti proč vzel? Povej mi vsaj, kam si ga položil? 44  —
Pa Jezus jej z znanim ljubeznjivim glasom reče: „Ma-
rija ! 44  Ko bi trenil , ga spozna , pade mu k nogam
in pravi: „0 moj učenik! 44  Jezus reče: „Idi in povej
to mojim bratom ! 44  In precej ji spred oči zgine.

Popoldne se je Jezus prikazal dvema učencoma,
ki sta iz Jeruzalema v bližnji terg Emavs šla. Na
poti se jima je pridružil v podobi neznanega popotnika,
in reče : „Kakošne pogovore imata med sebo, in za¬
kaj sta tako žalostna ?“ Eden nju pravi: „Kaj si ti
sam ptujec v Jeruzalemu, da ne veš, kar se je te dni
v njem zgodilo? Jezusa Nacarenskega so križali, ki
smo upanje va-nj imeli, in dans je že tretji dan tega. 44
Jezus reče : „Zakaj sta toliko kesnega serca verovati,
kar so preroki prerokovali? Ni li mogel Kristus vsega
tega terpeti, in tako iti v svoje veličastvo? 44  In jima
razlaga po poti sveto pismo. Ko do terga pridejo, se
Jezus dalje ravna, pa učenca prosita: „Ostani pri naju;
večeri se že, in dan se je nagnil. 44  Jezus ostane. Pri
večerji vzame kruh v roke, ga posveti, prelomi, in
ga jima poda. Tedaj sta ga spoznala, Jezus pa je
spred nju zginil. „Ni li, 44  sta zdaj rekla „serce v naju
gorelo, ko nama je sveto pismo razkladal? 44  In se
berž vzdigneta, in gresta v Jeruzalem aposteijnom pravit.
Ti so med tem še po drugi strani od Jezusovega
ostajenja zvediii, in jima rečejo : „Gospod je res vstal,
in se je Petru prikazal. 44

Zvečer še tisti dan se je Jezus zbranim aposteij¬
nom v Jeruzalema* prikazal. Zavoljo strahu pred Judi
so bili v neki hiši zaklenjeni, kar Jezus naenkrat med
njimi stoji, in reče: „Mir vam! 44  Vsi so se prestrašili,

115

„Zdaj," so rekli sami pri sebi, „nam bo očital našo
nezvestobo, zdaj se hudoval nad nami, ko smo ga za¬
pustili, in smo bežali!" Pa z ljubeznjivim, njemu last¬
nim glasom je djal: „Nikar se ne bojte! Jaz sem, jaz
Jezus, ki sem bil križan za vas! Poglejte mojih rok
in nog; vsaj nad temi le ranami spoznajte, da sem
jaz!“ Potlej je med njimi jedel. Na zadnje reče: „Ka-
kor je Oče mene poslal, tako tudi jaz vas pošljem."
Dihne va-nje, in še reče. „Prejmite svetega Duha.
Kterim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni, in kterim
jih boste zaderžali, so jim zaderžani." Ko je to izrekel,
zgine spred njih.

Takrat Tomaža ni bilo med aposteljni. Toraj mu,
ko je prišel, vsi veseli reko: „Gospoda smo vidili !“
Pa Tomaž odgovori: „Dokler znamenj žebljev na nje¬
govih rokah ne vidim, in persta v luknjo žebljev in
roke v njegovo prebodeno stran ne položim, ne ver¬
jamem. 1 " Osem dni po tem je Jezus spet skozi zaperte
duri med nje prišel, in djal : „Mir vam!" Potlej se v
Tomaža oberne, in mu reče : „Tomaž! poglej mojih
rok, in položi perste va-nje; daj roko, in deni jo v
mojo stran, ter ne bodi neveren." Tomaž se Jezusu
k nogam ščene in reče: „Moj Gospod in moj Bog!"
Jezus pristavi še besede, ki so za vse čase rečene; djal
je: „Tomaž! ker si me vidil, veruješ; ali srečni, kteri
ne vidijo, in vendar verujejo!“

1. Kaj se je zgodilo po pogrebu? — 2 .  Kakšne znamnja
so se prikazale? — 3. Komu se Jezusovo ustajenje naj
prej naznani? — 4. Kaj sta angelja naročila ženam,
ki so prišle k grobu? — 5. Komu se je Jezus naj
prej prikazal? — 6. Kako oblast je dal Jezus zbranim
učencom? — 7. Zakaj se je Jezus učencom vdrugič
prikazal? — 8. Kaj se pripoveduje od Tomaža? — 9.
Kako je Tomaž spet veroval?

8 *

116

Zdaj se je pokazalo, da je bil Jezus Sin božji, kakor
se je imenoval. Ustajenje nam priča resnico njegovih besed.
Ono je vzrok naše vere in našega upanja, da bomo tudi mi
kedaj ustali.

Smert nas pelje iz solz doline
V čast nebeške domovine.

50.

Jezus se povzdigne v nebesa.

Mat. 28. Mark. 18. Luk 24.

Jezus je bil po svojem od smerti vstajenju še
štirdeset dni na svetu. Te dni se je svojim učencom
tudi na Galilejskem večkrat prikazal. Euo jutro se jim
je prikazal pri Genezarskem jezeru, ko so ravno ribe
lovili. Vso noč so lovili, pa nič niso vjeli. Na Je¬
zusove besede so na desno stran čolna mrežo pometali,
in sto tri in petdeset rib vjeli. Potlej so jih nekaj
pri žerjavici spekli, in Jezus je z njimi jedel. Po
jedi je Jezus Petru djal: „Simon, Jonov sin, ali me
ljubiš bolj kot ti Ie? ct  Peter odgovori : „Ljubim te,
Gospod!“ Jezus reče vdrugič : „Simon, ali me ljubiš ?“
Peter odgovori': „Ljubim te, Gospod ! — Jezus reče
v tretjič: „Simon, ali me ljubiš ? 44  Petru se

užali, da ga vtretjič upraša, in reče: „Gospod! saj
veš, da te ljubim . 44  In Jezus mu izroči svojo cerkev
rekoč: „Pasi moje jagnjeta in ovce . 44  — Drugikrat se
je Jezus na neki gori pet sto učencom prikazal. Ko
so ga vidili priti, so na obraz popadali, in ga molijo.
On pa je ljubeznjivo ž njimi govoril od božjega kra¬
ljestva, ter jih v veri, upanji in ljubezni uterdoval.

Zadnje dni je še večkrat ž njimi govoril, jn enaj-
sterim zapovedal, da naj v Jeruzalem gredo. Štirdeseti
dan se jim je tukaj zadnjikrat prikazal, in v sredi med

117

njimi reče: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na
zemlji. Ostanite tukaj v Jeruzalemu, dokler vam ob¬
ljubljene pomoči ne pošljem. V nekterih dneh boste s
svetim Duhom kerščeni. Potlej pojdite po vsem svetu,
učite vse narode, kerščujte jih v imenu Očeta, Sina in
svetega Duha, učite jih vse storiti, kar sem vam po¬
vedal. Glejte , vse dni do konca sveta sem pri
vas !“ Kedar je Gospod to izgovoril, pelje učence v
Betanijo , in gre ž njimi na oljsko goro. Tukaj raz¬
prostre svoje roke nad njimi, jih blagoslovi, in reče :
„Grem k svojemu Očetu, k svojemu Bogu in k vašemu
Bogu!“ In 'potlej se je vpričo njih na kviško proti
nebesom povzdignil, Učenci gledajo vsi žalostni za
njim. Poslednjič pride svetel oblak, in ga utegne njih
očem. Pri tej priči stojita dva angelja v belih obla¬
čilih pred njim, in rečeta: „Možje Galilejčani! kaj stojite
in gledate v nebo? Ta Jezus, ki ste ga zdaj vidili v
nebesa iti, bo nekdaj ravno tako spet prišel.“ Učenci
na obraz popadajo in molijo. Potlej so se s svetim
veseljem v Jeruzalem vernili, so vsak dan v tempeljnu
in Boga hvalijo in molijo.

1. Kako dolgo je še Jezus na zemlji ostal? — 2. Kaj je
v tem času počel? — 3. Kaj je naročil enajsterim
učencom, ko jih je v Jeruzalem poklical? — 4. Kje je
Jezus šel v nebo? — 5. Kako je bilo učencom pri
sercu? — 6. Kdo se jim je prikazal, ko so se čudili
in molili? — 7. Kako sta jih angelja tolažila? — 8.
Kam so se potem podali učenci ?

V nebesih je zdaj Jezus naš Odrešenik. Od ondod vlada
svojo sveto cerkev in vodi življenje svojih častivcov. Hodite
vedno pred njim in bodite pobožni, ne grešite in iščite ne¬
besa. Tako vam bo smert pot v svete nebesa.

Gori v presveto lepo nebo
Naj bo obernjeno naše oko.


1 .

Jezus pošlje svetega Duha.

Zgodbe apost, 1, 2.

Deset dni so učenci željno pričakovali obljubljene
pomoči. Zdaj je prišel dan binkošti. Učenci so še
vsi zbrani bili v poslopju in so molili. Kar se okoli
devetih vzdigne na nebu šum,  kakor bi bil vihar.
Vsa hiša se je potresla. Plameni, v podobi jezikov,
se . vidijo nad vsih glavami: vsi so prejeli svetega

duha in so začeli, razne jezike govoriti, kakor jim
jih je vdihnil sveti Duh.

Bilo je tedaj v Jeruzalemu zavoljo binkoštnih
praznikov brez števila tujcov iz vsih rodov in stanov.
Ko so čuli to šumenje, se jih je mnogo snidilo tam,
kjer so prebivali aposteljni. Čudili so se vsi, ko
so slišali, kako ti Galiiejci brez strahu Boga hvalijo
v raznih jezikih.

119

In Peter stopi izmed drugih, povzdigne svoj

glas in pravi: „Možje Izraelski in vi vsi, ki prebivate
v Jeruzalemu! čujte moje besede: Jezus Nacarenski,
ki je pred vašimi očmi čudeže delal, Jezus, kterega
ste križali, Jezus se je po božji volji spet iz groba
zbudil in mi vsi smo tega priče. Tisti Jezus, ki je
zdaj v nebesih, je danes svetega duha nad nas razlil.
Tako naj zdaj celi Izrael gotovo spozna, da je Bog
tega Jezusa nam poslal za gospoda in Mesija.^

Ko so to slišali jih je v serce zbodlo in djali

so Petru: „Možje in brati, kaj nam je storiti ?“ Peter
pravi: »Spokorite se in dajte se kerstiti v imenu Je¬
zusovem, da se vam odpustijo grehi in tudi vi boste
prejeli svetega duha. Zakaj vam in vašim otrokom

in vsim, ki so še daleč od Boga, je obljubljen . a

In še tisti dan se jih je dalo kerstiti blizo tri tisuč.
In ti so stanovitni ostali v naukih aposteljnov, pri
lomljenju kruha (oltarskem zakramentu) in pri molitvi.
Bili so eno serce in ena duša in so vse skupej imeli,
so dajali vsakemu, kolikor mu je treba bilo, in ljudstvo
jih je rado imelo.

i.  Kdaj je prišel sveti duh? — 2. Kako je prišel? — 3.
Kaj je preinenil v aposteljnih ? — 4. Kaj je to v Jeru¬
zalemu obudilo? — 5. Kaj je počel Peter, ko so
ljudje okoli hiše rojili?— 6. Kak sad je obrodil Petrov
govor? — 7. Koliko ljudi se je dalo kerstiti? — 8.
Kako so živeli pervi kristjani?

Sveti Duh je bil odzgoraj poslan. Nobeden bi ne bil
mogel viditi ali čuti svetega Duha, ko bi se ne bil prikazal
v vidnih znamnjih. Ali v lepši podobi bi pa tudi ne bil mogel
priti, kakor v plamenih in v viharnem šumenju. Plamen raz-
svitluje, ogreva, — in sveti duh to stori v človeški duši.
Plamen se širi, vžiga, čisti, preporaja, — tako naj se človek
ponovi po svetem duhu. Veter čisti in varuje gnjilobe, —
sveti duh tudi.

120

Pervi kristjani so nam lep izgled bratovske edinosti in
ljubezni. Nobeden ni pravil: »to in to je moje;' — ampak
vse so skupej vživali. Nobeden ni bil ubožen, zakaj bogatini
so svoje premoženje vsim delili: ali k temu ni bil nihče pri¬
siljen, ampak storil je tako iz gole ljubezni. Posnemajmo to,
posnemajmo dela keršanske ljubezni in bodimo pridni, kot so
bili pervi kristjani.

Rad dajaj ubogaj me,

To nam Jezus zapove.

2 .

Peter, Janez in hromi.

Zgodbe apost. 3. 4.

Tiste dni sta šla Peter in Janez skupej v tem¬
pelj molit. Pri tempeljskih vratih je sedel mož, ki
je hrom že na svet prišel, in je beračil. Tudi
aposteljna je prosil za milodar. Peter pa mu reče:
„Zlata in srebra nimam, ali kar imam, ti dam : V imenu
Kristusovem ! ustani in shodi \ u  In prime ga za roko
in ga vzdigne. In berač skoči na noge in je lahko
stal in hodil, je šel ž njima v tempelj in je hvalil
Boga. Vse ljudstvo pa se je čudilo, zakaj poznalo
je berača in vse je rojilo okoli Petra in Janeza.

Peter, viditi toliko ljudi, pravi: „Zakaj se ču¬
dite ? Ali zakaj naju gledate, kakor bi bila s svojo
močjo tega le ozdravila. Bog naših očetov je po¬
veličal svojega sina Jezusa, kterega ste bili v smert
obsodili. Bog pa ga je zbudil iz groba. In le po
veri v njegovo ime je tale človek, kterega vidite
in poznate, svoje zdravje zadobiI.“

121

»Ljubi bratje! vem da ste to vse v svoji ne¬
vednosti počeli. Spokorite se tedaj, da se vam zbri¬
šejo grehi, da si milost pridobite pred božjim obličjem,
kedar bo poslal Bog Jezusa Kristusa, kterega ozna-
nujemo, sodit ta svet.*

Ko je Peter še govoril, prideta viši duhoven in
stotnik tempeljske straže. Zgrabita Petra in Janeza
in ozdravljenega moža in jih peljeta v ječo. Od
tistih pa, ki so Petra čuli, je postalo toliko vernih,
da se jih je dalo blizo 5000 kerstiti.

1. Kdaj in kako je Peter hromega ozdravil? — 2. Kaj je
počel ozdravljenec? — 3. Kaj je ljudstvo djalo? — 4.
Kaj je počet Peter, viditi toliko ljudstva pred seboj? —
5. Kaj se je potem z aposteljnoma in beračem zgodilo?
— 6. Koliko poslušavcov se je dalo kerstiti?

Kako lepo se je Jezus že zdaj poveličeval, kako lepo
je začelo sv. evangelje že zdaj cveteti, kako čudno se je
spolnovalo: .Kedar bom jaz povikšan, bo vse za meno vrelo."

Ako ravno tako ne moremo pomagati, kakor aposteljni,
vendar pa lahko z delom, z molitvijo in tolažbo bližnjemu
bolj pomagamo kot z denarjem.

Če res pomagati ne moreš, z dnu serca
Pomoli k Bogu za prijatelja.

3.

Peter in Janez pred velikim zborom.

Drugega dne so se zbrali vsi zborniki, vikši,
starašine, pismouki, tudi Anež in Kajfež in vsi, ki so
bili duhovnega rodu. Aposteljna v sredo pripeljejo
in prašajo: „S kako močjo in na čigavo ime sta

to storila ?“

122

In Peter občuti moč svetega duha in pravi: „Vi
vikši nad ljudstvom in vi starašine čujle! V imenu
Jezusa Kristusa, klerega ste križali, kterega je pa Bog
iz groba zbudil, — stoji ta-le hromi spet zdrav pred
vami. In ta Jezus je kamen, kterega ste vi zidarji
zavergli, kteri je pa zdaj vogeljni kamen. In v
nikomur drugem ni izveličanja, ker nobeno drugo ime
pod nebom ni ljudem dano, v kterem bi mogli izve-
ličani biti."

Ko so sodniki toliko serčnost vidili, so stermeli;
zakaj vidili so, da so aposteljni sicer boječi in ne
ravno učeni ljudje: in ker so verh tega še ozdrav¬
ljenega človeka poleg Petra vidili, niso vedili kaj
odgovoriti. Ukažejo torej aposteljnoma, naj odstopita
in se posvetujejo, kaj bi bilo storiti." Kaj hočemo
početi s timi ljudmi ?" se uprašujejo. „Cudež, kte¬
rega sta storila, je že povsod znan, vtajiti ga ne mo¬
remo. Da se pa ne širi dalje, jima zažugajmo, da
nimata kar besedice več od Jezusa govoriti." — Spet
pokličejo aposteljna, naj bi nehala v imenu Jezusovem
govoriti in učiti. — Peter in Janez pa odgovorita:
„Sodite sami, če je to prav pred božjim obličjem,
da bi vas bolj ubogali kot Boga ? Kar smo vidili in
culi, tega ne moremo zamolčati."

Viši duhovni pa žugajo obema in ju zadnjič iz¬
pustijo. Zakaj bali so se ljudstva, zato jima niso
ničesar žalega storili. Človek, ki je zdravje spet za-
dobil, bil je že 40 let star.

1. Kaj so aposteljna vprašali v velikem zboru? — 2. Kaj
je Peter djal? — 3. Kaj so sodniki zavoljo Petrove
serčnosti djali? — 4. Zakaj so se čudili? — 5. Kaj so
sklenili, ko so bili sami ? — 6. Kako sta se aposteljna
zagovarjala, da ne moreta zamolčati, kar sta vidila in
čula? —7. Zakaj so sodniki oba izpustili, pa jima niso
kaj žalega storili? — 8. Koliko je bil ozdravljeni hromi
že star?

123

Nihče vas ne more prisiliti, da bi kaj počeli zoper Boga
in njegovo voljo. Kdor se straši ljudi in zamolči resnico,
kdor ne spoznava očitno Jezusa, tega tudi Jezus pred Bogom
spoznal ne bo.

Aposteljni so resnico bolj cenili kot življenje.

Kdor resnico govori,

Se mu Boga bati ni.

4 .

Ananija in Safira.

Vsi, ki so v Jezusa verovali, so posvetno blago
skupej vživali. Bogatini so prodali hiše in njive, ter
so ves denar aposteljnom prinesli in aposteljni so
vsakemu dali, kolikor mu je bilo treba.

Med bogatini bil je tudi nek mož, po imenu
Ananija. Ženi njegovi bilo je ime Safira. Ananija

je prodal svojo njivo, je pa nekoliko denarjev na
stran položil z vedežem svoje žene. Drugo pa
je aposteljnom prinesel. Ali Peter je djal: „Ana¬
nija ! zakaj si se dal hudemu zapeljati, in lažeš zoper
svetega duha, ker si uderžal nekoliko njivine cene ?

Ali bi ne bila tvoja njiva, ko bi jo bil obderžal ?

Aii ni bil ves denar v tvoji oblasti ? Kako si se
mogel pripraviti na tako goljufno delo ? Glej, nisi
ljudem lagal, ampak Bogu.* — Ko je Ananija to

slišal, se je zgrudil na tla in je umeri. Strah in

trepet obvzame celo družino. Plešejo merliča odtod

in ga pokopljejo.

Kake tri ure poznej pride Safira. Nič še ni

vedila, kaj se je zgodilo. Peter pa ji pravi: „Žena,

povej, ali ste njivo za toliko prodali?* — Safira
prikima. Peter pa ji reče: „Zakaj sta se pogovorila,

124

skušati duha gospodovega ? Glej, tisti, ki so tvojega
moža pokopali, so že zvunaj in tudi tebe poneso.“
In pri tej priči se tudi ona zgrudi in urnerje. Odnesd
jo in jo poleg moža pokopljejo.

9

1. Kaj so počeli pervi kristjani s svojimi hišami in njiva¬
mi? — 2. Kdo je bil Ananija? Kako se je reklo nje¬
govi ženi? — 3. Kako sta oba hotla skriti del premo¬
ženja? — 4. Kako ju je Peter okregal? — 5. Kako je
bil Ananija kaznovan? — 6. Kako Satira?

Učite se iz tega, da se Bog ne da goljufati, da je go¬
ljufija in laž hud greh pred Bogom, da se mu le odkrito
serce dopade.

Vari se lagati,

Boga ni moč goljfati.

5.

Dvanajsteri aposteljni v jedi.

čudežev so aposteljni brez števila delali. Nosili
SO bolne kar na ceste, kjer je Peter hodil, da bi le
njegova senca koga obšla in bi ozdraveli.

Zdaj poglavar duhovnov ni mogel dalje gledati.
Vsih dvanajst da prijeti in jih v ječo vreči. Ali
po noči pride angelj gospodov, odpre ječine duri in
reče: „Pojte v tempelj in serčno učite ljudstvo!“

Gredo tedaj zgodaj v tempelj in učijo.

Med tim se je snidel veliki zbor in poglavar
ukaže po aposteljne poslati. Pa kako se začudijo,
ko se hlapci vernejo in povejo: „Ječo smo našli

zaperto in stražo pred durmi; ko smo pa odperli, je

125

bila ječa prazna. To je pripravilo zbornike v velike
zadrege ; saini ne vedo, kaj bi mislili. Kar pride
novica : „AposteIjni so v tempeljnu in učijo." Precej
jih zbor pokliče, pa ne s silo, ker se je bal ljudstva,
da bi ga bilo kamnjalo.

Ko aposteljni pridejo, se vzdigne viši duhoven in
reče: „Ali Vam nismo prepovedali, učili v Jezusovom
imenu? In vendar po celem Jeruzalemu oznanujete to
vero in ga podpihujete, naj Jezusovo kri nad nami
maščuje." — Peter odgovori v imenu aposteljnov:
„Bogu moramo bolj ubogati kot ljudem! Križani Jezus,
kterega ste umorili, je od smerti vstal, tega smo mi
vsi priče." — Sodniki zdaj sklenejo, aposteljne umo¬
riti. Ali neki pismouk, Gamaliel, jim pravi, naj
jih izpustijo: „Zakaj glejte — pravi — če je to, kar
Yganjajo, človeško delo, bo samo razpadlo, — če je
pa božje, ga ne morete razdreti in tako bi se le Bogu
upirali." — Viši duhovni mu niso vedli kaj odgovoriti.
Vendar so preveč zdivjali, da bi aposteljnov ne kaz¬
novali. Ukažejo jih pretepsti, jim še enkrat ostro
zaterdijo, ne več v Jezusovem imenu učiti, in jih iz¬
pustijo. Aposteljni pa veseli gredo odtod, ker so bili
vredni, zavoljo imena Jezusovega terpeti. — Učili pa so
kot prej vsaki dan v tempeljnu in po hišah.

1. Zakaj so aposteljni v drugič v ječo prišli? — 2. Kako
so bili oprosteni? — 3. Kaj jima je zapovedal angelj?
— 4. Kako so se pred zborom zagovarjali ? — 5. Kaj
je zbor sklenil? — 6. Komu sklep ni bil všeč? — 7.
Kako se je ta reč končala? — 8. Kaj so aposteljni
potem počeli ?

Vidimo, kako ljubezen vse lajša. Aposteljni so se do
veselili, ker so bili zavolj Jezusa bičani.

126

6 .

Štefan, pervi mučenik.

Zgodbe apost. 6. 7.

Kerščanska množica je zmirom bolj rastla. Ali
tudi preganjanje ni nehalo, in tukaj se je kerščanska
čednost naj lepše pokazala. Štefan, poln svetega duha,
je delal velike čudeže in znarnnja. Viši duhovni so
se pričkali ž njim, ali niso mogli zoperstati modrosti
in kreposti, s ktero je Štefan govoril. Torej so dra¬
žili ljudstvo zoper njega. Lažnjive priče so pravile:
»Preklinjal je Boga in Mozesa/ 4  Razkačeno ljudstvo
nad njega gromi. Vlečejo ga pred veliki zbor, kjer
ga tožijo. Brez strahu in vesel kot angelj je stal
Štefan pred sodniki in je Jezusa ozrianoval. Djal je ;
»Zmirom se zoperstavljate svetemu duhu. Kakor so
delali vaši očetje, tako tudi vi delate! Oni so morili
preroke, ki so prerokovali, da bo prišel Mesija, in vi
ste ga izdali in umorili/ 4

To jih je zbodlo. Škripali so z zobmi. Štefan
pa povzdigne oči proti nebu. Vidil je nebo odperto
in Jezusa blizo božjega trona. To je sam zboru očital:
»Vidim nebo odperto in Sina človekovega v njegovi
veličasti pri tronu božjem!“ — Zdaj začnejo vpiti, si
mašijo ušesa, gromijo nad njega in ga vlečejo pred
mesto, da bi ga tam kamnjali. —

Okoli in okoli obdan je stal tam Štefan. Molil
je glasno: »Gospod Jezus, sprejmi mojo. dušo 1 “  Od
vseh strani mečejo karanje na njega. On pa poklekne
in glasno kliče: »Gospod! ne štej jim tega v greh 1 “
in umerje pod karanjem.

1. Kdo je bil Štefan? — 2. Ktere posebne lastnosti je
imel? — 3. Zakaj so ga preganjali?.— 4. Kaj so ga
tožili pri zboru? — 5. Kako se je Štefan zagovarjal?
— 6. Kaj so tožniki in sodniki djali? — 7. Kaka se
je zadnič Štefanu zgodila ? — 8. Kaj je djal pred smertjo ?

127

Kdor Jezusa bolj ljubi kot svoje življenje, je pravi nje¬
gov učenec in deležen božje milosti.

V Stefanu se nam očita mir in krepost dobre vesti.
Častivreden stoji pred zborom. Obličje se mu sveti veselja,
kakor angelju. Tako veselo in serčno umerje dober kristjan,
ki ima čisto vest. Stefan z [dušnim očesom nebo odperto
vidi in na desnici božji Jezusa, za ktcrega gre ravno v smert.
Umerje v molitvi, v veri in ljubezni, — on se zahvali za
terpljenje, čuti, odpusti, moli, terpi in umerje — kot Jezus.

Bodimo tako dobri nasledniki Jezusovi, kakor je bil
Stefan, in ljubimo tudi svoje sovražnike.

Odpusti, če je kdo razžalil te,

Sovražnikom bod’ dober, Jezus tako če.

7 .

Filip in dvornik iz Zamorskega.

Po Stefanovi smerti so bili tudi drugi učenci pre¬
ganjani. Zato so se nekteri v druge mesta podali.
Tudi diakon in ubožničar Filip pride v Samarijo, ozna-
nuje tam Jezusa in ozdravlja mnogo kraljevih in dru¬
gih bolnikov. Nekdaj se mu prikaže angelj Gospodov
in mu reče: „Napravi se, in pojdi proti poldnevu na
cesto, ki pelje od Jeruzalema skoz puščavo v Gaco.“
Filip gre in glej! pripelje se v lepem vozu imeniten
zamorec, ki je bil najviši dvornik kraljice Kandace v
zamorski deželi. Bil je v Jeruzalemu molit Boga in
je spet domu potoval. Bral je v vozu preroka Izaija.

Ko Filip voz ugleda, mu pravi duh božji: „Pojdi
in derži se tega voza.“ Filip hiti do tega voza in čuje,
kako mož glasno tele besede bere: „Daroval se je po
lastni volji; zavolj grehov mojega ljudstva terpel smert.
Kakor gre jagnje v mesnico; tako se je dal on molče
v smert peljati, in kakor ovca pred strižcom molči,
tako tudi on ne zine besedice!“

128

Filip ga ogovori in prijazno praša: „AIi tudi
umeš, kar bereš ?" Dvornik se ozre, ostermi nad ča¬
stivrednim možem, ki se je tako nenadama bližal, in
odgovori: „Ah ! kako bi umel, saj ga nimam človeka,
ki bi mi to razložil." In prosi Filipa v kočijo pri¬
sesti. „Lepo te prosim — pravi — povej mi vendar,
od koga prerok govori? Od sebe ali od koga drugega?"

Zdaj — ko je božja previdnost vse tako lepo

napeljala , začne govoriti in mu oznani veselo novico
od Jezusa, od kterega Izaija govori. Dvornik je verno
poslušal, in ko sta po poti do neke reke prišla, je
veselo zakriknil: „G!ej vode! Ali me še kaj keršče-
nemu biti zaderžuje?" Filip pravi: „Ce iz celega serca
veruješ, se lahko zgodi." Dvornik odreče: »Verujem,
da je Jezus Kristus Sin božji!" — in precej obstoji
voz. Oba stopita vun, gresta do vode in Filip dvor-
nika kersti. Ko je bil dvornik kerščen, duh božji Fi¬
lipa precej proč pelje in dvornik ga ne vidi več.

Na mah je bi) Filip kot blisk zginil.

I. Kdo je bil Filip? — 2. Kako je prišel v Samarijo in

kaj je tam počel? — 3. Zakaj je šel po poti, ki pelje

skoz puščavo v Gazo? — 4. Kdo ga sreča? —5. Kdo
je bil zamorec? — 6. Odkod je prišel? Kaj je počel
v vozu? — 7. Ktere besede ga je Filip brati slišal? —

8. Kako je prišlo, da se je ta zamorec dal kerstiti? —

9. Kaj se je s Filipom precej po kerstu zgodilo?

Da je Filip precej zginil, bilo je [zamorcu očitno znam-
nje, da mu ga je Bog poslal in hvaležen, solzen veselja se
je peljal dalje, da bi oznanil svojemu rodu čudež božje mi¬
losti. — Glejte, kako čudno Bog pobožne in radovedne ljudi
s svojo milostjo obdaruje.

Pobožen ino priden bodi —

Plačilo pride ti povsodi.

129

8 .

1

.

Enej in Tabita.

Ko preganjanje odneha, je Peter vse te kraje
obhodil. Tako pride tudi v Lido, mesto v Saronski
dolini. Tukaj najde moža, Enej po imenu, ki je bil
mertuden in že 8 let ni postelje zapustil. Kot ploh
je ležal in vzdigovati in polagati so ga morali. Peter
se mu bliža in prijazno pravi: „Enej, Jezus Kristus
te ozdravi. Ustani in si sam posteljo postiljaj/ 4
Bolnik precej vstane in uka in hvali Jezusa. Vsi
prebivavci so začeli v Gospoda verovati.

Ne daleč od Lide je stalo mesto Jope  ob morju.
Tukaj je živela učenka Tabita.  Bila je velika do¬
brotnica ubogih in je mnogo dobrega storila. Ali ravno,
ko je bil Peter v Lidi, je zbolela in umerla. Ko je
bilo truplo že preoblečeno in v zgornico postavljeno,
so zvedili tamošni kristjani, da je Peter v Lidi.
Pošljejo k njemu dva moža in ga lepo prosijo, naj
precej k njim pride. Peter se berž napoti. Pridšega
v Jope ga koj peljejo v hišo, kjer je mertva žena
ležala.

Ko je Peter pred truplom stal, vse vdove -
pridejo iz mesta, ga obdajo in mu pokažejo oblačila,
ktere jim je Tabita sama napravila.

Peter vsim reče: „Naj gredo ven. 44  Poklekne

in moli. Reče potem merliču: „Tabita, ustani ! 44  In
ona spregleda, vidi Petra in se po koncu vsede. On
pa ji poda roko in jo vzdigne, pokliče potem učence
in žene,  in jim pelje Tabito živo naproti: čudno
veselje je bilo. Po vsem mestu se je od tega ču¬
deža govorilo in mnogi se verovali v Boga. Peter
je še več dni tam ostal in je stanoval pri nekem
strojarju.

Zgodbe iv, pisma, Novi zakon,

9

130

1. Kaj je storil Peter, ko je preganjanje jenjalo? — 2.
Kako je prišel v Lido? — 3. Kdo je bil Enej? Kako
dolgo je bil že bolan? — 3. Kako ga je Peter ozdra¬
vil? — 5. Kdo je bila Tabita? — 6. Kje je živela?
Kaj se je ž njo zgodilo, ko je bil Peler v Lidi? — 7.
Kak čudež je Peter storil? — 8. Kaj je ljudstvo djalo?

Kakor Jezus, so tudi aposteljni čudeže delali, da bi
ljudje bolj v Jezusa verovali. Tudi mi lahko pripomoremo k
veri in zveličanju, in to storimo, če molimo pridno za bližne,
da bi jim nauki duhovnih dobro pomagali.

Tabita, kteri ni bilo treba, delati za živež, je rada de¬
lala za uboge. Ali ni lepše storila, kakor druge žene, ki te
sebe lišpajo in ničesar drugega ne delajo?

Nesrečnemu pomagaj in ne prašaj še,
če bo mu kdaj mogoče, ti poplačat’ vse.

9.

Stotnik Komeli.

V mestu Cesareji je živel žlahten mož, po imenu
Komeli. Bil je stotnik pri rimski vojski in, akoravno
ajd, je vendar veroval v enega Boga, je pobožno in
bogaboječe živel, je dajal rad in mnogo ubogim in
je vedno molil. Enkrat ob treh popoldne, ko je ravno
prav serčno molil, ugleda angelja vsega v svitlobi,
ki se mu bliža in ga pri imenu kliče : „Korneli!“ —
Sterme in plašno gleda in pravi: „Gospod ! kaj hočeš?“
— Angelj odgovori: „Bog pomni tvoje molitve in
tvojih milodarov. Pošlji v Jope po Petra. On naj
ti pove, kaj imaš storiti. Stanuje pri Simonu ker-
znarju, kterega dom je ob morju.“ In angelj zgine.
Precej pošlje Komeli dva hlapca in bogaboječega
vojščaka v Jope.

131

Drugega dne gre Peter y  Jopi o poldne na
streho neke hiše, ktera je bila po judovski navadi
čisto ravna in ograjena. Ko tu moli, se zamakne in
vidi velik pert se iz neba puščati. Na vseh štirih
konceh bil je z vervmi zvezan, in v njem je ležalo
raznih živali, kterih je Judom jesti prepovedano. Tri¬
krat čuje glas: „Na, vzemi in jej!“ Bog ga poduči,
da so Mozesove postave zdaj ob veljavo, da se ne
oskruni človek, če take živine je, da se toraj tudi
sme pečati z ajdi, zakaj vsi narodi so namenjeni za
keršanstvo. Ko je pert spet kvišku se vzdignil, se
Peter zbudi in premišljuje, kaj to pomeni, — kar po-
terkajo Korneljevi poslanci in prašajo, če je Peter
tukaj. Sveti Duh pa pravi Petru: „Glej, trije pra¬
šajo po tebi. Idi doli in le pojdi ž njimi, zakaj jaz
sem jih poslal . 44  Peter vstane, gre doli, jih praša, kaj
hočejo in ko zve, kaj se je njihovemu gospodu pripe¬
tilo , in ko ga poslanci prosijo, naj ž njimi gre, jih
pokliče noter, jih pogostuje in prenoči. Drugi dan
potuje ž njimi in dojde prihodnjega dne proti večeru
v Cesarejo.

Komeli je o tem vso svojo žlahto in svoje pri¬
jatelje sklical, jim prikazen razodel in je težko že
Petra pričakoval. Peter pride in Komeli mu že na
dvorišču k nogam pade. Peter pa pravi: „Vstani, jaz
sem le človek . 44  — Zdaj pripoveduje Komeli, zakaj je
ponj poslal. Peter pa oznanja celi družbi evangelje
od Jezusa Kristusa, jim pravi od naukov, čudežev in
bridkosti Jezusovih, od njegove smerti in od ustajenja,
od spričb prerokov, razlaga jim vse to tako častivredno
in lepo, da so vsi ginjeni poslušali. In ko je še go¬
voril, pride sveti Duh čez vse: začnejo tuje jezike
govoriti in velike dela hvaliti. Peter pa jih kersti v
imenu Gospodovem, in še nekoliko dni pri njih ostane,
da bi jih bolj podučil.

9 *

132

1. Kdo je bil Komeli ? Kje je bil doma ? — 2. Ktere Bogu
dopadljive čednosti je imel? — 3. Ktera prikazen ga
je pripravila, da je po Petra poslal? — 4. Kako je
Bog Petra podučil, da so Mozesove postave ob veljavo?
— 5. Kaj se še pripoveduje od Korneljevega spreober-
njenja ?

Peter, ki je pred prihodom svetega Duha namesto Ju¬
deža Matija izvolil, ki je na binkoštni praznik evangelj pervi
oznanoval in 3000 ljudi spreobernil, Peter je tudi pervi, ki
je ajda — Kornelja — kerščanski cerkvi pridružil. Tako je
Peter povsod pervi izmed aposteljnov.

Molitev te krepča, da živiš po božji volji,

In kdor rad tak živi, tud rad in pridno moli.

10 .

Angelj reši Petra iz ječe.

Tudi kralj Herod je začel kristjane preganjati.
Ukazal je Jakoba, Janezovega brata, z mečem umoriti.
Ko je vidil, da je to Judom ušeč bilo, da tudi Petra
prijeti. Verže ga v ječo in ga misli po veliki noči
umoriti, čvetero straž, vsaka po štiri vojšake, je
varovalo ječo. Kristjani pa so brez prenehanja zanj
molili. Že je prišla zadnja noč pred strašnim dnevom,
na kteri mu je bila smert namenjena. Peter je spal
med dvema vojakoma, za ktera je bil z verigami pri¬
vezan. Drugi vojaki so zunaj stali pred tremi durmi,
ki so v ječo deržale, tako sta bila pri slednih vratah
po dva vojščaka. In glej! nenadama stopi gospodov
angelj pred Petra. Čudna svitloba se razlije po temni
ječi. Angelj se Petra rahlo dotakne, ga zdrami in
pravi: „Urno vstani!“ Peter vstane še nekoliko zaspan

133

in obe verigi pri tej priči padete ž njegovih rok.
— Zdaj reče angelj: „Opasi se in obuj črevlje.* Peter
tako stori. Spet pravi angelj: „Ogerni se s plajšem
in pojdi z meno.“ Peter ga ogerne in gre za njim.
Ali vse se mu je zdelo, kol bi se mu senjalo.

Gresta memo straž pervih in drugih vrat in pri¬
deta do železnih duri. Zakaj ječa bila je zunaj mest¬
nemu zidovju prizidana. Duri se same odpro in gresta
v mesto. Angelj spremi Petra še po enih ulicah in
zgine. Zdaj se Peter precej zavč, spozna cesto in
tudi previdi, da ga je angelj rešil iz oblasti Herodove.
Hvale poln gre do doma, kjer so se učenci zbirali.
Akoravno je že zlo pozno bilo, so še bili vendarle
skupej in so molili za Petra. Kar čujejo nekoga ter-
kati. Dekla, po imenu Roda, gre vun in praša, kdo
da je? Kar spozna po glasu Petra, in od samega ve¬
selja vrat odpreti pozabi. Berž priteče učencom ,po¬
vedat , da je Peter zunaj. Vsi so mislili, da se ženi
meša. Ona pa je terdila, da je res Peter. Med tem
pa je Peter zmirom bolj terkal. Več jih gre vun,
odpro vrata in stermijo, da Peter pred njimi stoji. S
slovesom ga peljejo v hišo. Peter jim pa migne z
roko, naj molčijo in jim pripoveduje, kako ga je Bog
čudno rešil iz ječe in je kmalo naprej šel iskat var-
nejega kraja.

Ko se dan napoči, so bili vojšaki neizrečeno ža¬
lostni. Ne more jim v misel, kam je Peter zibnil.
Herod pa se je vjezil, je izpraševal vojšake in jih
ostro kaznoval.

t. Zakaj je Herod Petra prijeti in zapreti dal? — 2. Kako
zlo so varovali Petra? — 3. Kaj so kristjani počenjali,
ko je bil Peter vjet? — 4. Kako je bil Peter iz ječe
rešen ?

Tedajšni kristjani so neprenehoma za vjetega Petra mo¬
lili. Tako imamo tudi mi'za cerkvenega poglavarja, papeža,
vedno moliti, posebno kedar nanj nevarnosti pritiskajo.

134

Vidimo, kako je Bog angelja posla), rešit svojega služab¬
nika. Častite tedaj pridno in prosite za pomoč svojega an¬
gelja varha.

Upadlo mi ne bo sercč,

Zakaj moj Bog mi dobro če.

11 .

Pavlovo spreobernjenje.

Pavl, prej imenovan Savi, bil je hud sovražnik
Jezusov in vsih kristjanov. Preganjal jih je neusmiljeno.
Še mladeneč se je vdeležil pri kamnjanju mučenika
Štefana, ker je obleko varoval vsih, ki so ga kamnjali.
Iz sovraštva do kristjanov je šel zadnjič k višim du¬
hovnim, da mu dajo privoljenje, vse keršanske može
in žene v Damasku poloviti in jih zvezane v Jeru¬
zalem pripeljati. Že je bil na poti v Damask in blizo
mesta. Kar ga naenkrat posebna luč z neba osveti.
Bliščelo se mu je nebeške svitlobe in kot zadet od
bliska se z verne na tla in glas z nebes mu reče: „Savl!
Savi! zakaj me preganjaš?" V hudih straheh praša
Pavl: „Gospod ! kdo si ?“ Glas odgovori: „Jaz sem
Jezus, kterega preganjaš." — Sterme in trepetaje kliče
Pavl: „Gospod! kaj hočeš, da storim?" — Gospod
pa reče: „Ystani in pojdi v mesto: lam boš zvedil,
kaj ti je storiti."

Možje, ki so s Pavlom potovali, so krog njega
stermeli. Tudi njim se je bliščelo prevelike svitlobe;
čuli so tudi, da Pavl z nekom govori, ali vidili niso
nikogar. Ko je Pavl pregledal, ni ničesar več vidil, zakaj
čudne svitlobe je oslepel. Tovarši ga primejo za roko
in ga peljejo v Damask, v hišo nekega moža, ki mu

135

je bilo ime Juda. Tukaj je ostal tri dni; ni vidil ni¬
česar^ ni pil, ni jedel, le molil je zmirom.

Cez tri dni pride Ananija, pobožen učenec Jezu¬
sov, k Pavlu. Bog mu je bil tako enkrat v sanjah
zapovedal. Ananija mu položi roke na glavo in pravi:
„Ljubi brat Savi, poglej me! Jezus, ki se ti je po
poti prikazal, me pošilja, da spet spregledaš in prejmeš
svetega Duha / 4  Precej je zginilo nekaj izpred oči.
Pavl je vidil in je spoznal Ananija, kterega je v san¬
jah vidil, kako je roke nad-nj polagal in ga slepote
rešil. — Pavl se je dal potem kerstiti, je začel spet
jesti, se je okrepčal in je precej začel, očitno po Da¬
masku božjo besedo oznanovati, da je Jezus križani
res Sin božji.

1. Kdo je bil Pavl? Kako mu je poprej ime bilo? — 2.
Kako se je že mladeneč vdeležil pri Stefanovem kam-
nanju? — 3. Zakaj je potoval v Damask? — 4. Kaj
se mu je po cesti zgodilo? — 5. Kaj mu je prikazen
napravila na očeh? — 6. Kje je v Damasku stanoval?
Kako je tje prišel? — 7. Kako se je čisto spreobernil,
in kaj je precej počel?

Mladi Pavl bil je zapeljan. Gorel je ves za judovstvo?
Zato je sv. evangelj overgel, brez da bi ga pregledal bil; — po¬
stal je preganjavec Jezusov. Menil je (v svoji nevednosti),
da preganja sovražnike božje, če preganja otroke božje in
njihne dobre dela razdira.— Overgel je vero, ktere poznal ni.

Kdor kaj novega le zato zaničuje, ker je novo, kdor
se postavam cerkvenim ne vdaja, ker ravno jih ne pozna —
tisti je ves podoben mlademu Pavlu.

136

12 .

Pavl in rojen kruljevec v Listri.

Pavl je od zdaj veliko krajev obhodil, da bi
vsim narodom oznanoval sv. evangelje Kristusovo.
Pride s Barnabom, svetim možem, v ajdovsko mesto
Listra. Pavl oznanuje zbranemu ljudstvu pravega Boga
in evangelje od Jezusa.

Med ljudstvom je sedel mož, ki je bil od rojstva
kruljev, ki še nikdar ni na nogah stal, še manj pa
hodil. Ta je Pavla prav pridno poslušal. Pavl ga
zagleda, vidi, da veruje, in da se mu lahko pomaga.
Glasno tedaj kliče : „Po koncu stopi na noge!“ Mož
vstane in shodi. Ljudje to viditi, hrup zaženo : „Bo-
gova sta se počlovečila in sta k nam doli prišla 1“
Barnaba so si mislili Jupitra, Pavla pa Merkurja. Du¬
hoven Jupitrov, čigar tempelj je blizo mesta stal, pri¬
pelje berž s cvetjem ovenčanih volov in jih hoče z
ljudstvom vred aposteljnom zaklati.

Pavl in Barnaba si obleko pretergata nad tako
strašnim malikovavstvom, skočita med ljudi in kličeta:
„Možje ! kaj počenjate ? Umerjoča človeka sva , kot
Ste vi. Le oznanujeva vam,  da bi zapustili ne-
čimerne svoje bogove in spoznali pravega živega Boga,
ki je stvaril nebo in zemljo.“ Komej sta pripravila
ljudi, da se jima božje časti skazovati zderže.

Komej pa je bilo ljudstvo mirno, pridejo Judi iz
drugih krajev, kjer je Pavl že besedo božjo oznanoval,
in podpihujejo ljudstvo tako dolgo, da je Pavla kam-
njalo. Pavl pade ob tla, in obleži brez zaveda. Ljudje
ga vlečejo iz mesta. Ko ga zvesti učenci žalostni ob¬
dajajo , Pavl precej ustane in gre ž njimi v mesto.
Oni pa so se zlo veselili in stermeli, kako čudno vča¬
sih Bog svoje služabnike iz smertnih nevarnosti rešuje.

137

— Gresta čez nekoliko časa naprej in tudi po drugod
še ustanovljata keršanskih sosesk.

1. Kako je Pavl v Listro prišel? — 2. Kdo ga je tje
spremil? Kdo je bil Barnaba? — 3. Kaj je počel Pavl
v Listri? — 4. Zakaj je ljudstvo jima htelo darovati?
— 5. Kaj sta storila, da bi kaj takega ubranila? —
6. Zakaj je ljudstvo Pavla kamnjalo?

Bog varuje pobožnega. „Bog je naše upanje, naša moč
in pomoč v naj večih zadregah. Toraj ne bojmo se, ko bi
tudi svet na kose šel in gore se v sred morja potapljale.”
Iz. 36. To resnico moramo povsod oznanovati in se ne
smemo ljudi bati.

Bog dal nam je življenje v svoji milosti,

Zato nas bo tud’ varoval nevarnosti.

13.

Pavl in Sila v ječi.

Nekdaj pride Pavl s Silatom, zvestim Jezusovim
učencom v Filipe, poglavitno Macedonsko mesto, da bi
oznanoval sv. evangelje. Pervo saboto gresta pred
mestne vrata v shodnico. Vsedeta se in Pavl govori
ženam, ki so bile zunaj shodnice zbrane. Ena izmed
njih, ki je s škerlatom barantala in se imenovala
Lidija, je bila posebno bogaboječa. Ko je Pavla čula,
ji je Bog odperl serce: dala se je kerstiti s vso svojo
družino in precej po kerstu je prosila Pavla in njegove
tovarše, naj stanujejo v njeni hiši. In ker ni nehala
prositi, so šli y  njeno hišo.

Ali tudi v tem mestu so skor se vzdignili so¬
vražniki zoper Pavla in Silata. Oba ju primejo in ju

138  ‘

peljejo pred višega sodnika. Vse ljudstvo se je spun-
talo. Mestni predstojniki jima dajo oblačila sleči, ju
bičati in kervava in ranjena v ječo odpeljati. Ječar
ju verze v naj globokejšo ječo in ju oklene na nogah.
Ob polnoči molita Pavl in Sila in molitev bila je usli¬
šana. Akoravno ranjena in v strašnih bolečinah sta
le čutila, da jima je neizrečeno sladko pri sercu. Zač¬
neta glasno Boga hvaliti, da so vsi vjetniki čuli. Na
mah vstane hud potres, vse duri se odpro in vse že-
lezje se vjetnikom razspe. Ves prestrašen puhne ječar
iz spanja, potegne meč in se hoče prebosti, ker je
menil, da so mu vjetniki ušli. Pavl pa mu glasno
kliče: „Ne stori si nič žalega, vsi smo še tukaj \ u
Luč reče vpihati in v ječo prihiti. Trepetaje pade
Pavlu in Silatu k nogam, ju vun pelje in reče: „Ljuba
gospoda ! Kaj naj storim, da bom izveličan?“ Ona od¬
govorita : „Veruj v gospoda Jezusa, in zveličan boš ti
in tvoj dom.“ — Potem oznanjata njemu in njegovim,
ki so prihiteli božjo besedo. Ječar ju je pa še tisto
uro po noči k sebi vzel, ju je peljal v svoje stanova-
lišče in jima je ginjen opral kri in se je dal s svojimi
vred kerstiti. Dal jima je tudi jesti in je bil z vsimi
vesel, da je veroval v Boga. Ko so predstojniki zju¬
traj zvedili, da sta Pavl in Sila rimska deržavljana, so
prišli sami in so ju prosili za odpuščenje, da so ju
dali bičati : zakaj kaj takega se rimskemu deržavljanu
ni smelo zgoditi. Prosili so tedaj še tudi aposteljna,
naj zapustita mesto. Ona pa sta se iz ječe k Lidiji
podala, in — ko sta potolažila tam mestiane, sta šla
naprej, sta prišla v mesto Solun (Tesalonike) in druge
mesta, in sta oznanovala povsod sv. evangelje.

1. S kom in zakaj je Pavl v Filipe prišel? — 2. S kom je
tukaj najpred govoril, koga je pripravil h kerstu? —
3. Kaj se je še Pavlu v Filipi zgodilo? — 4. Zakaj je
prišel v ječo? — 5. Kako so ljudstvo in predstojniki z
aposteljnoma ravnali? — 6. Kako sta se rešila iz ječe?

139

— 7. Ka J j e na g n ih> ječarja, da se je s svojimi to-
varši kerstiti dal ? — 8. Kaj so počeli predstojniki, ko
so zvedeli, da sta oba rimska deržavljana ? — 9. Kam
sta se zdaj podala? — 10. Kaj sta po poti delala?

Prosi Boga, naj ti tako, kot Lidiji, serce odpre, kedar
njegove besede poslušaš. Ali bi bilo prav bilo, ko bi bil
Pavl iz ječe utekel? Kako lepo plačuje Bog aposteljnoma
prestane bolečine! Poslal jima je čudež v ječo in dal jima je
ječarja in vse njegove spokoriti. — Tako ti bo nekdaj vse,
kar za Boga storiš in terpiš, lepo povernjeno.

Bodi zvest pri vsih rečeh,

In dobro delaj na vsih krajeh.

14.

Pavl v Atenah.

Na svojih apostoljskih hojah pride Pavl tudi v
Atene, glavno mesto gerških dežel. Mesto je bilo
čudno lepo; naj gorše hiše, lepi tempeljni in dragi
stebri z mnogimi podobami so iz njega v nebč kipeli.
Ko je Pavl po mestu hodil in malikovavstvo vidil, ga
je to v dušo bolelo : skušal je, to mesto k pravemu
Bogu spreoberniti in je začel oznanovati evangelje
od Jezusa in od ustajenja mertvih. Prišli so tudi
k njemu nekteri modrijani, da se na učeno vižo ž
njimi pogovorijo. Peljejo ga v areo  pag, veliko sodnišče.
Ondi mu reko : „Ali se bo dalo zvediti, kakšen nov
nauk oznanuješ?“ Pavl stopi v sredo zbirališča in
pravi: „Možje Atenci! Vidim povsod, da bogove

kaj v časti imate. Ko sem namreč pregledoval podobe
vaših bogov, sem našel tudi oltar, na kterem je za¬
pisano bilo: Neznanemu Bogu!  — Tega Boga pa,

140

kterega častite, pa ne poznate, tega vam oznanujem.
Bog, ki je svet in vse na svetu ustvaril, Bog, ki je
gospod nebes in zemlje, ne stanuje v tempeljnih, ki
jih je človek sozidal. Tudi s človeškimi rokami se
njemu ne streže, kakor bi česa potreboval, ker On
daje sapo in življenje. Ta Bog ni daleč od nas:
zakaj v njem živimo, v njem se gibamo, v njem
smo. On vsim ljudem oznanuje, naj vsi, naj povsod
delajo pokoro, ker si je odločil dan, kterega bo sodil
svet po možu, ki ga je k temu izvolil in od smerti
zbudil.“

Doslej so vsi Pavla poslušali in so mu prav
dajali. — Ko so pa čuli nekaj od vstajenja mertvih,
so nekteri se začeli šaliti, drugi pa so djali: „0
tam te bomo še drugokrat poslušali.“ — Tako je
Pavl zmed njih šel. Nekteri pa so postali verni,
med njimi Dionizi, imeniten svetovavec, in neka gospa,
po imenu Damarida, ktero je Pavl kerstil in v ker-
ščanstvu poterdil.

I.  Kako je prišel Pavl v Atene? — 2. Zakaj bilo je to
mesto imenitno ? — 3. Kaj je sklenil Pavl, ko je hodil
po mestu? — 4. Kako jim je skušal oznanovati ker-
ščanstvo? — 5. Kako je prišel v areopag? Kaj je
areopag? — 6. Kako so ga poslušali? — 7. Kaj je
učil? — 8. Nad čim so se nekteri šalili? Kaj so drugi
pravili? — 9. Kdo je postal veren?

Če bi večkrat pomislili, da Bog, ki nam more pomagati
— ni daleč od nas, da v njem živimo, se v njem gibamo,—
kako veselo in mirno bi bilo naše serce !

Kjerkoli sem, kar počnem le,

Moj Bog, moj oče, gleda me.

141

15 .

Pavl v Korintu, Efezu in Troadi.

Iz Aten je šel Pavl v Korint. Tukaj najde
Juda, po imenu Akvila,  ki je perte delati znal.
Njegova žena bila je Priscila. Ker je bil Pavl ravno
tega dela, je pri njem v delo stopil in si tako skoz
teden kruh služil. Vsako saboto pa je šel v shodnico,
je oznanoval Judom in Gerkom križanega Jezusa
in Akvila in Priscila sta bila perva, ki sta
verovala. Razun nekterih Judov se je mnogo Ger-
kov h keršanstvu spreobernilo. Pavl se je tukaj
dolgo časa mudil in postavil veliko kerščansko občino.

Odtod je potoval v Efez,  veliko mesto male
Azije. Tukaj je preživel več mescov in mnogo čude¬
žev storil. Cio njegove rute so pokladali na bolnike,
da so ozdraveli. Ves Efez se je čudil in je častil
aposteljna: Jezusovo ime je bilo poveličano. Mnogo-
kteri, ki je začel verovati, je šel k spovedi. Kteri so
praznoverne umetnosti uganjali, so prinesli svoje bukve
in so jih očitno sožgali, akoravno so skor 50000 sre-
bernikov veljale. — Tako čversto je raslla, tako krepka
se je skazala božja beseda.

Od Efeza je prišel Pavl v Troado,  malo mestice
blizo tistega kraja, kjer je nekdaj stala preslavna Troja.
Tukaj je zbral neko nedeljo vse kristjane tega mesta
Y neki hiši in je praznoval ž njimi sveto večerjo. Hiša
je bila lepo razsvitljena. Tukaj je govoril zbranim
kristjanom, in ker je drugega dne odriniti mislil, je
govoril zlo serčno do polnoči. — Nek mladeneč, po imenu
Evtih, je sedel ob odpertem oknu, pa ga dremavec po¬
sili, omahne in tri nadstropja doli na ulice pade. Ko
so sosedi to vidili, so glasno zavpili, in urno letijo
doli, ali mladenča najdejo mertvega. Tudi Pavl hiti
doli, se nagne čez mladenča, ga rahlo objame in reče

142

bližnim : „Ne skerbite se, — živ je \ u  In res, mlade-
neč je spet oživel in živega so ga spet v drušno pe¬
ljali in veseli so bili spet. — Pavl pa je dalje govoril,
dokler se ni dan napočil. Potem je še nekoliko jedel
in dalje odrinil.

1. Kam je potoval Pavl iz Atene? — 2. Kaj se pripoveduje
od njegovega življenja v Korintu? — 3. Kteri so naj
prej verovali? — 4. Zakaj je Pavl tukaj tako dolgo
ostal? — 5. Kam je šel od tod? — 6. Kako je do¬
kazal tukaj resnico Jezusovih naukov? — 7. Kako se
vidi, da je beseda Gospodova lepo rastla? — 8. Kam
je šel Pavl potem? — 9. Kaj se pripoveduje od Evtiha?

Pavl se je v Korintu od rokodela živil. Izveličar naš
je tudi delal. Služiti si torej svoj kruh z delom, to je Bogu
dopadljivo. Lenoba pa je greh in škoduje.

Če hočeš hudo premagati,

Nikdar ne smeš praznovati.

16.

Pavlovo slovo v Efezu od starašin in
potovanje v Jeruzalem.

Potem je prišel Pavl tudi v Milet, mesto blizo
Efeza. Ker je pa zlo hitel, da bi binkoštni praznik
praznoval v Jeruzalemu, ni mogel več v Efez.
Ali poslal je nekoliko ljudi' tje in je poročil starašinam,
naj pridejo v Milet. Ko so ti častivredni možje prišli,
jim je govoril in povedal, da bo imel v Jeruzalemu
mnogo terpeti in ga nihče od njih ne bo več vidil.

143

Prerokoval je, da bodo izmed njih se možje vzdignili,
ki bodo trosili krive nauke in bodo mnogo učencov
zapeljali. Priporoči jih Bogu in njegovi milosti, po¬
klekne potem ob bregu morskem in moli z vsimi. Vsi
so se jokali, se ga oklepali in ga poljubovali. In
potem ga vsi na barko sprejmejo.

Ko je Pavl v Jeruzalem prišel, ga ugledajo neki
Judi iz Azije. Kličejo ljudstvo skupej in kričejo:
„Zgrabite ga! On je naj hujši sovražnik Izraelcom
in clo ajde v tempelj vodi.* — Zakaj vidili so ajda Tro-
lima ž njim v mestu. Vsi tiščijo va-nj, ga vlečejo iz
tempeljna in vrata zaklenejo. Vse mesto je bilo v
hrupu. Ker so ga pa bili in hteli umoriti, je bilo to
rimskemu vojaškemu polkovniku oznanjeno. Ta pride,
ukaže Pavla v dve ketini vkleniti, in praša, kaj da je
storil. Eni izmed ljudstva pa so to, drugi to upili.
Torej ga je rekel na grad odpeljati, ker ni mogel
zvedeti, pri čem da je.

Pavl prosi vodja, ali bi smel ljudstvu govoriti.
Pa ko je začel od Jezusa govoriti, so bili Judi strašno
razkačeni in vodja zapove, naj ga le peljejo v grad
in naj ga tam bičajo. Pavl se da spoznati, da je
Rimski deržavljan in zato ni bil bičan. Drugega dne
skliče vodja judovski zbor in ukaže tudi Pavla pri¬
peljati, da bi zvedil, kake tožbe bi kaj imeli zoper
njega.

V prihodni noči se je Pavlu Gospod prikazal
in je djal: Bodi stanoviten! kakor si v Jeruzalemu
za mene pričeval, tako moraš tudi v Rimu storiti.*

I. Kako je prišel Pavl v Milet? Kje je to mesto? — 2.
Koga je povabil v Milet? —3. Kaj je starašinom go¬
voril? — 4. Kaj jim je prerokoval? — 5. Kaj se mu
je zgodilo, pridšemu v Jeruzalem? — 6. Zakaj so bili
Judi tako razkačeni? — 7. Kdo ga je rešil pred ljud¬
stvom? — 8. Kam ga je poslal polkovnik? Ali je bil
Pavl bičan? Kaj je sklenil judovski zbor?—9. Odkod je
dobival prihodno noč svoje moči?

144

Kdor za Jezusa pričuje in ga stanovitno spoznava, temu
pomaga in mu daje serčnost in moč. Povsod ga toraj spo¬
znavajte, in ne bojte se ničesar.

če te svet tud zapusti,

Bog ti zna pomagati.

17 .

Pavl pred kraljem Agripam.

Vklenjenega pripeljejo Pavla v Cesarejo, da bi
ga tamošni namestnik Fest izpraševal. Ravno tedaj
pride kralj Agripa in njegova žena Berenica Festa
obiskat. Fest mu pripoveduje od Pavla, in Agripa
ga želi slišati. Fest ga ukaže pripeljati, in Agripa
mu reče: »Dopuščeno ti je, za se govoriti . 4  Pavl začne
tedaj svoje življenje razlagati od svojih mladih nog,
pripoveduje od prikazni na poti v Damask, ki ga je
h keršanstvu primorala — in kako zdaj oznanuje Ti¬
stega, brez kterega ni izveličanja. Fest, ki svetih
pisem in Jezusovega življenja ni poznal, je djal: „Pavl!
ti nisi pri pameti. Modrost tvoja te je pripravila ob
pamet ! 4  Pavl pa je djal: „Ne motim se, ampak go¬
vorim resnične in pametne besede. Kralj Agripa to
ve, zakaj od teh reči mu ni ničesar skrito, ker se ni
ničesar v kakem zemeljskem kotu zgodilo. — Ali ve¬
ruješ v preroka, kralj Agripa? Vem da veruješ ? 4

Agripa odgovori: „Le še malo, in bi me prego¬
voril, kristjan biti . 4  — Pavl pa pravi: »Pri Bogu si
želim, da bi ne samo ti, ampak vsi, ki me slišijo, še
dans taki kristjani postali, kot sem jaz.

145

Ko Pavl izgovori, vsi ustanejo, gredo na stran,
se pogovarjajo in pravijo z enim glasom : „Ta človek
ni nič smerti ali železja vrednega storil. Ko bi ne
bil pred cesarja klical, bi ga lahko izpustili.

1. Kam so odpeljali vjetega Pavla? — 2. Kdo je bilFest?
Kdo ga je prišel obiskat? — 3. Kako se je Pavl za¬
govarjal? — 4. Kaj so poslušavci djali? — 5. Kako
so se sodniki izgovorili?

Agripa ne uboga milosti, ki ga zveličanju bliža. O kako
bi se veselil večno, ko bi bil postal kristjan?

Posvetno mine ; človek, spomni tega se.

Bo prišla smert, po njej pa sodba čaka te.

18.

Nevarna vožnja in rešitev pri otoku
Malta.

Ker je bilo sklenjeno, da pojde Pavl v Rim
k cesarju, ga izročijo z druzimi vjetniki vred nekemu
stotniku, Juli po imenu. Juli je Pavla prav dobro
imel in mu je povsod na suho privolil, da je mogel
svoje prijatelje obiskati. Med tem so brodarili okoli
Ciperškega otoka, in po težavni vožnji pridejo zadnjič
do otoka kretniškega. Ker je že pozno v jesen bilo
in ker je bila vožnja zavoljo viharjev nevarna, jim
Pavl svetuje, naj ostanejo čez zimo na Kreti. Ali
barkador je hotel do Feniškega zaliva, in dobri Pavlov
svet je bil zastonj. Odrinejo tedaj. Pa že pervi
dan začne huda burja vihati, ki barko s silo naprej
žene. Drugi dan še strašneje burja rujove. Nekoliko

Zgodbe ir, piama. Nori zakon. 10

140

vklade morajo v morje potopiti. Tretji dan je burja
spet strašno divjala. Vsi so na preterge delali in
skor vse že so pometali v valove. Burja je več dni
terpela. Nebo je bilo vedno temno, ni bilo več
rešitve upati.

Zdaj stopi Pavl med nje in pravi: „0 moji

ljubi! zakaj niste mojega sveta poslušali ? Pa bodite
serčni, nihče od nas ne bo zgubil življenja, — le
barka se bo potopila. Zakaj to noč se mi je pri¬
kazal angelj narvišega Boga, kterim služim, in mi
je rekel: „Ne boj se Pavl! moraš še do cesarja,
in glej, Bog ti je vseh življenje na barki podaril. —
Torej, ljubi moji, bodite serčni! jaz pa upam v Boga,
da bo vse tako storil, kakor mi je obljubil. Ali
morje nas mora gnati zdaj na drug otok. c<

Med tim je štirnajsta noč prišla, kar so bili
suho zapustili, in še vedno jih morje goni in meče.
Zdaj se prikaže proti polnoči suhota. Vsi se serčno
ovesele. Nekteri pa hočejo skrivaj uiti. Spustijo
majhino barko v vodo in pravijo, da hočejo mačka
zasaditi. Pa Pavl jih kmalo spregleda, kaj mislijo
in pravi barkadorju: „Ce ti ne ostanejo v barki, ne
bote oteti.* Hitro zdaj vojščaki vervi prerežejo; bar-
kica pljusne v morje in valovi jo odneso.

Proti jutru zbere Pavl vse, ki so bili na barki,
276 duš, in jim pravi: „Stirnajst dni je že, da ste
skoraj brez jedi. Torej prosim vas, vžite kaj, tega

je treba, da se ohranite. Ne bojte se, las na glavi
se vam ne bo zgubil. “ S tim vzame kruh, se zahvali
Bogu, ga odlomi kos in začne jesti. Vsi jedo in so
spet veseli, in da barko še bolj polajšajo, pomečejo

ves drugi živež v morje.

Ko se razdani, se lepa dežela pred njimi raz¬
širja. Ali tuja jim je bila in neznana. Zasuknejo

barko v morski zatok, ki se je pred njimi odperal. Pa za¬
denejo na pečevje, pod vodo skrito: Barka udari ob skale

147

in se na dvoje prekolje. Kakor bi bil vzidan, se
je prednji kerm nataknil, zadnjega so pa valovi raz¬
bili. Zdaj izdero vojščaki meče in hočejo vse vjet-
nike pomoriti, da bi nihče ne ušel. Pa Juli, ki je
Pavla hotel rešiti, jim ubrani to delo in zapove, naj
vsi, ki znajo plavati, najprej v vodo poskačejo in
se rešijo na suho, potem pa naj drugim pomagajo,
se rešiti na deskah in kosih raztrešene barke. —
Storijo tako in vsi srečno pridejo na suho. Nobeden
ni zgubil življenja, clo poškodoval se ni nihče, kakor
je Pavl prerokoval. Ko so bili vsi na suhem, so
še le zvedili, da je to bil otok Melita ali Malta.

i.  Kdo je bil odločen, naj Pavla v Rim pripelje? — 2.
Kako je Juli s Pavlom ravnal? — 3. Kaka nesreča je
potnike zadela? — 4. Kdo jih je v sili tolažil? — 5.
Kaj je prerokoval Pavl? — 6. Kako se je prerokovanje
spolnilo? — 7. Kje so prišli na suho?

Kako lepo je Bog svojega služabnika Pavla pred vsimi
drugimi poslavil. Bil je Pavl vsim božji prerok, svetovavec,
tolažnik in rešnik.

Vari se hudobnih ljudi,

Da te njih tovarštvo ne pokaži.

19.

Pavl na otoku Malta in pot v Rim,

Ko so prišli na suho, so bili mokri; voda je cu-
rela po njih in zeblo jih je. Prebivavci na otoku so
bili ajdi, pa so tujce prav dobro sprejeli. Peljejo jih
na zaveten kraj, kjer so bili varni pred vetrom in

148

dežjem in tam si nanosijo derv, da si ogenj naredijo.
Tudi Pavl nosi hosto. Ali v hosti je bil skrit gad,
ki se zayoljo vročine kviško požene, ter se mu okoli
roke ovije. Otočani to vidili, reko med sebo: „Zares
ubijavec mora biti ta človek, ki ga maščevanje ne
pusti živeti: komaj je morju ušel, ga že strup mori. ft
— Ali Pavl verže kačo v ogenj. Ljudje so pa mi¬
slili, da bo precej otekel in umeri. Ali ker so dolgo
čakali in mu nič žalega ni bilo, so misli spremenili
in rekli, da je Bog.

Namestnik na otoku, Publij, povabi vse tujce na
svoj dom, in jih tam tri dni prijazno gostuje. Ravno
pa je bil njegov oče hudo merzličen in grižev; in ni
bilo več upati, da še kdaj vstane. Pavl gre k njemu,
položi roko nanj in precej je ozdravel. Ko je bil ta
čudež znan, so od vseh krajev ljudje nosili bolnike
skupej in Pavl je vse ozdravil. In po celem otoku
je bilo veliko veselje, in prebivavci so Pavla in to-
varše častili, kar se je le dalo. Tako je Pavl tri
mesce tam ostal, mnogo ljudi spreobernil in dosti do¬
brega storil. — Ko je čas prišel, da odrinejo, so pre¬
bivavci barko z vsim naložili, kar so le imeli in kar
bi med vožnjo prav prišlo. Pavl in tovarši pridejo
srečno v Sirakuze na sicilskem otoku, kjer so cel
teden ostali. Od tod pridejo v Regijo, kalabriško me¬
sto in potem v Puteoli. Potem potuje Pavl in neko¬
liko tovaršev v Rim. Mnogo kristjanov mu pride na¬
proti. V Rimu ga izroče naj višemu vojskovodju, in
ker ga je Juli dobro priporočil, si je smel v mestu
svoje stanovanje sam poiskati. Le vojščaka mu dajo
za stražo.

Sklical je pa Jude, in jih prepričeval od Jezusa
iz Mozesa in prerokov od jutra do večera. Nekaj jih
je verovalo, nekaj ne. In ker se niso v misli strin¬
jali ter odhajali, je Pavl rekel: „Prav je sv. Duh na¬
šim očetu po Izaii preroku govoril, rekoč: Pojdi k

149

ljudstvu, in reci jim: z ušesi bote slišali, in ne umeli;
z očmi gledali, in ne spoznali, ker serce tega ljudstva
je oterpnjeno. Znano vam toraj bodi, da je nevercom
to zveličanje božje poslano, in oni bodo poslušali."
Ko je to izgovoril, so od njega šli in velik prepir
med seboj imeli. Pavl je pa celi dve leti ostal v
svojem najetem stanovanji, je vse sprejemal, ki so k
njemu hodili, in je učil z vso serčnostjo Gospoda
Jezusa Kristusa.

Pavl je bil v Rimu spet prost, je potoval, ob¬
iskoval občine in se slednič spet v Rim verne, kjer
mu je bila za cesarja Nerona leta 68 glava odsekana.
Več ko 30 let apostelj, je umeri tisti dan kot Peter.

1. Kako so Maltničani tujce sprejeli? — 2. Kako je prišlo,
da jim je Pavl precej za morivca in kmalo potem za
Boga veljal? — 3. Kako si je Pavl prikupil namestnika
in njegovo ljudstvo? — 4. Kako dolgo je tukaj ostal
in kaj je delal? — 5. Kako je bil v Rimu sprejet? —
6. Kaj je storil, da bi ljudi Kristusu pridobil ? — 7. Kaj
se je zadnjič z aposteljnom zgodilo?

Brez števila nadlog, clo smert, je premagal Pavl, da bi
prepričal ljudi, da Kristus po ljubezni in veri v človeških
sercih kraljuje. Da se to pri nas zgodi, moramo radi nanj
misliti, radi od njega čuti in brati, moramo premišljevati nje¬
gove besede, njegovo terpljenje in smert. Ce se v tem va¬
dimo, ga bomo zmirom bolj spoznali in njegovo neizrečeno
ljubezen, in na ti ljubezni do njega se bomo tako vterdili,
da nas nič ne bo moglo od naukov in ljubezni Jezusove ločiti.
— Bomo torej tudi vse radi storili, kar je Jezusu ljubo, da
zadobimo večno srečo.

Boga ljubi čez ves svet,

Da boš zveličanim prištet.

150

20 .

Sveta cerkev Jezusova.

Aposteljni so se razšli, kakor jim je rekel Jezus,
po vsem svet« in so Jezusov sveti nauk oznanovali.
Gospod je bil ž njimi in jim je dal moč čudeže delati
v njegovem imenu. Ozdravljali so bolnike, budili so
clo mertve. če so ljudje le kacega bolnika na cesto
postavili, že senca aposleljna ga je ozdravila.

Za tega voljo so jih dobri ljudje zvesto poslušali,
in so vero Jezusa Kristusa na-se jemali. Po Kristusu
so se ti kristjani  imenovali. Tako se je začela sveta
družba vernih, ki ji keršanska cerkev pravimo, in je
bolj in bolj rastla. Možje in žene, mladi in stari, ljudje
visocega in nizkega stanu, Judje in ajdje so se ji pridru¬
ževali. Vera in ljubezen ste te duše z Jezusom in
med seboj sklepale. Vsi so bili enega duha, v upanji
veseli, v terpljenji poterpežljivi, in goreči v molitvi.
Gospod je bil vedno med njimi, dasiravno le nevidama.
Njegov sveti Duh jih je oživljal, da so mogli sveto
živeti. Gospodovo oko je nad njimi čulo, Gospodova
dobrotljiva roka jih spremljala. Svetega življenja jih
je Gospod vadil, da bi od greha očiščeni vedno nedol¬
žno in čisto živeli. Nezvestnike pa je včasi že na
zemlji očitno kaznoval, da je s tem druge svaril.

Kjer je vstala kaka keršanska občina, so postavili
apostoljni učenike, ki so sveto evangelje učili. Tako
je šel nebeški nauk z božjo pomočjo po škofih in du¬
hovnih od roda do roda in bo cvetel vse poslednje
čase do konca sveta.

Nekteri pervih Jezusovih oznanovavcov so nekaj
naukov zapisali in nam jih spisane zapustili, za kar se
Bogu ne moremo dosti zahvaliti.

Matevž  je spisal pervi evangeli t. j. povest
od življenja, terpljenja in poveličanja Jezusovega. —

151

Drugi evangeli je pisal sveti Marka,  zvest učenec
svetega Petra. Luka,  tovarš sv. Pavla, je spisal
tretjega in sv. Janez,  apostelj četertega. — Sveti
Luka nam je tudi spisano izročil apostoljsko djanje,
t. j. kaj so aposteljni po prihodu sv. Duha delali in
kako se jim je godilo.

Sv. Pavl  je vernim kristjanom več listov pisal.
Štirnajst jih še imamo. Eden je pisan vernim Rimlja¬
nom, dva Korinčanom, eden Galačanom, eden Efeža-
nom, eden Filipljanom, eden Kološanom, dva Tesalo-
ničanom, dva učencu Timoteju, eden Titu, eden File—
monu in eden Hebrejem.

Sv. Jakob  je zapustil eden list, sv. Peter  dva,
sv. Janez  apostelj tri, sv. Juda Tadej  enega. —
Sklene se pa sveto pismo s skrivnim razodenjem,
ki ga je sv. Janez  na Otoku Patmu imel in kterega
je po božjem povelju zapisal.

1. Kako so aposteljni Jezusovo povelje spolnovali? — 2.
Kaj jim je dal Gospod, da poterjujejo resnico svojih
naukov? — 3. Kako se je rodila, kako je rastla sveta
cerkev? — 4. Kaj so napravili aposteljni, da drugi tudi
sv. evangeli zvedo? — 5. Ktere so bukve, pisma, listi,
ki so jih pisali sveti aposteljni?

Jezus še živi in bo vekomaj živel med nami. Njegova je
vsa oblast v nebesih in na zemlji. Verujte vanj, ljubite ga ves
čas svojega življenja. Nosite in hranite njegov nauk v svojih
sercih. Čislajte in spolnujte ga, kot pobožni otroci, da živite
v čast Jezusovo in da ostanete vekomaj njegovi. Jezusov
duh naj nas vodi po tem svetu v večno življenje. Amen.

Zvesto spolnuj, kar Bog uči,

Boš srečen na zemlji in v večnosti.


Obljubljena dežela

ali

Palestina.

kakordna je bila ob času, ko je Jezus živel,
in kakoršna je zdaj.

V vod.

Popis obljubljene dežele mora vsakemu kristjanu všeč
biti; zakaj ta dežela je domovina Jezusa Kristusa,
našega Odrešenika in Izveličarja. Ta dežela se mora
vsakemu gotovo tudi zdaj imenitna zdeti, ker vsak kraj,
kjer je Odrešenik hodil,  nas opominja kakega časa
iz njegovega svetega življenja. Še zdaj se trudijo po¬
božni popotniki, vse kraje obiskati in žalostnega serca
vse ure premisliti, ki jih je Jezus Kristus za naše od¬
rešenje obhodil in prestal.

I. Kratka zgodovina.

J. Od naj starših časov do razdjanja mesta
Jeruzalemskega.

Palestinska  dežela se tudi imenuje sveta
dežela,  zato ker se je v nji največ čudežev zgodilo.
V starih časih se ji je reklo Kanaan,  ker so Kanaaniti

153

v njej stanovali. Abraham, Izak in Jakob, očetje Ju¬
dov, so živeli tam kot tujci in Bog jim je obljubil, da
bo ta dežela enkrat njim v last dana. To se je zgodilo
čez 400 let, v kterem času so v Egiptu bili in se
zlo namnožili. Mozes jih je peljal iz Egipta, in Jozva
40 let poznej v Kanaan, ktero deželo so od zdaj
Izrael  imenovali. Poznej je kraljestvo razpadlo na
dvoje, v kraljestvo Juda in Izrael.  Izrael so po¬
končali sovražniki in bilo je še potem kraljestvo Juda.
Ali tudi to je padlo nekoliko stoletij poznej in je
prišlo zadnjič pod rimsko cesarstvo. Jeruzalem,
glavno mesto, se je imenovalo sperva Salem.  Poznej
so ga posedli Jebuziti, in ime mu je bilo Jebuzalem
ali Jeruzalem. Kralj David je Jebuzite pregnal in
njegov sin Salomon je sozidal po vsi zemlji sloveči
tempelj. Za kralja Rehabeama je egiptovski Faraon
Šišak mesto in tempelj oplenil. Kaj takega se je zgo¬
dilo spet 150 let po Salomonovi smerti, za kralja
Joaza. Sedemdeset let poznej je pripeljal asirski kralj
Sanherib svojo vojsko pred mesto, in slednjič je mesto
in kraljestvo padlo v oblast babilonskega kralja Nebu-
kadnecarja, ki je vse razdjal in prebivavce v Babilon
v sužnost odpeljal. — Sedemdeset let poznej jih izpusti
spet kralj Cir domil, kjer so pod Cerobabelom mesto
in tempelj spet sozidali. Oboje je osvojil si Aleksan¬
der veliki, kralj macedonski, po njegovi smerti pa
Antioh Epifan, kralj sirski. — Od njegove grozovitosti
so Jude rešili Makabejci. Poznej so si Rimljani pod-
vergli mesto 4n deželo pod Pompejem, in so postavili
Heroda za kralja. — Ko Judi Mesija svojega niso
spoznali, so se spuntali, in Rimljani jih pridejo kazno¬
vat. Tit — poznej cesar v Rimu — je razdjal mesto,
je peljal ljudstvo v sužnost — in odsihmal ni več sa¬
mosvojega judovskega naroda na svetu.

154

2. Od sozidanja novega Jeruzalema do zdaj.

Sto let poznej cesar Hadrijan Jeruzalem razde in
si na Golgati drugo mesto pozida, po imenu El ja
K a  pito  lin  a. — Cesar Konstantin da mestu spet
prejšno imč,  sozida več cerkev in med tem tudi
cerkev svetega groba.  — Cesar Julijan je htel
sicer staro mesto spet pozidati, vkljub prerokovanju
Kristusovemu „da ne ostane kamen na kamnu“,  ali
ravno on je prerokovanje spolnil. Dal je ostalo ka¬
menje v stran spraviti, da bi zidovje vtemeljil. Ali
plamen je švigal izpod zemlje in potresi so motili
delavce neprenehoma. Leta 614 po Kristusovem rojstvu
si je novo mesto Jeruzalemsko osvojil perzijanski kralj
Kozroj in ga je razdjal, 629 so ga spet dobili Bizantinci.
Bizantincom pa ga je vzel Kalif Omar leta 636 in od¬
sihmal do 1099 je ostalo mesto v saracenski oblasti.
1099 so ga predobili križanci, ktere je vodil Bogomir
Builion, in odzdaj so kristjani vladali do 1188, kterega
leta je pa mogočni Saladin križance premagal. —
Leta 1242  se je Jeruzalema pooblastil egiptovski sultan
Nehimedin in 1517 Turki za sultana Selima, in Turkom
je ostalo sveto mesto do zdaj; le za kratek čas si
ga je bil osvojil kralj Mehemed Ali v Egiptu.

II. Kratek popis Palestine.

1 . Ime, meje, velikost in prebivavci.

a) Ime.  Sperva se je imenovala palestinska
dežela Kanaan,  potem Izrael,  potem obljubljena
dežela, Judeja, Palestina,  slednjič sveta dežela.

b) Meje in velikost.  Dežela je v Azii in
meji proti severni strani na Sirijo, proti izhodni na
bašalik Damaški in kamnito Arabijo; na južno stran
se derži velike arabske puščave; na zahodno pa Fe-

155

nicije in srednjega morja. — Dežela se razprostira
od Dana  (na severju) do Bersebe  (na jugu); za
kralja Salomona pa se je na severo-izhodno stran do
Tapsaka na Evfratu ob meji Mesopotamije in na južno
stran do Elata ob rudečem morju poleg sirske puščave
raztegala. O Jezusovem času se je širila dežela spet
od Dana do Bersebe, 36 nemških milj v dolgosti,
18 do 20 milj pa v širokosti. Obsegala je tedaj
480 — 500 milj.

c) Prebivavci.  Ob času Kristusovem štela je
dežela kakih 5 milijonov ljudi, kar je bilo zelo veliko.
Bog je pa tudi ti deželi čudno rodovitnost podelil. Dan
današnji pa ni prebivavcov veliko več kot pol miljona.

2. Gore, ravnine in doline.

a) Gore.  Proti severju je gora Libanon in
Antilibanon,  kjer so rasle slavne visoke cedre.

— Na izhodnem bregu Jordanovem je gorovje Gi-
leadsko, Abarimsko in gora Nebo,  na kteri
je Mozes umeri. Ob morju na severno stran je
Karmelsko  gorovje in 6 ur odtod hrib Tabor.
Med Karmelom in Jeruzalemom je gorovje Ef raj in¬
sko,  hrib Garicim,  kjer so Samaritani imeli svoj
tempelj, potem gore Ebal, Silo in Karantanja.

— Judovsko gorovje se vleče od južne Jeruzalemske
plati do Idumeje. Naj bolj slovf oljska gora,  kjer
je Jezus pogosto bival, v Gecemani molil in od sred¬
njega verha v nebo se povzdignil.

b) Ravnine.  Ravnina ob obdh strandh reke
Jordana je 25 ur dolga, potem ravnina Esdrelon
od Karmela do Jordana, 12 ur dolga in 5 ur široka.
Še rodi ta kos zemlje vino,  žito, olje in žlahtno
sadje. — Ob srednjem morju se širi lepa ravnina,
40 ur od Karmela do Gaze, ki se deli v Saro n s ko
in Sefelsko.

156

c) Doline. Kidronska dolina in Jozafat
med Jeruzalemom in oljsko goro. — Druge manj znane
doline so hinonska, refaimska in eskolska.

3. Gozdi, puščave in votline.

a) Gozdi. V starejih časih bilo jih je še nekaj
gozdov; pa hude vojske in divji sovražniki so jih skor
vse pokončali. Naj slavnejši so bili: cederni, borovni
in smrečni gozdi na Libanu, hrastovje na Bazanu, gozdi
Karmelski, palme pri mestu Jerihu in hosta na Efrajmu.

b) Puščave. Znane so puščave judovska pri
Tek o a, dve uri od Betlehema; potem puščave
Engesdi, Sif in Mavu. Puščava Karantanska blizo
Jerihe, kjer je bil Jezus skušan, je zlo nevarna zavolj
razbojnikov.

c) Votline.  Votlin je brez števila po deželi.
Naj več jih je v gorovju Antilibanonskem, Karmelskem,
Efrajskem in Judovskem. Pri Hebronu so naj veče in
naj bolj imenitne. Votlina Aduklamska, na izhodno
plat od Betlehema.

4. Vode.

a) Morja in jezera. Sredno morje  šumi
poleg cele zahodne meje in je zlo pripravno za kup-
čijstvo. Le zahodni vetrovi so tam zlo nevarni. —
Mertvo morje,  v kterega se izliva reka Jordan, se
širi na jugo-izhodno stran od Jeruzalema, je 14 milj
dolgo in 3 milje široko. — V tem morju ne najdeš
ne ribice, ne kake druge žive živalice. Voda je gosta,
grenka in slana, in vse, kar v njo pade, dobi slano
skorjo. — Nekdaj bilo je to jezero prijetna dolina,
imenovana Si dim,  kjer so stale mesta Sodoma in
Gomora, Adama, Zabojim in Zoar, ktere je požgal
ogenj iz nebes in pogreznile so se z dolino vred, in
Jordan je vse z vodo napolnil.

157

Bolj proti severju leži jezero Genezaret ali
morje Galilejsko,  imenovano tudi jezero Ti-
berjas.  Dolgo je 4 milje in široko dve milji.
Voda je čista in polna rib. Mnogokrat se je Jezus
po njem vozil. V tem jezeru je tudi Jezus po valovih
prišel do svojih učencov na barki in je storil, da je
Peter toliko rib vlovil- Okoli jezera so se vzdigale
lepe mesta Kaparnaum, Becajda, Tiberja, Gamala,
Hipos i. t. d. — Jezero Merom  je bolj proti severju,
je dolgo eno miljo in široko pol milje.

b) Reke in potoki.  Jordan je edina imenitna
reka. Izvira v antilibanonskem gorovju, teče skoz jezera
Merom in Genezaret in se izliva v mertvo morje. V
ti reki je kerščeval Janez in je tudi Jezusa kerstil pri
Betabari. Druge reke in potoki so: Hieromar, Jabok,
Arnon, potok Kidron , čez kterega je šel Jezus
v noči svojega terpljenja, potok Enon, Beluš, Dafna,
Kaparnam, Korzej, Kana, Jarkon, Eškor in Bezor.

Naj imenitniši vrelci in studenci  so bili: Stu¬
denec Siloa,  na jugo-izhodno plat od Jeruzalema, je
še danes čist. Voda je napeljana v Siloaški vodnjak,
kjer se je umival rojeni slepec in je sprevidil. —
Vrelec Betezda,  blizo Jeruzalema, je takal svojo vodo
v velik vodnjak, okoli kterega so se sprehajali bolniki.
Vodnjak pa je zdaj prazen, 120 stopinj dolg in 40
stopinj širok, globok pa tri stopinje. — Vroče toplice,
Amahus imenovane, blizo jezera Genezaret, so še
zdaj. — Toplice Kaliroje,  blizo mertvega morja, in
pa A mat a, blizo jezera Genezaret, bile so žveplene.
— Jakobov studenec blizo Sihama, kterega je dal Ja¬
kob izkopati, je zdaj zasut.

5. Zrak in vreme, rodovitnost in nadloge.

a) Nebo.  Vreme je prijetno brez mraza; tudi ni
tako premenljivo, kakor pri nas. Le po letu so noči
hladne. Tam ne poznajo druzega, kot leto in zimo.

158

Leto, od maja do oktobra, je zlo vroče, zima pa, od
novembra do aprila, ni odveč ostra in naj prijetniši
čas. Po letu ne vidiš nikdar še meglice ne do srede
septembra, v kterih dneh zgodni dež pada, ki je po¬
treben za obdelovanje polja. Pozni dež pada ob za¬
četku marca, in tedaj začne tudi žito zoriti. Žetev
pa je v sredi mesca aprila. V dolinah je tudi de¬
cembra in januarja prav toplo in v tem času se hude
vremena, toča, potopi radi verstijo. Vse zeli' in rože
cveto po zimi; zakaj po letu je tako vroče, da se vse
posmodi in le gosta rosa še nekoliko rastlin obvarje,
vse drugo pa se posuši.

b) Rodovitnost.  Palestina bila je do Je¬
zusovega prihoda zlo bogata. Gore so bile do verha
obdelane, travnike in polja so močili vodotoki.
Žito je rodilo po šestdeset tudi po stokrat več,
kakor si sejal, — posebno pšenica in ječmen. Rastlo
je tudi proso, bob, grah, leča, ženef, janež, kumna,
konoplje i. t. d. Tudi sadje je dobro rodilo. Vsako
sadje, ktero pri nas raste, je rastlo tam, verh tega pa
še smokve, pomaranče i. t. d. Še zdaj se limone

najdejo, visoke, kot naš hrast; in divja smokva tako
koščate veje poganja, da se pod njo lahko trideset
vojščakov s konji in kamelami vred hladi. Oljka je
posebno in znana nosila je sadje, kot golobje jajca. Tudi
palme so lepo cvetele. Posebno pa so vina dosti

pridelovali. Terta je včasih po trikrat rodila, in je
bila posebno žlahna v dolinah Sorek, Eškol in Engedi;
v tih krajih je grozd včasih vagal po 12 in 14 liber
in jagode so bile tako debele, kot drobna breskva. Še
zdaj se nahaja tam grozdje po vatlu dolgo, kterega
morajo na kolih nositi. — Rudeče vino bilo je naj
bolje. — Ali tudi živine je bilo dosti. Redili so ovce
in koze, in kozja koža je bila mesto čutare za vino.

Govedina je dajala mleka in sira v obilnosti. Tudi

oslov, konj in kamel ni manjkalo. — Kuretine so imeli

159

skor preveč, ali gosi in rac niso poznali, — bolj pa
divjačino. Rib je bilo mnogo y srednjem in v jezeru
Genezarskem. Bčele so znašale med v votlinah in
so bile jako hude.

c) Nadloge.  Nadlog je dežela vendar dosti
terpeti imela. Potres je vstajal pogosto. Znan je bil
verh tega čudno vroči veter Samum , ki je pihal iz
arabske puščave in je po žveplu smerdel: če ga je
kdo dihal, je lahko — kot zdaj še — umeri. —
Strašne so bile tudi vremena in toče : večkrat se je
pretergal kak oblak, večkrat so pritisnile kobilice, včasi
pa ni bilo ob pravem času zgodnjega in poznega dežja.

— Naj huje pa so bile gobe, grozna in gnjusna bo¬
lezen. Včasih je še prišla kuga in je strašno ljudi
pobirala.

6. Razdeljenje dežele.

Dežela je razpadala, — ko so Izraelci vanjo
prišli — v dvanajst okrajin, ker je bilo dvanajst rodov:
Aser, Sebulon, Manase, Dan, Nevtali, Izažar, Efrajm,
Benjamin, Juda, Simeon, Gad in Ruben. — Rod Levi
je imel po celi deželi 49 mest. Ko so se Judje
iz babilonske sužnosti vernili, se je delila dežela na
dve plati: Jordan jo je delil na zahodno in izhodno stran.

— Zahodna plat je obsegala Galilejo, Samarijo
in Judejo;  izhodna pa Perejo,  ki se je delila med
dva kneza Filipa in Heroda Antipa.

I. Galileja.

Galileja  je severni kos dežele in je mejila
proti severni strani na Fenicijo in Libansko gorovje,
(zdaj meji na Sirijo), proti izhodni na Jordan, proti
južni na Samarijo in proti zahodni na srednje morje.
Delila se je v zgornjo in spodnjo Galilejo, je bila deset
milj dolga in osem milj široka. — Zemlja je bila zlo
rodovitna. Kraj ob jezeru Genezaret bil je kot cveteč

160

vert. Mnogo mest, tergov in vasi je stalo v tem lepem
kraja. In ta lepi kos dežele bil je dom našega Izve-
ličarja in tukaj je Jezus tudi začel učiti.

Imenitni kraji.  Naj imenitniše mesta so:

1. Diocezareja,  nekdaj glavno galilejsko mesto,
lepo in terdno: zdaj se imenuje Sefuri in je le vas.

2. Kana,  terg, kjer je Jezus vodo v vino spre¬
menil, zdaj Kezer-Kena.

3. Nacaret,  nekdaj prijazno mestice, dve uri
od Kane, stoji o podnožju zlo skalovitega hriba y  lepi
dolini. Tam so Jezusovi stariši prebivali in tudi Jezus
do tridesetega leta. Zdaj se imenuje ta kraj Nas c era
in je tudi mesto ob pečovju, pa nekoliko niže. Zdaj
je v tem mestu tudi frančiškansk samostan, obdan z
zidovjem in tako prostoren, da lahko 1000 ljudi v njem
prebiva. Pod oltarjem cerkvenim je votlina čistega
spočetja. Od stropa v votlini visi graniten kamen. Za
votlino se kaže kraj, kjer je stala hišica prečiste de¬
vice, — in studenec, pri kterem se ji je prikazal an-
gelj Gabriel. Še obiskujejo kristjani delavnico Jožefovo,
kjer zdaj kapelica stoji, — in hišo Izveličarjevo, v
kteri stoji okrogla kamnitna miza, pri kteri je z apo-
steljni jedil. Shodnica, kjer je nekdaj učil, je zdaj
gerška cerkev. Kaže se ti tudi stermo pečovje, čez
ktero so ga Nacareni suniti hteli, kjer je učence pod-
učeval.

4. N a j m, mestice ob potoku Kišon, 2 % ure zvunaj
Nacareta, kjer je Jezus udovi sina od smerti zbudil.

5. En d or, terg blizo Jordana.

6. Kapernaum  je bilo veliko, bogato mesto
poleg jezera Genezaret. Tukaj je Jezus po navadi
živel, tukaj je delal čudeže; zdaj je tam borna vas
Tel-hom.

7. Becajda,  vas pri jezeru Genezaret, Petrov
rojstni kraj. Na izhodnem bregovju je bil drugi kraj,

161

tudi Becajda imenovan, ki je imel pa še priimek
Juljas.

8. Tiberiada,  veliko mesto. Sozidal ga
je Herod Antipa ob bregu jezera Genezarskega.
Tukaj bila je hiša aposteljna Petra, od ktere je veslal
na čolnu po vodi in enkrat po Jezusovi volji toliko
rib vjel! — Zdaj je mestu ime Tabarija in na mestu
Petrove hiše stoji zdaj cerkvica. — Tudi toplice —
eno miljo od tod — so še.

9. S c i t o p o 1, mesto južne Galileje na obeh
straneh Jordana, imenovano tudi Becon, zdaj Bisan.

10. P tol o me ali Aka,  mesto ob srednjem
morju, na severni plati Karmelskih gor. — Zdaj mu
pravijo A k e r, in mesto današnje je dobro uterjeno
in šteje 6000 prebivavcov.

11. Dor,  mestice ob morju, zdaj Tentura,
skor razvaline z zalivom.

II. Samarija.

Ta dežela ima svoje ime po glavnem mestu
enacega imena. Proti severju se je vezala z Galilejo,
proti zahodu in jugu z Judejo in proti vzhodu je bila
reka Jordan naravna meja. Bila je pa ta dežela
ravno tako rodovitna kakor Galileja.

Imenitni  k r a ji. Mesta so bile :

1. Samarija,  tudi Sebaste imenovana, 10 milj
od Jeruzalema in svoje dni prestolno mesto izraelskih
kraljev. Sedaj je tega slovečega mesta samo revna vas.

2. Sihem ali Sihar,  med gorama Ebal in
Garicim, osem milj od Jeruzalema. Tuje  bival Jakop
s svojo družino. Blizo mesta je Jakopov vodnjak,
ob kterem je Jezus s Samaritanko govoril. Zdaj se
pravi temu kraju Naplus.

Zgodbe »v, pisma, Nori zakon,

11

162

3. Isrel, pred Ezdrelon, je bilo dosti ime¬
nitno mesto v naj rodovitniši dolini.

4. Tirza, najstarše mesto izraelskega kraljestva.

5. Gineja in Enon,  dve manjši mestici.

HI. Judeja.

Ta dežela je dobila svoje ime po rodu Juda.
Proti severju je bila Samarija, proti vzhodu reka
Jordan in mertvo morje, proti jugu peščena Arabija
in Egipet, proti zahodu pa sredozemno morje. Južni
kos te dežele je bil tudi znan po imenu Idumeja.
Bila je ta dežela 22 milj dolga in 13 milj široka,
zelo gorata in polna podzemnih votlin. Bila je tudi
bogata z lepimi in kaj plodnimi planjavami in doli¬
nami.

Imenitni  kraji.  Mesta so bile:

1. Jeruzalem ali Salem,  glavno mesto cele
Palestine, nekdaj ob treh hribih zidano. Jeruzalem je
bila močna terdnjava z močnim zidovjem. Dve uri
hoda je bilo okoli mesta. Prebivavcov je imelo blizo
150000 duš, ob velicih praznikih pa je navadno vanj
privrelo blizo miljon ljudi. Današnje dni pa je mesto
veliko manjše in šteje komaj 21000 prebivavcov.

Naj imenitnisi kraji v mestu so:

Gora Zion na južni strani mesta. Mnogi spominki,
ki jih je gora nosila, so skoraj vsi zginili. Tu je
bila hiša Davidova in pa sveta obednica,  kjer je
Kristus poslednjo večerjo obhajal. Zdaj je ondi turška
mošeja; tudi se nahaja tam frančiškanski samostan sv. Zve¬
ličarja.

Cerkev sv. groba,  ki je zidana na gori Kal-
varii. V sredi obširnega poslopja, ravno pod kupijo,
stoji kapela božjega groba. Vhod v grob je na

163

vzhodni strani kapele. V pervem večem pre¬
dalu stoji z belim marbeljnom prevlečen kamen po
koncu, o kterem pravijo, da je angelj na njem sedel,
ko se je o zori pobožnim ženam prikazal. Iz per-
vega predala se pride skoz majhen in ozek predor v
drugega manjšega, v kterem je božji grob, ves z be¬
lim marbeljnom prevlečen in okinčan. V tem predalu,
ki je pa tako majhen, kakor pravijo naš čast. prošt
M. Verne, da razun mašnika komaj še štiri osebe v
njem kleče, se berejo na grobu svete maše. — Ta
cerkev je lepo okinčana, sem ter tje močno pozla¬
čena , in sto in sto lepih srebernih ali posrebernjenih
svetilnic visi od verha cerkve na vseh straneh. Dolga
je 120 sežnjev, 70 sežnjev pa široka in ima tri ve¬
like kuplje. — Ta cerkev obsega tudi mesto, kjer je
bil Jezus Kristus križan. Posebna kapelica je tam,
ki ima dva predala. V desnem predalu je pod oltar¬
jem siv marbeljnat križ in kaže mesto, kjer je bil
Jezus na križ razpet; v levem predalu se pa kaže
jama, v kteri je stal sv. križ.

Na gori Mori  a,  kjer je stal Salomonov tem¬
pelj, je zdaj lepa turška mošeja.

Pot bolečin  je posebno imeniten zato, ker je
naš Izveličar po njem šel v smert za človeštvo. Začne
se pri Pilatovem poslopju; kakih 120 stopinj odtod
je kraj , kjer je Marija ugledala Jezusa, ko je križ
nesel. Stoji tam cerkvica. 50 stopinj dalej se cesta
oberne od zahoda proti jugu in tam se kaže kraj,
kjer je Simon Cirenski križ zadel. Blizo pa je kraj,
kjer je Gospod jokajoče žene tolažil. Cesta se
potem oberne spet proti zahodu in kakih 120 stopinj
od tam, kjer se pervokrat zavije, stoji hiša Veroni¬
kina. Spet 100 stopinj odtod začne se Kalvarska
gora. Odtod pa do kraja, kjer je bil Jezus križan,
je še blizo 200 stopinj. Cel pot je torej dolg 200
stopinj. Povsod, kjer je bil po poti padel, stoje stebri

164

z latinskimi napisi. — Drugi imenitni kraji v mestu
so: 1. Hiša bogatega zapravljivca  na cesti

težav; 2. Hiša sv. Ane,  zdaj same podertije; 3.
Hiša S imeona farizeja,  zdaj revna cerkev; 5. Ječa
sv. Petra,  zdaj staro, razpadlo zidovje; 6. Hiša
Marije,  matere Janeza Marka, zdaj uboga cerkev;
7. Hiša Cebedejeva,  zdaj gerška cerkev; 8. Vod¬
njak Betezda.

Zunaj mesta: Studenec Siloa,  kjer je slepec
spregledal; 2. Kraj, kjer so sv. Štefana  kamnjali;
3. Grobi  kralja Jozafata, preroka Caharija in Davido¬
vega sina Absalona.

Na bližnji oljski gori: 1. Grobi sv. device
Marije in sv. Jožefa,  Joahima in sv. Ane. 2. Vert
Gecemane. 3. Votlina,  kjer je Jezus kervavi
pot potil. 4. Kraj, kjer se je Jezus v nebo vzdignil.

2. B e t a n i j a , terg, majhno uro od Jeruza¬
lema, kjer je Jezus Lazarja obudil. Lazarjev grob je
votlina, 26 stopinj globoka in pripravna za božjo
službo. V bližnji vasi Abutis  se kaže hiša Marije
Magdalene.

3. B e t f a g e , terg na oljski gori. Tukaj je
Jezus zasedel oslico o svoji ježi v Jeruzalem.

4. Betlehem,  mestice, dve dobri uri od
Jeruzalema proti jugu, v rodovitni dolini. Imenovalo
se je mesto Davidovo, ker je bil tukaj David rojen. Tu se
je pa tudi rodil naš Izveličar v neki votlini, nad ktero
je cesarica Helena lepo cerkev sozidati dala, Tam je
zdaj frančiškansk samostan. Iz cerkve peljete dve
stopnici doli v votlino, ki je 37'A črevljev dolga, 11
črevljev in 9 pavcov široka. Rojstni kraj je na izhodni
strani. Na tleh se sveti sreberna zvezda, malo odtod
pa se kažejo jaslice. Po drugih stopnicah se pride
do oltarja Jožefovega in do oltarja nedolžnih otročičev,
pod klerim je neki še druga zaklenjena votlina,  ki
shrani kosti nedolžnih otročič. Odtod se pride v kapelo

165

sv. Hieronima, kjer je živel; blizo je njegov grob.
Nedaleč so tudi grobi sv, Evzebija in sv. Pavla in
Evstahija. — Današni Betlehem je med dvema gričema.
Dolina je lepa, dobro obdelana in štšje 2000 ljudi,
večidel kristjanov.

5. Hebron,  7 ur  od Jeruzalema proti jugu,
staro mesto. Tukaj je živel Abraham , in tukaj je
tudi pokopan poleg Izaka, Sare, Rebeke in Jakoba. —
Današnje dni mesto močno na kup leze. Ima 5 vrat,
nekoliko mošej in cerkev. Le Turki in Judi v njem
prebivajo. Okoli pa je prelep kraj. Mestu se pravi
zdaj Kalil.

6. Juta,  blizo Hebrona, nekdaj mesto duhovno
in prebivališče Caharijevo in Elizabetino.

7. Berzeba  na arabski meji.

8. Jeriho,  imenitno mesto, 9 ur od Jeruzalema;
1 % ure je bilo okoli hoda. Herod ga je olepšal.
Tukaj je Jezus več čudežev storil. — Zdaj je tam
vas Riha.

9. Efrajm  v Efrajskem gorovju, 4 ure od Je¬
ruzalema proti severju.

10. Galgala,  2 uri od Jerihe.

11. Engedi,  mestice pri mertvem morju, ima
mnogo dišečih zelišč.

12. Cesareja,  veliko mesto ob morju, 18 milj
od Jeruzalema. V njem so prebivali namestniki in
rimski vojšaki. Herod ga je lepo pozidal. Zdaj mu
je ime Kizarja in je skorej popolnoma razpadlo. Ne¬
koliko zidovja in vrat še stoji.

13. Jope,  tudi ob morju. Ima zaliv, je 8 ur
od Jeruzalema. Zdaj je mestu ime Jafa in je močna
terdnjava.

14. Lida  ali Diospol, mestice.

15. Mesta: Ekron, Gad, Askalon, Asdod,
Gaza, Rafija, Imnija, Arimatija  (zdaj Ramlo),
Silo, Betel i. t. d.

166

IV. 1'ereja.

Ta kos je obsegal deželo na izhodnem Jordanu
do arabske puščave in ime mu je bilo v starih časih
Gilead.  Mejil je proti Severju na gorovje Antiliba-
non, proti izhodu na goro Gilead in arabsko puščavo,
proti jugu na Moabite, proti vzhodu je bila reka Jor¬
dan. Dežela bila je zlo rodovitna; proti Severju je za
Kristusa gospodaril Filip,  proti jugu Herod Antipa.

A. V deželi Filipovi  so bili najimenitniši

kraji:

1. Dan,  blizo vrelca Jordanovega, zdaj vas
Panjas.

2. Becajda,  na severnem bregovju Genezar-
skega jezera.

3. Gorazan,  zdaj Garazim, uboga vas.

4. Magda  la,  mestice ob jezeru Genezaret s
terdnjavo.

5. Ga d ara,  tudi Gergaza imenovana. Blizo
je zdrava voda.

6. Jabes Gilead,  kjer je Savi pobil Amonite.
Ne ve se, kje je ta kraj.

7. Ga mala,  za Kristusovega časa veliko
mesto na vzhodni strani Genezarskega jezera. Se
zdaj se vidijo tam čudno lepe razvaline od tempeljnov,
stebrov, gledališč, grobov i. t. d. Cesar Vespazijan
je to mesto razdjal, ime je pa ostalo.

B. V deželi Heroda Antipa  so sledeče
mesta :

1. Pel la, mestice ob Jabokn. Tukaj sem so
se kristjani rešili, ko je Jeruzalem padel. Zdaj je
vas in ime je ostalo.

2. Betabara,  vštrit Jerihe. Tukaj je sv. Ja¬
nez kerščeval.

3. M ah ara,  3 ure od mertvega morja proti
Severju , nekdaj močna terdnjava. Blizo bil je lepi

167

grad  Herod  j um. Tu je bil sveti Janez vjet in ob
glavo djan.

4. Ge raza,  nekdaj Gagaza in Djeraz, prav
lepo in zamožno mesto. Zdaj ga ni druzega, kot same
razvaline. Stalo je mesto med dvema gričema in je
bilo eno miljo dolgo. Se zdaj se čudi potnik, če
pregleduje razvaline. Druge mesta so bile: Namot,

Hesbon, Bezer, Kirjatajm, Debir, i. t. d.

Dostavek,

Kratek popis druzih v sv. pismu pogosto
imenovanih dežel.

1. Fenicija  je bila bogata in zavoljo svoje
kupčije posebno sloveča dežela med sredozemniin
morjem in Libanom. Mnogo lepih iznajdb so nam
Feničani zapustili; njih ladje so jadrale skorej po
vseh tedaj znanih morjih. Naj imenitniše mesta so
bile: Tir us in Sidon.  Tudi naš Izveličar je ob¬
iskal ta kraj, kakor tudi sv. aposteljni.

2. S i r i j a, na severno stran od Palestine, je
bila svoje dni mogočno kraljestvo. Glavne mesta so
bile v tej deželi: 1. Damask,  izmed najstarših mest
na svetu, in še sedaj imenitno mesto in 2. Antiohija,
kjer so Kristusovi učenci najprej bili kristjani imenovani.
Slovelo je tudi mesto Tadmor,  ki ga je Salomon
v puščavi sozidal.

3. Arabija,  semterlje gorata, večdel pa
ravna peščena dežela na južni in vzhodni strani Pale¬
stine. V jugu je bila velika puščava, v kteri so
Izraelci 40 let prebivali, preden so Kanaan posedli.

168

V tej deželi kviško kipf gora Sinni, kjer je zdaj samostan
sv. Katarine.

4. E g i p e t leži' na južno-zahodno stran od
Palestine unkraj velike puščave in rudečega morja.
Bila je v starih časih najbolj obdelana in najrodovitniša
dežela ob reki Nilu. V Egipet je bil Jožef  od
svojih bratov prodan, v Egipet je bežala tudi sveta
družina: z Jezusom Marija in Jožef pred trinogom
Herodom.

5. Asirija in Babilon,  na vzhodno stran
od Palestine, mogočne kraljestva v starih časih, ka¬
mor so bili Izraelci v sužnost odpeljani. Poglavitno
mesto je bilo Ni ni ve, kamor je Bog Jona poslal, da je
Ninivljane spokoril. Drugo sloveče mesto je bilo Ba¬
be 1 ob reki Evfratu. Prebivavci tega mesta so bili
vsi zagreznjeni v strašne hudobije.

6. Perzija,  mogočno kraljestvo, še bolj
proti jutru, od kodar so prišli sv. trije kralji Jezusa
častit.

7. Mala Azija  je razpadala v več okrajn.
Nar bolj znane so bile: Cilicija, Pamfilija , Licija,
Galacija, Kapadocija, Pontus, Frigija i. t. d. Ob času
Kristusovem je bila ta dežela Rimljanom podložna. Po
teh krajih se je Kristusova vera najlepše razširjala
in cvetela. Blizo male Azije je otok kiperški.

8. Grecija ali Helada,  velik polotok v sre-
dozemnem morju, je bila svoje dni v več deržav
razcepljena. Posebno je gerška dežela slovela zavoljo
svoje umetnosti in učenosti. Ob času Kristusovem je
bila tudi Rimljanom pokorna. Tu je posebno učil
apostelj Pavl po mnogih mestih, posebno pa v Solunu
(Tesalonik), v Atinjah, v Korintu  i. t. d. Pod
Grecijo je v morju, otok Kreta,  kjer je bil Pavlov
učenec Tit pervi predstojnik ali škof spreobernjenih
kristjanov.

169

9. Rimska d erža  v a s poglavitnim mestom R i¬
mom.  Bilo je to ob času, ko je Kristus živel in
učil, najmogočniše cesarstvo in skorej vse tedaj znane
dežele na svetu so mu bile pokorne. V mestu Rimu
sta učila sv. aposteljna Peter in Pavl sv. vero in sta
tudi tam kot mučenika umerla. Peter, pervak vsih
aposteljnov in predstojnik vsih keršanskih sosesk, je
imel v Rimu svoj sedež, kjer stolujejo tudi dan da¬
našnji sveti Oče papež

10. Severna Afrika,  ki je razun Egipta ob¬
segala dežele Libijo, Cirene, Kartago in Mavri-
tanijo.  Tudi v teh deželah je bilo kmalo več ker¬
šanskih občin (gmajn) ustanovljenih. Tako se je raz¬
prostirala edino zveličavna Kristusova vera od enega
konca sveta do druzega s pomočjo Jezusa Kristusa,
našega učenika in Izveličarja.

l

Hvala Bogu na višavah !









,




' ;  v;: ■ • ./ ii- = '







Kazalo.

1. Cahariju oznani angelj rojstvo sv. Janeza .

2. Marija in angeljsko češčenje .

3. Marija in Elizabeta ......

4. Rojstvo sv. Janeza Kerstnika

5. Rojstvo našega Odrešenika . ... .

6. Pastirji pri jaslih ......

7. Jezus v tempeljnu ......

8. Modri od jutra ......

9. Beg na Egiptovsko ......

10. Jezus, star dvanajst let, v tempeljnu . . .

11. Sv. Janez v puščavi . . . . •

12. Jezusov kerst ......

13. Jezus od hudiča skušan . , . . .

14. Janez skazuje Jezusa ljudem in Jezusovi pervi učenci

15. Ženitnina v Kani Galilejski . . .

16. Jezus v tempeljnu ......

17. Jezus pri Jakopovem vodnjaku , . . .

18. Kraljev služabnik iz Kafamauma in Jezusova perva pridiga

v Nacaretu ......

19. Obilni ribji lov, ozdravljenje in obujenje mladenča v Najmu

20. Jezusova pridiga na gori .....

21. Razlaganje Božjih zapovedi .....

22. Tri lepe čednosti. Jezus nasiti 5000 ljudi .

23. Edina skerb človeku primerna ....

24. Spodbada, spolnovati Jezusove nauke

25. Jajrova hči in bolnica .....

26. Jezus in 38 letni bolnik .....

27. Jezus izvoli in razpošilja aposteljne

28. Jezusov nauk v prilikah .....

29. Nekoliko majhinih Jezusovih prilik ....

30. Magdalena spokornica .....

31. Posebni Jezusovi nauki pri mnogih priložnostih

32. Smert Janeza kerstnika .....

33. Jezus, Božji prijatelj otročičev ....

34. Jezusov spremin ......

35. Zgubljeni sin ......

36. Usmiljenje in neusmiljenje .....

37. Bogatin in siromak ......

Stran

1

3

5

6
9

11

13

15

17

19

22

25

26
28
31
33
35

37

40

42

45

47

50

52

54

56

58

61

65

67

69

71

72

74

75
78
80

COBISS

NRRODNFl IH UNIUERZITETHfi
KHJI2NICR