MODRA PTICA LETO IV- MODRA PTICA leposlovna revija, izhaja vsak mesec enkrat na dveh polah (32 straneh). Vsak letnik se prične z decembrom in se konča z novembrom naslednjega leta. Letna naročnina samo na revijo, ki je vključena v redne publikacije Založbe Modre ptice, znaša Din 100 —. Posamezna številka Din 10 —. Naročniki na redne publikacije prejemajo list kot dopolnilo h knjigam brezplačno. Urednik Janez Žagar. Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Rimska cesta štev. 3. Telefon 3163. št. čekovnega računa 15.369. VSEBINA 6. ŠTEVILKE MAJ Vladimir Bartol: Moja srečanja z Georgesom Milena Mohoriceva: Anamarija Filip Kalan: O Sinclairjevi »Mammonart« Tomaž Štrukelj: O razstavi v Padovi in o sodobni arhitekturi v Italiji, Franciji in Nemčiji Mirko Javornik: Slike iz Riviere Poročila Razno MOJA SREČANJA Z GEORGESOM OB SMRTI BOGOMILA VDOVIČA VLADIMIR BARTOL Spominjam se, da sem večkrat čital. ko sem bil se študent, zajedljive podlistke in jezikoslovna »mrcvarstva«, ki so bila podpisana z Georges. V mladostni blastavosti sem šel precej brezbrižno mimo njih. Nekoč so mi pokazali košatega moža z mogočno glavo, ki jo je pokrivala prav majhna čepica. Nekaj posebnega, svojstvenega je bilo v tej zunanjosti, nekaj takega, kar ga je ločilo od vseh ostalih ljudi. Moral si si ga zapomniti. Povedali so mi, da je bil to Vdovič-Georges. Čez nekaj let sem se pobliže seznanil z njim. V lokalu nas je sedela večja literarna bratovščina in, kot se razume, smo bili kmalu sredi hrupne debate. Nenadoma smo zagledali pri sosednji mizi Vdoviča, ki je pozorno poslušal. Ko je nanesla prilika, je posegel v besedo z duhovito pripombo. Morda je bil kdo spočetka nejevoljen. Ali kmalu smo se morali vsi smejati njegovim dovtipnim zbadljivkam, posejanim z ljudskimi izreki in staro modrostjo, za katere je bil njegov duh živa zakladnica. Rad je citiral pesnike vseh slovanskih narodov, posebno Rusov; mnogo Puškina, Lermontova, Krylova, pa tudi novejših je znal na pamet. Rad sem poslušal njegove pikre in s humorjem zasoljene na družbo in ženske, na ljubezen, literaturo in sploh na življenje. Njegova beseda je pričala o bogati življenjski izkušnji in o širokem obzorju. Kar je obvladal, je obvladal zares. Posebno v vprašanjih jezika je bil trdno domač. Lastni sta mu bili nekakšna preprosta zvitost in šegava porednost, ki pa sta utegnili biti včasih celo malce neprijetni. Po navadi ni človeka napadel naravnost, marveč po precej prozornih ovinkih, povedal mu je pa vse, kar je mislil o njem. Nekoč je na primer govoril o zanikrnem znanju slovenščine pri »mladih« in za primer navedel nekoga, ki je baje zagrešil gorostasnost, da je celo v naslovu napisal: »Zakaj je morala končati ljubezen. . . tragično« namesto »...se je morala končati tragično.« Seveda sem takoj skesano priznal, da sem bil jaz grešnik. Če sem upal, da je bila s tem zadeva pri kraju, sem se temeljito ureza]. Kjerkoli sva se odslej srečala in v katerikoli družbi me je našel, vselej je načel jezikovno »mrcvarstvo« in za najprivlačnejši primer navedel »nekoga«, ki je pisal o »ljubezni, ki je končala«, namesto o »ljubezni, ki s e je končala«, in to vkljub moji očividni skesanosti in mojemu gorečemu zatrjevanju, da sem si bil njegov nauk zapomnil in sklenil, v bodoče poboljšati se. Dokler me ni nekoč potrpljenje minilo, da sem vzrojil in mu srdito dejal, da mi je pravilnost stvari važnejša od besedne pravilnosti in da prepuščam podobna pikolovstva »starim«. Zadel sem ga v njegovo najobčutljivejšo točko, omalovaževal sem, sicer malce zofi-stično, ono, kar mu je bilo najbolj pri srcu: pravilnost in lepoto jezika. Ampak o »ljubezni ki je končala . . .« ga nisem slišal več rešetati. 11 161 Bogomil Vdovič je bil od onih mož, v katerih resnično vrednost dobiš šele polagoma vpogled. Ali ko si jih enkrat spoznal, se ti nekam čudno prirastejo k srcu. Če nisi bil delj časa v njihovi družbi, se ti naenkrat stoži po njih. Sprva si morda mislil, da imaš pred seboj »original«; ali pozneje si se moral preveriti, da govoriš z resnično osebnostjo, ki sta jo življenje in znanje obrusila v znamenit in enkraten pojav. Vsak stavek, ki ga izgovori, je povedan na samo njemu lasten način, in zlepa ne boš slišal besede, ki bi bila prazna. Za vsako mislijo tiči temeljita osebna izkušnja. Tak je bil Georges, podoben živemu vrču modrosti. Navadno si ga srečal zbadljivega in nabitega z jedkim humorjem. Ali včasih se je nenavadno raznežil, posebno ob glasbi. Večkrat je tudi sam zapel kakšno manj znano narodno popevko; poleg domačih je znal mnogo ruskih, ukrajinskih, poljskih, čeških in srbohrvatskih. Spominjam se, da je nekoč improviziral cel koncert pristnih nemških študentovskih in buršovskih pesmi. •s S kolikšno ljubeznijo je prevajal Krylova »Basni«! Najprej so izhajale posamič v »Slovencu«, potem jih je nanovo predelal in izdal v knjigi. Ali še sedaj mu niso dale miru! Nikoli ne bom pozabil, kako je tisti čas prisedel k naši družbi, odprl knjigo, popravil najprvo par tiskovnih pogrešk, opravičujoč se, češ da je bil bolan, ko je opravljal korekture, in nam jih začel potem z ginljivo sramežljivostjo čitati in razkladati. Opozoril nas je na tiste, ki so mu bile najbolj pri srcu, na one, katerih prevod se mu je po njegovem mnenju najbolje posrečil, seznanil nas s socialno aktualnostjo nekaterih. Sem ter tja je opilil še kak izraz, našel zanj bolj jedrnato ali blagoglasnejšo obliko in izpremembo vnesel v knjigo. Ko je prišel pri branju do basni »G 1 a s b e 11 i k i«, je rahlo povzdignil glas. Čutiti je bilo, da mu je bila zgodba posebno pri srcu. Ko je končal z vrsticama: »A jaz velim — mar rajši pij, a svojo stvar znaj, da drži!«, je pripomnil: »Lahko bi spet rekli, češ, Vdovič pije, zato je pa to basen prevedel, da se sam zagovarja, — sem postavil v zbirko tudi »D v a kmet a«, ki pokaže zlo, ki se rodi iz pijače.« Z ginljivo brižnostjo je listal po knjigi, dokler ni našel omenjene basni, ki nam jo je čital s posebnim povdarkom: »Pijanemu i z lučjo prede huda, težko pa, če še hujša ne v temi.« • Spomnil sem se glasnikov tiste site samozadovoljnosti, katerih glavni in naši zanikrni, zlagani mentaliteti najbolj prijajoči argument zoper Prešerna in Cankarja je bil, da sta pila. Ta miselnost, tipična samoobramba inferiornih duhov, ki se skrivajo za lastno namišljeno dostojnostjo in čednostjo, je danes prav tako živa, kot takrat, in menda pri nas tudi nikoli izumrla ne bo. Kako tudi neki?! Takih, ki se bodo v tej klavrni mišji pasti, v kateri nam je sojeno živeti, počutili zadovoljne, bo zmerom na kupe, in zatorej kar po njem, ki bi jih v tem vznemirjal! Kaj je gnalo občutljivejšega in superiornejšega dulia, da se je včasih zatekel h kozarcu, jim bo ostalo večna in nerešljiva uganka. Pred temi samozadovoljnimi čuvarji dostojnosti in morale imaš sedaj mir, dobri mož! Bilo je letos, v začetku februarja. V lokalu se nas je zbrala večja, zaključena družba, moški in ženske. Sredi glasnega pogovora so se odprla vrata in na pragu se je prikazal Georges, ki je bil močno zasopel. Nekaj časa je obstal, da si oddahne, oprt ob palico, odkašljal se je in potem polagoma sedel med nas. Na široko se je oprl s komolci ob mizo, ko je prej še rahlo privzdignil čepico v pozdrav, pogledal vsakega posebej v obraz in molčal. Pogovor je utihnil in videti je bilo, da je nekaterim neprijetno, ker ga niso poznali. Namenil sem se, da bi ga seznanil z družbo, ko je naenkrat sam spregovoril: »Doktor X in doktor Y (imenoval je dva znana ljubljanska zdravnika i sta stavila tisoč dinarjev, da ne bom dočakal Velike noči. Stava sicer ni veljavna, ker nista vložila denarja, ampak jaz vseeno lahko umrjem.« Nekaj mučnega je prišlo med nas. Pohitel sem, da sem ga predstavil omizju, in pogovor je polagoma spet oživel. Dolgo ga nisem videl tako prožnega in duhovitega. Spominjam se, kako se je mlad fant hvalil, kako dobro ume gospodariti med ženskami. Georges na kratko: »Tukaj sem jaz gospodar! je vpil tisti, ki se je skril pred ženo pod mizo.« Fant ni odnehal. Vajen, da se je vse smejalo samo njegovim dovtipom, se je začel srdito zaletavati v Georgesa. Ta je našel na vsak napad še boljši odgovor. Dokler ni mladi junak postal grob. Nato Vdovič: »Bodisi z loncem ob kamen ali s kamnom ob lonec: hudo je loncu!« Tako ga je ugnal. Ko je bilo treba oditi, smo se dogovarjali, da bi stopili še na črno kavo v kako kavarno. Nismo se mogli zediniti, kam. »Se bomo že spotoma domenili,« smo si rekli. »Pojdete z nami?« sem vprašal Vdoviča. Pristal je. Ostalo mu je bilo še nekaj vina. Poklical je natakarico: »Možakarca! Spravi mi vino do jutri.« Pomagal sem mu v plašč, da bi lažje dohitela družbo. Ali komaj sva bila iz lokala, se je naslonil ob zid in težko zasopel. »Kar pojdite!« mi je dejal. »Morda vas še kje poiščem.« Nekaj sem se obotavljal, potem sem ga pustil samega. Čez nekaj dni sem odpotoval na Dolenjsko in še ni minil mesec, ko sem izvedel iz časopisov, da je umrl. Slišal sem, da se po preostalo vino ni več povrnil. Z njim je odšel mož, ki ga tisti, ki so ga poznali, ne bodo pozabili. ANAMARIJA MILENA MOHORIČEVA (Nadaljevanje in konec) IX Ko je Anamarija vedela, da pričakuje otroka, je bila zelo srečna in zadovoljna. Vse dni, kadar je delala doma, je imela dovolj misliti in želeti. Vsa davno zašla koprnenja so vstajala v njej, vse najlepše misli svojega življenja je tkala, da stke svojemu otroku obraz in srce. Vse, kar jo je obdajalo, je bilo dvakrat lepo in dobro, vsak lep dan, ji je bil dvakrat lepši, ker je sijal tudi otroku, ki ga je nosila. i oda prav kmalu se je tudi zgodilo, da je Anamarija kuhala, ua primer, kosilo in ji je bil duh sopare, ki je uhajal v kuhinji, neznosen. Vse se ji je upiralo, prenašati ni mogla vonja masti, ni smela vonjati sveže pečenega kruha ne peciva. Vse je dišalo tako kislo, da ji je izpraznilo sproti želodec. Mast je imela tako ogaten vonj, da so jo obhajale slabosti, ki so ji bile poprej povsem neznane. Animariji, ki sploh ni vedela, kaj so slabosti, ki svoje žive dni ni poznala ne omedlevice, ne želodčnih bolečin, je bilo včasih naravnost neznosno. Reči ni hotela ničesar in Janez, ki je bil v svoje delo zaverovan, ni opazil ničesar. Zjutraj je Anamarija, kakor popre je, vstajala pred njim, da je zakurila m skuhala zajutrek. Profesor Mlejnik ni opazil, da ji je bilo slabo takoj ko je vstala, da se je komaj za silo opravila, da je še o pravem času pritekla ven, izprememba lege je vplivala na njen želodec, ki se ji je, čeprav ni povžila zvečer skoraj ničesar, zvijal v krču in se ji obračal, da se ji je zameglilo pred očmi. Janez je v sobi zadremal trdno, Anamarija pa je sedela zunaj na tleh pred vratmi in ni vedela kam bi in kako. Ko ji je minula in prešla slabost, je hitela v kuhinjo in neprestano pogledovala na uro, v strahu, da bi Janez ne zamudil šole. Ko je mleko zavrelo, je po kuhinji zavel vonj po njem. Anamarija je prebledela in zopet tekla ven, kjer je njen prazni želodec uprizoril celo revolucijo. Tipaje ob stene je prispela zopet do kuhinjskega stola, sedla nanj, si položila glavo na roke in čakala, da ji odleže. Ko je profesor Mlejnik odšel, je vzela Anamarija svojo gospodinjsko knjigo in računila in prevdarjala, kako bi bilo, če bi si najela kako dekle za pomoč. Nekoliko tesno ji je bilo, ko je bila tako zelo sama. Profesor se tega ni sam domislil, čeprav bi si bil gotovo očital, da je tako malo pozoren. Ni imel oči in domiselnosti za te vrste stvari. Anamarija pa je, mesto, da bi bila to zadevo vsaj malo omenila, molčala, stisnila je ustnice, če ji je bilo slabo, sedla in čakala, da je prešlo. Ker je minul že četrti mesec, je Anamarija vedno upala, da bo kmalu konec njenih slabosti. Saj pravijo, da kasneje odleže. Profesor Mlejnik je tisti čas žel znatne uspehe, objavil je bil v centralnem znanstvenem listu razpravo, ki je vzbudila zanimanje 111 pozornost. Imel je upanje, da skoro dobi službo v glavnem mestu, da, opozorili so ga celo na univerzo; zaenkrat je bilo na razpolago sicer samo asistentsko mesto, vendar bo delovnemu človeku bližje do znanstvenih pripomočkov. Saj je še mlad in bodočnost ima pred seboj. Takoj je treba povedati, da profesor Mlejnik ni gojil svoje stroke morda radi kakih preračunjenih misli, ne, priznati je treba v njegovo čast, da so ga stvari resnično zanimale; še to je treba pristaviti, da s svojim položajem, kakršen je bil, popolnoma res ni bil zadovoljen. V šoli je bil morda sam premalo prožen in živ, da bi mogel resnično navdušiti za svoj predmet. Dijake je pestil, da so kar škripali. Znali so že, ali pozabljali so tudi. Učili so se bolj zato, ker so se Medveda, kakor so mu pravili, bali in ker jim nikakor ni bilo preveč prijetno, da bi preveč razsajal in godrnjal. Bliže se s svojimi učenci ni bavil nikdar, šola mu je bila sedaj že navada in nič več. Jemala mu je tudi premnogo časa, ki bi ga bil rad izkoristil drugače. Zato je prav te čase resno premišljeval o tem, da bi se potegoval za asistentsko mesto. Te misli so ga prevzemale tako zelo, da je pozabil Anomarijo in njenih težav ni opazil, čeprav je prav sedaj često mislil nanjo: bil je zelo vesel, da bo tudi ona prišla v mesto, kjer bo lahko šla vsaj v gledališče, h kakemu koncertu, kjer bo imela morda tudi več družbe. Tudi na to je mislil, da je tam ženska bolnica, kamor se bo Anamarija lahko zatekla, ko bo prišel njen čas. Lahko jo bo vsaj obiskoval, tako sama ne bo, kot bi bila sicer. Anamarija pa je sedaj često jokala, kar ni bila vse življenje. Sama ni vedela, zakaj ji je bilo naenkrat tako težko živeti. Vse ji je bilo tuje. Hodila je po svojem stanovanju kakor tujka. Bila ji je zoprna ta grozna enotnost, dolgočasnost njenih sob. Te svetle omare, ki so bile take, kakor jih je najbrže sto in sto, so jo odbijale. Nepopisno zoprna ji je bila sploh vsa njena rožnata spalnica, pred vsem pa jo je jezila Marija z otrokom v naročju. Bila ji je neznosna v svoji sladkobi in mehkobi, rožnato cvetje, ki se je bočilo nad njo, je bilo kakor skrita laž. Anamarija je sedla in jokala, ker nima doma. Niti kotička nima, kjer bi bila sama s seboj. Vse te sobe so, kakor kakšna dolgočasna izložba tam v mestu. Zakaj ni takrat kupila raje knjižice za Janeza, in kako majhno sobico zase. Saj človeku se vendar hoče, da je enkrat sam s seboj. Ni pomislila, da je vsaj pol dneva sama doma, in, da je živ krst ne moti. Naenkrat ji je bilo tako čudno, čudna trudnost in slabost se je je lotevala, naenkrat je bilo, kot bi se nekaj velikega podiralo, strašen trušč, in Anamarija ni vedela več zase. Ko se je vrnil profesor iz šole, je dolgo časa zvonil pri vratih, končno je segel po ključ, vrgel ključ po dolgi muji, ki je tičal v vratih od druge strani, na tla in srečno odprl. Anamarija je ležala nezavestna na tleh. Zastala mu je sapa, dolgo časa je stal kar tako, kakor ukovan v tla, ni se ganil, samo strmel je pred se. Ves obupan se je nato sesedel na stol in gledal v Anomarijo. K sreči je zunaj pozvonila postrežnica, profesor je kakor iz uma hitel odpirat in dejal: »Za božjo voljo, Mica, pomagajte, go6pej je slabo!« Mica je hitela v sobo, močila je Animariji lica, dvignila sta jo na postelj in Anamarija se je počasi zavedela. Profesor je sedel poleg nje, ves bled je bil, kakor bi prišel iz groba, nobene besede ni spravil iz sebe. Mica je hodila krog Anemarije, močila ji je sence in jo ogovarjala. Nekaj časa je plaho hodila krog profesorja, ko ni zinil ne črne ne bele, se je ojunačila in ga poslala po zdravnika. Anamarija je brez zanimanja ležala na postelji, odgovarjala je Mici na njena vprašanja, a je mislila bogve kaj. Ko je prišel zdravnik, je dognal, da je Anamarija silno oslabela, povedala mu je, da je nekoliko manj jedla zadnje čase. Saj tudi mogla ni. Želodec ji neprestano nagaja. Ko je zdravnik izvedel, da je bila ves čas sama, je odredil, da mora takoj najeti kako dekle, da jo pri delu, pred vsem pri kuhinji razbremeni. Anamarija bo lažje kaj použila, če ji ne bo treba vdihavati zatohlega kuhinjskega zraka. Ko je zdravnik odšel, je dejala Anamarija možu, ki je hodil ves v skrbeh krog nje in jo grajal, da mu vsega ni povedala: »To je bilo pač zelo nepotrebno, da si šel po zdravnika. Denar bi bili lahko bolj pametno porabili. Tvoja obleka je pri krojaču, knjige moram plačati, čevlji tvoji so tudi raztrgani in zima bo.« »To je pa že od sile, Anamarija. Res me žališ.« Anamarija ee je obrnila v zid in ni odgovorila. Naj se je tudi profesor trudil, kakor se je hotel, Anamarija je trdovratno odgovarjala da ali ne, in prav nič drugega ni bilo mogoče spraviti iz nje. Pogledala je profesorja tako divje in sovražno, da ga je zazeblo. Pred njim je bil nekdo, ki mu je bil tuj. Ta mala, draga Anamarija, ni bila več otrok, ki ga je tešil in čuval. Pred njim je bila in ni je več poznal. X Minevali so tedni, bolj ko se je približeval čas Animariji, težje ji je bilo. Njeno telo, ki je bilo vitko in prožno nekdaj, je bilo čedalje okor-nejše. Animariji je bilo neznosno, stopiti na cesto. Obleke je imela stare, vse so bile ukrojene na njen život, kakor je bil še nedavno. Anamarija ni bila človek, ki bi bil koga česa spominjal. 0 ne, če kdo niti toliko nima časa zanjo, da bi pomislil, kako ji je in česa potrebuje, ga ona pač ne bo sama opominjala. Če Janez ne ve, da bi Anamarija morala imeti za to priliko vsaj eno samo obleko, če se ne domisli, da ji je budo, ker mora tako med ljudi, mu ona tega že ne bo dopovedovala. On sploh ničesar ne pomisli, njemu je lahko, tako lepo mirno živi. Sploh pa, njemu je čisto vseeno, kaj in kako je z njo. On jo ima rad takole malo za zabavo, da se od dela odpočije, hodi se k Animariji ogrevat, ker je sam brez sleherne toplote. Vse preračuni, vse pretehta, da ne bo preveč ne premalo. Njej je končno vseeno. Drugič zopet je Anamarija mislila na svojega otroka in se zdrznila ob misli, da mu je prav za prav oče profesor Mlejnik, ta človek, s katerim se je bila nekoč poročila. Zdrznila se je ob misli, da bi jo njen lasten otrok kdaj pogledal prav tako hladno in neprodirno, kakor pogleduje njo včasih njegov oče. Vrgla se je na divan in neutolažljivo jokala. Neslišno je prišel skozi vrata profesor Mlejnik. »Anamarija, prosim te, ne joči. Res te ne morem več gledati, kako se brez potrebe sama mučiš.« »Tega mi ni treba posebej pripovedovati. Sama dobro vem, da sem ti odveč, da me ne moreš videti, ker sem pač takšna, kakor sem sedaj. Vem, da te motim s svojo navzočnostjo, tebe, profesorja Mlejnika, mnogo obetajočega znanstvenika. Vem, da te motim s svojo nečloveško žejo po prijazni besedi, s svojo sestradanostjo ljubezni. Kaj si mi ti? Kaj si mi dal za mojo mladost? Par suhih besed, par kamnov namesto kruha. Ti si mi ukradel moje življenje.« »Anamarija, ne poznam te več, ne vem, ali bedim ali sanjam. Kaj sem ti storil, Anamarija, da sem izgubil vso tvojo naklonjenost? Kaj naj storim, da bom storil prav?« Ves izčrpam je profesor Mlejnik sedel na stol, Anamarija pa je čedalje bolj izgubljala ravnotežje, čedalje večji vrtinec jo je zajemal. »Pojdi odtod, pojdi, da ne bom slišala več tvojih brezsrčnih vprašanj, da ne bom več slišala tvojega brezzvočnega glasu, da mi ne bo treba prenašati tvojega srepega pogleda.« Mlejnik je naslonil glavo na roko in težko, ali mirno izpregovoril: »Pripravljen sem storiti vse, kar želiš, Anamarija, ali prosim te, pomiri se. Premisli, to škoduje tebi in otroku. Če ti je moja navzočnost neprijetna, se ti bom umaknil. Ne dvomi o tem, Anamarija.« »0, o tem sem prepričana, gospod profesor, da vam je ljubo, če se me lahko na tak prijeten način iznebite.« Profesor Mlejnik je Anomarijo ogledoval čisto mirno in se je izpra-ševal, kako je mogoče, da je ta nerazsodna ženska, ki je pred njim, Anamarija, kako je to telo, ki je okorno in neprožno, telo njegove male Anemarije. »Vem, gospod profesor, da je moja bližina neprijetna in odvratna, da je lepše kje drugje, kjer ni bolehavih in sitnih žensk.« Profesorju Mlejniku je bilo neprijetno, da je Anamarija skoraj v istem hipu izpregovorila besede o stvareh, o katerih je bil v resnici premišljeval. Obšla ga je zavest krivde. Anamarija je to dobro slutila, zato jo je v njeni besnosti še podžgalo: »Kar pojdite, gospod profesor. Presrečna bom, zakaj vedite, zoprni ste mi, sovražim vas.« Anamarija se je vrgla na divan in krčevito jokala, profesor Mlejnik je tiho in mirno vstal in odšel iz sobe. XI Proti večeru se je profesor Mlejnik vrnil domov, prišel je v sobo, mirno pozdravil in spravljal nekaj svojih stvari. Poklical je deklo Špelco in ji naročil to in ono. Anamarija je sedela ob oknu in pletla nekaj malega, najbrže za svojega otroka, ki ga je čakala. Ko je videla, da se Janez odpravlja, da niti suknje ni slekel zunaj v predsobi, in da mirno zbira svoje stvari, ga je boječe vprašala: »Janez, kam pa greš?« »Tja h Krtini bom prenesel nekaj stvari za ta čas, da kakega primernejšega prostora ne dobim.« »Janez, si zelo hud name?« »Ne, zakaj, saj nimam vzroka. Saj vem, da si nekoliko bolna in si potrebna miru.« »Janez, ne bi hotel ostati raje doma.« »Nikakor bi ti ne hotel biti nadležen.« »Janez, ti ne veš, meni je včasih tako čudno, jaz sploh ne vem, kaj delam in mislim. Oprosti mi.« Vstala je mirno in se mu približala, ponudila mu je roko. Vzel jo je in jo poljubil. Držal jo je dolgo v svoji roki, končno jo je rahlo objel, pogladil jo je po licu in dejal: »Uboga, mala Anamarija.« XII Animariji se je približeval čas. Težko ji je bilo te zadnje dni, vesele misli so se križale z mislimi na smrt, radostno pričakovanje je skoro zameglila neprijetnost in nerodnost njenega sedanjega življenja. Kretala se je nerodno, okorno je bilo njeno telo in negibčno, noge so ji zatekale, dihala je težko, če se je malo več gibala. Po stopnicah je težko prišla, če sta se vračala iz sprehoda, kamor jo je vsak dan vodil profesor Mlejnik. Anamarija se je zadnje čase oklepala njegove roke, njen korak je bil nesiguren. Komaj je Anamarija zvečer dobro legla, je začutila bolečine, ki jih ni prepoznala dobre ure. Izhajale so iz križa in se raztezale navzdol. Naenkrat je čisto točno čutila posamezne kosti, vsaka izmed njih je pomenila bolečino zase, kakor bi se z vsako posebej bila zaletela v kak oster ogel. Podobne bolečine so jo obvladovale. Animariji je bilo, kakor da je vse njeno spodnje telo bolno, da je v njem neka ovira, ki je ne pozna, ki pa jo mora za vsako ceno premagati. Bolečine so se stop- njevale v krče, ki bo bili čedalje neznosnejši. Poklicala je končno profesorja Mlejnika. Profesor Mlejnik je zvečer precej časa delal, bil je silno zaspan in dolgo ni razumel Anemarije. Obrnila se je in odšla. Poklicala je služkinjo Špelco, poslala jo je po izvoščka in se počasi odpravljala. Ko se je Špelca vrnila, je na skrivaj šla v sobo in poklicala profesorja: »Gospod, gospe je nekaj slabo, pa se nekam odpravlja.« Profesor Mlejnik je kakor iz uma planil s postelje in kakor je bil hitel v sosednjo sobo k Animariji. Hladno ga je pozdravila in mu razložila na njegovo vprašanje, da se odpravlja v bolnico. Odgovarjala je prisiljeno mirno, kakor, da ji ni prav nič, kakor, da je ni pravkar zvijal krč, ob katerem bi bila do blaznosti kričala. Anamarija je stisnila zobe in zatajila svojo bolečino pred profesorjem. Sam ni vedel kaj naj stori, hotel ji je povedati tisoč malih, drobnih stvari, toda ko je videl njen otrpli obraz, mu je beseda zamrla. Vso dolgo pot do bolnice, sta sedela v avtomobilu drug poleg drugega in molčala. Anamarija je vsako drugo minuto trdno stisnila zobe, krčevito se je oprijemala železnega oprijemača, kakor bi ga hotela zlomiti na dvoje. Vendar ni ves čas bilo slišati glasu od nje. Profesorju Mlejniku je bilo to molčanje odveč, zato je prekinil molk: »Ti je hudo, Anamarija?« »Ne, prav dobro mi je.« To je bilo vse, kar je mogel izvedeti. Ko sta prispela v bolnico in so opravili zdravniki predpisani pregled, je prišla po Anomarijo strežnica. Profesor Mlejnik je ves čas obupno čakal kake njene besede, upal je, da mu bo Anamarija naročila vsaj kako brezpomembno stvar, le, da bi nekaj rekla. Strežnica je čakala, Anamarija je stala tam in gledala v tla, profesor Mlejnik je vzel njeno roko in jo poljubil. Držal je njeno roko brez besed v svoji, nekaj se mu je bilo v grlu zateknilo, da ni mogel spraviti ničesar na dan. Anamarija se je končno zganila, dvignila je glavo in suho dejala: »Zbogom.« Obrnila se je in s strežnico odšla. Profesor Mlejnik se je šele tedaj zavedel. Naenkrat je spoznal, da je Anamarija odšla, da je morda zelo blizu smrti. Vprašal je vratarja po zdravnikih in dognal, da je v bolnici nekaj njegovih tovarišev iz dijaških let. Čakal je tako dolgo, da je prestregel drugega za drugim, ki so prihajali iz poslopja. Sleherni se je odpravil nazaj v bolnico, da bi poizvedel, kako in kaj je z ženo prijateljevo, a nihče mu ni mogel sporočiti ničesar določenega. Asistent oddelka mu je končno povedal, česar mu drugi niso hoteli. Lega otrokova je napačna, najbrže ne bo šlo brez komplikacij. Za ženo naj nikar ne skrbi, njo bodo že rešili, tako je navadno, le otroka najbrže ne bo mogoče očuvati, nevarnost je, da mu stisnejo glavico, da bo preveč trpela mehka lobanja. Mlejnik ni vedel, kam bi in kako. Hodil je pred bolnišnico gor in dol, pač ure in ure. Bila je že noč, ko ga je prijatelj zdravnik odvedel s seboj v mesto in mu končno vendarle dopovedal, da ženi ne more pomagati, tudi, če bi vso noč stal pred porodnišnico. Povedal mu je tudi, da bo ta stvar nemara trajala še ves prihodnji dan. Čakajo, da pride pravi čas. Kakor v sanjah je profesor Mlejnik dospel v hotel in trdno zaspal. Ko se je prebudil, je bil zunaj že visok in svetal dan. Ni se takoj spom- uil kje je, ne zakaj je tu. Ko se je domislil Anemarije, je kakor i z uma odhitel v bolnico. XIII Ko se je bila Anamarija poslovila od profesorja Mlejnika v veži bolnice, jo je odvedla strežnica v prvo nadstropje, v malo sobico, kjer je morala sleči svojo obleko in perilo, ter obleči erarično. Perilu je bilo poznati, da je bilo kaj često v rabi — Anamarija, se je vprašala, koliko žena je že trpelo v tej obleki — ko pa je oblekla vrhnjo bolniško haljo, si ni mogla kaj, da bi kljub težki bolečini ne vprašala: Niso li, za božjo voljo, mogli najti še neokusnejšega blaga? Bolniku je že itak prečesto precej brezupno, vsaj okolico, obleko, naj bi mu dali tako, da ne bi še iz nje zevala brezupna sivina. Sicer se je Anamarija takoj pokarala. Na to pač nihče ne pomisli, je še mnogo, premnogo važnejših stvari, ki jih ni moč nabaviti — celo zdravila so se podražila, državni davki so povišani, v bolnici morajo bolniki plačevati poleg vsote za oskrbo posebej zdravila, obveze in vse, kar je še takega, kakor v sana-torijih; kdo bi mislil na take otročarije, kakršna je barva bolniške halje! Nato je druga strežnica odvedla Anomarijo v kopalnico. Anamarija je izvedela, da je to še učenka babiške šole, ki ima danes službo. Takoj jo je prosila, naj se umije, odprla ji je prho in odšla, popreje pa ji je na bližnji stol pripravila rjuho. Anamarija je čakala, bila je precej nesigurna, tla so bila spolzka, končno se ji vendarle posrečilo, da je prišla na suho, se oblekla in izmučena sedla na stol. Anamarija ni imela toliko moči, da bi se bila jezila, bilo ji je prav, da je bila sama s seboj. Nenadoma pa jo je streslo, zadrgetala je po vsem životu. Sedaj je šele opazila, da je bilo okno slabo zaprto in da je učenka le priprla vrata. Hotela se je ogrniti, pa ni bilo ničesar, v kar bi se ogrnila. Kar so se na lahko odprla vrata, vstopila je sestra, ki se ji je odprtina v vratih zdela nekam čudna, ugledala je Anomarijo in mirno vprašala: »Ste sami gospa? Kdo pa je bil z Vami?« »Učenka«, je dejala Anamarija. Sestrine obrvi so se komaj zaznavno dvignile. Stopila je k Animariji, popravila njeno obleko, vzela njeno roko, jo položila v svojo in jo vodila v porodno dvorano. Tam jo je spravila na posteljo, opozorila babico na Anomarijo, vprašala po učenki, ki ima službo in pravtako tiho in skoro neslišno odšla, kakor je bila prišla. Ko se je vrnila učenka, je imela vse objokane oči. Animariji je bilo težko, da je bila kriva njenih solz, hotela jo je poklicati in ji razložiti, kako se je vse to pripetilo, toda prav tedaj je prišla k njej babica in jo jela izpraševati o podatkih za uradne spise. Med tem, ko je odgovarjala, si je Anamarija ogledovala porodno sobo. Prvo, kar je ugledala, je bila velika stenska ura, ki bi pač znala povedati marsikako povest. Stvari, ki so priče človeškemu trpljenju, ne znajo pripovedovati, ljudje, ki ga dan za dnem opazujejo in so mu priče, se vsega navadijo, zanje je vse tako vsakdanje, samo ob sebi umevni so jim postali vsi ti težki slučaji, zakon nature je, o katerem nihče več ne razmišlja, o katerem nihče ne govori, pač pa vsi priskočijo na pomoč, kadar morejo. Anamarija se je ozirala proti pisalniku, kjer so zapisavali njeno ime, starost in bogvekaj, gledala je po sobi, v kateri je naštela šestero postelj. Njej nasproti je ležalo dekle, nekje s hribov doma. Ni ji bilo še hudega, z velikanskim veseljem je jedla bobe, ki si jih je prinesla z doma. Tam poleg nje je bila žena, ki je pravkar rodila. Bila je iz- mučena, ves bled je bil njen obraz in uvel. Pomočnica je povedala, da je kmetica iz Poljanske doline, da je rodila pravkar devetega otroka; ves čas je ni nihče slišal, niti enkrat ni zastokala. Poleg nje je ležala mlada gospa, ki je prvič rodila. Dasi je bilo Animariji že sami dovolj hudo, jo je vendarle zanimalo vse, kar se je godilo po sobi, pred vsem seveda porod sam. Jezilo jo je, da so ji zapirali prostor krog mlade gospe zdravnik, babica in obe pomočnici, tako, da Anamarija ni vedela, kaj se godi v njeni neposredni bližini, slišala je le nešteto nečloveških krikov. Najprej se ji je zdelo, da bo znorela, če bo to še dalje poslušala, končno se je tem krikom privadila, po najstrašnejšem, najgroznejšem kriku, o katerem bi ne verjel, da more priti iz človeškega grla, je utihnila, oglasil pa se je droban, otroški glasek. Mlada žena, ki je bila še pravkar kričala na vse grlo, je v skrbeh vprašala: »Ali je fant?« »Ne, gospa, punčka je.« Mlada je zavzdihnila, odvrnila ni ničesar. Rodila se ji je hčerka, ki je mati sama prvi trenutek ni sprejela z veseljem, prav tako je vse sorodstvo prišlo do sape in navdušenja nekoliko kesneje, kakor bi sicer. »Če je že tako hudo, naj bi že bilo, kakor si človek želi.« Babica jo je tolažila, kakor je pač najbolje vedela in znala, seveda je tudi takole dejala: »Bo pa drugi deček.« »Kaj še, nikdar več ne pridem k vam.« Zdravnik se je posmejal in ji je prerokoval svidenje čez leto dni. Pomočnica je prišla k Animariji in ji dejala: »To je čudno, da lepe žene mnogo težje prenašajo bolečine. Tej je šlo povsem gladko, pa je kričala kakor bognasvaruj.« Bolečine so ji pojenjavale, da so zopet z novo neusmiljenostjo mučile njeno telo. Dve ženi sta že rodili, kar je bila v porodni sobi, še vedno je čakala brezuspešno. Vsakih deset minut je prišla babica ali zdravnik, poslušala sta in preiskavala. Sedaj je prišel še primarij z vrsto zdravnikov, preiskal je tudi on porodnice drugo za drugo, pri Animariji je vzel listek, ki je visel ob postelji, nekaj pripisal in naročil asistentu. Ko je bil odšel, je Anomarijo popadel strašen krč, prebledela je, vsi so priskočili. V polzavesti je čutila, da ji oblačijo nekake nogavice, da je bilo naenkrat v sobi vse polno zdravnikov, da so zgrabili njeno posteljo in jo odnesli — vsaj zdelo se ji je — v sosedno operacijsko sobo. Čedalje težje je mislila, kakor da ji velikanska teža sloni na obrazu, zdravnik ji je že nekajkrat dejal, naj šteje. Anamarija je štela, kako dolgo, sama ni vedela. Kaj se je godilo nadalje z njo, tega ni vedela. Prebudila se je v svetli sobi, neznan obraz se je sklanjal nad njo, ni vedela, ali bedi ali sanja. Tedaj jo je bolečina, o kateri ne bi bila mogla točno povedati, od kod prihaja, ker je bilo vse v njej razboleno, potrdila v tem, da ne sanja. Bila pa je tako utrujena, da ni niti vprašala sestre, ki je sedela ob njej, kako je z njo, kaj se je zgodilo, niti spomnila se ni, da bi morala vprašati po otroku. Nekaj je bilo še v njej, kar ji ni dalo misliti, ne govoriti. Kar je začula tam v drugem koncu sobe komaj zaznaven otroški jok. Uprla je svoje vprašujoče oči v sestro. »Naj vam ga prinesem, gospa?« Anamarija je prikimala, hotela je sesti, pričakovati ni mogla trenutka, da bi videla otroka, ki je njen, ki ga je čakala. Vedno, kadar je mislila nanj, se ji je zdelo, da je to vendarle samo bajka, ki je nikdar ni bilo. Sedaj je sestra držala v rokah njenega otroka. Anamarija je čutila le eno, neizmerno voljo, neizmerno moč, braniti tega otroka proti vsemu in vsakomur, moč, vliti mu svojo lastno življenjsko silo, vzrediti g? s svojo poslednjo močjo. Sestra jo je hitro opomnila, da se ne sme premakniti, da mora ležati nepremično, če ji je življenja kaj mar. Anamarija je hotela pogladiti svojega sinka po čelu, njena roka je bila preslabotna in je omahnila. Sploh je bilo to že preveč napora zanjo. Veke so ji polagoma zastrle oči. Anamarija je zaspala. XIV Profesor Mlejnik je bil zunaj na hodniku in je govoril z asistentom. Razumel je njegove besede komaj na pol, bil je kakor, da mu je megla zastrla misli. Strah, in skrb, da izgubi Anomarijo, sta mu po desni strani osivila lase. Sedaj pa je čul še to: z otrokom ne bo dosti, kri gre od njega. Če bi ostal, najbrže ne bo duševno zdrav. Mlejniku je glava klonila med ramena, bilo je, kakor da ga je vsaka beseda postarala za leto dni. Stopil je v sobo k Animariji, skoro otrpnil je, ko je videl njen izmučeni, ostri obraz. Sedaj, ko je spala, bi lahko mislil, da je mrtva. Stopil je k otroku. Tudi ta mala stvarica je dremala. Tilio se je odpravil. Drugega dne je že smel obiskat Anomarijo za delj časa. Ko je vstopil, je Anamarija gledala po sobi in izpraševala sestro, kaj da dela otrok. Sestra ji je mirno odgovarjala, naj le počaka, da se zbudi. To pač že neštetokrat ta dan. »Sestra, zdi se mi, da bi moral otrok kaj jesti.« »Bo že, gospa, saj je še mlad.« Anamarija je tedaj zagledala Mlejnika, srečno se mu je nasmehnila. Pozabila je bila vse, kar je bilo kdaj preje. Mlejnik pa se je hotel tudi nasmehniti, ali Anamarija je pretanko čutila, da bi ne bila opazila nepristnosti njegovega nasmeha. Njen obraz je preletela senca. Mlejnik je zaigral. Ko je opazil izpremembo na njenem licu, ga je tako osupnila, da je ostal na svojem mestu kakor ukovan. Ni stopil k njej, ki jo je videl zopet po tolikem prestanem trpljenju, ki je nanjo mislil neprestano, ni ji dal ne roke, ni je poljubil. Bil je ukovan na mestu, kjer ga je zadel njen pogled. Končno je premagal svojo nerodnost, vzel stol, ga ponesel do postelje, prisedel in jo poljubil. Zaprla je oči in zadremala. Mlejnik se je odpravil, zvečer pa je imela temperaturo. To se je ponavljalo vse dotlej, da ji niso prepovedali obiskov. XV Anemarijin otrok je bil star že štiri dni, vendar so ga še vedno hranili le s čajem po žličkah, vidno je hiral, dremal je iz dneva v dan in se ni zmenil za hrano, kot je običajno pri dojencih, niti ni znal sesati. Mlada mati je čutila v prsih bolečine, bila je zdrava žena — njen otrok pa ni znal sesati. Sestre so ji nosile otroke mater, ki niso mogle dojiti, njen lasten otrok pa je hiral in nihal med smrtjo in življenjem. Sestra ga je bila previjala nekoliko neprevidno, opazila je kri v otrokovih plenicah. Bilo ji je jasno, kako je z njim. Šesti dan je otrok umrl. Anamarija je sprejela njegovo smrt zelo mirno. Ko ji je sestra sporočila to vest, jo je brezizrazno pogledala in brezzvočno vprašala: »Umrl je. Je res umrl?« Smrt je stopila na njene steze. XVI Ko se je Anamarija po dolgih tednih bolezni vrnila iz bolnice, je najpreje vse, kar je pripravila za svojega otroka, nesla ženi v predmestje, ki je rodila tudi v dneh kakor ona sama, a ni imela ničesar, v kar bi povila svojega malega otroka. Doma ni več delala sama, deklo Špelco je kar obdržala. Posedala je cele dneve ob oknu in strmela ven na puste ulice. Govorila je zelo malo, hlastno in pretrgano. Špelca je takole večkrat prihajala k njej, da bi se kaj pogovorila z njo. Ali Anamarija ji je včasih tako brez misli odgovarjala, da je bilo Špelce kar strah. »Kaj bi kuhala danes, gospa?« jo je izpraševala. »Kar Vas je volja, Špelca, karkoli.« »Gospa, lepo je danes, bi šli malo na sprehod, ko ste še slabi.« »Prav, prav, Špelca, kar krompirjevo juho skuhaj.« »Vsaj na vrt bi šli, gospa!« »Se mi res ne ljubi.« Ko je prišel Mlejnik iz šole, mu je Špelca dejala skoro vsak dan: »Gospa so tako otožni, samo sedijo tam in nekaj tuhtajo.« Mlejnik je šel v sobo, hodil nekaj časa nerodno naokrog, nato sedel in tudi sam molčal. Prvo, kar je vendarle storila Anamarija, ko se je vrnila, je bilo. tla je popolnoma preuredila stanovanje, pripravila sobo zase in za profesorja, tako, da sta bila oba nemotena. Mlejnik ni vedel več kaj bi, ne kako. zato je dejal ženi, da bi jo vendarle spravil nekoliko iz hiše: »Pojdi, greva na pokopališče.« Ko je bil mali umrl, so ga pripeljali semkaj. Ljudje, ki so jo srečavali, so se čudili. To ni bila več nekdanja Anamarija. Zredila se je bila, da bi je ne spoznal. Njena lepota se je bila razgubila v njeni obilnosti. Koža je bila uvela, oči motne in brez bleska. Okolica je ni več zanimala. Kdor jo je kedaj ogovarjal, jo je le tedaj in nikdar več. Zanimala je ni nobena stvar pod solncem. XVII Čez leto dni so čitali ljudje v časopisju vest: Profesor Mlejnik je naznanjal nenadno smrt svoje žene. Po mestu so ljudje šušljali to in ono. Sodnikova gospa je pripovedovala profesorju Krtini, da se je Anamarija zastrupila. Pristavila je: »Revica ni imela dela, ničesar, za kar bi živela.« Krtina pa si je mislil še marsikaj. Življenje in svet sta jo opeharila za vse: za delo, za ljubezen, otroka in z njim: za veselo vero v bodoče dni. Ni pa premišljeval, zakaj je danes smrt edino pribežališče tolikim ženam. O SINCLAIRJEVI »MAMMONART« FILIP KALAN Pevec brez z 1 a I e verižice Osemindvajsetega leta je izšla knjiga o umetnosti, ki je poizkusila tolmačiti pomen, postanek in učinek umetnine na podlagi socijalnih momentov; pokazati je hotela tedaj zlasti odnose med umetnikom in družbo ter nameravala zasidrati te odnose v medsebojni gospodarski — in s tem tudi do neke mere kulturni — odvisnosti posameznih družabnih slojev. Takšno početje kajpak bistveno nasprotuje malone vsem dosedanjim nazorom o umetnosti, ki trde, da je umetnikovo delo svobodno, zlasti pa docela neodvisno od gospodarskega položaja družbe, v kateri umetnik živi in za katero prav za prav tudi dela. Zato je doživela Sinclairjeva »Mammonart« ■—■ berlinska založba Malik jo je objavila v nemški izdaji z naslovom »Die goldene Kette oder Die Sage von der Freiheit der Kunst« — kaj čuden sprejem v javnosti. Levičarska fronta jo je po svojih ekonomsko družabnih teorijah o kapitalu in brezkapitalni masi sprejela v svojo propagadno literaturo; dobri meščani so se ob njej zbegali in si šteli v čast, da ne odobravajo dela, ki nasprotuje »tradiciji«; tu pa tam jo je kdo nemoteno prebral in skušal pozabiti na nedoslednosti in naivnosti, ki jih velikokrat srečuješ v Sinclairjevili izvajanjih; večina poklicne literature je snobovsko zmigavala z rameni; značilen za ves dogodek pa je bil zlasti olimpijski, mrtvaški molk na prestolčkih literarnih aristokratov. Razvidno je, da se očituje osnovna misel te zloglasne literarno zgodovinske čitanke že v naslovu — mamonska umetnost, torej: umetnost in denar, umetnik in družabni red, odvisnost umetnikovega delovanja od socijalnih prilik in tako naprej — ter prav tako v mottu izdaje, ki navaja znane Goethejeve verze iz balade o Pevcu, kjer pevec ugovarja kralju, ki mu hoče pesem poplačati z zlato verižico, češ, ne dajte zlate verige meni, dajte jo vitezom ali drugim imetnikom, ki so vajeni zlatih bremen, zakaj jaz pojem kakor ptič, ki prebiva v vejevju, in pesem, ki prihaja iz mojega grla. mi je prebogato plačilo za ves trud. Zakaj navaja Sinclair te verze? Na čelu knjige, ki obravnava umetnika kot socijalno, družabno bitje, ki se bori za nazor, da bodi umetnik zaveden socijalni borec, ter povdarja v njegovem značaju posebno njegovo uporniško potezo — tu učinkuje fevdalna pevčeva izpoved o svobodni umetnosti ironično. Goethejev pevec je srednjeveški Minnesanger, ki potuje od gradu do gradu, od dvora do dvora, ter si s pesmijo služi vsakdanji kruh. Ta pevec poje za gospodo in si po končani pesmi ne zaželi drugega kakor požirek vina iz zlate kupe, da svoji publiki nazdravlja. Prvo vprašanje, ki socijologa zanima, se pojavi ob pevčevem dejanju, ko odklanja vsako plačilo za svojo pesem. V Goethejevi haladi moremo zaslediti pri pevcu nekak notranji, pasivni odpor proti fevdalnemu dvoru, in v bistvu je ta pevec svoboden, neodvisen od gospode ali celo nad njo. Pevec, ki zlate verige ne mara, prav za prav revoltira, njegova kretnja je manifestacija svobodne misli, ki se noče prodati. Toda kaj pomeni ta svobodna misel v trenotku, ko si ogledamo družabni odnos med pevcem in njegovim občinstvom? Tu vidimo brezdomca, ki poje dvorjanikom, da dobi posteljo za noč in za nekaj dni popotnice. Kralj mu milostno ponudi zlato verižico in v tej kraljevi osebi je ponazorjen pevčev publikum. Tu ni dvoje socijalno enakovrednih ljudi; pevčeva umetnost zavisi od milosti visoke publike, ki si \ svojem družabnem in gospodarskem položaju more privoščiti pevca \ svojo zabavo. Res, da je ta pevec na svojem polju, to je, duhovno, močnejši, višji, svobodnejši od ljudi, katerim poje — vendar prično prav tu spet nova vprašanja. Kaj bi bilo z zlato verižico, če bi pevec svoje gospode ne poveličeval, če bi se ne čudil svetli dvorani, kjer bleste »zvezda pri zvezdi, kdo bi jim vedel imena«, če bi ta pevec nenadoma kralju, vitezom in lepim damam pred seboj povedal v obraz, da so v njegovih očeh samo ničvredna, bogata, brezposelna svojat, ki prav tako malomarno in zviška posluša njegove pesmi kakor recimo v svojem brezdelju pije sladko vino iz zlatih čaš, kakor gospodje vitezi spe pri podložniških nevestah po nekem nerazumljivem pravu, kakor se ti gospodje odpravljajo na roparske napade v sosednje dežele, kadar jim vina, kruha in zlata manjka? Tu se odpirajo neštete možnosti za odgovor. Morda bi se kralj nasmehnil in vrgel pevcu zlato verižico pred noge kakor dvornemu norcu, ki nikomur ne more škoditi, ali pa kakor otroku, ki mu je dovoljeno govoriti resnico. Morda bi se srednjeveško veličanstvo prestrašilo, ukazalo pevca zapreti, ali pa namignilo svojim slugam, da neprijetnega gosta vržejo iz dvorane. Morda bi se kralj zamislil in si za trenotek priznal, da mu more tudi zanikrn, vandravski pevec povedati nekaj resnice. Tu se prične nenadoma problematika »svobodnega« umetnika. Na tej problematiki je zrasla osnova Sinclairjevega poskusa, ki tvega na novih spoznanjih drugo razlago umetnostnih gibal. Propaganda Sinclairjeva knjiga namerava to problematiko nekoliko razjasniti tako, da tolmači pojav umetnosti iz socijalnih momentov — njen namen tedaj ni, preiskati izvor ali bistvo ali nagone umetniške »nadarjenosti«, niti pretehtati posamezna umetniška dela glede njihove oblikovalne moči: krog njegovih kratkih esejev je prav za prav samo študija o razmerju umetnika do vladajočega družabnega sloja, do tistega foruma, ki ima politično, gospodarsko in kulturno oblast na svoji strani ter tako vlada ostalemu delu družabnega kolektiva. Politična ekonomija vsebuje važno dognanje, ki nekoliko osvetli odnos posameznika — tako kajpak tudi umetnika do družbe, zlasti pa kulturno odvisnost posameznega člena družbe od celotne skupnosti, ki jo po navadi označujemo z besedo »družba«. Tu gre za vpliv človekove družabne biti na njegovo zavest: ni namreč posameznikova zavest tista, ki temu posamezniku določa njegovo eksistenco, marveč nasprotno — človekova družabna eksistenca, njegova socijalna bit, določa, ali bolje, usmerja njegovo zavest. Na tem socijološkem sklepu temelji prav za prav tudi Sinclairjev nazor o umetnosti. Pri avtorju je kajpak družba reducirana na svoji skrajni dve sestavini, na vladajoči in podložni element — nujen analitičen pripomoček v znanstvenem socijalizmu. Kadar postavimo ta dva elementa za osnovni gibali v človeškem kolektivu, se nam more prikazati zgodovina socijalnih prekucij — prav tako tudi potek kulturnih in umetnostnih »razdobij« — kot borba dveh zmerom nasprotujočih si sil, ki vsaka stremita po svoji premoči. Tako recimo si moremo razložiti rast krščanstva v propadajočem rimskem imperiju kot socijalno gibanje, ki je koreninilo v pasivno revoltirajoči masi podložnih elementov, tako moremo zasidrati pomen francoske revolucije v zmagi mladega meščanstva nad starim fevdalnim družabnim redom, in podobno. Te kombinacije peljejo kajpak tudi v rezoniranju o umetnosti do nekih zaključkov. Če je človek družabno bitje — in to gotovo je, saj je sestavni element družbe -— kako je potlej z njegovim mnenjem o družbi in o posameznem človeškem individuu, kako z njegovo presojo človekovih dejanj, kako z njegovimi odnosi do »nalog« in do »pomena« človeškega življenja, skratka, kaj je z njegovim svetovnim nazorom? Razvidno je, da mora tedaj ta svetovni nazor v veliki meri zaviseti tudi od gospodarskega, političnega in kulturnega položaja družbe, kateri pripada in za katero tudi dela. Prav tako umetnik: Če je umetnik član družbe — in to gotovo je, saj je prav tako človek — tedaj mora biti tudi njegova umetnost izraz družbe, podoba njenega porajanja in umiranja, zagovor ali obtožba njenega ustroja in njenih stremljenj. Tako pa je umetnost kot kulturen pojav tudi že manifestacija družbe, zakaj nedvomno se umetnikova družabna zavest prav tako izživlja tudi v umetnosti kakor daje umetnikov individualni značaj vsaki umetnini še svoj posebni, osebnostni pečat. Mimo podobnih zaključkov je moral Sinclair tudi spoznati veliko sugestivno silo vsake kulture, silo, ki jo zlasti umetnina izkazuje v veliki meri. Na tej poti more avtor tudi priti do svoje zloglasne trditve, da umetnost ni samo duhovna igra, marveč da vsebuje vsaka umetnina tudi neko propagando, ki jo umetnik vrši zavedno ali nezavedno. Jasno je namreč, da ni umetnika brez svetovnega nazora, da namreč sleherni tvorec usmerja in uravnoveša vse svoje delo po nekem izrazitem nazoru, ki mu kaže smisel, namen in pomembnost človekovih dejanj in njihovih manifestacij v življenju. Umetnik tedaj s svojim delom neprestano javno izpoveduje ta svoj svetovni nazor, zakaj navsezadnje je vsaka umetnina namenjena javnosti. V trenotku pa, ko umetnina sugestivno učinkuje na ljudi, posiljuje umetnik svoj publikum s svojim prepričanjem — njegovo delo ima tedaj propaganden pomen kakor vsaka druga kulturna sila. Ali je Goethejev pevec propagandist? Stari Minnesanger pride na dvor, se dostojno čudi vsej lepoti v dvorani, zapoje pesem, odkloni zlato verižico in si želi samo kupo vina, da nazdravi visoki gospodi, češ, vso srečo vam želim, zahvalite Boga, da se vam tako dobro godi, kakor se vam jaz zahvaljujem za ta napitek. Propagande v tem dejanju res ni težko zaslediti, v občevalnem jeziku dvajsetega stoletja bi se glasila približno takole: Spoštujte gospodo in visoki dvor, občudujte blestečo harmoničnost te fevdalne kulture, smatrajmo to kulturo zaenkrat za rečno. Zato ne razmišljajte o nas, ki vandramo od gradu do gradu in kosimo po navadi z deklami in hlapci, čeprav nam kdo včasih milostno poklanja zlate verižice. Zakaj jaz se vendar s to bogatijo raje ne družim, da si prihranim vsaj kolikor toliko svobode, čeprav samo vagabundske. Pevec, ki je sprejel zlato verižico Po takšni propagandi lahko človek kaj lahko ugane, da umetniku pevčevega kova ni usojena velika literarna karijera niti učinkovit propad. Neopažen in svoboden je bil, dokler je vandral od gradu do gradu, in menda bi bila njegova smrt prav tako samotna in tragična kakor njegovo življenje. Vsekakor bi njegova pojava pri gospodi dokaj pridobila na svojem socijalnem formatu, če bi se bil pevec z nabiranjem zlatih verižic polagoma dokopal do »višjega« položaja; morda bi ga ta gospoda v svoji nevednosti celo navsezadnje smatrala za svojega enakovrednega družabnega člana. Sinclair nam nazorno oriše pot takšnega pevca, ki je zlato verižico sprejel in postal priljubljen gost po gradovih in dvorih ameriških denarnih mogotcev, še več, postal je sam tak »nekronani kralj Amerike«. Ta literarni individuum je bil Mark Twain, najpopularnejši predvojni humorist. Kaj ve široka javnost o tem pisatelju? Bil je ena najbolj znanih osebnosti iz Amerike devetnajstega stoletja; pisal je knjige, ki so bile po navadi nekam zbledele in dolgovezne v svojem popustljivem humorju; ta človek je hodil po Newyorku v belih oblekah, sprehajal se je v družbi milijonarjev; bil je lahko ponosen na svoje zdravje, zakaj še v starejših letih je včasih plesal do zgodnjega jutra; popotoval je po Evropi kakor princ, časopisi so prinašali njegove slike in menda med njimi ni bilo niti ene brez smehljaja; prijatelji pa so mu nadeli omenjeni priimek »nekronanega kralja Amerike« in videti je bilo, da je ta človek najsrečnejši eksemplar svojega časa. Tz njegove korespondence in iz ozadja takratne Amerike pa se je pokazala nasprotna slika tega literarnega leva. Tu izzvemo, da ga je karijera notranje strla in tako tudi onemogočila celotni razvoj njegovega »talenta«, ki gotovo ni bil neznaten. Samo osnovna poteza te življenjske poti: Ko se je proslavil s svojo prvo večjo knjigo in z njo zaslužil 200.000 dolarjev, se je zaljubil v hčerko pro-vincijalnega premogarskega magnata, jo nazadnje poročil, imel z njo dve hčeri in s tem ustvaril nekakšno literarno sodišče za svoja dela, ki jim je bila odslej odprta pot k purgariji, takrat najmočnejši družabni plasti v demokratični Ameriki. Te tri ženske so namreč smatrale za svojo dolžnost, da popravljajo in prikroje Tvvainove rokopise po vzvišenih principih malomeščanskih duhov v rojstnem kraju Markove žene. Prisilile so ga s svojo »ljubeznijo«, da je tako zaslužil velikanska premoženja in jih tudi zapravljal s tem, da je napisal večino svojih knjig po moralnih in estetskih regelcah svoje publike. Takratna ameriška »demokracija« — prosto po Sinclairju — pa je bila po slavnih secesijonskih vojnah tako zaverovana sama vase, da ni trpela nobene družabne kritike, skromno uverjena, da je Amerika najpopolnejši raj pod soncem. Za Tvvaina, ki mu je ob dolarju in ženski ljubezni zmanjkalo karakterne hrbtenice, je bila edina možnost za slavo, denar in uspeh: ne revoltirati, molčati, blebetati vse v popustljivem humorju, sprejeti zlato verižico. Kaj je bila posledica tega poniževalnega življenja? Tvvain postane dobrodušni, neškodljivi klovn vsega sveta in kljub svojemu prepričanju, da njegova ljubezniva Amerika ni baš raj pod soncem, se ta klovn ne prelevi v bojevnika s satiričnim bičem v roki — edini izhod, za katerega bi morebiti zadostovala njegova umetniška moč. Sinclair tu dobro pripomni, da bi bil končni namen Tvvainovega jedkega talenta, izrogati vso to bahavo, gnilo družbo okoli sebe in tako pripraviti pot za novo, trajnejšo kulturo. Ali Mark Twain se v stiskalnici družbe, ki mu je milostno poklonila zlato verižico, razvija v eksemplarično dvolično osebnost, ki je skrila vse svoje prave, osebne misli v bežne, zasebne pogovore in v debel zvezek »neodposlanih pisem«, ki so se šele po njegovi smrti objavila. Primer. Twain napiše neusmiljeno satiro na krščanski, bolje nekrščanski običaj, da cerkev moli za zmago nad sovražnikom (»Vojna molitev«). Tega dela ne objavi, marveč samo omeni nekemu svojemu prijatelju: »Tu sem povedal vso resnico. V tem svetu pa smejo resnico govoriti samo mrtvi. Molitev se lahko objavi, ko me ne bo več.« To pravi Mark Tvvain, ki se je zavedal svojih zmožnosti in zaradi svojih značajnih slabosti zaničeval samega sebe in svoje delo, in isti Mark Tvvain pridiguje v neki drugi (kajpak tudi po smrti objavljeni) satiri: »Vaš rod (človeški namreč) ima pri vsej svoji zanikrnosti eno samo resnično orožje: smeh. Meč, denar, pregovarjanje, moledovanje morejo veliko goljufijo samo omajati, jo v teku stoletij nekoliko oslabiti, ali samo smeh jo more naenkrat razgnati v cunje in prah. Ali uporabljate to orožje? Ne, manjka vam zato pameti in poguma!« (Konec prihodnjič) O RAZSTAVI V PADOVI IN 0 SODOBNI ARHITEKTURI V ITALIJI, FRANCIJI IN NEMČIJI TOMAŽ ŠTRUKELJ (Nadaljevanje) O so d o l»n i arhitekturi v severni Italiji. Govoriti danes o moderni italijanski arhitekturi v onem smislu, kot govorimo o francoski, ruski ali amerikanski, kjer nam vsaka izmed teli pomeni popolnoma jasen in točno definiran pojem zase, se mi zdi nemogoče. S tem pa nikakor ne trdim, da Italijani ne zidajo. Sicer ne zidajo toliko kot na primer Nemci, ki so prisiljeni nuditi streho onim, ki so se vrnili iz kolonij, ki jih je v vojni Nemčija izgubila, a važnejše je to, da ne zidajo tako, da bi bilo to, kar je zidano, izpoved samostojne miselnosti mlade Italije v arhitekturi. Kar so že v prvih letih nastajanja moderne arhitekture napravili svojega futuristi in kar je ustvaril Sant'Elia (hotel v terasah), je precej vse, kar so povedali do danes Italijani svojega v moderni arhitekturi. Sant' Elia je 1916. umrl v Milanu, futuristi arhitekti pa so našli svoje pravo polje le v slikarstvu, dočim se v arhitekturi niso mogli pravilno izživeti: zakaj sem že povedal. In tako torej gradijo danes v Italiji ljudje, ki so študirali ali v tujini ali pa na domačih šolah in ki so pod močnim tujim vplivom. Temu primerna je tudi arhitektura. Ena, ki je popolnoma moderna in brez vsakršnih kompromisov in druga, ki se skuša prilagoditi vedno okolici, v katero je postavljena. Ta druga modernizira klasične in renesančne motive in jih hrez potrebe prenaša na skeletno konstrukcijo, kjer so kot prilepljeni in učinkujejo popolnoma neorgansko. nekon-struktivno. Jasno je namreč, da bi nova arhitektura ne bila prav nič dosledna in še manj samostojna, če bi morala iz sramu pred goloto pokrivati svoj železobetonski skelet z motivi, ki so ukradeni iz druge dobe in ki so nastali iz drugačnih potreb. Izklesati si mora iz lastnih potreb, iz lastnega bistva izvirajoč ornament, ki jo bo mogel prav tako poživiti, kot je ta ukradeni ne more. Zato se mi zdi čista moderna bolj upravičena, ker je vsaj čista in jasna izpoved in sem je bil bolj vesel, ker se mi je tudi zdelo, da učinkuje kljub marsikateri grobi potezi veliko prijetneje med klasiko. renesanso ali med barokom, kol pa ona slaba eklektična arhitektura, ki grobo potvarja tisto, kar je bilo harmonično občuteno in podano. Ona je namreč tista, ki predvsem k\ari in odvzema starim italijanskim mestom njihovo čisto občutje in ki jih ogroža, da bo njih značaj polagoma izgubil vse tisto, kar hodimo sedaj občudovat. Italija zida danes največ v obmejnem severnem delu. ob obali od Genove do Mentona (Francoska meja) in pa ob tujsko močno prometnih krajih, pri čemer so seveda najbolj prizadeta severna italijanska jezera. Obmejni pas proti nam je zlasti pod vplivom miselnosti moderne nemške arhitekture, kot je oni proti Franciji pod vplivom francoske, in to tem bolj, čim bliže je državna meja. Tu nastajajo poleg novih v il, hotelov, kopališč zlasti stvari, ki so v zvezi z bodočo ali pa preteklo vojno. Postavljajo namreč hangarje, oni v Mirnu pri Gorici je menda drugi po velikosti izmed ostalih italijanskih, gradijo in asfaltirajo ceste. Trst—Gorica preko Doberdoba, Trst—Redipuglia, Trst Benetke, restav-rirajo v vojni razbita mesta in cerkve. Gorica na primer, in cerkev na Mirenskem gradu, ki jo popravlja g. prof. arli. Vurnik in stolnica sv. Justa v Trstu, kjer mozaike v presbiteriju prenavljajo Nemci. Postavljajo vojna pokopališča, ki imajo izmed vsega do sedaj navedenega še največ italijanskega na sebi, to namreč, da hočejo namenoma slehernega prepričati o nujnosti nove vojne. Redipuglia! Vse ostale nove zgradbe, hoteli, vile, hangarji, cerkve pa so nastale pod tujim vplivom, če že niso čiste kopije. Med Benetkami iti Milanom sem nekje videl novo cerkev, ki je bila prav dosledno taka, kot jih gradijo danes po Wiirttem-berški in po ostalih protestantovskih pokrajinah Nemčije. Posebnost novozidanili stavb je v tem, da so ohranile one tipične poševne in z značilnimi polkrožnimi zidaki krite strehe. In to je morda tudi edino, kar druži in spaja v enoto ta nova poslopja s pravimi italijanskimi hišami prejšnje dobe, ki imajo ono značilno italijansko občutje in ki ga ne morejo prav nikjer zatajiti, ono mehko konturo, ki jo še bolj omi-luje južno drevje s širokimi prostimi oblikami. To so hiše iz kanma. postavljene brez strogo določenega reda v večje ali manjše skupine, ki se stiskajo kot črede ovac zdaj v dolini, zdaj po pobočju, nato pa po vrhovih nizkih hribov in gričev in pri katerih se topla medla sivina kamna in od solnca utrujena rjavkasta rdečina streh preliva in meša z zlato solnčno in mehko-zeleno barvo platan. oljk in cipres in tvori čudovite barvne skupine. Pri novih stavbah tega ni. te prostosti, solnca. juga. Grobo sive so, trde v formah, in kljub vsemu dobremu pretežke za to toplo ozračje. Lombardija izven tujsko prometnih in industrijskih krajev lie zida skoro nič razen zgradb, ki jih postavlja država v svoje namene. Zelo lahko jih je spoznati po njih krvavo rdeči barvi zunanjih sten, ki pa zanje seveda ni bistvena, ampak le običajna. S starimi monumentalnimi municipiji nimajo ničesar skupnega. Benetke dobe zvezo s celino še z enim mostom, ki bo namenjen avtomobilskemu prometu. Benetke same ne zidajo. Bržkone pa bodo začele prav kmalu vsaj z garažami. In potem bo to hudo vprašanje garaž, mostov, cest in prometa zgrabilo eno poslednjih žrtev. Dolgo se je hranilo mesto na morju. Prav radi tega pa ho nedvomno rešitev tega problema v Benetkah še težja. Vsekakor je verjetno, da bo Badecker za Benetke čez malo let že za polovico tanjši. Padova in Brescia sta mesti, ki v Lombardiji največ zidata. Padova, mislim, še vedno radi tujcev. Stavb v stilu čiste moderne tam ni, najbrže zato ne, ker je Padova že precej globoko v Lombardiji. Razen paviljona za razstavo religiozne umetnosti sem videl tam le stvari, ki spadajo v arhitekturo, ki sem jo nazval eklekticistično. Te je tam ogromno in ne samo v okolici mesta, ampak predvsem v središču, kjer segajo cele ulice take nove arhitekture v žile starega mesta in rušijo njegovo harmonijo. Ob pogledu nanje in na propadajoče staro mesto mi je bilo lahko razumeti pomen Oorbusier jevih besed: »Nekaj pa bo mesto vedno nosilo kot svoj pečat; to, kar 110 izvira iz računa, ampak od drugod. To pa je tista prava arhitektura, ki združuje v sebi vse ono, česar ne da račun.« Okrog stopetdeset kilometrov dolgi obali Gardskega jezera grozi ista usoda. Vsa obala bo v najkrajšem času postala žrtev te fasadne arhitekture, če ne bodo v zadnjem hipu rešili pametni l judje še ono malo narave, kar je je še ostalo nedotaknjene. A te je že zelo malo; veriga vil, hotelov, kopališč, zabavišč je pretrgana danes še prav samo tam. kjer je teren delal večje težkoče, to je zlasti na zapadni strani jezera, kjer je svet skalnat in pada strmo v jezero in kjer so zgradili čudovito avtomobilsko cesto z več kot šestdesetimi tuneli. Povsod drugod pa je vila pri vili, same stavbe, ki bi rade vzbujale tujcem spomine na domovino, nad vse groba »Heimatskunst«, Italijanom pa na renesanso s tem, da so preneseni motivi značilnih iz lesa in kamna zgrajenih florentin-skih vil zgodnje renesanse na te nove betonske vile. Kakor pa bi botela biti ta posnemajoča arhitektura pestra, živa, vsaj odsev vedno veselo razigranega jezera, tako je prav radi tega neokusna in neutemeljena, sentimentalno neresna in smešna, ker ji nedostaja vsake sile, moči, veselja in življenja. To so obale jezer. Prav isto sliko nudi riviera od Genove proti zapadu. Tam se zida najhitreje in največ. V kratkem bo več kot štiri sto kilometrov dolga obala tako na gosto zazidana, da ne bo možno določiti, kje se začne San Remo in kje neha Imperia ali Savonna, ako to ne bo zapisano. Že danes je to težko. Arhitektura te obale je taka, kot vsa ostala italijanska. Vsi ti deset tisoči morda stotisoči vil, hotelov, barov, plesišč, zabavišč, kopališč, igralnic, kavarn so dosledno brez lastnega izraza, ki bi ga pa nujno morali imeti. Saj so to stvari, ki jih zahtevajo razmere in potrebe sodobnega človeka, zakaj ne bi torej tega tudi na zunaj priznale. Naj imajo okras, naj bodo vesele, a ta okras naj bo sodoben in ne ukraden. Reiie- 12" 179 sansa je imela drug material, kot ga ima moderna doba in je zato neumestno uporabljati formo, ki je značilna za kamen ali les, tudi v betonu. Mislim, da je nerazumevanje in neupoštevanje tega vzrok, da dela arhitektura v Italiji vtis neodločnosti, nejasnosti, nesodobnosti. Genova, Savonna, Imperia, San Keino, obale jezer, Padova in tako dalje. Industrijska mesta kot Turin, Milan, tudi Brescia spadajo sem, pa imajo povsem drug obraz. Imajo pač druge ljudi, drugačnega duha in druge razmere in ne čutijo potreb, da bi se vdajala sentimentalnim občutjem kot dela to arhitektura tujsko prometnih krajev. Novo pokopališče v Bresciji je narejeno po vzoru ostalih civilnih italijanskih pokopališč. Ima monumentalen vhod z arkadami, za njim pa široke aleje cipres, ki čujejo tam vedno enako resne in ponosne, polne miru. Med njimi pa so mehka zelena polja in ne grmade kamenja. Tudi sicer je Brescia povsem nekaj drugega kot Padova, Vicenza ali Verona z okolico. Pri teh zadnjih treli omenjenih mestih se človek nikakor ne more otresti občutka, da je v zaprtem, hudo utesnjenem prostoru, trdnjavi, kjer je vsak prostor do skrajnosti izrabljen. Ta občutek napravijo zlasti obzidja, ki obdajajo ta mesta in ki so pri vseli izborilo ohranjena. Še danes mora ves promet skozi stare vhode in izhode obzidij, kar seveda ne ustreza novim zahtevam. Dočim učinkujejo ta mesta kot prave trdnjave, kar so tudi bila, pa ima Brescia povsem drug značaj. Ni ozkega vhoda v mesto, kjer bi se istočasno drenjali avtomobili z vozovi in z električno cestno, ni ozkih in zveriženih ulic. Vse je široko, vse diha prosto. Cesta seka jasno in ravno bloke hiš, ki se umikajo na široko na desno in na levo. Enako prosto dihajo tudi trgi. In kot človek skoro nevede pride v mesto in ne čuti, da je hipoma vklenjen v njegov red odnosno nered, tako tudi odide. Vedno enaka, v svobodi neomejena cesta se poslovi od zadnjih naselij, ki jo spremljajo daleč iz središča, l aka je Brescia. Novo, moderno mesto, polno svobode in solnca. Prav tak je tudi Milan. V središču ne zida, ker nima več kje, razen kolodvora, ki je bij že davno začet, a še ne bo kmalu končan. Pač pa gradi v predmestjih, kjer se širi in dviga na vse strani. Toliko kot zida Milan v predmestjih, gradita v Italiji samo še Genova in Napolj. Dočim sta ti dve mesti pri novo zidanih stavbah močno navezani na lokalno tradicijo, je Milan v tem pogledu popolnoma svoboden. Milan je mesto, ki je prosto tiste eklekticistične arhitekture, ki sem jo tako obsodil radi njene nesodobnosti in ki gradi popolnoma moderno arhitekturo, ki ga seveda tudi ne bo odrešila. Na boljšem je le v toliko, v kolikor je mogoče njegovo arhitekturo stilno bolj zagovarjati kot pa ono Padove, riviere ali one ob Gardskem jezeru. (O arhitekturi v Franciji in Nemčiji prihodnjič) SLIKE Z RIVIERE (Od Genove do Nizzei MIRKO JAVORNIK »Odkod, gospodje?« sprašuje gibki Giovanni ali Antonio ali kakorkoli se že zove ta gladkopolti, med redkimi mizami drseči človek, ki na pogled vzbuja vtis, da mora biti brez kosti. Postavil je na mizo dvoje visokih, tenkih čaš, v katerih stoji črno vino. Gosto je in temno, mlačno in utrujajoče kakor žarki, ki silijo od vseh strani v tesni senčni prostor pod rdeče in oranžno progasto platneno streho, ki jo je podjetni Gio-vanni ali Antonio nikdar praznih rok razpel nad tisto malo kvadratnih metrov prostora, ki mu jih je zapustil rajni oče blagega spomina, ali pa milostno prisodil zbor občinskih očetov tega malega gnezda ob ligur-ski obali. Zakaj vsi občinski očetje te obljubljene dežele vedo, da so takale majhna, zatišna in skromna pribežališča za trudne velika in zdaj vedno večja in vabljivejša privlačnost zemlje smehljaja, zemlje cvetočih in zorečili citron, zemlje najpristnejše in najkulantnejše ljubezni in kar je še takih vabljivih zanimivosti modernega potovanja. Vse to so nekdaj odkrili romantični, dolgolasi, sanjavi, bledi poetje s Severa, ki so romali čez gore sem vživljat se v krasoto in globino antike — da so mesece pisali elegije nad podrtimi stebri v senci skrivenčenih cipres; vživljat se v ne-potvorjeno pristnost ljudskega življenja —- da so se morda po dolgih mukah naučili jesti nerazrezane makarone; poglabljati se v neizmerne zaklade umetnosti da so spravljali v obup čuvarje tisočerih galerij, ki so jih morali kdo ve zakaj — rožljajoč s ključi čakati v senci zaprašenih mavčnih odlitkov brez rok ali brez glav; doživljat ljubezen pod oljkami — da so se jim temnooke žene z renesančno polnostjo oblik morale udajati strmeč nad zapravljivsko darežljivostjo bledih gospodov, ki so jim nosili dragega cvetja, dragih rut, zlatnine in smešno grgrali polomljene besede, kdo ve zakaj. Amore e amore. Poetje s severa so odkrili lepoto kalnih kanalov, lepoto polomljenih gondol, lepoto sajastih, kramarsko natrpanih cerkva, lepoto smrdečih zakotij, lepoto sončnih zahodov in oleandrovega cvetja, lepoto izgubljenih zalivov ob vsej neskončni obali Italije, lepoto zorečih breskev in lepoto korzikan-skega maščevanja, lepoto limonovih brajd ob Coinskem jezeru in lepoto pustih stebrišč na vseh znamenitih pokopališčih te škornju podobne zemlje in še sto in sto lepot; ko so odšli, ni bilo za njimi nič, razen kvečjemu v kakem zatišnem gnezdu med črnimi kodroglavci plavolasa kukavica in tu in tam kaka nova dragocenost v sveti zbirki rodbinske zlatnine, okrog katere so se čez trideset let začele plesti bajke o vitezih stare matere. Življenje je teklo naprej počasi in brez nuje kakor vino iz vrča v čaše. Prvi, ki so se odkritij poetov zavedeli, so bili kramarji, ki so jih brž začeli prodajati. In poleg njih še več novih lepot, ki so jih ustvarili sami ali pa jih naročili ustvarjati drugim. Tako je poleg poetičnih lepot vzrasla še lepota petnadstropnih hotelov, kilometre dolgih peščenih kopališčnih obal, dragih, zadušno vročih tisoč in tisoč platnenih kabin na Lidu, v Ostiji, na Sončni obali v San Remu, lepota cenenih plahutajočih pisanih pižam, lepota coctailskih mešanic, lepota visokih stolov po barih in masiranih beder girlsov po kabaretih na Rivieri di Ponente, lepota lepotnih tekem in zimskih literarnih popoldne-vov v San Remu (Paul Valery, Thomas Mann, Princesse Bibesco) lepota standardiziranih ljubezenskih čarov, ki se prodajajo po isti ceni po promenadah San Rema, na Quaiu du Midi v Montonu ali po Alees de la Liberte v Cannesu, lepota črnih, v vročini razmehčanili cesta in skupinskih ogledovanj starinskih podrtij, lepota krajinarske estetike in bencinskega smradu, lepota liftboyevskih gumbov in umetno zrežiranih naravnih krasot, lepota dirk in lepota, ki vre iz hresčečili melodij invalidskih lajn po senčnih mestnih vogalih, lepota roulette in baccaratja in lepota samomorilskih skal okrog Monte C ari a, in še obupna lepota iz potrgov- I jenja vsega človeškega inventarja, bodisi telesnega ali duhovnega: sploh lepote lepot, ki se da njihova estetika prav na koncu zmeraj reducirati na majhno a zlato pravilo o zakonitosti vrednostne menjave denarnih enot te ali one države sveta, ki pošilja svoje sinove sem uživat vsa malo prej naštevana bogastva lepot. Kramarji so iz puste obale, na kateri ni bilo drugega kakor v soncu se pražeče skalovje in borovi gaji, ustvarili Riviero z vsemi tremi različicami: Riviera di Levante (Rapallo, Santa Margherita) Riviera di Ponente (Savona, Albenga, San Remo, Bordi-ghera) na italijanski in Gote d'Azur (Menton, Monte Garlo, Nizza, Anti-bes, Cannes, Juan les Pins) na francoski strani severne obale Sredozemskega morja. V tej deželi ni neodkritega nič takega, kar bi se po zakonih še dalo in smelo odkriti; bede, trpljenja, krvavih rok, ki se žulijo v senci oleandrovega cvetja pa tako in tako nihče ne hodi sem iskat. Giovanni seveda o vsem tem ne premišljuje in ne ve ne za poete ne za kramarje, ne za sintetične lepote te zlate obale, odkoder so njegovi dedje jadrali ropat galeje vseli zastav, ki so vihrale po Sredozemlju. Ali pa morda misli. Kdo ve! Danes tudi Giovanniji že dosti mislijo, več kakor bi jim prisodili profesorji in profosi. J\a pogled se zanima samo zato. da ne bi zmanjkalo vina v kozarcih, ve navidez samo za to. da je izpred njegove, s pisanim napuščem zakrinkane hišice širok in očarujoč razgled na raztegnjeno, v soncu pobliskavajočo, v brazdah proli bregovom potujočo ravan Ligurskega morja, na vse dolgo, v lahnem loku prav do Genove se raztezajoče rdečkasto grebenje Obmorskih Alp in Ligurskih Apeninov, v katere se tu pa tam zajedajo ozke doline. Ve, da hi bilo zdaj prijetneje ležati v plitvi, mlačni vodi doli v zalivu, kakor pa čakati na goste, ki se ustavljajo pod njegovo rdeče oranžasto streho, ali pa drveti po vroči cesti na takem svetlem motorju kakor ga imata ta dva redkobesedna tujca, katerih eden bo čez toliko in toliko časa imel čast pisati o mislih, ki so se mu vzbudile pod njegovo strelio. -X- Ozka reka črnega asfalta se razteza pred nami in v določeni razdalji spredaj zrcali nebo in predmete ob cesti. Vzpenja se v zankastih zavojih na strme pečine. Med oljkovimi gaji in med oleandrovimi drevoredi pada v zalive in pisana selišča oh njih. Naglo se vije okrog sljudastih, v soncu kakor gore zlata se lesketajočili. slepečili skal. Od časa do časa po temnih tunelih prebija rdeče-sive, strmo v morje padajoče stene. To je La Cor-liiclie, tristo kilometrov dolga avtomobilska cesta, ki kakor ozek, črn trak robi vso obalo Riviere od Genove do Marseillea; poleg igralnice v Monte Carlu glavna privlačnost Riv iere. Vsa pokrajina je kakor eno samo ure in ure dolgo sprehajališče. Na lev i ure in ure negibno obzorje nad morjem, na desni ure in ure skale, stene, rdeči bregovi z zorečim trtjem, z belimi zidanicami in belimi tlačilnicami, včasih pretrga kamenito ostenje široka, razdrapana in raz-rokavljena struga hudournika, včasih zelena dolina, vsa senčna kakor topolov gaj. Tu ta mali sto drugim podobni, ves v zelenje pogreznjeni, v težkih kronah drevja zasenčeni kraj je Pegli. Sem so že od nekdaj bežali geno-veški mogočnjaki. Te pinije in platane in palme, ki zdaj mečejo sence na gladki asfalt, so včasih rasle v vrtovih družine Doria, vrtovih družine Pallavicini in še treh ali štirih drugih, ki je bil ves ta kraj njihovo posestvo. Doria in Pallavicini zdaj zro na morje iz kamenitih grobnic na genoveškem Svetem polju, palmove gaje in oljčna zatišja so njihovi nasledniki, industrijski baroni z manj zvenečimi imeni in z močneje zvenečimi denarnicami prerezali in prekrižali s pustimi pravokoti črnih cesta. Pod staro drevje, ki je včasili poslušalo galantne izlive gladkih genoveškili gibelinov, so se danes postavili prodajalci sladoleda, prodajalci banan in karamel. Kjer so včasih šumeli romantični vodometi in hladili razgreta srca, šume zdaj vvater-closeti petnadstropnih hotelov, in lenim gostom delajo senco samo pisani dežniki. Toda nekaj je ostalo od starega zatišja genovežanskih patricijev. To je park Giardino Pallavicini, ki še ni postal svetovna zanimivost; zakaj vanj je težko priti. Zato vas v njem ne vznemirjajo ne zarjaveli nemški kratkohlačneži, ne slikajoče Amerikanke, ne lajajoče Angležinje. Po rahlo valujočih gričkih parka rasto magnolije in azaleje in cimetova drevesa, sladkorni trs, aravkarije in libanonske cedre. Nekje na vrhu je umetna razvalina viteškega gradu, prav toliko še trdnega, da se je mogoče razgledovati z njega: pod vrbami žalujkami pokopališče junakov; v skalnati steni podzemska jama z rojem kapnikov — za hip se človeku zdi, kupaj. da stane zeleni frak, svečana uniforma nesmrtnikov iz Francoske Akademije, nič manj kakor 6000 frankov. Baje ima vsak na novo izbrani član Akademije dve skrbi: kako bo sestavil nastopni govor in kako mu bo stal novi zeleni frak. Ne koliko ga bo veljal, zakaj tradicija hoče, da morejo priti v Akademijo samo taki književniki, ki si brez pomislekov lahko nabavijo to sveto oblačilo za 6000 frankov (15.000 Din). Drugod imajo književniki manj zabavne in manj galantne skrbi. da je utemeljitelj psihoanalize v svojem novem delu o mladosti Leonarda da Vincia, enega izmed slavne renesančne umetniške trojice, dognal, da je umetnik v sliki Mone Lise iz podzavestne nujnosti in iz pobud Oidipovega kompleksa v sebi upodobil smehljaj svoje matere, kar bo vsekakor zanimalo tudi naše občudovalke zvočnih lilmov (Saj se spominjate še ti»te »Zakaj se smehljaš«, Mona Lisa) in bodo lahko besedilo prekrojile v tem smislu. Prihodnjič nas bo profesor Freud morda osrečil z odkritjem nasmeha Nabuho-donozorjeve tašče ali z milim pogledom tristo-tretje žene kralja Atile, kdo ve... da namerava Upton Sinclair po vrsti svojih romanov o petroleju, o dolarjih, o premogu napisati večje delo o filmu, ki pa ne bo roman, marveč nekaka literarna obramba filmskega mogočnika Williama Foxa, ki so ga ameriški milijonarji in vladarji gospodarsko spodmaknili. V tem delu bodo igrali svoje bolj ali manj čedne vloge bivši predsednik USA Hoover, časopisni kralj llearst, Ford, miliarder in »človekoljub« Bockefeller i. dr.... Da po zapadnem vzoru tudi v Moskvi pripravljajo slavnostne igre. Državna gledališča bodo priredila tako imenovano gledališka dekado (desetdnevje). Hudožestveniki bodo igrali Ivanova »Oklopni vlak št. 11-68« in Gogoljeve »Mrtve duše«, komorno gledališče Tairova »Adrienne Lecouvreur«, prav tako državna opera, balet itd. Vršile se bodo tudi predstave tatarskih, kirgiških, kavkaških, ciganskih, židovskih gledaliških skupin. Obiskovalci teh slavnostnih iger bodo podnevi lahko prisostvovali vajam, ogledovali tehnične gledališke naprave, se razgovarjali z režiserji, igralci, ravnatelji. da je v založbi Nouvelle Revue Fran^aise izšla razprava češkega zunanjega ministra Beneša »La France et la nouvelle Europe« (Francija in nova Evropa), ki jo je kot predavanje imel na pariški Akademiji znanosti. Poleg navadne izdaje so tiskali še S00 izvodov na finem papirju, 50 pa na holandskem samo za avtorja. •la je treba med najzanimivejša dela nove rumunske književnosti prištevati roman »Europolis« mladega Humuna Jeana Barta. Roman slika življenje in njegovo barvito utripanje v pristanišču Braili. da je ... Nabral Mirko J a v o r n i k. Za konzorcij In urodniitvo: Jan« Žagar. — Za tlakarno Merkur: Otmar Mlhalek, oba > L|ubl]anl. Salda • konte, štfrace, journale, šolske zrezke, mape, odgemalne knjižice, risal-kloke Ud. IChjigM&zHica Jugatfoi/aMke tiskarne Itopitacieva uL 6 Z, hoddcoftje Tisltarnai HIeit liuir fag. HmL «L i Ljubljana Gregorčičeva ulica 23 Telefon ši. 25-51 se priporoča za cenj. naročila, ki }£h bo Izvršila hitro, lično in po zmerni ceni. Tiska knjige, brošure, časopise, revije, kuverte, memorande, račune, letake, lepake, posetne karte, letna poročila, vstopnice, vabila itd. v eni ali več barvah. V lastni založbi izdaja: »Trgovski liste, »Službeni list kraljevske banshe uprave Dravske banovine« in »Zbirko zakonov in uredb«, katere seznam Vam na željo dopoSlje