P. STRMŠEK: Kartograf Blaž Kocen. (1821—1871) ijonikva ob južni želpznici slovi med nami kot rojstni kraj velikega slovenskega rodoljuba, škofa Antona Martina Slomška (1800—1862). Z začudenjem pa šele zve navadno slovenski svet, da je na Ponikvi doma tudi sloveči karto= graf Blaž Kocen. Po vseh avstrijskih šolah so rabili nad pol stoletja Kocenove atlante (zemljevide) in tako je postalo Koce* novo ime znano in slavno tudi pri tistih, ki Slomškovega imena niso niti slišali. Kocčnovo delovanje največ zunaj slovenskih pokrajin je provzročilo, da ga mi tako malo poznamo, da ga tako malokdo šteje med najimenitnejše sinove našega naroda. Rodil se je bil dne 24. januarja 1821 v majhni, borni kočici, ki stoji med drugimi kočicami in hišami Hotunjega, vasi, ki jo zagledaš na desni strani, če se voziš iz Maribora, med gostim drevjem na vrhu hribčka, tik preden prideš do železniške postaje Ponikva. Otroška leta so mu tekla v dobi po velikih dQgodkih: povsod so govorili o fran« coskih vojnah, o velikem Napoleonu in o njegovem propadu in nje* govi smrti. Gotovo je že v otroških letih v duhu pohitel Kocen za pripovedovalcem v daljne tuje dežele in tako dobil prvič zanimanje za zemljepisje. * * • S trinajstimi leti je prišel na celjsko gimnazijo, ki pa je štela takrat šele šest razredov, tako da je moral Kocen v sedmi in osmi razred v Gradec, odtod pa je odšel v bogoslovnico v Celovec. V 4 49 ZVONČEK XXV—2 Celovcu je bila takrat skupna bogoslovnica za krško in lavantinsko škofijo. Dne 1. avgusta 1845 je bil Blaž Kocen posvečen za duhovnika v Št. Andražu, na takratnem sedežu Iavantinskega škofijstva. Nato je bil kaplan v Št. Rupertu nad Laškim, v Šoštanju in Rogatcu. Med tem časom pa so povečali število razredov pri gimnazijah in tako potrebovali večje število učnih oseb. Med takratno duhovščino je bilo tudi več mož, ki so se pečali z znanstvenimi raziskavanji. Eden izmed njih je bil Blaž Kocen. Vlada ga je pozvala, naj postane učitelj na gimnaziji v Celju. Poučeval je pa le kot namestni učitelj. Da bi napravil izpite, je šel na Dunaj ter po enoletnem študiranju HHIHfes -,j'i •^'j'_"_A___________ .ii .....J Kocčnova rojstna hiša napravil profesorski izpit iz prirodoslovnih ved z odliko. Potem je dobil mesto profesorja na gimnaziji v Ljubljani. Kmalu pa je bil pre« meščen na gimnazijo v Gorico. Pa tudi tukaj ni ostal, temveč je prišel leta 1858. na gimnazijo v Olomuc na Moravskem, kjer je ostal do leta 1870., ko je nastopil zaradi bolezni dopust, s katerega se ni več vrnil, zakaj umrl je že 29. maja 1871, star šele 50 let. Pokopan leži na Her* nalskem pokopališču na Dunaju. To je bilo njegovo življenje. Vse važnejše pa je bilo njegovo delo* vanje. Že kot kaplan se je zanimal za znanost, zakaj sicer bi ga naučna uprava ne vabila za profesorja; pozneje kot učitelj pa se je uglobil v znanstvena raziskavanja, v prvi vrsti v zemljepisne študije. Največji i 50 A XXV—2 ZVONČEK pomen pa je dosegel s tem, da je podal svojim sodobnikom celo vrsto zemljepisnih kart in atlantov. Najodličnejši geografi ali zemljepisci od najstarejših časov sem so se trudili, kako bi najbolje narisali zemljevide. Tako se je vglobil v kartografijo tudi naš Kocen. V Avstriji so takrat uporabljali atlante, ki so jih bili narisali kartografi v Nemčiji. V vsej Avstriji torej oi bilo učenjaka, ki bi si upal prevzeti tako delo. Šele Blaž Kocen se ga je lotil ter izdal 1860. leta atlant za osnovne šole, tri leta pozneje pa atlant za srednje šole, ki ga rabijo v naših šolah še sedaj v 42., seveda predelani izdaji. In v tem tiči njegova največja zasluga! Prvi kartograf bivše avstrijske države je bil naš rojak, Ponkovljan Blaž Kocen. Mnogo drugih kart in znamenitih spisov je Kocen še izdal, pa bodi dovolj, če omenimo, da je Kocen narisal še stenske zemljevide avstrijskih dežel, med njimi tu-di na eni karti vse pokrajine, v katerih prebivajo Slovenci. In s tem pridemo k vprašanju, če se je Kocen zavedal svoje narod« nosti. Da se ni sramoval svojih rojakov Slovencev, je pokazal pač sam najbolje s svojimi deli: z že prej omenjeno karto Slovenije. Avstrijska vlada nam take karte do svojega propada ni dovolila, Kocen pa jo je že leta 1863. izdal, seveda ne pod imenom Slovenije, temveč le kot Istro, Goriško, Kranjsko, Spodnje Štajersko in Spodnje Koroško, tako torej, da so bile na tem zemljevidu razen Prekmurja vse pokrajine, kjer prebivajo Slovenci. — Na karti avstrijskih Alp pa je označil kraje z nemškimi in slovenskimi imeni, česar ni storil niti na Češkem, seveda tudi ne na zemljevidu kake druge dežele. Edino slovenska imena je sprejel na zemljevid! Iz vsega tega vidimo, da stoji tudi v tem pogledu Kocen pred nami kot značaj, in zato je bila le dolžnost, da so se njegovi rojaki spomnili stoletnice njegovega rojstva in petdesetletnice njegove smrti ter vzidali spommsko ploščo v večinoma leseno in s slamo krito Kocenovo rojstno hišico. Dne 7. avgusta 1921 so se zbrale velike množice naroda, da so bile priča, ko se je odkrila Kocenova plošča. Ganljivo je bilo videti toliko ponosnega in trdnega kmetiškega Ijudstva pred ponižno bajtico, ki pa je pričala, da naše najboljše može vse mati kmetska je zibala, iz kmetskih so izšli domov! ¦¦¦= — -¦¦¦ 4» 51