pnoDiem 3/1983 "lOw O O LJ ^ PROBLEMI 3, 1983 (229, letnik XXI) Uredništvo: Miha Avanzo (glavni urednik), Miran Božovič, Mladen Dolar (odgovorni urednik), Branko Gra- dišnik, Milan Jesih, Miha Kovač, Peter Mlakar, Rastko Močnik, Denis Poniž, Rado Riha, Jože Vogrinc, Zdenko Vrdlovec. Svet revije: Miha Avanzo, Mladen Dolar, Uroš Kalčič, Sergej Kapus, Peter Lovšin, Rastko Močnik, Boris A. Novak, Braco Rotar, Ivan Urbančič, Jože Vogrinc, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev); Jože Dežman, Valentin Kalan, Marko Kerševan, Marjan Kotar, Lev Kreft, Sonja Lokar, Tornaž Mastnak, Jože Osternnan (predsednik sveta). Marko Svabič, Jadranka Vesel (delegati družbene skupnosti). KJE JE KAJ Denis Poniž: JE LITERATURA KALJENA KOT JEKLO? 1 Milan Jesih: PEPELNICA 5 Andrej Lutman: DVE PESMI 18 Marko Švabič: VOJNA JE, VOJNA . . .! 20 Veno Dolenc: PESMI 25 Leon Teran: RAZMIŠLJAM, DA BI TE PRIKLOPIL NA IZPUŠNO CEV 27 Sonja Dimic: LOKVANJ NA STRANIŠČU 28 Barbara Suša: PESMI 31 Milan Osrajnik: DAIDALOS 32-33 Tomaž Kralj: PREOBRAZBE 34 Denis Poniž: ŠTIRI POMLADNE INO SMRTNE PESMI 38 Tone Perčič: PO SLEDEH NAPREDKA 39 Vlado Martek: PREDPESMI 47 Ursula LeGuin: TISTI, KI ODHAJAJO IZ OMELASA 51 Iztok Meglič: IMPRESIJE 54 Kristijan Muck: DIALOGOS 55 Boris J. Šinigoj: PESMICE • 58 MarkoJarc: PLES DUHOV 59 Milan Štefanič: PESMI 61 Bojana Vajt: HIERARHIČNA RAZVRSTITEV PRAVLJIČNIH OSEB IN PRIVAJANJE NA AVTORITETO 62 Na naslovni strani: H. M. Osrajnik, Ploskovno razvitje kamna "ČIP IZ PHAISTOSA" (Ljubljana, 1973/1980). Revijo podpira Kulturna skupnost Slovenije. Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov. Tekoči račun: 50100-678-47163 z oznako "Za Probleme". Letna naročnina: 300 din (za tujino dvojno). Izdajatelj: RK ZSMS. Tisk: DDU Univerzum Ljubljana. Uredništvo sprejema sodelavce vsak torek od 16. do 18. in četrtek od 10. do 12. ure v svojih prostorih na Go- sposki 10/1. Cena te številke je 40 din. Denis Poniž JE LITERATURA KALJENA KOT JEKLO? Priznam, da že dolgo nisem nekega svojega spisa v sebi (introvertno) in na papirju (ekstrovertno) mrcvari! toliko časa in tako temeljito. Mi pa tudi še ni bila dana priložnost, da pišem uvodnik. Se mi je zmeraj zdelo, da so uvodniki prihranjeni kakšnim pomembnim lju- dem: politikom z dolgim delovnim in moralnim sta- žem, znanim časnikarjem, splošno priljubljenim in tudi širšim množicam znanim kulturnikom, literatom z dvojnim podbradkom in tresočim glasom. Nekakšna genetska napaka (kaj bi pa bilo drugega!) me je tako rekoč blokirala: sem ali nisem pravi, da napišem ne- kaj strani o slovenski kulturi. Imam sicer delni alibi: ni ga dneva, ko ne bi prišlo na moj naslov kakšno pis- mo, kjer me vljudno prosijo, da bi napisal kaj o tej ali oni reči iz (slovenske) literature in takšnih prošenj, od Gjevgjelije do Triglava (hvala bogu, sem si vsaj kon- čišča gladko izmislil, ne v Gjevgjeliji, ne na Triglavu nihče ne ve zame) imam polje, v katerega lahko vple- tam svojo misel. A za uvodnik me ni še nihče prosil, nihče terjal. Nerodna reč. Še posebej, ker je nekaj reči v tej literaturi že dodobra zavozljanih in malo je upanja, da se vozel razveže kmalu, še manj, da se razveže sam od sebe. In vendar ti problemi (spet manever: če bi pisal z veli- ko začetnico, bi reč še bolj hipertrofiral. Tega pa no- čem) bruhajo zavidljive količine pesniškega, prozne- ga, dramatičnega in esejističnega blaga, različnih av- torjev, različnih šol, usmeritev, svetovnih nazorov in pogledov in o tem velja spregovoriti nekaj besed. A najprej o krizi. Rad verjamem, da je kriza literature dražljiva snov, tudi in predvsem za literaturo. Če se namreč pridruži- mo tistim pisateljem, ki so poudarjali, da je za ta pok- lic potrebna velika mera norosti, razbrzdanosti, sa- movšečnosti, predrznosti, postavljaštva in drugih lastnosti, ki jih spoštovani občani ne cenijo preveč (pa tudi institucije z njimi nimajo kaj početi), potem nas krizni časi ne smejo navdajati z obupom, marveč z veseljem: v krizi se razloči trajno od začasnega, os- rednje od obrobnega, bistveno od postranskega. In še nekaj je: »kriza« literature nikogar ne sili, da »je v njej«, kriza pač je, sama od sebe, literatura sama prav gotovo ne producira krize: verjetno ni avtorja, ki bi si želel ustvarjati iz ali za krizo. Kriza literature ali še bolje domnevna kriza literature mora biti nekaj drugega, njene korenine je treba iskati drugje. Vsaka literarna generacija nastopa - v nasprotju z generacijo (generacijami) pred njo - v imenu določe- nih vrednot in določenih spoznanj, ki segajo od naj- bolj pragmatičnega vsakdanjika do najčistejše teorije. Hkrati vsaka literarna generacija tudi producira dolo- čene vrednote, jih postavlja na mesto prejšnjih, odpi- ra polemični dvoboj, je lahko odkrito napadalna ali ce- lo sovražna do literature, ki je že tu in ki funkcionira, kot pač funkcionira (s stališča novega vedno na pro- blematičen način!). To so znane in literarno-teoretič- no, filozofsko in estetsko že neštetokrat osvetljene reči. Z njimi, vsaj načelno, ne bi smelo biti težav. A te- žave se pojavljajo, temu pa velja posvetiti vsaj malo pozornosti. Vsaka literarna generacija si želi zgraditi svojo ma- kropoetiko. Na tem mestu seveda ne velja razglablja- ti, kaj vse tvori to makropoetiko, a elementov je pre- cej: od individualnih do tistih, ki tvorijo okostje določe- ne tradicije, od čisto stilističnih do izjemno močno družbeno vplivanih: zgodovina sleherne avantgarde (to pa je, ipso facti, vsako na novo nastopajoče gi- banje) je zgodovina strukturiranja novega v starem, izzivalnega v utrujenem, neznanega v ponavljajočem se. A vendar se je sleherna avantgarda doslej, in avant- garda nam pomeni v tem kontekstu predvsem dolo- čeno mladost in vitalnost pisanja, pojavljala s formi- ranim programom. Kajti: šele formiran in artikuliran program in na njem počivajoča poetika omogoča korak naprej. Avantgar- da - ta beseda ima seveda več pomenov, a vzemi- mo tistega, ki je v tem trenutku najbolj pri roki in kaže na čas in prostor uveljavljanja nečesa novega v litera- turi - je stvar izjemne discipline, samožrtvovanja in vključevanja v drugačno shemo, kot jo ponujajo dani pogoji in dana literarna razmerja. Za avantgardo, za tistega, ki prihaja, krize ni in je ne more biti. Kriza namreč ni znak nastopajoče avantgarde, je lahko le znak zamirajoče avantgarde. Sem nekomu, ki šele prihaja, odvzel možnost, da bi svoje delo in svoje pri- zadevanje začutil kot del krize? Morda. Treba je tvegati ta dvom. Zdi se, da je pojmovanje, ki je v poslednjem času močno razširjeno in ki se formulira v obliki zahtev po »lastnem prostoru«, precej problematično: literarna revija ni in ne more biti samo »prostor«, v katerem se dogaja literatura, je pravzaprav mnogo več. Ob reviji se mora formirati delovna skupina, ki svoje ideje zna in hoče izpovedati v artikuliranem in v vsakem pogle- du domišljenem jeziku. S tega stališča so vprašanja o tem, ali naj bo literatura avantgarda ali ne, naj govori skozi ironijo ali čustveno prizadetost, naj bo provoka- tivna ali oportunistična, drugotnega pomena. Literatura, ki izpolnjuje določene zahteve lastne, ima- nentne strukture, ki sledi zakonitostim lastnega zgo- dovinskega in socialnega prostora in oblikovanja po- menskih struktur, je v vsakem primeru vredna po- zornosti: informacija, estetska informacija, ki jo »se- va«, je vedno stvar problematiziranja že znanega; li- teratura, ki prihaja, je nova prav zato, ker skuša na znana vprašanja postaviti nove, neznane odgovore. Seveda ni mogoče nobeni literaturi odreči želje po tej osnovni, primarni naperjenosti na zunajliterarno real- nost. Vendar se v praznem prostoru, ki ni mejil na druge prostore, v katerih se je dogajala literatura na drugačen način, ponavadi ni dogodilo (literarno) nič pretresljivega in epohalnega. Zato menim, da je vsa- ko sklicevanje na cehovski princip, na obrambo litera- ture zaradi nje same (»da bi se lahko pojavljala . ..«) abotno početje. Literatura, ki se samozaveda, je ved- no toliko »močna«, da zmore najti mesto svojega po- javljanja in da zna ta prostor tudi vsebinsko, pomen- sko, oblikovno in artistično razširiti, dopolniti, pa tudi postaviti v luč nujnih premen. Verjetno je pomembnejše vprašanje, ki nas zadeva v tem trenutku, vprašanje o dveh medsebojno tesno povezanih rečeh. Slovenska literatura je v času svojega pomenskega razcveta in oblikovnega pluralizma (1965-1975) do- živela prvi resnični razcvet pluralistično zasnovane li- terarne teorije in kritike, za kar gre v dobršni meri zasluga prav uredništvom in uredniškim konceptom takratnih Problemov. Literatura je bila »videna« skozi različna očala kritiškega zanimanja in različne litera- ture so bile reflektirane na enem mestu: tudi tako lah- ko pojasnimo strpnost do določenih pojavov, ki jih da- nes (pejorativno) poimenujemo eksperiment, avant- garda ipd. Tudi nekateri osnovni pojmi iz teorije in zgodovine sodobne književnosti, ki niso samo gole konstrukcije, kot meni današnja publicistična pamet, so našli ustrezne razlage in pojasnila prav v kritiški refleksiji tedanjega časa. Literatura in njena kritika seveda nista bili nič manj »razločeni«, vendar je bila to produktivna razločenost in razmejenost, kjer je vsako področje zavesti imelo svoj prostor in svoje cilje udejanjanja. Razcvet kritiške misli (če ga smem tako imenovati) predvsem pri Problemih, v zbirki Zna- menja, pa še v samostojnih knjigah in ne nazadnje tu- di v vrsti predavanj Društva komparativistov, je dose- gel svojo potrditev na obeh kranjskih simpozijih slo- venskih pesnikov (1981, 1982). Vse to pa seveda ni bilo dovolj tistim literarnim bramorjem iz vrst nekoliko ostarele in z nagradami preobložene generacije, ki vedri, oblači in po mili volji manipulira pri drugih ob- časnikih za slovensko literaturo in ki so seveda pov- sem naklonjeni misli, da je treba določene načine pisanja povsem onemogočiti. Tako bi kazalo narediti pomensko analizo Književnih listov ljubljanskega dnevnika Delo, pa bi se pokazalo, kateri tipi ali načini pisanja so povsem zamolčani ka- teri so ironizirani ali prikazani kot povsem marginalno pisanje in kateri so favorizirani preko vsake mere. Dejstvo je tudi, da na straneh te rubrike ni našla pro- stora nobena konsistentna kritiška refleksija, ki bi v sklenjeni obliki skušala pokazati in razložiti določene pomenske in oblikovne premike v literaturi od konca sedemdesetih let dalje. Favorizirana literatura in etablirano pisanje o (etabli- ranih) avtorjih pa zbujata vtis, kot da se je slovenska literatura nenadoma povsem obrnila od določenih po- menskih krogov, da je (kdo ve zakaj) povsem opustila določene načine pisanja, da se je avantgarda izrabi- la, utrudila in pokazala na svoje napake, ki so tako velike, da pač ni moč preko njih, da je eksperiment škodljiv in zavira razvoj ustvarjalnosti. Del mladih, na- stopajočih literatov, ki raje hodijo po uhojenih in širo- kih poteh, kot pa da bi krčili trnje in makijo in iskali svojo pot do literature, je padel v past takšnega rezo- niranja o slovenski sodobni literaturi. Nočem biti diabolični advokat Problemov-literatura, vendar menim, da imajo Problemi-literatura glede na druge slovstvene revije vendarle bistveno prednost, ki jo je moč formulirati v naslednji obliki. Problemi-literatura, kljub bistveno slabšim pogojem za delo, kot ga imajo uredništva drugih revij, vendarle združujejo literarno in kritiško pisanje širšega in plura- listično bolj razvejanega kroga avtorjev kot katera koli druga revija: v Problemih sta našla svoj prostor in sta se legitimno pojavila tako tradicionalno pisanje in punk poezija, če omenim samo obe skrajni možnosti, ki se mi kažeta. Zato so zahteve po Problemih-literaturi, ki bodo eno- viti in enosmiselni, napad ne le na delo sedanjega in preteklih uredništev, marveč tudi napad na sam kon- cept literature in umetnosti v pluralistični samoupravni ureditvi. Nihče namreč ni poklican in nihče nima me- tra, s katerim bi meril (stoječ zunaj literature in njene kritiške refleksije!) primernost in neprimernost te ali one literarne produkcije. V takih razmerah, ko nenehno, prikrito in vztrajno spodkopavajo avtonomijo uredniškega prizadevanja po medsebojnem sobivanju različnih literarnih in um- etniških konceptov, mi je seveda ljubša literatura, ki ne prikriva svoje obsedenosti in norosti in jo rajši vi- dim na straneh Problemov-literature, kot pa literarne tožbalice, ki (ne)spretno prikrivajo svoj oportunizem. Poklic, če ga smem tako imenovati, literata je do te- melja protisloven. Na eni strani je poklican za to, da drži družbi ogledalo in da ga drži nenehno in vztrajno, da nenehno problematizira tisto samozadovoljnost, ustaljenost, zaverovanost vase, ki sta jo tako neus- miljeno kritizirala Cankar in Kosovel (prvi kot pisatelj in dramatik, drugi kot pesnik), da tvega vse, tudi svojo eksistenco, v imenu te nenehne in radikalne kritike, na drugi strani pesniki in pisatelji nenehno delujejo iz svoje norosti in obsedenosti (H. M. Enzensberger), nenehno so »na drugi strani«, zunaj ustaljenih pravil in določil, kamor sodi seveda tudi igra, imenovana 2 »držati družbi ogledalo, da ugleda v njem svoj pravi obraz«. Vprašanje je, ali se mlada slovenska literatura - zanjo so in morajo biti vprašanja najbolj izzivalna, odprta, kažoča naprej - zaveda teh vprašanj in nujne organiziranosti takšnega socialnega, estetskega in artističnega prostora, v katerem bo lahko poiskala od- govore glede na lastno pisanje, njegovo razvitost in »problematičnost« in glede na čas, v katerem nasta- ja. Zahtevati od katere koli literature, da se podredi lokalnemu in časovno omejenemu umovanju, da se . podvrže metru takšnih ali drugačnih krojačev, ki vidijo v literaturi samo sredstvo, ne pa namen, je seveda absurdno in nevarno početje. Nanj mora odgovoriti predvsem literatura, ki je najbolj ogrožena; literatura pa reagira na takšne pritiske in na takšno »eksperi- mentiranje« lahko samo z delom, kar velja v enaki meri tudi za kritiško refleksijo. Le-ta pa je na Slovenskem v poslednjem času doži- vela vrsto diskvalifikacij, ne nazadnje tudi od samih avtorjev. To velja tudi za izjave mladih in najmlajših avtorjev, ki dosledno zavračajo možnost kritiško- refleksivnega dialoga, ki postavljajo literarno produk- cijo v ekskluziven položaj, kjer »zavezanost« kritiki ne pomeni nič. Prav zato že lahko opazimo, kako se po- javljajo generacije brez kritiškega »zaledja« in brez prave povezave s prejšnjimi literarnimi generacijami: kot da je moč v literaturi pričeti iz »točke nič«, brez pogleda na to, kar je že prisotno, kar je že prehojeno in ustvarjeno. To, kar zahtevam od nastopajočih lite- ratov, seveda ni zahteva, ki bi si jo sam izmislil, mar- več je produktivni in če hočete »genetski« princip po- javljanja evropske književnosti. In tega principa ni moč negirati, saj takšno početje vodi v ustvarjalni va- kuum - oba zbornika, Škucev in Pesniški almanah mladih - kažeta na to, latentno prisotno nevarnost, ki vodi ne le v estetski, marveč tudi v družbeni oportuni- zem najslabše vrste. Literatura je - kot vsa druga sa- mozavedajoča se umetniška produkcija - vedno v položaju družbene opozicije in kritike. Celo pesniki, kakršen je bil Majakovski in ki je začel iz izjemno zgrajene in profilirane pozicije družbinega partnerja, se je, zvest svoji imanentni umetniški logiki, znašel na koncu (tragičnega) življenja daleč stran, na obodu, v izjemni duhovni opoziciji. Totalitarni režimi pa sploh niso dovoljevali ali ne dovoljujejo razvitja takšne lite- rarne kritične opozicije; nastaja lahko samo najplitkej- ši umetniški elekticizem in shematizirani panegiriki. Danes je več kot dovolj razlogov, da literatura svojo vlogo v času in prostoru razume skrajno resno in zav- zeto. A to ne pomeni, da bi se morala literatura za vsako ceno, samo v imenu »stiske«, v kateri bivamo in razmišljamo, odreči svojemu lastnemu razvoju. Treba je samo prelistati slovensko publicistiko med leti 1945-1952 (do znamenitega kongresa pisateljev v Ljubljani, na katerem je imel referat M. Krleža), pa bo postalo takoj jasno, kakšne so bile zahteve pri sta- linističnih avtorjih teorije odraza in reducirane suve- renosti literature navdahnjenih slovenskih kulturno- političnih piscih, ki svoje togosti in idejne ozkosti sploh niso skrivali, marveč so se z njo celo hvalili. »Lista prepovedanih avtorjev«, ki zaradi svoje idejne neprimernosti niso imeli prostora na straneh našega tiska, je bila dolga; danes se nam zdi morda vse sku^ paj smešno, a kot možni model ne more zbujati nobe- nega smeha, prej zaskrbljenost. Vedno namreč lahko najdemo avtorje, ki ne sodijo v določen model (so to danes pesniki punka?). Kaže pa se nam tudi problem jezika, splet vprašanj, ki so danes in tu premalo raziskana: je pesniški jezik jezik določene nacionalne identitete ali to ni?, je pes- niški jezik tista središčna plast, ki določa, tako kot v 19. stol. jezikovno normo tudi za druge oblike in plasti nacionalnega jezika?, in slednjič, kaj sploh pomenijo premiki v jeziku, ki smo jih zaznamovali v preteklih desetletjih in pomenijo seveda, tako historično kot tudi s stališča sodobnosti korenite spremembe in ko- renite obrate? Če je namreč poezija (v najširšem pomenu te bese- de) instrument, ki govori o vprašanjih identitete (o tem me prepričujejo vse tri objavljene knjige Edvarda Kocbeka, Tovarišija, Listina in Pred viharjem), potem je seveda treba posvetiti vprašanjem jezika (njegovi semantiki, sintaktiki in pragmatiki) daleč večjo po- zornost, kot pa jo kaže naše trenutno zanimanje. Jas- no je, da je jezik predvsem instrument tiste zavesti, ki zmore razlikovati med zavestnim kršenjem norme (inovativnim eksperimentiranjem in razpiranjem jezi- ka) in kršenjem norme kot posledico neznanja jezi- kovnih pravil. Tu seveda lahko literatura pove več, kot pa smo ji pripravljeni priznati v prvem hipu: literatura je, nesporno, tisti prostor, v katerem se jezik najdo- sledneje obnavlja iz lastne moči. Zato je večina vprašanj o »onesnaženju jezika« po- stavljenih na napačni temelj. Če namreč nismo spo- sobni zagotoviti sistema, ki bi ljudi po končani srednji šoli usposabljal za govorjeno, pisano in bralno kulturo nacionalnega jezika (slovenščine), marsikaj pa govori v prid domnevi, da tega nismo zmožni storiti, potem je odveč vsako administriranje in razsojanje: vse sku- paj je podobno nošnji vode z rešetom v morje. In če zapiramo možnosti za normalen razvoj literature, če oklevamo in tehtamo možnosti za izid nekaj desetin slovenskih knjig, prav nič pa nas ne boli srce ob mili- jardah stran vrženih denarjev,* ki so splavali z zgre- šenimi investicijami, je seveda vsaka »kulturnost« ob- sojena na takojšen propad; zato se zdi povsem absurdno, da se pojavljajo znotraj literarnega ustvar- janja pri delu ustvarjalcev želje po obvladovanju pro- stora, ki ne temelji na delu in pravicah, izvirajočih iz dela, marveč iz dovolj abstraktne želje »biti literat«, ki seveda ne more biti alibi za nikakršno nečedno po- četje. Če pozivam na solidarnost med avtorji najrazličnejših * Tu znova nastopa pitagorejska mistika števil: dokler si človek lah- ko predstavlja določeno vsoto denarja, bo še kako okleval, ali jo bo zapravil ali ne; ko se pojavijo milijarde in stotine milijard, so to vso- te, ki presegajo zmožnosti človeške predstave; treznost odpade. 3 usmeritev in estetskih nazorov, to ni samo prazna be- seda, marveč misel, ki raste iz skupnega zagatnega položaja, iz katerega so izvzeti samo redki posamez- niki, ki pa, tudi to je res, ne idejno, še manj pa estet- sko, danes in tu ne pomenijo nič: so samo odmev mi-* nulih časov in zavesti, da je bilo nekoč v literarnem dogajanju moč administrirati in da so uradniki predpi- sovali, kaj bodo literati pisali. Čas »potnih malogov za krajše novele«, kot je to duhovito imenoval Bulgakov v Mojstru in Margareti, je nepreklicno minil, a minila je tudi doba zevsovskega razsojanja o umetniških rečeh. Zato menim, da je misel o krizi v dobršni meri napih- njena. Kajti kriza ustvarjalnosti je v literaturi perma- nenten pojav; naj mi kdo pove pisatelja ali pesnika, ki ni vsaj enkrat v svojem ustvarjalnem času doživel glo- boke krize; nemalo pa je piscev, ki so dobesedno s svojim življenjem plačali svoje edino, enkratno in ne- zamenljivo prepričanje. In ta kriza, ki jo kliče pred nas literarno ustvarjanje samo, je lahko predmet našega razmišljanja (kot se je to tudi zgodilo lansko leto na simpoziju v Kranju) in dialoga. A kdor želi vstopiti v tak dialog in v njem tvorno sodelovati, mora najprej in predvsem obvladati obrtno, tehnično, »tehnološko« plat pisateljskega poklica, saj je drugače vsako pogo- varjanje bolj mimična igra gluhih in nemih, kar pa se- veda ne more zanimati nikogar, razen prizadetih in sodelujočih. 4 Milan Jesih PEPELNICA Televizijska igra OSEBE JACKA, 22 let, študentka LADO, 33 let, računalničar TATJANA, 32 let, Ladotova žena JURE, 4 leta, Ladotov in Tatjanin sin GROŠELJ, 49 let, Jackin oče VINKO, 22 let, Jackin kolega JELA, 22 let, Jackina kolegica ERIK, 33 let, Ladotov prijatelj MARJAN, 33 let, Ladotov prijatelj TINCA, 33 let, Marjanova žena in NATAKAR, TOCAJKA, TATJANINA MAMA, ŠE- HEREZADA, gostje v disku, plesalci folklore NEKJE V LJUBLJANI. V AVTU. DAN. Nagla, športna vožnja katrce skoz rahel jesenski dež. Brisalca delata svoje. Vozi LADO, očalar pri 32-ih, nekoliko strogega, raz- meroma pametnega videza. Veliko prestavlja, vožnjo dobro obvlada. Ob njem sedi JACKA, čedna 22-letnica. Peljeta se skozi predmestje, kakor kod koz Rožno do- lino, veliko je ovinkov in ustavljanja in speljevanja. Dež, pasanti z marelami. Z avtobusnega postajališča spelje mestni avtobus. LADO: Tukaj je avtobusna postaja. Tri minutke spre- hoda. Zavijeta med bloke novejšega naselja. LADO: Tule imava samopostrežbo. Pa čistilnico pa frizerja pa kar je tèga. Še ovinek in katrca ostro zavije proti nekemu vhodu in se zarine v kante za smeti ob njem. Motor crkne. LADO: No, pa sva doma. Izstopita. Jacka z zadnjih sedežev zvleče potovalko in spred prednjega sedeža dve polivinilni vrečki. Lado zaklene vozilo in ji vzame potovalko iz rok. Odklene vhodna vrata, peljeta se z dvigalom. V tretjem nad- stropju izstopita. Lado odklene vrata v stanovanje. Vstopita v stanovanje. STANOVANJE LADOTA IN JACKE. DAN. V predsobi. Lado odpre vrata v kuhinjo. LADO: Kuhnja. Jedilni kot. Plinski kuhalnik. To je do- bro. Posode je malo, nekaj sem še nabavil. Pa špe- cerijo: sol, cuker, olje, makarone . . . Jacka odpre vrata v dnevno sobo. Lado ji sledi. LADO: Dnevna soba. Tale stol ni za sedet, pazi. Potreplja televizor LADO: Škatla je pokvarjena. Odpre vrata v spalnico. LADO: Spalnica. Pohištvo je staro. Jacka gleda: psiha, komoda, postelja z visokima končnicama, vendar široka kot kje i' Parizu. JACKA: Psiha. LADO: Nabrali so staro pohištvo, tako da je stano- vanje opremljeno. Kupil sem rjuhe. Blazina pa je sa- mo ena. Jacka se dotakne radiatorja. JACKA: Še ne kurijo. LADO: A te zebe? JACKA: Ne. O lučkah na nočnih omaricah: LADO: Žarnic ni. Bomo nabavili. Uvedla bova belež- ko: zapiši vse, kar je treba nabavit. Pomakneta se nazaj v dnevno sobo. LADO: Tukajle - balkon. Vrata bom moral namazat. Razgled: Krim, Šmarna gora, Nanos, Bogatin, Škrlati- ca, Triglav, Fudžijama, Kilimandžaro, sinje morje Adrijansko .. . Jo gleda v obraz, ona njega. LADO: V očeh se ti smehlja blejski otok. Lado jo objame; kratko, hitro vendar ne površno se cmokneta in umakneta noter. LADO: Skuhava čaj? Jacka vzame iz vrečke zavojček in ga razvije: kera- mični čajni šalčki in čajnik. LADO: Res? JACKA: Plava šalčka - tvoja, rdeča šalčka - moja. Rumen čajnik - najin. Čajnik najnik. Lado si ljubeče ogleduje prispevek. LADO: Kadar te ne bo doma, bom skrivaj pil iz tvoje šalčke. JACKA: To je moja dota. Saj za na koruzo je vse do- bro, a ne, lahko je malo bolj skromno? LADO: Glavna je ljubezen. Spet se malo cmokata. LADO: K čaju morajo bit piškoti. Odpre kredenco in zlete noter. Jacka odpre vrata za njim in se smeje. 5 STANOVANJE LADOTA IN JACKE. DAN. Kavne skodelice na mizi: tri. Znašle so se med knjiga- mi, zapiski in izpiski, ob pepelniku in med tremi škat- lami cigaret. Za mizo v jedilnem kotu sedita VINKO in JELA. JELA (s štajerskim narečjem): Da se ti zmeša. VINKO: To moraš, če si človek, vse pozabit. Hitro naučeno, hitro pozabljeno. In od vseh teh detajlov ni- maš nobenega pregleda nad celoto. JELA: Zaradi dreves ne vidiš gozda. VINKO: Namesto da bi si treniral sposobnost za sin- tetiziranje . . . Vprašanje bi moralo bit: označi Holand- ce! Ali pa: Rembrandt v kontekstu . . . JELA: Rembrandt, 1606-1669. Ja, potem šele odpa- dem. VINKO: Seveda, težko govoriš, težko nekaj povza- meš, sintetiziraš, ko smo pa navajeni samo drdrat po- datke. Pride JACKA s polno džezvo. VINKO: Podatke najdeš v vsakem leksikonu. Nesmi- selno si je obremenjevat spomin. Jacka naliva kavo. JELA: Káj praviš. Jasna? JACKA: Ja, nič, se bomo napifiali, pa bo. Okušajo vročo kavo. JELA: Jaz imam glavo kot rešeto. JACKA: Potem boš pa spet blestela. JELA: Srečo, zmeraj sem imela srečo. Zdaj pa ne bo. To ne more bit čisto vsakič. Tak bom pogrnila ... po- tem me bo pa še bolj strah ... ko te gleda s tistimi starimi vodenimi plavimi očmi. . . Vinko bere zvezek. Jacka mu ga zapre. JACKA: Popijmo v miru: (Hrup v predsobi.) Pogledajo k vratom, Jacka vstane. Iz predsobe stopi- ta zimsko oblečena LADO in JURE, star kakšna do- bra tri leta. LADO: Madona, mate zakajeno. VINKO: Študijsko vzdušje. LADO (Juretu): Bomo kaj pozdravili? JURE (Sramežljivo): Dober dan. JACKA, VINKO, JELA: Zdravo. Dober dan. Živio, fant! JACKA: A naj odprem? Za dve minutki. Jacka odpre okno v kuhinji. Lado odpre vrata v dnev- no sobo in se pomakne tja. Jure gre čisto za njim. LADO: Se bova malo slekla? JURE: Ja. LADO: Da te ne bo potem zunaj zeblo. JURE: Ja. Lado odnese Juretov plašček in kapo v predsobo. Tudi Vinko, Jela in Jacka se umaknejo i' dnevno sotx). Zaprejo kuhinjska vrata. Lado se vrne, slekel si je bundo. JACKA: Naj se prezrači. (Juretu) A si kaj lačen? JURE: Ja. LADO: A si lačen? Torte pa nisi hotel jest? JURE: Nisem mogel več. Odrasli se malo posmejejo. Tudi Jurčku se obrazek stegne v tih, prikupen nasmeh. JACKA: Boš kruh z marmelado? JURE: Ja. Jacka gre jadrno v kuhinjo. VINKO: Kako je pa tebi ime, frajer? JURE: Saj jaz nisem frajer. VJNKO: No, pa kako ti je ime? JURE: Jure. VINKO: A frajer pa nisi? Jure z očmi išče opore pri Ladotu in odkimava. JELA: Kaj pa boš, ko boš velik? Jela sede na kavč in hoče Jureta potegnit k sebi v na- ročje, vendar se ji zmuzne k Ladotu, ki je sédel na drugi konec kavča, in se ga oklene. VINKO: A boš dimnikar? Jure spet išče opore pri Ladotu. LADO: To pa ne, dimnikarji se morajo vsak dan umi- vat. »Jaz bi bil pa rad pacek,« a ne? Jure se smeje bolj zavoljo Ladotove prijaznosti in lju- bezni kot zato, ker bi se mu to zdel nevem kakšen humor. JURE: Ja, pacek. Zanima ga veliki, starinski televizor. LADO: Televizor je pokvarjen, A greš kaj lulat? JURE: Ne. VINKO: A se še kaj v hlače? JURE (Odločno in užaljeno): Ne! Jure vzame v roke na izpostavljenem mestu razstav- ljeno avbo od narodne noše. Lado mu jo vzame in jo odloži. LADO: Kje pa, to je že velik fant. Običajne trivialnosti zamrejo. Gosta imata očitno ob- čutek, da sta »dolžno« prijaznost do malega človeka že pokazala. Večjega repertoarja tudi nimata. Jacka se vrne s kruhom z marmelado; lepo servirano na krožničku, s servieto. Jacka je z Juretom naravna in korektna. JACKA: Izvoli, Jure. Jure vzame kruh in jo gleda. LADO: No? JURE: Hvala. LADO: Ampak da nisi hotel z menoj k stari mami. To mi ni všeč. Bo žalostna, če ji povem. Bova šla drugič. Drugi teden, a ne? JURE: Ja. LADO: Obljubiš? JURE: Ja. LADO: Saj veš, da ima stara mama dobre zveze z Dedkom Mrazom. Ladotu je uspelo: Jure se nekako zakrkne in počasi melje kruh in liže marmelado. LADO (gostoma): Moja mama živi v Kranju. Dečko ne mara avtomobila, to je. Po mojem ima en takšen po- gojen refleks, a veš, ko smo ga zmerom zjutraj vozili v vrtec ... Ga vzameš iz postelje pa v avto. Avto mu je zoprn. JELA: A ne mara v vrtec? LADO: Ne to - saj je luštno v vrtcu, a ne, maš prija- teljčke? - ampak tisto nasilno zbujanje zjutraj... JACKA: A veš, ko bi še spal. . . VINKO: Čisto nasilje, terorizem. Lado poboža Jureta, ki mu to godi. Stisne se k fotru, 6 malo pa je tudi nemiren: skače z ritjo po kavču. JURE (Ladotu): A tukaj spiš? LADO: Ne. JURE: Kje pa spiš? i-ADO: Tam, v sobi. JURE (Jacki): Ti spiš tukaj, a ne? Jacka je malo v zadregi, hipec omahuje. JACKA: Ne, tudi jaz spim v sobi. Malo mučne tišine. Jure je polizal marmelado, kruha pa je nekaj pustil, zdaj ga odloži na krožnik. JACKA: Daj, obrišiva prste. Jure si pusti obrisati prste in jo gleda z velikimi očmi, vendar se s telesom stiska k Ladotu. JELA (Jacki): Zdaj pa menda že lahko zapreš. JACKA: Ja, najbrž. Jacka gre v kuhinjo. (Sliši se zapiranje okna) JURE: Nšš televizor pa ni pokvarjen. Pejva, bova gle- dala risanke. Ladotu je nekoliko nelagodno. LADO: Zdaj je še prezgodaj za domov. JURE: Pa pejva k stari mami? Jasna v kuhinji pospravlja šalčke od študentovske ka- ve. Lado za hipec celo premišljuje, gleda na zapestno uro. LADO: Za k stari mami je pa prepozno. Jela in Vinko se zganeta. Jasna je že sedla h knji- gam. JELA: Dajmo, študentje. Odideta v kuhinjo. Vinko naredi Juretu izmed vrat hecno grimaso in zapre vrata. Jure se nasmehne La- dotu. LADO: A je hecen, a? Jure prikima, oklepa se ga, se smehlja. Vendar z mislimi je že naprej. JURE: Kdaj bo sneg? LADO: Kmalu. Se bova sankala. Lado ljubkuje Jureta. Jure se smehlja. DISKO. NOĆ. Hrupna luknja: pol diska pol bife; v bifejskem delu so luči spuščene nizko nad mizce v separejčkih. (Sodob- na plesna glasba.) Za eno mizco sedijo: ERIK, bra- dat, okrogel, dobrovotjen dečko z maio vsiljivim hu- morjem; MARJAN, molčeč, na videz dolgočasen, zadržan, dolgolas, sicer pa uglajen mlad gospod, in TINCA, njegova drobna, fina, porcelanasta ženka: pa JACKA, očitno nemima. Ravnokar se pri mizi mudi NATAKAR, prinesel je novo buteljko, odnaša staro. ERIK: Kje je pa pivo? Se pivo za gospodično. JACKA: Pivo sem prosila. NATAKAR: BÓ, vse bó. Natakar odvihra. Jacka gleda za njim: v resnici pa jo zanima nekaj pri šanku. V drugem koncu brloga: ples. ERIK: No. in potem? TINCA (Marjanu): Boš ti povedal? MARJAN: Kar ti daj. TINCA: Zahtevala sem oskrtxiika. »Mi smo plačali akontacijo za planinski dom,« sem rekla, »do šestega januarja, kako da potem nimamo rezervacije? Akon- tacija ja, rezervacija pa ne?« MARJAN: »Morate razumet, napaka, se zgodi,« pa tako pa nekaj se je ven vlekel, »personal fluktui- ra« ... TINCA: Rajši povej, da si potrdilo pustil doma. MARJAN: Kje bi si mislil človk, da se lahko zgodi kaj takega. Jacka dobi pivo; natoči si ga in pije, vendar še naprej gleda samo proti šanku. TINCA: Sem rekla: »Kje bomo zdaj silvestrovali? A naj gremo nazaj dol - ravno zdaj bo temà? Kje bomo pa spali?« ERIK: Se pravi, so vas prebukirali? Erik gladko zeksa glažek vinca. TINCA: Daj mir - oskrbnik je dobro vedel, ampak ho- tel je eni svoji klapi dat našo sobo. MARJAN: Nam pa je ponudil dvoposteljno kamrico, pa da bo privlekel še zložljive postelje . . . TINCA: »Ni govora,« sem rekla, tako sem se ujezila, »mi smo vzeli dopust, jaz bom sporočila na planinsko društvo,« poslušaj, sem rekla, »bom sporočila tovari- šu Hinkotu, boste videli, boste imeli sitnosti...« Odpre usta: kot riba. TINCA: Tako je pogledal. Ponovi grimaso. TINCA: »A mislite: Hinko ... Hinko Čuček?« Se zasmejejo. TINCA: » Čuček, Čuček, ja, tega mislim,« sem re- kla... MARJAN: To pa je moj svak: mož od moje sestre. TINCA: In je bilo prec urejeno. Jacka je menda precej žejna: dolgi požirki. TINCA: Vidiš, ampak to ni prav. MARJAN: Če ne bi imeli gorenjske zveze . . . TINCA: In so potlej spravili v to malo sobo eno mula- rijo, tista oskrbnikova klapa je dobila je dobila pa ta veliko sobo, takšno kot mi. Ampak smo se potem res v redu imeli, a ne, Marjan. MARJAN: Precej v redu. TINCA: Takšno krasno vreme ,,, Res, prima. Jacka ne zdrži: vstane in gre k šanku. Njen dyraz v utripanju luči znad plesišča. Pri šanku stoji LADO In se pogovarja s TATJANO, športno elegantno mlado žensko: njegova žena. Z Jackinim prihodom se pogovor med zakoncema pretrga. Ženski se očitno ne vidita prvič. Pozdrav si- cer ni prav ognjevit, vendar čisto korekten. Jad