P a š n i k. IVekaj v prevdarek. Besedi ,,Iepo" in ,,koristno" se v navadnem govorjenji ne razločujete in se večkrat zamenjate; a te dve besedi izrazujete med sabo različni pomen. Lepo je tfsto, kar nam dopada po vnanji obliki; koristno, kar nam dopada po znotranji vrednosti. Potonka n. pr. je lepa; kosček kruha je koristen. Ako opazujemo reči, kterim se prilagate lastnosti ,,lepo in koristno*, najdemo te la splošna pravila : 1. Reči, ktere so pred vsera lepe, dostikrat celd nid, ali malo koristijo. 2. Reči, ktere so zeld koristne, večkrat niso kar nič, ali vsaj menj Iepe. 3. Reči, ktere imajo oboje lastnosti na sebi, so le redke in izjemki takih splošnih pravil. To se povsod poterjuje, naj pogledama kamor koli hočemo. a. V živalstvu: pri tičih, pav, labud in golob so bolj lepi, — kokoši, race in gosi so bolj koristne. Senica, lisec in detal imajo lepše perje, — slavec, škerjanec in drozeg lepše pojejo. b. V zelišah: Razna žitna plemena in kuhinske zeli nimajo pisanega cvetja, —limbarji, hiacinti in cesarski tulipani imajo čebulo, ki se ne vživa. c. V kovinah: Železo in baker sta zeld koristna, zlato in srebro sta zopet bolj lepa. Kar je na oči Iepo, ni tudi vselej koristno; oblika je večidel drugačna. Lepemu nasproti je gerdo; zato ker reč ni lepa, ni še vselej gerda. Kakor je med bogastvom in revščino, med vročino in mrazom, tako je tudi med lepim in gerdim še srednja stopnja, kteri pravimo enojna, prosta ali navadna. Moka, kruh, sploh vse koristno je takšno na oči. In to pravilo je tako splošno, da se še nahajs, pri višji umetnosti in pri usmiljenji božjem. Naj koristnejše znajdbe novejšega časa so soparni stroji in elektro - magnetnicni daljnopisniki. Njili nioč je tako velika, da se jima svet čudi in da sta družinske razmere čisto predrugačila; vendar pri obojih ni nič drugega kakor navadna odteza in priteza. Kakor izvedenci pravijo, so pesniška dela starih novejšiin pesnikom zgledi, kterih ne dosegajo, in vendar kako so prosto pisana! Gothejevega Faust-a še celd učenim razlagajo, da ga razumejo; iliado v materinski jezik prestavljeno bere elementarni učenec z veseljem, učeni pa jo občuduje. — Pri niilosti božji je veliko nam prikritega; kedar pa kaj vidimo, je oblika enojna. Zgodovinske bukve sv. pisma v novi in stari zavezi so pisane tako enojno ali prosto, da se v tein kar prekositi ne dajo. Nekteri potopisci kraje sv. dežele tako sladko občutljivo popisujejo, da bi človek mislil, da mu mora serce počiti. Od te velike občutljivosti se ne najde v sv. evangelijih ničesar, tudi ne pri sv. Janezu, ki je vse sam vidil; te potopise beremo le enkrat, a evangeliste bolj ko jih prebiramo, bolj se nam prikupijo. — Enojnost v naj višji stopnji najdemo v ss. zakramentih, posebno pa ia naj bolj v zakramentu presvetega rešnjega telesa, v kterem se Bog, ki svet razsvetljuje in kterega nebesa ne obsegajo, človeku bliža v podobi kruha . . . To je tedaj pravilo, ki povsod velja. Poglejmo pa sedaj, kako se to vjema s šolskim podukom. Skušnja nas uči, da je tudi tukaj tako, in razlogi za to so dobljeni, ako le malo premišljujemo. Tudi poduk mora biti enojin, tim bolje koristi; bolj ko je zapleten in umeten, tim menj koristi. Podučujemo , da nas drugi razumejo, da potem postanejo naši učenci boljši, uinnejši, bolj sposobni za ta in uni svet. Le z enojnim, nezapletenim podukom se to doseže. Ce je podučevanje preučeno ali preobširno, ali preveč zapleteno, uceuci ga ne poslušajo pazljivo, tedaj ga ne razumejo in ludi ne obderže, in si za potrebe v življenji nič novega ne nauče, in tudi nravnega življenja ne zboljšajo. Tako imenovani snovni (materialni) namen se tako ne doseže, in ker tudi dušnim tnočem ne prinaša nove hrane, tudi oblicen (formalen) ne. Podučevanje je vsakako brez koristi. Vzrok je ta , ker je razum tako plitev. Kako je prosto Ijudstvo in kako so začetni učenci slabega razuma, tega mlajši učeniki ali duhovni kar verjeti ne morejo. Le kdor se bolj suče med prostim Ijudstvom, to lahko zapazi in rad verjame. Ucenik tedaj, ki hoče s svojiiti podučevanjem koristiti, naj se prizadeva, da je njegovo podučevanje prosto. V tej reči se človek nikdar ne douči. Dalje od nas ko so mladinskaleta, njih misli in zapopadki, toliko težeje je to. Troje se nam vendar v ta namen priporoča. Pridno prebirati bukve, ki so prosto pisane. Sveto pismo je tukaj pervo, in za nas Slovence Slomšekovo pisanje. #) Skušnja nas uči, da se jezik in pisava ravna po branji. Čitatelj časnikarski rad modruje, vitez iz romanov se koščati in nopiri, Drugi pripomoček je, poslušati Ijudi v takem govoru izurjene. Tretje je pa lastno preinišljevanje. Kedar se učenik za nauk pripravlja , naj si odgovarja na te la vprašanja: ,,Kako bi mogel to naj bolje razložiti? Ali bi se to no dalo še krajše povedaii? Kjer je beseda dovolj, je stavek odveč. Ali ni mogoče za to reč izrastov najti, ki se sploh laglej razumejo in so bolj navadni ? V teh rečeh poglejmo zidarja, ki naj poprej pogleda luknjo, potem pa poišče kamna, kterega vanjo vtakne. Ko bi se človek po podučevanji vselej izpraševal, bispoznal, da skerb, kako izraziti se, ni odveč ali nepotrebna. — Če se pa človek prosto izrazuje, njegov govor ni lep, prijeten, in ne dopada! —So pisma, ktera so prosto pisana, pa jim drugega primanjkuje; to pa ne izvira od tod, ker so prosto pisana, vzroki drugej tiče. —Ako pa ni drugače, da je podučevanje pomanjkljivo, boljse je, dajemenj lepo, samodaje koristno. Demosten, naj večji govornik v Greciji, je gotovo lepo in prijetno govoril, in vendar ni toliko veljal pri Ijudstvu, *) Rajnki je tako lepo, zraven pa tako prosto in lahko umevno pisal, da bodo njegovi spisi beržkone zmirom zgledi v tej reoi. Pis, kakor prosti in navadni Focij. Če je namreč Demosten z zmagovavno gorečnostjo ljudstvo do nevarnega sklepa pripeljal, in Focij, kteri ni bil zgovoren, z nekterimi prostimi besedami dokazal, da Demostenovi razlogi ne veljajo, je Ijudstvo precej bilo drugih misli, in Demosten je zastonj govoril. Ta je tedaj, zagledavši Focijona priti, večkrat rekel: Ta bo pomlatil moje besede, kakor s sekiro. Ako je bilo pri Gerkih, ktere so gladki jeziki či«to razvadili, mogoče, daje prosto in navadno razkladanje zmagalo učeno govorništvo, koliko bolj bo to mogoče po vaseh in na deželi! Ako tedaj tukaj kdo božjo beaedo prosto oznanuje, se lahko reče od njega, da on govori, kakor tak, ki iraa oblast nad nami. Da se pa prosto z lepim in vzvišenim lahko vjetna, nas uči Stvarnik vnaravi. Poglej žitno polje! Bilka se bilki druži; vnies je cvetica vpletena, in ko postanemo in žitno polje ogledujemo, kako ga veter sini in tje ziblje, zleti iz zelenega klasja škerjanček in pevaje se vzdiguje do sinjih oblakov in iz zelenega zakotja prepelica poje svoj ,,pet pedi". Da bi bilo tudi podučevanje podobno tej sliki, in doseglo se bo ž njim ravno taisto: NTaj popred bo razveselovalo, potem pa hranilo! (cf. ,,Schulfreund".) M.