Tov. Tončiču v slovo In vrata so se zopet zaprla, ostavljajoč pred sebpj lijoče žarkovje, za seboj le težko temino in vprašujoči obraz večnosti. Odšel si, tovariš Vlado, zaprl si vrata za seboj in pridružila se nova uganka je tolikerim! Ko si še hodil — otrok naše svete zemlje — po tmjevem kršu iz vekov s trnjem pvenčane tužne Istre, kot mpž — vojak po ppljih Besarabije in stepah Rusije, gotovo nisi mislil, da boš s svojimi 40imi leti člen v verigi presnavljalca, ali čas in z njim ljudje časa pač ne vpražajo po potrebah tvojih, pač pa svojih. In tako so tudi ljudje časa izpili čašo, namenjeno iebi zato, da preko nje pridejo le bežno v sliko časa! Kar je enkrat odpuščeno, je stolcrat oproščeno, zato smo tudi mi oprostili, kar smo le enkrat dopustili! in greh nosimp sami! Od 16. oktobfa 1897., ko si tpv. Vlado v Velih Munah zagledal luč božjega stvarstva, pa do 25. septembra 1937. leta, ko si v muki zatisnil oči v bolnici v Karlpvcu, in bežen in osamljen kprak, je pa trnjeva in s krivicami posuta pot, ki kakpr neštetim, ni prizanesla tudi tebi. Za tabo ne žaluje le žena in četvero nepreskrbljenih otrok, za tabo žalujejo polja Bele Krajine in tvpji tovariši, ki orjemo tp njivo praproti in brez, tovariši, katerim si bil vedno le tovariš in svetovalec, zato ostajač naš do poslednjih trenutkov! Spoznanje je težkp in kri pijoče, in kadar pride, pride prekasno, zato je potrebni sklep storjen pravočasnp v namenu, da lažja nam bo naia zemlja! M. Vilfan. f