List 14.
Pomladansko življenje. *)
Gorkeje solnce sije, stopil se je sneg: in zemlja zgubila je belo odejo. Ze poganja trava in cveto beli zvončki in spomladanski podlesk. Stopimo tudi mi ob solnčnem dnevu iz hiše, da sopemo milo pomladansko sapico, da se radu-jemo nad prvimi cvetkami in mladim zelenim žitom.
Malo še smo koračili, ko že neko brenčanje čujemo. Kaj je to? od kod ti znani glasi? Glej, blizo nas pri potu raste vrbov grm, nima se perja; al že ga kinčijo rumene lepodišeče mačice. Od tega grma smo culi znane glase: tu praznujejo žužki novo pomlad. Kako vse mrgoli, kako vse se premikuje. Naravoslovec naštel bi nam kmali imen na kupe; al kdo bi poslušal to suho latinščino? Raje si poglejmo preveselo gibanje.
Največ hrupa delajo bčelice, ktere so znabiti uro hoda priletele, da si naberajo sladkega medu. Vidimo tudi še druge, divje bčelice, manje od prvih, unim po barvi podobne, ali pa po hrbtu belkasto-kosmate. Da to so divje bčele, kaže nam že vse njih obnašanje. Plašne letajo krog grma, malo posedejo in zopet urno kot blisk odletijo, med tem ko domače počasi letajo od mačice do mačice. Vidimo tudi več plemen muh; posebno veselo leta od vejice do vejice, bolj igraje se kot hrano iskaje,   muha  z rumeno-prepasanim ži-
*) Gosp. dopisnika tu prosimo očitno, naj bi nas večkrat razveselil z niičnimi  natoroznanskim spisi!                                       Vred.
votom. Ravno je ena tih živalec na rumeno inačico se skobacala in^tilo v majhno cvetko vtaknila — ko plašno odskoči. Prikazala se je namreč za-njo velika in grozovita zver — osa, ktera na deblu sedi in s svojimi močnimi čeljustmi mlado zeleno kožo trga, da si iz nje napravi oseniše. Blizo te sedi njena sorodnica, mala črna osa, se pa le bolj strahovito obnaša. Vrh grma, lesketaje se v solncu, sedi metulj s krasnim pavovim okom na perutnicah. Ravno se drugi, lemonino-rumeno barvan , zraven njega vsesti hoče; al uni odleti, išče si drugega sedeža, ker je preponosen , da bi sedel v svoji krasoti zraven brata v priprosti rumeni obleki. Daleč spodej se je v kotiček stisnila ponižna polonca s črnimi pikami na rumcnkasto-rudečem hrbtu; ne meni se za to glasno rojenje; vesela je, da je mogla svoje stanovanje pod suhim listjem pustiti in podati se na solnce.
To je življenje! Kako lazijo in plezajo male živalice, kako letajo in frčijo, buče in mrmrajo — se ve da čmrla z basom ne manjka.   Oj radostna majka natora!
Pa kakor pri ljudeh, tako je tukaj. Vrsti se veselje in žalost. Sredi veselega gibanja marsiktero živalico smrt do-ide — v suhem listku plena čaka mali osmeronožni pajk. Spledel si je v kotičku malo hišico , in gorje mušici, ako mu se približa. Koj je mrtva in krv ji izpita. Pa ubijavec ni samo pajk; tudi šestnogati mravljinci letajo po deblu gori in doli, iskaje, koga bi zgrabili. Tako počne tudi osa, kadar jo glad tare.
Zdaj pridejo temni oblaki, ki zakrijejo solnce — kako neprijazno je koj! Padejo kaplje dežja, v grmu vse potihne. Letajoče živali zginejo, bolj okorne pa se trdno vejic oklepajo , da ne bi jih veter na tla pometal. Kako kratko bilo je veselje!
Prašal bodeš, odkod že tako zgodaj vse te živali? To ti bom, dragi čitatelj, skusil povedati, poprej pa še moram omeniti, da niso to že vse živalice, ki praznujejo pomlad. Ce pridemo na večer k ravno temu grmu, najdli bomo ponočne metulje in še več drugih ponočnjakov. Mnogo jih lazi tudi po potih, veliko jih leta nad vodami itd. Odkod tedaj že tako zgodaj te živalice?
Kadar v jeseni drevje že golo stoji, ptičice že omolk-nejo in je v naravi že vse mrtvo viditi — takrat je med žužki še veselo gibanje. Veliko jih je še živih, poiskali so si pod listjem ali mahom, v votlih drevesih ali pod zemljo prezimišča. Žužki in mušice, ktere smo vidili, niso se zredili (saj ne vsi) še letos; zbudili so jih le gorki solnčnati žarki iz zimskega spanja. Veliko muh nam kaže, da je nemilega časa zob na njih perutnicah glodal. Mravlje, divje bčele, črnili in ose tudi prezimujejo. Ravno tako tudi mnogo metuljev.
Mnogo drugih nam kaže na lepem , nikako poškodovanem životu, da so se spomladi zvalili, kakor: spomladanske muhe in ponočni metulji. Ti so preživeli zimo v mešičkih. Ko je gorko solnce prisijalo, bilo jim je pretesno v hišici, jeli so se stegovati, odeja je počila, ali pa so jo preglodali sami — in veselo je stopila živalica na solnce, p razno vaje prvo pa oj! tudi zadnjo spomlad.
Veliko žužkov prezimuje tudi kot gosence, tako: veliko ponočnih metuljev. Majhne, na pol odraščene leže pozimi pod listjem ali perjem tistih rastlin, od kterih se žive. Najmanj veselja dožive tiste, ktere ko odraščene gosence zimo prežive. Koj ko spomlad nastane , zavijejo se v mešičke, metulj  pa, ki izleže, že zamudil je spomlad.
Poslednjič so živalice, ki v jajčkih prezimujejo, — pa pustimo to, podajmo se raje h grmu nazaj, veselimo se veselega gibanja, in vošimo veselim živalicam, da jih kak na-toroslovec s svojimi knoflicami ne zasači.              A. Zup.
106