Ob razstavi del šestega
ex tempora Orle-Urh-
Molnik-Pugled
Letošnji, že šestt ex tempore Orle-Urh-Molnik-Pugled, postavlja pred nas vrsto vprašanj, ki zadevajo vsa srečanja, kolonije forme vive in torej tudi ex tempore, v mnogo boljjasni luči, kot so se kazala še leta 1984, ko so v mejah občine Ljubljana Mosu-Polje priredili ob praznovanju republike svoje prvo tovrstno srečanje likovnih ustvaijal-cev. Predvsemje v Sloveniji vseh teh srečanj kot vzpodbujevalcev ter usmerjevalcev likovne dejavnosti vse več. Večajo pa se tudi razlike med posameznimi tovrstnimi organizacijskimi prijemi. Razlike nasta-jajo predvsem zaradi različnih možnosti vlaganj. V času, ko so nastajale prve kolonije, pred nekako sto leti in več, so se umetniki združevali predvsem v naravi iz lastnik potreb in programskih ciljev in lako je tudi do skupnih razstav prišlo redko. Ker se je na slikarskih srečanjih tradicija slikanja v naravi ohranila prav do danes, so kolonije v odnosu do druge splošno galerijsko priznane avantgardne umetnosti izgubile precej privlačnosti. Zaio je zanimanje zanje večje samo tam, kjerje tudi sredstev več, kjer so nagrade, posebno odkupne nagrade, primeme. Tam pa, kjer takorekoč nič ne nudijo (posebno, če so morebitne nagrade smešno in s tem tudi sramotno nizke) do večjega in kvalitemejšega sodelovanja umetnikov in zalo tudi do možnosti večjega izbora med sodelujočimi ne more priti. Tako postajajo srečanja, kot je tudi tokratni ex tempore, vse bolj podobna teku v prazno. Prireditev zaradi prireditve. Vse manj so prisotni šolani umetniki, oziromajih takorekoč več ni. Prireditev se tako zaključuje v krogu Ijubiteljstva, brez prave konkurenčnosti in privlačnosti za šolane umetnike. Že vrsto lei pa doprinašajo k poživitvi vsebine m smiselnosti pnreditve s svojimi raznolikimi, včasih prav presenedjivo kvalitetnimi (dovršenimi in doživetimi) deli učenci Ijubljanskih šol. Ne samo njim, tudi mentorjem gre zahvala za to!
MIRKO JUTERŠEK