Katolisk cerkven list.
Danica izhaja vsak netek na celi poli, in veljft po poŠti z» celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40kr., za četertlet« 1 gld. 30 kr. V tiskarnici sprejeraana na leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četert leta 1 gold.; ako zadene na ta dan praznik , izide Dame.
dan poprej.________
Tečaj XXVI.
V Ljubljani 23. vel. travna 1873.
Ll»t 21.
2F* Miri z — močno svarilo proti ne-zmernosti v fedi in pijači.
(Konec.)
Pa ne le sebe, tudi druge pripravi pijanec v preveliko revo in nadlogo. On trati dragi čas, ki bi ga imel obračati na to, da spolnuje dolžnosti svojega stanu, da si služi potrebnega živeža in pridobiva dostojnega premoženja; ako ima kaj premoženja, v kratkem ga zapravi, zaide v dolgove, pahne sebe in ženo in otroke, velikrat vso rodovino, v sramoto, ter jih pripravi dostikrat na beraško palico. Zaslužek celega tedna zapije časih v nedeljo, pridobitek celega leta zapravi pijanec neredko v enem tednu. In kaj počne uboga žena, kaj nesrečni otroci! Da bi jih učil in prav izrejeval, to pijancu ni mar! Gorjč takemu očetu pijancu! V hiši njegovi se godi vse križem, vlada le nered, krivica, preklinjanje in razdjanje. Ostudna pijanost uduši in pogasi v njem poslednjo iskro ljubezni do žene in do otrok; same se domd ubijajo te reve, brez potrebne hrane in obleke prezebajo in stradajo, brez duhovnega nauka in življenja ginejo dušno in telesno, kadar njih roditelj, komaj še človek, po kerčmah pojeda in popiva, kriči in preklinja, kadar se brez spominja na svojo domačo revo, na ženo in deca, morebiti veseli in vriska s svojimi tovarši, morebiti pregrešne reči počenja zoper Boga in sv. cerkev, zoper duhovsko in deželsko oblast itd. Tako ei greh na greh naklada, hudobijo na hudobijo! Koliko pohujšanje daje svojim domačim in rojakom! Nekteri celo tako izneumva, da tudi ženo in otroke uči piti vino ali srebati žganje, da ga celo vanje vliva, da jih z mladega vadi pijančevanja, na duši in na telesu jih ubijaje. In kaj more biti potem iz takih otrok? Tolikeri pijanci, na duši in na telesu zamorjeni berači! Ta gerda dušna in telesna nesnaga prehaja pa iz roditeljev na otroke, na vnuke in potemce; tako se pohabijo, popačijo in pokvarijo celi rodovi duhovno in telesno. In ali ni tacih pijanstvu vdanih nesrečnežev dokaj tudi sedaj po naših krajih? Pa ljudje tožiio, da tu in tam vlada uboštvo, da so hudi časi, slabe letine, da je malo pridelka in zaslužka; toda — kolikrat je vsemu temu vzrok le pijanost, mati revščini in hudobiji. To je tisti rak, kteri razjeda telesno in duhovno blagostanje ljudsko; tista strupena rana, za ktero ginejo cele rodovine; to tista šiba, s ktero tepe Bog pijanca v njegovem drugem, tretjem in celo četertem rodu! In ker je po besedah Gospodovih gorjč človeku, po kterem pride pohujšanje; — je toraj gotovo tudi pijanec, kte-remu bi bolje bilo, da bi mu se obesil na vrat mlinski kamen in da bi se potopil v globočino morja" (Mat. 18,
4-9). „Ne motite se, pijanci kraljestva Božjega ne bodo posedli." —
Strašna, prestrašna je naslednja resnična prigodba. Bil je človek, pijanstvu tako vdan, da je zapil vse svoje premoženje, sebe in svojo hišo pripravil v pogubo. Nekdaj sedi sam v kerčmi in pije; kar pride za njim žalostna žena njegova ter ga poprosi, naj vendar premisli sam sebe in svoj stan in naj pusti nesrečno pijančevanje. S solzami v očeh mu očita, da se mora sama doma upirati z otroci, da nimajo celo nobenega živeža več, da že drugi dan niso nič jedli, in da umirajo lakote itd. Pojdi, pojdi domu, in poskerbi nam kaj kruha, mu pravi. Na to se pa mož tako vjezi, da neusmiljeno pretepe ženo, da so jo vso kervavo in na pol mertvo nesli domu. Komaj se zave, že jo doma prosijo objokani otroci kruha. „Oh, kje čem vam dobiti kruha", odgovor? ona, „kadar je vaš oče že vse vse zapil in se za vas ne zmeni ne? O jaz nesrečna mati, kaj mi je početi? Že vem, kaj naj storim! Boljše je nagle kot počasne in terpeče smerti umreti", pravi ter vzame nož, zakolje pervo, zakolje drugo dete svoje itd. — Ponoči prilomasti mož pijan domu in se zavali na posteljo. Tedaj vzame isti nož, češ, naj prekleta pijanost tvoja umori otroke, tebe in mene, in ga mu zasadi v persi. Drugi dan zgodaj gre k gosposki, pove svoje prostraš-ne hudodelstva prav na tanko, in k smerti obsojena na morišču opominja zbrane množice, naj tr«*zno živijo in naj se varujejo nesrečnega pijanstva. (In Sma. Joan. Franc. Theol. Lib. 3.) —
Pa ne le posamezne rodovine, cele občine pripravi tako pijanost v nesrečo, pokvari občno življenje, pogubi tvarinsko in dušno blagostanje. So vasi, kjer prebiva na videz sama beračija; stergane strehe, pobite okna, podperti hlevi, bosi, razcapani, bledi otroci — vse vse kaže prav reven stan! Ako pa v nedeljo popoldan ali kak praznik prideš v vas, slišiš vpitje in vriskanje moško in žensko in celo otročje , in vidiš kerčme napolnjene, in tu in tam pijance opotekati ali tudi valjati se po blatu! Strah in groza obhaja človeka o takem prizoru ! In ti ljudje se izgovarjajo potem s svojo revščino in beračijo! Oči imajo, pa ne vidijo svojega lastnega zadolženja. In kako žalostno je po tacih občinah, ako so pijanci n. pr. tudi srenjski svetovalci, župan , ali sodeč (sudac) in prisežni možje; kako je ondi z redom, s pravico, s srenjskim premoženjem? Za vino, za žganje se prodaja ter kupuje pravica in krivica. Kdor bolj zanj daje, temu bolj kaže. In piti se mora, kadar je somenj, ali kaka dražba, ali so volitve v zbor srenjski ali deželni ali deržavni, ali je kak drugi shod, piti dostikrat na brado, občini na kvar, narodu v sramoto!
Naposled je pijanec, kakor je bilo že opomnjeno, nezmožen in nesposoben, da bi opravljal dolžnosti svo-
I*ega stanu; ni sposoben, da bi bil kmet, rokodelec, :upec ali obertnik, vradnik, duhovnik, kakoršni koli predstojnik sli podložnik; se dober berač ni, sej ni za nobeno pošteno rabo, za nobeno človeško delo ! Pijanec je res najhujši zanikarnež. Lastni otroci — kar je strašno slišati — se ga sramujejo, mu smerti želijo, ga v grobu preklinjajo. In kako je z njegovo dušo? More li ta upati rešenja in zveličanja? Ves Čas svojega živ-ljenja je bil sovražnik križa Kristusovega, in takega „konec je pogubljenje", večno pogubljenje. Otela bi ga le resnična pokora; toda — kedaj se pijanec spre-oberne? Kadar se v jamo zverne, pravi pregovor, kteri se le prepogosto vresničuje. Če se tudi v treznem stanu spozmi pijanec, če tudi obeta se poboljšati, navadno od-klada in odklada poboljšanje. Morebiti se spoveduje, ali brez terdnega sklepa , brez prave skesanosti božje-ropno prejema svete zakramente, in si množi tako pre-grešenje. Duh njegov peša, um slabi, volja omaguje, pijanec Čedalje manj čuti, da se mu približuje konec življenja. Drogi grešniki se mnogokrat o taki priliki zgrozijo, prestrašijo, obžalujejo svoje djanje, prosijo Boga milosti, se spokorijo; pijanec se malokdaj skesd, in pokora njegova je malokdaj resnična. Koliko jih umre nagloma, v stanu pijanem! Koliko jih vsled pijančevanja hudo oboli! V bolezni sicer obžalujejo s<rojo napačnost, se solzijo in ihtijo, na videz pobožno prejemajo svete zakramente umirajočih; toda bati se je, da marsikteremu veljajo tu besede sv. Avguština: ,,Ni grešnik zapustil grelnt, le greh je zapustil grešnika". Kdo ne ve, da so pijanci po hudi bolezni, kadar so se ke-saii, odpovedovali se pijančevanju, obetali poboljšanje, prejemali sv. zakramente, ozdravljeni postali spet pijanci, časih še hujši od poprej? Kakošno tedaj je bilo njih spreobernjenje? Toraj ponavljam križanega Jezusa svarilo zoper vsaktero nezmernost v jedači in pijači posebej : „Varujte se, da vaše serca ne bodo preobložene v požrešnosti in pijanosti, da nanagloma ne pride nad
vas dan maščevanja Božjega!" (Luk. 21, 34.)
--
„M3anen meni, fulri tebi" r Himu.
V Kimu je bilo 11. nekoliko černe vojske. Prepovedala je bila gosposka nekaki laži-tabor, v kterem se je imelo obravnavati zatrenje samostanov. (Tudi v Ne-apelnu je bila enaka demonštracija od gosposke prepovedana, ker zdaj že spregleduje vlada, da nji sami za nohte gre.) Derhali so se zagnale proti Kvirinalu, re-darstvo je velevalo, da naj odstopijo. Pričela se je pu-ljava in nekaj ljudi je bilo hudo ranjenih, tudi brez inertvih ni. „Unita" skazuje ministru Lanz u, da je on glavni vzrok tega dogodka, in da to je le začetek dru-zih rogovilstev in medsebojnega prelivanja kervi. Z 20. kimovcem 1870 so se namreč ministerstvu v veliko zadovoljstvo pričeli rohovši, kajti ministerstvo je vidilo v tistih kričih ljudsko nadvisokost (sovranita). Derhal pa, ki se je včeraj derla ministerstvu v veselje, danes ne bo molčala iz ljubezni do njega. Draženje in hujskanje suino zoper Cerkev, duhovstvo in samostane po katoliških deželah ni nič druzega, kakor nekak vvod k do-mači vojski, ker vsak pameten človek ve, da le sami odpadniki zamorejo tako sovražijivo zoper svojo lasLno vero delati, ne pa pošteni deržavljani in katoličani. Res je, da pravi katoličan ne sme s prelivanjem kervi bo-goskruncev krotiti; ali ljudje se bodo pobijali sami med seb<»j, kadar svoje vere in duhovstva ne bojo več spoštovali. Na Turškem ima ,,dervištvo" in „imamstvo" primeroma i.e mara veliko več posestva in lastine, kakor pa Cerkev med katoličani, in hotla je raozlemska vlada segati pred nekaj časom v to posest; pa zbala
se je notranjega nepokoja. Ko je 1. 1848 vrelo op vsih krajih, so se mnogotero poklanjali duhovstvu tuai taki ljudje, kakor so sedanji blattarji, lepo proseči, da naj tolažijo ljudstvo; pograbite pa ljudem vero iz serca in spoštovanje do služabnikov Božjih — ob kratkem : spodkopajte jim desetere zapovedi — potlej pa glejte, kdo vas bo v sili varoval, in kako bodo z vami delali tisti, ki imajo bolj robato pest. Na Laškem so pograbili škofom premoženje, da nimajo s čim vbogajme deliti, grab-Ijivci pa tudi ne dajo nič, ker taki večidel vse zadevajo, in ker oni imajo najmanj serca do revežev; zdaj hočejo zatreti še ostale redove, ki so na stotine revežev vsak dan nasitovali in podpirali, potlej ni čudo, ako lačne derhali začno rojiti, bučati, razsajati ter domači hrupi vstajajo.
Posvetnjaki imajo svoje teatre, in razne veselice, shode itd., v kterih lepo življenje občinstva kužijo s psovanjem Cerkve in duhovstva in s preslavljanjem razuzdanosti; ne pomislijo pa, da takč okuženo in spačeno ljudstvo se samo po tem počenjanji spreminja v nar ne-varniši derhali.
Omenjeni hrup v Rimu pripovedujejo časniki bolj na drobno. Marko Minghetti poslanec je bil napaden od ljudstva in gorje mu , ako bi ne bil pobegnil v neko kasarno. Berž na vse pretargoma jo je pobral iz Rima v Torin. Mmghetti je odpadnik, ker bil je poprej papežev minister; takim se pa sploh slaba godi. Tako piše „Unita".
Tabor je hotel rogoviliti za popolno zatrenje samostanov, sklicevaje se na postave od 11. 1866 in 1867. Ministerstvo je prepovedalo nabijati vabilo na tabor. Taborski odbor je imenoval to prepoved „samovoijno ministersko djanje" in posvetoval se je, kako bi se napravila velika demonštracija v tem pomenu, da naj se ti-te postave, ki zatirajo samostane po druzih laških okrajinah, raztegnejo tudi na Rim. V oklicu po časnikih so rekli rogovileži, da so prepričani, da rimsko ljudstvo od svojih pravic ne more odstopiti razun le z vojaško silo, in da naj občno mnenje (potepuhov) sodi klerikalno in nevstavno ministersko politiko".
Laška vlada je bila silo take plašurske derhali seboj privlekla, ko je bila z orožjem v Rim prederla, da so takrat roparjem slavo klicali, papeževe vojake zasramovali, za nove samosilnike glasovali in meščane strašili, da so ravno tako storili, ali pa se glasovanja zderževali, sami pa so glasove oddajali, na kolikor krajih in skor kolikorkrati se jim je ljubilo. Kakor 1. 1870, tako zdaj, se je pravo rimsko prebivalstvo v svoje stanovanja umaknilo, ko je derhal razgrajala — ta pot ne več samo zoper duhovstvo in redove, ampak tudi zoper ministerstvo, — in kdo vč, kaj še pride? Kar so sejali, to so zdaj začeli žeti. — V nedeljo, 11. maja, so bile skor vse kardela na mahljej pripravljene. Opoldan je bil ministerski posvet, ktereuiu je kralj sam predsedoval. Ob 3 je vojaštvo obsedlo vse taborišče (amtiteater Korea). Derhali se začno zbirati, kričati zoper duhov-ske redove, gnjesti se proti Kvirinalu, da bi tam pod kraljevimi okni se derle in naznanile, kar žele. Kmali so zadele skup s karabinieri in slišali so se streli. Neki Paniko kriči: Deržavljani! Kralj nas od tod posluša in vidi; zbrani smo v oporeki zoper ohranjenje duhovskih redov. Lanza, ne da bi kralja branil, kovari zoper njega; mi sami smo njegova „bramba". Paniko je bil zgrabljen od policijstva, drugi so se pulili s stražo, iu med takim vrišem je ob petih prispelo kardclo vojaštva, ki je derhali razgnalo; zbrale pa so se po druzih krajih. Proti večeru je bil Rim kakor v obsednem stanu, vsaktere patrole so krožile vse križem po mestu, vse je bilo pretreseno. Se v ponedeljek in torek so sem ter tje kričali zoper ministerstvo, duhovstvo, redovuištvo
itd. Po več očitnih krajih so ti psevdo-svoboduharji za-sramovali duhovske in redovniške ljudi in celo napadali so jih ter jim razne žaljenja in krivice delali. Veliko tujcev je vsied tacih rogovilstev Rim zapustilo. Tako se mesto povsod v Škodo in sramoto pogrezuje. To je sad roparstva.
Mtraia ,,Terdoserčnik" in „JMilo-sercnik",
V	nekem mestu sta živela brata, kterih eden je bil terdoserčen, drugi miloserčen.
Terdoserčnik je v kratkem času nezmerno obogatel, je stanoval v prezalem poslopji, se je s štirimi konji vozil in le nase gledal, na druge nič ne. Miloserčni k pa je bil ostal ubožen, in terdoserčnik ga je pital s potepuhom in capinom, kadar koli ga je vidil. Jokal se je tako zmerjani revež, ker potepuh in capin ni bil, če je bil tudi ubožen in je nosil zašito obleko, ker živil se je pošteno. Bil bi že obogatel lahko, ako bi ne bil tako usmiljenega serca, ter je vse razdelil takim, ki so bili še bolj ubožni, kakor on. Zakaj, če ga je ubožen prosil v Božjem imenu, mu daru ni mogel odieči.
Nekega večera je prav žalosten sedel v svoji ko-
čici.
Ubog, star berač, ki je imel zgolj staro tenko jopo, ga je bil poprosil suknje ; ker je pa sam imel le eno samo staro suknjo, mu suknje ni mogel dati. Sedeč pri gorki peči, si je mislil: „Dobro je tebi, stari mož bo pa prezebal, bil bi vender lahko svojo staro suknjo zamenjal z njegovo jopo!"
Kar poterka na vrata, — stari mož v kočo stopi, miloserčniku pa se kamen odvali od serca, ter zakliče: „Slišiš stari, ravno prav si mi prišel ! Midva bova menjala. Moja dolga suknja mi je prav nagajiva pri delu; dal ti jo bom za tvojo jopo ! Tebi bo bolje služila, kakor pa meni!"
Berač odgovori: „Serčna hvala za Vašo dobro voljo; suktjo sem danes že dobil. Ako me pa hočete nocoj prenočevati, mi bodete kaj močno dobro storili!" — „Rad, rad", mu odgovori, „ti ostaneš pri meni, jest bom ležal pri peči na klopi, tam naj raji spim; ti pa se vlezi v mojo posteljo !" To je bilo beraču všeč, in spal je sladko v zrahljani postelji, miloserčnik pa na terdi klopi.
V	jutro ni bilo po beraču nikjer več sluha. Se „Bog plačaj" ni bil rekel. Miloserčnik pa si je mislil: „Revež, naj berže ima še dolgo pot, smili se mi, da mu misem mogel še malo kosila skuhati, čemu sem predolgo spal!"
Kadar je jel pa njegovo posteljo vravnavati, je komaj bil zmožen odejo prizdigniti, tako je bila težka; in ko je rjuho ušknil, je čudno zacvenkalo, -- kar pretergala se je in sami svitli terdnjaki so se vsuli na tla.
Stermeč je gledal miloserčnik in zaklical: „Ta je bil čuden gost! Ljubo pa mi je, da me je tako lepo obdaroval, zakaj moja revšioa me je velikrat kaj hudo terla. To bom zdaj lepo živel!" Lepo življenje pa je bilo to, da miloserčnik ni več čakal, da da bi ga ubožec milošnje poprosil, temuč je pravih revežev iskal po njih kočah ter jim je pomoč delil.
Terdoserčnik, zaslišal nenadjano srečo svojega brata, ga je spet enkrat obi-ikal, in poprosil ga, naj mu dopovč, kako prav se je ta čudna reč zgodila? Mislil si je: „Le čaki, ako je kaj beračev, ki tako plačujejo, je že vredno, da človek enako capinstvo prenočuje! Moj
brat je zvit tiček! Je že dobro, da sem njegovo skrivnost zasledil."
Terdoserčnik se verne domu, naredi osnovo in d& zidati velikansko hišo, na njo pa napisati z zlatimi po tri vatle dolgimi čerkami te-le besede: „GoBtiše za berače!
Vse zastonj!" Mislil si je: „Te bom že vjel, zlati tiček! Kadar
fa pa zasačim, mi mora po versti v vsih stanicah spati! 'otlej bom dobil denara, da bo kaj."
Kmali je bilo vse živo v gostišu. Od vsih strani so prihajali ubožni in so ondi ostajali, si dajali z jejo in pijo dobro streči in spavali so sladko po mehkih posteljah : „Vse zastonj !" —
Še le, ko so bili vse predali prebogatega moža izpraznjeni in so ga njegovi upniki že nadlegah, je poslednjič prišel tudi „berač s stergano j<»po".
Terdoserčnik veselja poskoči in klikne: „Le notri, dragi pri jatelj ! Vse zastonj !"
Stari berač pa je z glavo odmajal in rekel: „Vse zastonj!" pa jo je memo potegnil. —
Tudi v Ljubljani, kakor tožijo, so po cele družine, ki ne morejo stanovanja dobiti. Ne le stanovanje, ampak tudi živež — vse je silo drago, in s tistimi posameznimi soldi, ki jih reveži sem ter tje dobivajo, se le malo morejo pomagati. Ko bi se pač našli . . . serč-niki, ki bi takim poskerbeli za zaslužek in za stanovanja — ne iz samopridnosti, kakor oni brezserčni „terdoserčnik", ampak iz keršanske ljubezni; gotovo bi jim mili Bog povernil, kakor je unemu ,,miloserčniku". Govori in snuje se o teh in unih napravah, kijih hoče mesto vstanoviti; napravlja se tudi stavbarsko društvo, „Slove-nija" si kupuje hiše itd.; perva in naj blagši naprava pa je, da se za ubogo človeštvo, za podobe Božje poskerbi, da se obvarujejo telesnega in dušnega pogina. Spravite pod streho tudi tisto po duhovno zapuŠeno Človeštvo, ki sebe in mesto gnjusi, varujte ljudi dušnega in telesnega zlega! —
Ogle rt po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Kratek ogovor za veselico 13. maj. zvečer.) (Konec.) In če se vprašamo, kdo se bori za našo dedšino, kdo se bojuje za naše pravice? odgovoril nam bo vesoljni svet, prijatelj in sovrag, da sivi starček v Rimu, da Petrov naslednik, da Pij IX, naš vseh oče. Da, Pij IX se pogumno bojuje za čast, za dostojnost, za sveto visokost človeškega rodu; on se serčno poganja za prostost našega duha, za njegovo močno gospostvo nad tvarinskim telesom; on stavi z mogočno roko jez zoper hudournik zemskih strasti, ki bi rade osvobodile meso, ter njemu podelile kraljevo žezlo, da bi ono trinoško kraljevalo tam, kjer bi služiti moralo; Pij IX vihti ostri meč zoper prederzne orjake, ki se s svojo puhlo modrostjo zaletujejo zoper Boga, da bi ga tako rekoč odstavili in na njegov sedež postavili svojo spačeno voljo, svojo omejeno, pa napeto pamet: on derži zastavo pravice in resnice zoper vse podirajoče laž in krivico, ki spodjeda človeštvu srečo, mir, zadovoljnost, ki spreminja svet v berloge divjih zveri, v jamo razbojnikov. Zato se toraj bori naš stari oče Pij IX za Boga zoper satana, — za duha zoper meso, — za nauke duha zoper filozofijo mesa, — za cerkev zoper vsemogočno deržavo. — V tem boju je osivel, v tej borbi se je postaral, v tem naporu je preteklo vse njegovo življenje, posebno pa leta njegovega najvikšega pastiro-vanja. Vsaka njegova beseda v mnogih alokucijah, vsa njegova brezštevilna pisma do katoliškega sveta, vsak poziv škofov, vse, vse oživlja en duh, en namen: obra-
niti pravico in resnico zoper krivico in laž. To delovanje je razkačilo nasprotnike, da so porabili in porabljajo zoper njega vso mogočo silo, da bi ga pokončali, ali vsaj vpognili: od tod vse britkosti Pije ve od njegovega bega v Ga e to, do sedanjega j et-ništva. Naj bi se on podal nasprotnikom svojim, naj bi jel omahovati, popuščati terdna načela, sprijaz-novati se z liberalizmom, ter ga božati z mehko roko
—	o kako bi mu slavo prepevali, pervim boriteljem za „luč in napredek" bi ga prištevali. Toda Pij IX ve, kaj je dolžan svojemu Bog, kaj je dolžan nam, svojim otrokom; za Boga in za nas on dela, on terpi — za Boga in za nas žertvuje sebe, svoj mir, da, pripravljen je žertvovati svojo kri, svoje življenje!
Prašam, ali ni tedaj on dober oče, skerben oče za pravice, za blagor vsih svojih otrok? In tega dobrega očeta rojstni dan praznujemo danes? Ali se ne bo pri premišljevanju vseh njegovih dobrot, njegove železne volje, njegovega vzvišenega duha, njegovih čistih namenov vnela v naših sercih goreča ljubezen, največa hvaležnost, in vneta se bolj izplamtela ? Da, mi ljubimo svojega očeta, naše serce gori za-nj in za njegova ve-ličanstvena načela. Naj se nikdo ne prederzne tergati te vezi ljubezni, naj se nikdo ne loti gasiti plamtečega ognja! Ne, ne, ne bodo ga nam pogasili; ne, ne bodo je raztergali vzajemne vezi. Naj poskušajo odtergati otroke od serca očetovega, naj jih skušajo izneveriti očetovi hiši, naj skušajo osanvti Rim in vstanoviti narodne cerkve
—	vsi poskusi bodo osramoteni, osramotila jih bo naša zvestoba. Kar je nameroval gallikanizem, janzenizem, jozefinizera, to nameruje sedaj tiranizem švicarski, pruski in marsikterih druzih deržav. O nespametnega, o gerdega, o nečloveškega namerovanja! Kdor ne pusti otroka k očetu, kdor podpihuje sina zoper roditelja, kdor ga sili k nepokorščini, kdor trosi razdvoj med družino, kaj pač zasluži tak hudobnež? Po pravici ga ljudje merzijo, ter se ga ogibajo kot gobovega človeka. Razdvojiti nas hočejo, odtergati nas hočejo od očetovega serca, za greh nam štejejo, da svojega dobrega očeta ljubimo in se mu hočemo hvaležne skazovati! Pa, naj delajo, kar hočejo, ne bodo nam pogasili plamteče ljubezni do Pija, kolikor več bo zaprek, tem bolj bo rasla posebno pri nas, ki smo kleriki, tedaj pervo-rojeni sini njegovi. Nam največ zaupa, na nas se najbolj zanaša, ker tudi nam se bo izročil v skerb oddelek one čede, ktero pasti mu je zapovedal Gospod, rekoč: pasi moje jagnjeta, pasi moje ovce! In ravno kot pastirji te čede bomo najlaglje v djanju pokazali, da mi svojega skerbnega očeta res ljubimo, da smo mu res hvaležni — da toraj naše besede niso prazne! Boj, dragi tovariši, boj nas čaka v tem pastirovanju, — v boju pa se ravno pokaže notranja moč, moč duha in njegova vzvišenost, ki ne maraje za zunanje, telesno terpljenje, dela za duhovne namene. Koliko smo včasih govorili in sanjarili o značaju, kako so se nam persi razširjevala pri tej besedi in strašno bi bili razžaljeni, ko bi bil kdo le dvomiti se derznil o naši bodoči zna-čajnosti. Naj se nam ona navdušenost za značaj zopet vzbudi zdaj, ko vemo, kaj je pravi značaj, namreč ona železna, neupogljiva, z djanjem sklenjena volja, ktera teži neprestano le po nravnih namenih in žertvuje v dosego teh vse življenje, vsa dela, vse trenutke življenja. Za tak značaj, za popolno duhovni značaj se moramo vneti, tacega si moramo prilastiti, če hočemo vredni stati na strani svojega najvikšega pastirja v boju cerkvenem, v boju za najsveteje naše zaklade. Kaj bomo opravili, če ne bomo določni, če bonn omahljivi terst, če se bomo le količkaj hoteli sprijaznovati z nasprotnimi elementi, naj bodo ti že v nas, ali zunaj nas! Nič, čisto nič ne! Sramota plašljivcem, ki ne bi imeli
toliko notranje moči, da bi za vzvišene namene sv. cerkve mogli zatreti svoje sebičnosti, telesno kaj terpeti, zložnost, čast, denar žertvovati. Ne, ne! Mi hočemo biti značajni, to je, vkljub vsem zaprekam delovati edino le za naš namen, in sicer hočemo biti značajni duhovni, to je, delati hočemo edino le za namene, ktere nam od-kazuje mati naša cerkev kot duhovnom. Ako bomo v resnici značajni duhovni v mišljenju in delovanju, potem smo vredni sinovi svojega osivelega očeta, potem le stopimo danes predenj z mirno vestjo in mu prine-simo voščila, darujmo mu sicer malo veselico: rad jo bo sprejel; ne bo je cenil po njeni zunanjosti, ampak po čistem viru, iz kterega izvira in prav ljubo mu bo viditi, da izhaja iz sere polnih svete ljubezni in vdanosti do Njega, do Rimskega prestola, da izhaja iz sere namenjenih svojim čutim dati živ izraz v značajnem delovanju za kat. cerkev. In, dragi tovarši, ako je ta veselica kaj pripomogla, da bodo gorele v nas one čuti, in se kazale v čistem duhovskem značaju, potem smo vredno praznovali rojstni dan svojega najvikšega pastirja, svojega najboljega Očeta, Pija IX. — Bog ga živi!
Splošna pohvala je donela Piju IX in gorečemu govorniku. Prav zadovoljni in hvaležni za lepi večer so se razšli pričujoči.
Naslednji dan so gg. bogoslovci telegrafično naznanili sv. Očetu svojo priserčno ljubezen, nepretres-ljivo podložnost in najglobokejše spoštovanje. (Odgovor iz Rima smo unkrat naznanili.) Pri tomboli so dobili prav lepih darov, ktere so pa blagoserčno darovali sv. Očetu. — Bog živi verle gg. bogoslovce in njih skerbne prednike.
— Da grofu Hohen\varthu hočejo rodoljubi na Kranjskem poslanstvo dati, sta pisala „Vtld." in „Nov." -— „Narod" je temu nasproti, češ: ker „Hohenwarth ni sin našega naroda, ne pozna njegovih želj in potreb ; ne mo-e z vsim sercem čutiti tuge in bolečine narodno zatiranega Slovenca" . . .
Te „Narodove" besede so gotovo tehtne, ne sicer za to, če naj se Hohenwarth voli ali ne, ampak veliko več v drugem oziru. Ugovarja se: Hohenwarth ne pozna želj in potreb našega naroda, ne more z vsim sercem čutiti tuge in bolečine njegove . . .
Kaj so te želje, potrebe, tuge, bolečine? Kdor dobro pozna naš narod, nikakor ne more tajiti, da perve njegove želje in potrebe zadevajo sv. vero in sv. Cerkev ; in perve tuge in bolečine, ki jih sedanjo dobo Čuti verni slovenski narod, so krivice, ki jih terpi sv. Cerkev, je terpljenje njenega poglavarja. To priča čez sto tisoč podpisov na adresi v prid sv. Očeta. To pri -čajo razsvitljave in slovesnosti po vsem Slovenskem o Pijevi petina vaj setletnici, to pričajo slovesnosti in molitve za rešen je sv. Očeta, ki so se godile lansko leto po vsem Slovenskem in ki imajo tako tehtnost, toliko moč in prepričalnost „o željah, tugah in bolečinah slovenskega naroda, da jih nasprotniki nikakor ne morejo pozabiti in še zdaj o vsaki priliki po zbirališih, po časnikih in kjer morejo, z divjo silo zoper nje ropočejo. Teh želj, teh potreb, teh tug in bolečin našega naroda, za ktere je verh tega priča njegovo vse življenje, nobena zvijača, nobeno besedovanje kacih jezičnih dohtarjev, nobeno časniško pisanje utajiti ne more. Ce bi grof Hohenwarth te želje in potrebe našega naroda čutil ali ne, ako bi bil naš poslanec, tega tudi mi ne vemo; ob koncu svojega ministrovanja tega sicer ni pokazal (tudi ne vemo, če je bilo v njegovi m)či), ko je bila katoliška Salvatorjeva kapela na Dunaju izdana bogoskrunsko-odpadnemu „altkatoliku" Antoou, čegar sramote so se naslednjič pred sodnijo razodele vsemu svetu in se je toraj zgubil, da po njem ni skor sluha
več. Tega tedaj, kar bi Hohenwarth storil, mi ne vemo; to pa je vsim znano, da časnik „Slovenski Narod" je te želje, potrebe in tuge našega naroda iz svojega programa izpustil, in postavil je vanj le napredek, svobodo, narodnost. Za vse časne potrebe našega naroda se pa poganjajo tudi tisti, kterim je vera in Cerkev njegova pri vsem tem perva potreba in perva dolžnost, in imajo toraj v svojem programu želje, potrebe, tuge in bolečine celotno, ne le enostransko. Celotni program tirjamo Slovenci pri vsih naših rojakih in zlasti tudi pri tistih, kteri imajo voljeni biti v deržavni zbor. O vsaki priliki se napovedujejo cerkvene prašanja v prihodnjem deržavnem zboru in žuga se s pruskim in pru-sofilskim napredvanjem v cerkvenem oziru: bojo mar naši poslanci v tacih primerljejih molčali, ali celo z nasprotniki potegnili, k .kor o času šolskih postav zloglasni Kljun? Kakor koli tedaj se reč premišljuje, je očitno in neutajljivo, da tisti, ki ne sprejme glasila: „za vero, dom, cesarja," za našega poslanca ni, in se ne sme voliti.
Komur velja n. pr. za dobro: „protestant sem ali tje", kdor v vsaki priliki naši Cerkvi kako berco pritisne, se pa gorko poganja za krivoverce in odpadnike, nikakor ni pripraven za poslanca našemu katoliškemu narodu. Naš narod nikakor ni in noče biti „indiferenten" in „brezveren", ampak katoliško-veren, in v taki lastnosti ga morajo zraven druzih časnih potreb zastopati njegovi poslanci.
— (Liberalizem siban po svojih ,fborsah,(, Ranicah".) — Že več dni je silovit hrup zarad bankarskih sleparij na Dunaju. Borze so naprave z lastnimi pravili za barantije, posebno z dnarnimi papirji. Take borze so tako rekoč politiška mera, ki po viši ali niži ceni papirnatega denara kažejo večji ali manj i stan miru in zaupanje vlade in deržave. Od nekega časa pod liberalnimi ministri so se take banke neznansko množile; Auerspergovo ministerstvo je samo v 4 mescih dalo privoljenje za 140 novih bank. Hohenvvart in Schaffele sta namerjala to počenjanje krotiti. Pokazalo se je zdaj, da večina takih bankovskih barantačev so ali revni švi-govci, ki hočejo pri tem obogateti, ali pa oderuhi, ki hočejo svet še bolj za denar žuliti. Bahali so se s kdo ve kolikim premoženjem, da so ljudi slepili; imeli pa niso nič, ali malo; zavarovala se je banka pri banki, berač pri beraču, in zdaj, ko se je sleparija razodela, ko je bilo treba na vse strani plačevati, ni nobena imela kaj, da bi mogla sebi ali drugim pomagati, in tako jih je v malo dneh šlo čez sto na boben ter so plačilo ustavile, in se zmiraj se novi „falimenti" prikazujejo. — Ko bi bila federalistiška stranka na kermilu — gorje! To bil bil krič! „Presse", „Tagblatti" itd. itd. vse bi bilo molklo od vpitja. Tako pa se liberalci po-tuhujejo in toliko bolj bedasto izgovarjajo in zagovarjajo, v kolikor veči so zadregi. Pa kaj — sej nam bode vender menda Tagblatt že skoraj naznanil, da so bili sleparji sami „jezuiti", „klerikalci" in „mračnjaki", da je „konkordat" vse to zadolžil, in pa tudi deržavi tako strašno škodljiva „nezmotljivost ... O kako neusmiljeno se potuna šiba sama sebe! Koliko centov papirja se je popisalo z lažnjivim krivičenjem Cerkve, redov, duhovstva, konservativne stranke itd! Zdaj je prišel čas, ko z naj večim farizej stvom ne najdejo več kotička, kamor bi m6gli svojo lastno zanikernost otresti, ker ves svet vidi očitno, da bankovsko sleparstvo je prilezlo iz tako imenovane ,,inteligencije" na Dunaju, v Berlinu, v Masiliji, v Neapelnu in kjer koli se prikazuje. In mar to sleparstvo deržavi ni škodljivo, ne nevarno? Gladite, lepšajte, če ste zmožni! Ljudje, kterim je denar njih bog, „konfe3ijonslozniu korenjaki so početniki tacih nesreč in sleparij. Le preč iz viših in nizih učilnic vero
in duhovstvo, — preč od mladine sv. mašo, spoved, procesije in vse verske vaje: pa glejte, kam boste t tim ubogo človeštvo pridervili! — „lncidit in foveam, quam fecit".
—	Kar smo zadnjič povedali o vzrokih, zakaj ni sprejel kan. dr. Val. Milar škofi jstva, poterjuje častitljivi prelat sam v „Vtld.-u" št. 137.
—	G. Fr. Tomaž, bukvovez, je prav hvaležen gospodom, kteri mu delo upajo, in priporočuje se še nadalje ; išejo naj ga pa odsihmal na „Sejmisnem tergu" št,75, kteri imajo kaj pri njem v delu, ali mu žele izročiti.
lz St.-Yidt pri Ljubljani. — Kanjcemu gospod-očetu Blažu Potočniku, v ki so bili tukaj 39 let, se nam je zahvaliti, da imamo Sentvidci v vsem tako lepo vrav-nano Božjo hišo. In kadar še mili glasi orgelj v nji zadone, kadar se serčno ljubeznjivo petje po cerkvi razlega in mašnik pri naj svetejšem opravilu Kristusa povzdigne : mora kristjan začuden na kolena pasti in z ve-selo-ponižnim sercem Boga moliti. 20. rožnika 1872 so pa ta vsespoštovani gospod umerli in leže pokopani v kapelici zraven svoje ljube šentvidske cerkve. Namesto njih pa z enako vnemo za Božjo ča t naprej delajo sedanji novi gospod-oče Anton Potočnik. Bili so ranjki gospod pošteno veseli; ali marsikterikrat, ko je govorica padla na poprejšnega fajmoštra č. g. Muleja, ki počivajo tudi na našem pokopališči, ali kraj kje ležč, ni zaznamnjan, takrat so se razmišljeno otožno deržali in čez nehvaležnost tožili.
Že ranjcega gospoda je bila velika skerb, šentviško pokopališče dovolj prostorno pridobiti in ga po cerkveni postavi tako vravnati, da živa vera vabi kristjana obiskovati grobe svojcev, ki nas čakajo in Ijubez-njive pomoči prosijo. Zdaj se to dalje dela, globina zasipa in vravnava, da bode lepši ravnota in planota za pokopališe.
Hvaležni Sentvidčani tudi pripraljajo že lep spominek za grob svojemu rajnega gospod fajmoštru Blaža« V ta namen bode stara kapelica v sredi pokopališča v novookusnem zlogu vzdignjena in pozidana.
Da se do3tojno spominsko zidanje napravi, naj nam tudi naši prijatelji, posebno naši rojaki na tujem blagovolijo pripomoči in z dobrim svetom nas podpirati.
Naš gospod Potočnik: Bil je Cerkvi zvest, koristen sin, Blag prijatelj, skerben duš pastir; Drag Slovencem bo njegov spomin: Daj Gospod — sedaj mu večni mir!
Šentvidčan.
Podgradom, 17. mal. trav. — Te dni sem dobil prav čedno podobo sv. Hermagora, kakoršno sem sam želel. Staro izročilo pripoveduje, da sv. Hermagora je šel neki dan na Osolnik pri Loki na Gorenskem, ter je tam blagoslovil vso domovino svojo. Kdo more tajiti, da bi to nemogoče bilo, da je bil sv. Hermagora res Ločan? To izročilo sem želel imeti v podobi. Zato sem naročil mlademu malarju, ki je v malarski šoli v Benetkah, kjer je sv. Hermagora sedel na stolu sv. Marka, naj poiše in pregleda ta imenitni in sveti stol in na tem stolu sedečega napravi v stari škofovski obleki sv. Hermagora, ki blagoslovlja Loko in njeno prelepo okolico z Osolnikom vred. Napravil je to podobo mladi malar, naš rojak Janez Subic, iz Poljan doma. Gospodje, ki so to podobo videli, in se take reči kaj umevajo, so jo prav pohvalili. Mladi podobar bi se pa rad še bolj izuril; in ko bo to let) končal svojo šolo v Benetkah , bi rad obiskal še druge u netnijs ke šole, kjer se uče lepe malarije. Zares dobro delo bi storil, kdor bi temu poštenemu mladenču kaj pjmagal, da bi pri njem si naročil kako malarijo, kajti ou po-
trsbuje dela in denarjev. Z dobro vestjo ga zamorem priporočiti. Zdaj stanuje v: „Benetkah: Campo S. Barbara, ponte dei pugni, fondamento Soranco." — Janez.
Z Goreijskegi. (V spomin rajnega gosp. Jož. Boncelj-na, fajm ostra Soriškega.) (Konec.*)
28. aprila popoldan je bil ranjki pri svojem bo-lebnem gosp. sosedu A. P. v Zalem logu, kteremu je • gosp. kaplanom vred skoz celo zimo pomagal faro oskerbovati. Tožil je tu nevedoma sa smert bolni g. župnik svojemu na videz veliko bolj bolebnemu serč-nemu prijatlu, kako da se že ene dni slabo počuti, in da misli iti pribodnji teden v Ljubljano iekat si vnovič zdravniške pomoči. Za malico pila sta nekoliko pive, ker sta vino obadva zarad bolebnosti že dalj časa le poredkoma vživala. Nekako pomenljivo se je g. Boncelj okoli 5. ure poslovil s svojim g. sosedom, in prišel je kmali po 6. uri domu. Tožil je tudi tu svoji bolebni 81 let stari slepi materi (bil je rajni njen edinček, ker moži in vse druge otroke ji je že zdavno smert vzela), da mu ni nič kaj dobro; tudi večerjati zarad tega ni nič botel, rekoč: „menim, da je naj bolje, da nocoj nič ne jčm". Po večerji so opravili po hišni navadi z družino na glas sv. roženkranec in priporočilne molitve, obudili tudi obžalovanje ali grevengo (vse to je rajni sam svojim predmolil), in potem so se razšli po sčbah. Okoli 10. ure vender pribiti g. župnik iz zgornjega nadstropja na glas dihteč še k materi v spodnjo sobo, in ii pravi: „ Ljuba mati, meni je tako neizrečeno slabo in hudo, da mi hoče persi raznesti", vsede se stokajoč k nji, ki je še na klopi pri peči sedela. Na klic prihitijo jaderno posli, poskusili so hipoma neko domače zdravilo, na kar g. župnik pravi: „Zdaj mi je vender malo odjenjalo". Na to stopi in pohodi po sobi enekrati gori in doli; ali mahoma ga napade zopet neka slabost, zgrudi se in zdajci sačne pojemati zadnje zdihe. Strič-nik gosp. kaplan pribiti s sv. oljem, ter pomazili ga jaderno; med tem sv. opravilom pa se je g. župnik tudi poslovil s svetom, in vernil se — tako upamo — v večni dom svojega Stvarnika.
Kako je ta nenadjani primerljej osupnil in presu-nil serca farmanov, pa tudi obilnih bližnjih in daljnih prijatlov in znancev, ni izrečti. Več dopisov visocih oseb imam o tej dogodbi v roki, ki pa vsi dihajo globoko sočutje in pomilovanje. Imel sem tudi priliko opazovati zlasti farane, ki so v velikih trumah dohajali kropit rajnega cvojega dušnega pastirja. Serčna otožnost brati se jim je zamogla na obličjih; kakor pred živim grobom klečali so v molitvi na kolenih, in marsikaka skrita in tudi očitna solzica potekla jim je iz oči. Pogreb bil je 1. maja, tedaj pervi dan celomesečnega praznika Marije D., katero je ranjki v svojih pridigah tako rad in posebno vneto prestavljal in častil. Kot velik prijatel lepih cerkvenih slovesnosti je bil tudi vpričo velike množice znancev in cele fare prav slovesno pokopan, in duhovni gg. tovarši so mu v prav lepi luči pokazali kclegijalnost svojo. Poleg prepoštovanega gosp-dekana starološkega M. Kožuh a snidlo se je bilo k pogrebu še 13 druzih gg. duhovnov; med temi štirje iz sosednje goriške nadškofije. Po velikih biljah so pre-poštovani gosp. dekan po reku: „Čujte, ker ne veste ne ure ne dneva", govorili preužaljemm zbranim resne besede, kako nam od časa do časa gospod Bog sam govori na serca po prečudnih delih in dogodbah, in v dokaz tega so jim postavili med drugim tudi mertvo truplo rajnega gosp. župnika. Govorili so dalje o minljivosti vsega, kar nas na zemlji obdaja; kako r.am je vsim smert gotova, in kako naj si prizadevamo spri-
*) V perv. spi»u naj se btsre 8. v.: „o pokopu" (ne pokoju), in malo dalje: ,,stalni (ne ,,skalni") spomin".
jazniti se z njo, ter pripravljati se na njen prihod z dobrimi deli. Poklicali so faranom v spomin nauke, ki so jih slišali iz ust rajnega gosp. duhovnega pastirja, spodbudovali jih k spolnovanju taistih, in poslednjič jim v živo priporočili rajnega v molitev in bogoljuboi spomin. — Zatim so imeli v. č. g. dekan peto veliko sv. mašo, in končno je bilo truplo rajnega gosp. župnika med obilnimi solzami in petjem cerkvene pesme „Bene-dictus" pokopano ob podnožje misijonskega križa, kjer naj mirno počiva.
Kot venec na gp*ob naj pridenem še ne natisnjeno
Sesmico, katero je bil zložil rajni semeniški duhoven g. latevž Lotrič kot rojeni Železnikar ob obletnici pokojnega zlatomašnika in bivšega fajmoštra železniškega, v. č. g. Blaža Kersnika. Soričani naj si jo ohranijo v spomin, ker se tudi na njih otožni stan dobro vjema. Glasi se tako-le:
Naš pastir so bili, Ki jih skriva noč;
V	vsaki res nam sili Bili so ▼ pomoč;
Sej plačilo vsih dobr6t Jim že dal je tam Gospod. Še oko solzi, Zvon tud' še dom'
V	žalostni spomin.
Tudi cvetke mile Kinčejo njih mir, Kaj bi ne slavile Pesmi, Vas, pastir? Naj tud' tamkaj Vam donč Pevcev rajskih pesmice! Pomlad večna naj Vas objema v raj', V sredi zvoljenih.
Usta res molčijo, Ukov ne daj6, Roke res venijo Trudne pod zemlj6; Zernje, ki ga vsad'li ste, Padlo v mehko je sercč, Naj le sad rodi, Pa smo si svesti Priti v sveti raj! —
Rodoljub Podratitovski.
Y Gorici je katoliško-politiška družba „Gorica" 15. t. m. imela pervi občni zbor, pri kterem se je vdeležilo kacih 150 družnikov. V odbor so voljeni gg.: Dr. Ton-kli (predsednik); A. Jeglič, vradnik; Fr. Povše, voditelj kmet. šole; Jož. Kragelj, kapi. v Kanalu; V. Štu-belj, kapi. v št Florijanu; Fr. Moraš, posestnik in gospodarskega sveta načelnik; g. Kovačič, posestnik v Komnu; J. Pečenko, posest, v Gor.; Fr. Peršič, posest, in župan v Pervačini. Namestniki so gg.: A. Klarmel, kapi. v Cirknem; J. Valentinčič, posest, in podžupan v Plavih; M. Slokar, posest. vSkriljah; A. Rutar, župnik v Volčih; Fr. Zukjati, župan itd. v Medani. — Bog daj srečo!
Teržaško. Milostni škof bodo delili zakrament sv. birme v prihodnjem mescu rožniku (juni) tako le: Dn6 22. v Paznu: 23. v Lindari; 24. v Galinjani; 25. v Pičanu; 26. pri sv. Petru (in Sylvis); 27. v Žminu; 28. v Trevizi; 29. v Antinjani; 30. v Krašici.
Spod Nanosa. — SI. vred ništvo! V„Slov. Narodu" št. 111 se dopisnik mogočno ponaša z novopoterjeno šolsko postavo in si „nove zarije" iz nje obeta, pa prav osorno udriha po nekterih nasprotnikih one postave. Pa prepričan sem, da tisti nekteri bo več pripomogli, da je deželni zbor g£. učiteljem votiral zboljšanje njih stanu, kakor pa vsi tisti, ki menijo, kdo vč kaj so storili, ako „pri poliču politikujejo" — pač v obilnišem števila memo onih, ki jih dopisnik v „Nar." tako nespodobno obira. — Kakor je Cerkev začetnica ljudskih šol, tako so bili njeni duhovni ob vsih časih naj boljši prijatli in podporniki učitelj stvu, in so še. Kakor nekdanji, tako se imajo mnogi sedanjih zahvaliti še posebej in osebno duhovnom, da namesto deržati za plug, „si nove zarije" obe-
tajo. Enako menim, so in bodo po naj veči večini še ravno tisti tndi omiko slovensko razširjali. Previdni gg. učitelji to spoznajo in so v lepi zložnosti s svojo Cerkvijo in z duhovni, kakor so bili poprej, in kakor ie dolžnost slehernemu, kdor hoče biti pravi katoliški vernik.
Toraj le pošteno, dragi učitelji — tudi tisti, ktere je opihal liberalizem! Katoliška Cerkev ni željna „ko-mandirati", kakor dopis osorno očita, temuč pravi blagor pospeševati pri mladini, to je naloga sv. katoliške Cerkve, in vsi drugi stanovi z učiteljstvom vred morajo k temu v edinosti delati — vsaki v svojem okrožji, vsaki po svojih pravicah. Da vernik kakor taki — bodi si kmet, vradnik ali učitelj s svojo mladino vred itd. mora Cerkvi podložen biti, dokler je katoličan, tega rešiti tudi mi duhovni nimamo pravice. Toraj previdnost. Lahko se razdira v domačem taboru, a zidati je težko.
Nisem tudi vajen zbujati prepira med domačimi listi; vender ko se breztaktno napada Notranjsko du-hovstvo in naša časnika, mi vest molčati ne pusti, ter sem te verstice spisal, ne da bi verle gg. učitelje ali kogar si bodi žalil, temveč v pojasnilo takim, ki ga potrebujejo, da ne bojo v zmoti.*)
Razgled po svetu*
Avstrijansko. V Delegacij 28. aprila je bila sprožena beseda o kaki ncvi volitvi papeža in o odrekavni pravici (Veto) nekterih vladarjev v tem oziru. Andraši je sicer izrekel nado, da mu bode odsek za zdaj priza-nesel govor o tej reči; vender pa je menda odpravljen opomin do avstrijanskega poslanca v Rimu, kteri naj čuje, da se prihodnja papeževa volitev (Conclave) godi po cerkvenem ali ,.kanoniškem" pravu. — Čudno je, kako se „confesijonslozne" vlade pečajo za „kanoniško" pravo; še bolj čudno, kako se minister vlade pečd za ,,kanoniško pravo", ko seje od „deržavine strani" samovoljno pretergala pogodba s papežem. Tudi bi bilo slabo za Cerkev, ako bi sama ne vedila bolje skerbeti za ohranitev pravega reda v papeški volitvi, kakor pa Andraši, ali celo kaki Bizmark. V resnici neki tudi že „liberalne" vlade mislijo na nekega „narodno-nem-skega papeža!" Ako bi namreč Pij IX oči zatisnil in bi Cerkev po svoji pravici izvolila novega papeža, bi Bismark in drugi cerkveni sovražniki utegnili razglasiti, da ta volitev ni po „cerkvenih postavah" in izvoliti si svojega papeža. Tako bi nastala zmešnjava, da bi se vernikom vrival kak „ proti-papež". Toda zastonj. Verniki bi v takem primerljeju precej zvedili, kdo je pravi papež in nemško-liberalni Bizmarkov papež bi imel ravno toliko veljave, kolikor je ima odpadnik Dollinger, namreč: nič! Toda mi upamo, da bo Bog za zdaj tako nesrečo še odvernil in osramotil naklepe tistih, ki še pri Pijevem življenji na njegovem prihodnjem mertvaškem odru igrajo s svetimi pravicami katol. Cerkve. Naj gledajo postavljači mertvaškega odra, da ne^ bojo sami poprej ležali na njem, kakor pa
Nemško. Stari Olem je 12. t m. na Bizmarkovo prigovarjanje podpisal tiste sovražljive nove cerkvene
*) Iz meržaje do prepirov smo tudi mi večkrat molčali, ko je kazalo prederznosti zavračati. Pa saj vsak lahko vč, da tega nihče ne more tirjati, da bi Cerkvi nasprotne postave bolj ljubili kakor sv. Cerkev samo, k čemur nespametna nova era po vsih deželah vernike prisiliti hoče. Prav potuhnjeno je tudi pritikanje, da smo zato „našim gg. učiteljem sovražni", ako nekterih točk v nov. šolskih postavah hvaliti ne moremo in ne smemo.	Vr.
postave, ki celo luterska sinoda pravi, da s tem bodo naj zvestejši služabniki vsak dan v nevarnosti, da se zarad zvestega spolnovanja njih dolžnost s njimi dela kakor s hudodelniki. Zdaj tedaj Bizmark zna kose in serpe nabrusiti ter preganjanje začeti. K sreči so fte Bonifaciji, Kolumbani, Goli itd., ki jim je več resnica, kakor pa njih kri in glava.
Laško. — Kako se potuhnjenemu farizejistvu grenko utepa, je poskusil une dni Marko Minghetti, laški poslanec v Rimu. Ta mož je še 8. maja v zbornici gučal čez klerikalne hujskanja. Papež, škofje, duhovni, mnihi — vsi so hujskavci (provocatori). — Komaj so pretekli trije dnevi, je korakal Marko Minghetti po Rimu z dežnikom kar ga sreča procesija; toda ne škofov, duhovnov, mnihov, temuč bili so laški rudečkarji, kakor-šne so la^ki poslanci in ministri sami nekaj v Rim privabili, nekaj tamzgojili. In ti so nad Markota vzdignili dežnike in palice, Marko je celo skupil ene po klobuku; dasi tudi so ga nekteri mestni ljudje skušali braniti, ni nič izdalo, Minghetti jo je m6gd s tovaršem v tčk vliti in pribežati v bližnjo kasarno. Tam je imel lažnjivi li-beraluh čas vest izpraševati: kdo so tisti, ki Jiujskajo, če so to ,,jezuiti" in drugi „klerikalci" ? — Se v veči sramoto Minghettovo sta bila v tistem rimskem hrupa zaperta poprešnja tovarša in prijatla laške rovarske vlade, namreč: Luciani Giuseppe in Rafaele Sonzogno, vrednik judovskega lista „Capitale". In ta dva sta bila hujskarja, kakor je minister Lanza sam priznal. Zakaj je rudeča derhal razdražena, je povedano na drugem mestu današnjega lista.
Rimsko. Rimska mestna gosposka se ni mogla dosti nastermeti, ker v rohovšu, ki ga imamo danes v posebnem členku, poslan ;i Mingheiti ni bil le samo pso-van, ampak tudi pretepan od derhali. S silno nejevoljo in britkostjo protestirajo mestni očetje zoper tako spa-čenost. „Unit&" pa magistratu v spomin kliče, koliko duhovnov je bilo napadauih ob Tiberskih bregovih, kako so bdi celo kardinali in škofje zasramovani od derhali, pa ne da bi bili mestni svetovalci raz>deli nad tem ,,grajo in gnjušenje". Pa ne le to, kako je časnik „Ca-pitale" bruhal bogoskrunstva čez 40 dni celo zoper Jezusa Kristusa samega. Pervi člen italijanskega vstava je ta, da vera italijanskega kraljestva je rimsko-katoli-ška. Marko Minghetti je ta člen tako tolmačil, da se zamorejo cerkveni redovi zatreti; neki drugi je pa tudi po svojem talentu člen o »»nedotakljivosti poslancev" tolmačil tako, da derhal Marka Min^hetti-a zamore pre-tepsti. — Ta nauk o rimskem magistratu in o pretepanji utegne tudi še dmgim mestom koristen biti. Svesti si smejo biti, da od zaničevanja in psovanja Cerkve in duhovstva se pride do enacega djanja, Če ne še do hujšega pri tistih, ki k temu grehu molče, ki ta greh hvalijo, ki taki greh sami delajo po „tagblattih", po ste-klenjačah in vstavaških družbah, ali celo tudi po mestnih svetovalnicah, po kakoršnih koli shodih in zborih. Vsak greh se strašno masuje, p >sebno pa pregrehe nad Kristusovo Cerkvijo in njenimi služabniki, kakor je pisano: „Ne dotikujte se mazigljencev mojih".
Francosko je nekoliko svoje ministre spremenilo. Predsednik ostane Thiers. V narodnem zboru obetajo zopet hude boje. Vsa zbornica ima nekacih 745 udov, ki se delč tako-le: Desno središe jih šteje 140, desnica 150, skrajna desnica 45„ levo središe 140, levica 120, skrajna levica 50. Do 10) prav umnih mož je, ki se ne štejejo k nobeni stranki; glasujejo zgolj po svojem prepričanji.
V Betlehemn V duplini Jezusovega rojstva so divjaški greki strahovito razdjanje napravili v času greŠke velike noči. Znano je, da so bili kri*overci pred nekaj časom iz hude volje požgali latinske ogrinjala, ki so
lepšale podzemeljsko kapelico rojstva Jesusa Kristusa. Francoz Ricbard je prav umetno in lepo izdelal novo ogrinjalstvo, tapecerijo, za vse steče te preimenitne kapele, in ogrinjala so pričo konzulov, patrijarh id. bile na stene pripete. Sovražljive in zagrizene greke je to hudo jezilo in iskali so priložnost, da bi se zopet znosili in stresli svojo potuhnjeno togoto. Obernili so v to greške velikonočne praznike. Turške oblasti so bile ravno tisti čas vojne kardela odpravile iz Betlehema. 25. aprila po 6. popoldne se je pridervilo več sto oboroženih grekov. Z napadom so vzeli prestaro cerkev sv. Helene in svetiše Kristusovega rojstva, ki je pod cerkvijo. Kakor v trenutku je vse zginilo iz lepe kapele, kar je bilo lastina latincev, zlasti kar je bilo dokaz latinskih pravic do tega posestva. Predrage nove tapecerije so stergali in ukradli; pograbili dvč imenitni sliki od Murillo-ta; 19 svetilk (med njimi 6 srebernih) so razbili in odnesli; svete jaslice in altar ss. 3. Kraljev sta skoraj razdjana, in več frančiškanov ranjenih, dva nevarno, ker so svetiše branili, in čudež je bil, da niso bili vsi pobiti od več kot 300 napadnikov in od samih turških vojakov, ki so bili prišli mir delat, in so streljali v svetiše. Peteri patri očetje frančiškani so branili svetiše od 7 do 10 in le z ranami pokriti so se umaknili. Po grozovitem izdajstvu turške vlade so bili drugi sa-mostanci zaperti v svoji zgornji cerkvi, in so slišali bojni hrup v spodnjem prostoru, pa niso mogli na pomoč svojim tovaršem v brambi svetih altarjev. Tudi katoliško prebivalstvo v Betlehemu ni moglo na pomoč, ker turški vojaki, ki so pustili tolovajske greke v du-
Slino, latincev niso pustili. Vse tako kaže, da je bilo enara lačno turčinstvo podkupljeno. V dopolnjenje božjeropstva so gerdi krivoverci na katoliških altarjih napravili pojedino ter so napijali gerškemu patrijarhu. Eden naših, pravi dopis 1. maja iz Jeruzalema, in pa Ipanjski konzul sta šla drugi dan v Betlehem vidit ranjene. Stermeča pa nad obnašanjem pašatovim in francoskega konzula sta se vernila. Imel bi veliko praviti,
Ea naj bo vam dosti vediti, da obnašanje francoskega onzula je nevredno njegove časti, in z britkostjo se serce napolnuje, ko človek vidi, da so katoliške koristi pušene v igro vlade, ki nespametno dopusti, da katoličani zgubljujejo svoje pravice na svetili mestih.
Je pa o tem času fanatizem zoper katoličane, ka-koršnega že dolgo ni bilo. Očeti frančiškani so od tega dne psovani na cestah, in brez kazni. Pa kaj se če? Pervi, ki bi nam prav ne dal, ako se pritožimo, je francoski konzul Pomislite, da za pervega tolmača ima juda, ki ga povsod spremlja, razun na svetiša... Za višega nadzornika in naj priserčnišega prijatla pa ima greško-razkolniškega mladenča, ki se celo govori, da je eden tistih, ki so bili šli v Betlehem bojevat se zoper katoličane! — Zdaj naj pa še kdo nad oblake ne povzdiguje francoske republike, ki zna katoličane po svojih služabnikih tako izdajati!
Nekteri lesniki za jeznitožirce. — Preganjanje jezuitov ni nič novega. L. 1828 so bili zagnali, da bi jih
fregnali tudi iz Francoskega. Sloveči deržavnik grof 'eyronnet je zapustil o tem nektere verstice, ki se za naš čas tako podajo, kakor bi bile še le sinoč spisane. Pravi pa:
„Novo pregnanje jezuitov bi bilo naj jasniše spri-čevanje za zares čudno moč neumnosti.
„Pravijo, jezuiti skodvajo cerkvenim koristim; in kdo to pravi? Ljudje, kteri dihte le po razdjanji Cerkve.
„Pravijo, jezuiti so sovražniki deržavne veljave; in kdo to pravi? Ljudje, kteri žele le razdjanje der-iavne veljave".
„Pravijo, jezuiti so sovražniki vstave; in kdo to pravi? Ljaaje, kteri v oziru na jezuite vstavo naravnost prelomljujejo.
„Pravijo, jezuiti so brez terpnosti (tolerancije); in kdo to pravi? Ljudje, kteri do jezuitov skazujejo nar bolj zagrizeno nesterpnost, nesterpnost pogansko.
„Pravijo, jezuiti so sovražniki svobode; in kdo to pravi? Ljudje, kteri preganjajo jezuite iz njih hiš, iz njih sol, iz njih cerkev, iz njih deržin, iz njih domovine; ljudje (to pravijo), kteri v oziru na jezuite versko, politiško, deržavljansko svobodo z nogami teptajo ..."
„Stimmen a. M. — Laach" pristavljajo še to le:
„Pravijo, jezuiti imajo zanikamo nravnost (moral); in kdo to pravi? „Griinder" h la Eisenbach-Wagner, welche sich Concessionen geben lassen, um dafiir mit Geld abgefunden zu werden, oder Verwaltungsrathe k la Hohenlohe,... ali celo ljudje, ki ukljub svojega „po-šten-človeka" v oziru na šesto zapoved vse za dopušeno cenijo, kar jih z deržavnim pravdnikom ne spravi v dotiko".
Dalo bi se tudi Še v oziru na marsiktere „bankov-ske viteze" kaj slanega pristaviti; toda pisanje bi se potlej pa predolgo razsnovalo in lešniki bi bili za marsikoga že vse preterdi.
Razne novice. V Gradcu je umeri Kiibek, avstri-janski poslanec pri rimskem stolu. Na njegovo mesto je izvoljen baron Paar. — Tudi v napolitanski banki so zasačili neke sleparstva in goljufije, pa se se ne ve, koliko je škode. — Kako je ljubjena laška zbornica I Vsak dan jo mora stražiti veliko vojakov, da bi se komii „časti-vrednih" kaj ne pripetilo. — V Masiliji je pervi opravnik pri ondotni menjavnici ustavil plačevanje in zapustil primanjkljeja za 1,500.000 lir. Veliko ter-govskih hiš po mestu je s tim zadetih. Tedaj povsod neznansko sleparstvo, odkar je jela vladati konfesijons-loznost. — Švicarski škofje so se une dni v Freiburgu dogovarjali, kako se je vernemu ljudstvu obnašati v pričujočem preganjanji. — Zvezni svčt v Berlinu je rekel, da z jezuiti pobrateni so redovi redemtoristov, lazaristov, presv. Serca in sv. Duha, in da se bojo toraj razdjali v šestih mescih. Tedaj ne na odpravo bankarskih sleparij, ampak na nedolžne redove se je ver-gla Bizmarkova srovost! —
— Na neslane čenče, ki jih je o bolezni sv. Očeta ,,humbug" po listu „Capitale" raztrosil po svetu, razni laški časniki resnico naznanjajo. „Voce della Veritk" v Rimu 17. t. m. zagotovlja, da tisti dan so sprejeli v zaslišanje več kardinalov in prelatov, nekaj laških in tujih poslancev, pa da njih obličje čedalje bolj dobiva prejšno živo cvetečnost. ,,Ancora" v Bolognji pravi, da zdravje sv. Očeta gre kaj dobro na bolje.
MMnharslee spremembe.
V Ljubljanski škofiji. Umeri je na nagloma č. g. Krištofič Peter, administor na Vojskem, 13. maja.
r. i. r.
MMobroini darovi.
Za sv. Očeta. Po. g. Rozmanu: več oseb 6 gl. 20 kr. — A. Platnar 2 gld.; Marko Vidovič 1 gl.; — N.Le-gan 2 gld. 20 kr.; — 1 gld. brez imena. — Neimenovana 1 gld. sr. — A. Gospodarič 50 kr. — Neimenovan iz Cirkljanske fare 2 gld. v sr. Iz boh. Bele 8 gld.
Za cerkev sv. Jožefa. Neimenovana 5 gld.; druga 4 gl.
Za bulg. misijon. Iz bohinske Bele 4 gl.
Za varhe Bož. groba. Iz bohinske Bele 2 gl.
Preganjanim duhovnom v Švici. Preč. kan. g. J. Vole 5 gold.
Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožel Blaznikovi dediči v Ljubljani.