Stana Vinšek I  Ti in jaz
Težko nama, dragi moj, na svetu: nisva poti, ki bi se združili, nisva zemlji, ki bi se spojili, nisva ptici, združeni v poletu.
Nisva bilki, vzklili v istem steblu, nisva zvoka, združena v tišini, vrelca nisva, spojena v globini, nisva veji, zrasli v istem deblu.
Nisva mavrici, spojeni druga z drugo, ne oblaka, z istim vetrom gnana, ne utrinka, istočasno vžgana, nisva vodi, zliti v isto strugo.
Nisva grma, ki sta se objela, ne odmeva, skupaj izzvenela. Kamna sva — čas naju oblikuje, vse tesneje naju vsak dan približuje.
Marjan Zalesnik I   Budilka.
Iz sna budiš nas v zemeljske laži, od jutra meriš do večera dan, ko spet zazibljem se v življenje sanj, me tvoja pesem ur, minut miri.
Po žilah ti natakam novo kri, odnašaš v večnost vsak dan eno stran. Le včasih krikneš v nočni mir kot vran, tvoj rezki jek tišino zaboli.
Ob tebi sem pozabil plesne speve strasti, razpete v zvezdnatih razcvetjih, in čas hiti v udarcev ur zavetjih.
Zapredaš nit od rojstva v večno smrt, preteklost vezeš v pozabi j en j odmeve, oprt ob čas budilk grem v božji vrt.