Avstrija in EGS Dolgoletna prizadevanja Avstrije, da bi dosegla poseben sporazum z Evropsko gospodarsko skupnostjo, so se — kakor je razvidno iz tozadevnih poročil — spet premaknila za korak naprej. Ministrski svet evropske skupnosti je namreč v torek po večurnem posvetovanju naročil komisiji EGS, da do septembra pripravi osnutek mandata za začetek pogajanj med EGS in Avstrijo o sklenitvi interimskega sporazuma. Kako velik (ali tudi majhen) je korak, ki ga je s tem napravila Avstrija na poti do sporazuma z EGS, trenutno Se nihče ne ve. Vsekakor je avstrijski zunanji minister dr. Kirchschlager v tej zvezi poudaril, da ni nobenega vzroka za pretirano navdušenje, čeprav iz sedanjega sklepa v Bruslju izhaja, da dosledna politika lahko privede do pozitivnih rezultatov. Začetek »odkritih pogovorov« med Sovjetsko zvezo in Zahodno Nemčijo V nedeljo bo odpotoval zahodno-nemški izunanji minister Walter Scheel na čelu zahodnonemške delegacije v Moskvo, kjer bo v ponedeljek začel — kakor se je izrazil kancler Brandt — »odkrite pogovore1' s sovjetskimi voditelji. Pri tem bo šlo pravzaprav za pogajanja za sklenitev sporazuma, s katerim bi se obe državi odpovedali uporabi sile v medsebojnih odnosih, z drugimi besedami: za normalizacijo in izboljšanje teh odnosov. Podlago za sedanja pogajanja med Bonnom in Moskvo bo predstavljalo gradivo, ki sta ga skupaj pripravila na uvodnih pogovorih v Moskvi sovjetski zunanji minister Andrej Gro-miko in zahodnonemški državni sekretar Egon Bahr. To je posebej poudaril tudi kancler Brandt, ki je s tem zavrnil obtožbe krščanskodemokrat-ske opozicije, katera sedaj bonski vladi očka, da se minister Scheel v Moskvi sploh ne bo več pogajal, marveč bo samo še podpisal sporazum, ki da sta ga dosegla Gromiko in Bahr. V resnici pa so, kakor je izjavil Brandt, pripravljeni le glavni elemen- Tudi Moskva in Peking začenjata normalizirati svoje odnose Se pred tedni so politični izvedenci, kii opazujejo razvoj odnosov med Sovjetsko zvezo 'in LR Kitajsko, kat dokaiz za »sicer počasno, a vztrajno izboljševanje" teh odnosov navajali samo negativistične argumente, namreč primere, ko se je ena alfi druga stran vzdržala medsebojne polemike. V zadnjem času Pa se je pridružil tudi pozitivističen argument: po treh letih prekinitve bosta Sovjetska zveza in Kitajska ponovno izmenjati veleposlanike. Najprej je sovjetska vlada imenovalo za svojega novega veleposlanika Vladiimira Stjepakova, ki pa je mora! tri mesece čakati na privoljenje iz 'Pekinga. Toda ob tej priložnosti v Pekingu niso priznali le sovjetskega predstavnika, marveč so hkrati imenovali tudi svojega veleposlanika v Moskvi. Novi kitajski ambasador bo Liu Hsin Čuan, bivši pomočnik kitajskega zunanjega ministra. S tem imenovanjem sta obe državi izpolnili vrzel, ki je zazijala v medsebojnih odnosih leta 1966, ko sta Moskva in Peking odpoklicala svojega predstavnika. S tem seveda Še ni rečeno, da se je politična vsebina spora med obema državama spremenila; vsekakor pa je otopela °st, ki je nekaj let dajala ton ne le odnosom med Sovjetsko zvezo in Kitajsko, marveč tudi širšemu političnemu prostoru v svetu. V političnih krogih zdaj seveda živahno razpravljajo o tem, kdaj in kakor se je začel tajati led, ki je več 'jot prekriva! odnose med Moskvo in Pekingom. Večina nagiba k mnenju, da ije bila prelomnica 'lani 11. septembra, 'ko se je predsednik sovjetske vlade K osi gin na povratku s pogreba severnovietnamskega Predsednika Ho Si Minha za nekaj Ur ustavil v Pekingu, kjer se je po-9°varja'1 s predsednikom kitajske vlade Gu En Lajem. Čeprav je takrat večina zahodnih komentatorjev skušala prikazati to »leteče sre- čanje" kot Canosso, iz katere se je Kosi g in vrni! domov popolnoma praznih rok, je danes jasno, da je prav ta kratki postanek sovjetskega premiera v 'kitajski prestolnici prispeval k temu, da se je led sploh začel tajati. V odnosih med Sovjetsko zvezo in LR Kitajsko se torej kažejo otipljiva znamenja »politične odjuge". Zaenkrat gre to še zelo počasi, toda prvi korak je narejen in s tem so ustvarjeni tudii pogoji, da mu bodo sledili še nadaljnji. ti predvidenega sporazuma, medtem ko bodo morali o samem sporazumu šele razpravljati. Sicer pa krščanskodemokratska opozicija sploh zelo negativno ocenjuje »vzhodno politiko" sedanje bonske vlade ter ji očka, da izdaja temeljne nemške interese. To odklonilno stališče sega tako daleč, da CDU niti ni hotela imenovati svojega predstavnika, ki naj bi skupno z zastopniki ostalih v parlamentu zastopanih strank spremljal zunanjega ministra Scheela v Moskvo. Je pa seveda veliko vprašanje, kaj bo desničarska opozicija dosegla s svojo trmo. Upoštevati je treba, da Bonn svojega sedanjega koraka v smeri ureditve odnosov s Sovjetsko zvezo ni napravil osamljeno, marveč v sporazumu s svojimi zahodnimi zavezniki. Minister Scheel je namreč pred nedavnim obiskal še London in Wa-shington, malo prej pa razgovarjal tudi s Francozi; povsod je dobil privolitev za razgovore v Moskvi, kamor bo v nedeljo odpotoval — kakor je sam naglasil — »trdno prepričan, da ima vso podporo zahodnih zaveznikov" glede sklenitve sporazuma o odpovedi uporabe sile v odnosih med Zahodno Nemčijo in Sovjetsko zvezo. O poteku in zlasti o uspehih bližnjih pogovorov ali pogajanj v Moskvi je seveda še preuranjeno govoriti. Toda že dejstvo samo, da bo končno le prišlo do tega dialoga, dovolj jasno dokazuje, da se je v gledanju na ta vprašanja marsikaj spremenilo na boljše in da danes — to velja zlasti za Bonn — ne prevladujejo več nekdanja trmasta stališča. To je moral priznati celo vzhodnonemški predsednik Waker Ulbricht, iki je dejal: »Odkar je bila ustanovljena nova vlada v Bonnu s kanclerjem Willyjem Brandtom na čelu, je opaziti, da nekoliko bolj priznava stvarno stanje." SLOVENSKO USTAVNO SODIŠČE: Dvojezično šolstvo ni v nasprotju z republiško ustavo Kakor smo v našem listu že obširno poročali, se je ustavno sodišče SR Slovenije prejšnji mesec baviio s problemom dvojezičnega šolstva v Prekmurju. Takrat je sodišče na javni obravnavi sklenilo, da bo odločbo izdalo pismeno. Ta odločbo je bila objavljena zadnjo soboto. Ustavno sodišče SR Slovenije je ugotovilo, da republiški zakon o šolah z italijanskim oziroma madžarskim jezikom in o dvojezičnih šolah ni v nasprotju z republiško ustavo, čeprav so v zakonu oziroma v njegovem izvajanju bistvene pomanjkljivosti. V zvezi z ugotovljenimi pomanjkljivostmi tega zakona je ustavno sodišče poslalo svoje predloge in mnenje skupščini SR Slovenije. Sodišče navaja, da sedanji model dvojezičnih šol ne upošteva dovolj objektivnih in subjektivnih okoliščin v Prekmurju. Ustavno sodišče predlaga skupščini, naj z zakonom določi področja z več narodnostmi, da bo mogoče zagotoviti dosledno enakopravnost jezikov v javnem in družbenem življenju. S tem se je končal večmesečni postopek, ki ga je sprožila skupina prebivalcev Lendave s trditvijo, da zakon, ki na področju z več narodnostmi določa obisk dvojezičnih šol, krši ustavne pravice državljanov ter še posebej staršev in otrok slovenske narodnosti. Po mnenju ljudi, ki so sprožili postopek, so učenci prikrajšani, ker si ne morejo pridobiti temeljne izobrazbe v materinem jeziku. Najvišje sodišče Slovenije pa je po temeljili proučitvi celotnega problema zdaj odločilo, da ti pomisleki niso utemeljeni in da zakon o dvojezičnem šolstvu ni v nasprotju z ustavo. Obletnica ženevskih sporazumov Ta (teden je minilo šestnajst let od dneva, ko se je v Ženevi končala mednarodna 'konferenca o Indokini s 'podpisom sporazumov, ki naj bi narodom Vietnama, Laosa in Kambodže odprli pol miru, svobode in neodvisnosti. Da so ti sporazumi v resnici ostali le 'kosi papirja, kažejo dogodki, ki so v teh letih zajeli Indokino in jo pahnili še naprej v krvave boje. Ob obletnici podpisa ženevskih sporazumov so mnogi časopisi objavili posebne članke. Tako tudi moskovska Pravda, ki je ugotovila, Svet je slišal glas mladih Na sedežu OZN v New Yorku je bil — kakor smo v našem listu že poročali — prvi svetovni mladinski kongres, ki ga je ob svojem 25-letnem jubileju sklicala Organizacija združenih narodov. OZN je sklicala ta kongres zato, da bi slišala avtentični glas mladega rodu, da bi slišala mnenje mladih o najvažnejših problemih današnjega sveta in človeštva. Po devetih dneh živahnih razprav se je kongres zaključil in o njem lahko ugotovimo: Svet je slišal glas mladih. Kakšen je bil ta glas mladihf Najboljši odgovor na to vprašanje je v dejstvu, da je na kongresu spregovorila mladina, tista mladina, ki se ne boji nikakršnih avtoritet in tudi ne avtoritete OZN. Zato je ta mladina spregovorila brez strahu in brez olepšavanja. Zelo jasno je povedala, da mladi rod ni zadovoljen s sedanjim stanjem po svetu. Toda beseda mladine ni bila le beseda kritike. Na kongresu je mladi rod namreč tudi povedal, da razmišlja in išče izhod iz zagate človeške civilizacije in političnih razprtij. Povedal je, da tega izhoda ni mogoče najti v sporih in vojnah, marveč ga je treba iskati v mednarodnem sodelovanju, zasnovanem na demokratičnih in enakopravnih odnosih. Svoje poglede na svet in njegove probleme je kongres izoblikoval v vrsti resolucij, med katerimi nedvomno zavzema prvo mesto zaključno sporočilo kongresa letošnjemu jubilejnemu zasedanju glavne skupščine OZN. V tem sporočilu je mladina obsodila blokovsko politiko ter politiko pritiska in vmešavanja v notranje zadeve drugih dežel, hkrati pa izrazila zahtevo po samostojni suvereni politiki vseh narodov sveta in po mednarodnem sodelovanju na enakopravnih osnovah. Mlado generacijo pogosto obtožujejo, da samo odklanja sedanji svet, da samo kritizira in zavrača vse, kar je bilo ustvarjenega doslej. Na tem kongresu pa se je pokazalo, da imajo mladi ljudje zelo jasne predstave in predloge v zvezi s tistim, za kar se pozitivno zavzemajo. Da pa se mladina pozitivno zavzema tudi za aktual- na politična vprašanja, kažejo zaključki tega kongresa. Med drugim je kongres zavrnil blokovsko politiko ter obsodil primere omejene suverenosti. Pozval je članice OZN, naj znova potrdijo in spoštujejo načela neodvisnosti in suverenosti ter enakopravnosti držav, kakor tudi načela o nevmešavanju. Odločno je obsodil vsako agresijo v kakršnikoli obliki in v tej zvezi konkretno zahteval konec ameriške agresije v Indokini ter umik ameriških čet; zahteval je takojšen umik izraelskih čet s zasedenega arabskega ozemlja in priznal pravico Palestincem do samoodločbe kakor tudi pravico do ustanovitve posebne palestinske države; pozval je Sovjetsko zvezo, naj umakne svoje čete iz Češkoslovaške. Prav tako je kongres podprl vsa narodnoosvobodilna gibanja, ki se borijo proti kolonializmu in imperializmu, zahteval je zgraditev učinkovitega sistema evropske varnosti na temelju sedanjih meja, priznanje zakonitih pravic Kitajske v OZN in sprejem razdeljenih držav (kot so na primer Nemčija, Koreja, Vietnam — op. ured.) v svetovno organizacijo, pa tudi nove in bolj učinkovite ukrepe pri splošni in popolni razorožitvi. Poleg velikih političnih problemov današnjega sveta je mladina na svojem kongresu obravnavala tudi razna druga vprašanja, tako na primer vprašanje šolstva. Tozadevno je kongres izglasoval resolucijo o demokratizaciji šolstva, v kateri mladina zahteva, da se v šolstvu uveljavi načelo samoupravljanja. Nedvomno pomenijo rezultati tega prvega svetovnega mladinskega kongresa progresiven pritisk na letošnje jubilejno zasedanje OZN. Kajti večina udeležencev je bila prepričana, da se OZN ne bi smela razvijati v neučinkovito in v očeh mladih že naravnost smešno diskusijsko tribuno, marveč bi morala ponovno uveljaviti načela svoje ustanovne listine ter zagotoviti, da bi jih dosledno uveljavljali prav vsi, svoj obstoj pa upravičiti z reševanjem perečih problemov sodobnega človeštva. da je ameriški imperializem prepreči! izvajanje sporazumov in pahnil narode Indokline v 'krvav pdkol. Pravdo meni, da pomenijo dejanja Amerike v Indokini »nepretrgano verigo kršitev ženevskih sporazumov" 'ter izpodbija pravne osnove, s katerimi bi hotela Amerika opravičiti svojo agresijo. List pravi, da se VVashington sklicuje pri tem na tri »dokumente", ki pa nimajo nobene juridične vrednosti. 0 Lela 1954 — piše sovjetski dnevnik — je takratni ameriški predsednik Eisenhower poslal južno-vietnamskemu predsedniku Ngo Diinh Diemu piismo, v katerem se je Amerika obvezala, da bo »pomagala” Južnemu Vietnamu. To pismo, ki z Vidika mednarodnega prava nima nobene vrednosti, je potem Wash Začetek predstav ob 20.30 uri v let-<> nem gledališču Križank (koncert J J 24.7. v atriju Magistrata). spored gradiščanskega radia vključene redne hrvaške oddaje. Na fo prošnjo je odgovoril generalni Intendant Bacher, in sicer odklonilno. Odklonitev te nedvomno upravičene želje oziroma zahteve gradiščanskih Hrvatov po lastnih radijskih oddajah je edinstvena: Bacher meni, da take oddaje niso možne, ker bi »prikrajšale" veliko večino nemških poslušalcev. Treba je priznati, da je to res svojevrstno pojmovanje •načel enakpravnostii, zlasti če upoštevamo, da imajo nemški poslušalci v Avstriji na izbiro kar tri radijske sporede; in kljub temu bi jih nekaj minut oddaj v hrvaščini že »prikrajšalo", medtem ko avstrijski državljani hrvaške narodnosti po tej logiki očitno tudi zdaj niso prikrajšani, čeprav sploh nimajo lastnih oddaj. Toda isti generalni intendant je v svoji »doslednosti” tudi nedosleden: Če bi hrvaške oddaje prikrajšale nemške poslušalce, zakaj jih potem prav tako ne bi prikrajšale tudi oddaje, ki jih avstrijski radio redno Ima v raznih drugih jezikih za tuje turiste? Po znanih političnih dogodkih na Češkoslovaškem pa so bila v avstrijskem radiu (pa vendar ne iz političnih vzrokov!) uvedena celo dnevna poročila v češčini, ne da bi se kdo od nemških poslušalcev pritožil, da je bil »prikrajšan". Bacherjeva »utemeljitev" torej prav ničesar ne utemeljuje, pač pa odkriva nazore, ob katerih je težko govoriti o dejanski enakopravnosti vseh avstrijskih državljanov ter o medsebojnem spoštovanju In razu- V naši domovini bi veljalo te brez ridržkov pritrditve vredne vrstice olj potrebno vtisniti v spomin oblastem, kakor pa vseskozi lojal. narodnostnim manjšinam. Prav oblasti so se v drugi republiki pustile dostikrat vplivati zaradi vztrajnih ugovorov nemško nacionalnih in renegatskih krogov, da niso dosledno izvajale že planiranih ukrepov v korist naših drugojezičnih narodnostnih skupnosti. Mi, nemško govoreči Avstrijci, bi se morali veseliti, da imamo prav v naših sodržavljanih drugih narodnosti svoje mostove v veliki svet. Njihova ohranitev in skrb zanje naj ne bo le zunanjepolitični interes naše republike, temveč naj postane srčna za- deva vseh patriotov. Govorimo raje manj o razumevanju med narodi in o združeni Evropi, pač pa ravnajmo najprej z Avstrijci, ki imajo drugo materinščino ali drugo narodnostno pripadnost, kot s svojimi brati. Ne glejmo na upravičene želje naših narodnostnih manjšin nikoli s stališča strankarske politične volilne strategije, pač pa kot na željo, ki zadeva vsakega patriota in ki jo mora ta tudi podpirati. Mi, kot ljudje, avstrijski patrioti in demokrati in tudi kot kristjani pa moramo dosledno odklanjati zlonamerno težnjo po zahtevi asimiliranja drugojezičnih narodnostnih skupin. Znanstveno sodelo vanje na široki evropski ravni V Parizu so se pred nedavnim sestali ministri za znanost na prvi evropski konferenci, na kateri 'so veliko razpravljali tudi o tako imenovani „migraciji“ znanstvenikov. Ugotovili so, da je prav migracija znanstvenikov iz Evrope v ZDA prinesla Ameriki nesluten znanstveni vzpon, da pa je nasprotno v Evropi še vedno opaziti precejšnjo zaprtost znanstvenikov v okvire nacionalnih meja, k čemur prispeva precejšen del tudi nacionalna politika posameznih evropskih držav do svoje znanosti. Nenehni in nezadržni znanstveno-industrijski razvoj pa je tudi v Evropi začel rahljati meje ozkih nacionalnih okvirov. Spoznanje, da lahko samo združena evropska znanost danes kljubuje in stopa vštric s svetovnim znanstvenotehničnim razvojem, je tudi na dnevni red pariške konference postavilo problem migracije znanstvenikov. In tej konferenci je treba priznati, da je pokazala voljo in željo po znanstvenem sodelovanju, o čemer govore sklepi in resolucije tega zasedanja. Na znanstvenem področju je začenjala izginjati nevidna, a vendar ovir prepolna politična meja med Vzhodno in Zahodno Evropo. Seveda pa je znanstveno sodelovanje obstojalo tudi že doslej, na primer na geofizikalnem in oceanografskem področju, kjer znanstveniki z Vzhoda in Zahoda že dolgo vrsto let uspešno sodelujejo. Poleg tega se uspešno razvija bilateralno znanstveno sodelovanje. Tako so na konferenci ugotovili, da je v Evropi že 159 bilateralnih sporazumov o znanstvenem sodelovanju. Največ jih ima Francija, namreč 23,.sledi Romunija z 21 sporazumi, Italija pa jih ima 20 itd. Zdaj pa je konferenca evropskih ministrov za znanost v Parizu na široko odprla pot še tesnejšemu, organiziranemu, predvsem pa prijateljskemu znanstvenemu sodelovanju v Evropi, ne glede na državne meje in različne politične ureditve v posameznih državah. mevanju v duhu strpnega sožitja. Ravno v tej smeri pa bi moral radio kot moderno komunikacijsko sredstvo še posebno delovati. Gradiščanski Hrvati pa na takšno nerazumevanje za svoje želje in potrebe niso naleteli le pri vodstvu avstrijskega radia, marveč so čutili potrebo, da povedo svoje »mnenje' k stvari, tudi še drugi. Med te spada tudi gradiščanski poslanec hrvaškega porekla Robak, ki zastopa Stališča, iz katerih izhaja, kakor da bi bila rešitev edinole v čim hitrejši prostovoljni asimilaciji, torej v od-padnlštvu in narodnem izdajstvu, kakor bi to tudi lahko imenovali. Iz članka, 'ki ga je objavil v celovški »Kleine Zeitung", dobi človek vtis, kakor da bi pri zvestobi narodu, ljubezni do materinskega jezika in ohranitvi lastne kulture šlo te za nekaj podobnega, kot je na primer zbiranje znamk ali podstavkov za pivo, pri narodnih organizacijah, ki požrtvovalno gojijo in čuvajo svoje posebnosti, pa za kakšen kegljaški klub. Kako je mogoče kaj takega spraviti v sklad z naprednim, socialistično opredeljenim gledanjem na svet, ne vemo, znano pa je, da podobne cvetke poganjajo na rene-gatskem zeljniku tudi pri nas na Koroškem — samo da je tukaj o-zadje strankarsko-poiitično malo drugače pobarvano. KULTURNE DROBTINE • Pod naslovom »Koroška umetnost 1900 — 1970“ je bil v torek v celovškem Domu umetnikov slovensno odprt prvi del deželne razstave, ki naj bi — kakor pove že naslov — posredovala reprezentativen pregled stvaritev koroških umetnikov skozi deseletja. Prvi del razstave obsega slikarstvo ter so zastopana razna dela, ki jih doslej na Koroškem še nikdar niso razstavljali, ker so jih posebej za to razstavo prispevale razne ustanove na Dunaju in drugod. Gre za umetnine, ki so neprecenljive vrednosti ter gre samo zavarovalnina za čas razstave v milijone šilingov. Drugi del razstave, ki bo obsegal grafiko, plastiko in umetnostno obrt, pa bo odprt danes v Deželni galeriji. Edinstvena razstava, prirejena v okviru letošnjega »Koroškega slavnostnega leta", bo odprta skozi več mesecev ter bo gotovo pritegnila veliko število domačih in tujih obiskovalcev. 9 Odbor umetnikov in izobražencev je v Parizu priredil dražbo slik za pomoč Peruju. Na dražbi je bilo 125 slik in risb slavnih umetnikov, med njimi tudi dela Pabla Picassa in Joana Miroja. % Letošnji slavnostni tedni na Dunaju so obsegali skupaj 1070 najrazličnejših prireditev, pri katerih so našteli skupno 944.741 obiskovalcev. Med prireditvami Je bilo 125 odrskih predstav, 34 oper, 15 operet, 15 baletov in 59 govornih komadov. Poleg domačih ansamblov je sodelovalo tudi 14 inozemskih skupin, o prireditvah pa je poročalo 250 novinarjev iz 34 držav sveta. • V Alžiru je bil pred nedavnim prvi mednarodni lutkarski festival, pri katerem so poleg domačinov sodelovali tudi lutkarji is Francije,Vzhodne Nemčije, Romunije in Bolgarije. V okviru festivala je bila tudi razstava, posvečena razvoju lutkovne umetnosti po svetu. Spel sla vpila, ko pa sla malo dvignila glavci, ju je ob-sul strojnični ogenj. Tišino pa je paral glas: »Titovi parti-*ani se ne vcjaj0 švabskim psom!" Olicirji so se zbrali na posvet. Sprevideli so, da se partizani podali ne bodo, in tudi to, če jih ogenj ne uniči in če *drže do noči, da se bodo prebili, zato so sklenili pospešiti požar. »Speci jih kakor klobasice!" se je režal major Bock te si želel, da bi se kmalu grel ob velikem ognju sredi žejnega smrečja. Mrazilo jih je na položajih. Medtem je skupina vojakov pripeljala dva ujeta partizano. Obstreljena sta bila ob napadu na nož in potuh-l^la sta se v smrečju, kjer so ju staknili. Major Bock se ju i® razveselil in se obrnil k Wolfu: »Mrož mi je. Zaslišiva ta dva bandita! Ogrela se bova. Morda vesta še za 'kakšno drugo enoto v bližini, da nam ne udarijo v hrbet po vašem nopovedovnju." »Kar zaslišite ju! To je težaški posel. Ne ukvarjam se r®d s tem, posebno pa ne s temi tipi, ker ne boste zvedeli ničesar. Toke stvari me spravljajo v slabo voljo," mu je Ogovoril Wolf, ki mu ni bilo do tega, da bi z Backom Počel kar koli skupnega. Bock pa se je našopiril: »Slišal sem, da pri tem delu odpoveste. Jaz E>om zvedel, kar bom hotel! Ali staviva? V teh stvareh sem mojsterI” »I seveda, staviva! Deset steklenic piva za novo leto, če hočete, ali še več." »Prav, velja," se je dvignil Bock, vzel s seboj svoje spremstvo In odpeljal ujetnika globlje v gozd. Ko je odpo-dil vojake, ki so ju pripeljali, so ujetnika obstopili njegovi ljudje. Bock je najprej ukazal, da so ju obvezali. Med delom ju je skrbno opazoval. Bila sta dva mlada tanta, oblečena v italijansko uniformo, kmeta ali delavca, z zgaranimi rokami, v obraz preplašena, toda s trmo v očeh. Ko so ju obvezali, jima je, prijazno smehljajoč se, ponudil cigarete in ju nagovoril prek tolmača. Fanta sta molčala in odklonila cigarete. Užaljeno je Bock spravil dozo in nastopil ostreje. Na vsa vprašanja sta molčala in zmigovala z rameni, da ne vesta ničesar. Bock je pobesnel ob misli, kako se mu bo smejal Wolf. Zrasel je pred ujetnikoma In grozeče nihal s svojo konjsko glavo, dokler ni izbruhnil v histeričen napad in ujetnika s kopitom pištole drugega za drugim |x>bil v sneg, ju brcal na tleh in preklinjal. Potem je ukazal, da so ju zvezali in ju z rokami na hrbtu obesili na vejo stare smreke. Ujetnika stq po obrazu krvavela in molčala. Bock je grozil, spraševal zlepa in zopet grozil, zvedel pa ni ničesar. Bil je dober strelec s pištolo, zato je ujetnikoma iz razdalje nekaj metrov prestrelil ušesa in strel za strelom spremljal z grožnjami. Ujetnika sta molčala, le gledala sta ga z velikimi očitajočimi očmi. Kri je drla po vratu in jima močila srajco. »Govorita, psa rdečal Živa vaju zrežem na kosce!" Ujetnika sta molčala! Roke so modrele. Veja je nihala. Prišel je policist s svežnjem jermenja in ju premlatil. Nič. Le gledala sta ga z očitajočimi očmi, ki so pekle Bocka kot žerjavica in mu vzele ves mir in razsodnost. »Kaj takega! To je ponorel In sfanatiziran narod! Pod- ljudje! Saj ne znajo niti govoriti! Človek pa hoče biti z njimi vljuden in kulturen!" je rohnel in opravičeval neuspeh pred svojimi ljudmi. Naročil jim je, naj ju spravijo k sebi. Policisti so jima natlačili snega za srajce in ju pozibavali. Bock ju je pustil viseti in odšel. »Plačal vam bom novoletno pivo. To je nekaj nezaslišanega. Slabši so kakor Poljaki ali Rusi. Človeka spravijo ob živce," je dejal Wolfu, ko se je vrnil. Ta pa se mu je prizanesljivo smehljal in ga zbodel: »še na marsikaj se boste navadili v tej deželi. Medtem ko vas ni bilo, so branilci v hotelu odbili dva naša napada." Levo pod hotelom so se branilci prebili k bližnjemu seniku in ga zažgali, da bi v varstvu dima prebili obroč. Senik je zagorel kakor bakla, toda črni zastor dima se je po vetru obrnil tako, da je omogočil Nemcem napad, namesto da bi koristil branilcem. Skupina, ki ga je zažgala, je bila kmalu pobita, ogenj pa je zadušil sneg. Čas je tekel. Plameni so že lizali črnine oken v pritličju in ostrešje se je sesedalo pod treski min. Goreča bruna so deževala po eksplozijah okoli poslopja in se dimila v snegu. Streljanje iz stavbe je prenehalo in Nemci so se zopet približevali. Wolf je imel neprestano daljnogled na očeh. »Čudovit pogled na to ognjeno grobišče! Kot na vzhodni fronti. Ogenj in sneg! Čudovito se je boriti s tako hrabrimi sovražniki! Nekaj nepozabnega! Žal mi je le to, da jih bo pogubil plamen in ne naše krogle. Konec je z njimi. Podušili se bodo," se je obrnil k Bocku, da bi spodbudil njegovo Ubijalsko strast. Ujetnika sta ga razbesnila in moral se je sprostiti. »Res! Vse zavoljo obotavljanja in nedoslednosti. Sam bom vodil poslednji zamah! Ztjerite mi štirideset prostovoljcev," je dejal Bock oficirju, ki je bil pri njima, »in opremite jiih z ročnimi granatami. Kaj menite, Wolf? Saj je primerno, da jim zadamo zadnji udarec?!" Mirko Kumer šestdesetletnik Mož, o katerem danes pišemo, je človek, ki ni le gospodaril na svoji kmetiji in skrbel za svojo družino, marveč ima razumevanje tudi za dobrobit in blaginjo naroda v soseski, občini in deželi; človek, ki v zavestni zvestobi vzorom svojih prednikov posveča svoje sposobnosti našim skupnim koristim in prizadevanjem na vseh področjih narodnega dela, človek, ki dosledno izpolnjuje smotre in naloge svojega življenja. Ta mož, ki mu ob njegovem življenjskem jubileju posvečamo te vrstice, je Mirko Kumer, p. d. Črčej na Blatu pri Pliberku, ki je v torek obhajal svojo Šestdesetletnico. Ob svojem življenjskem prazniku se je lahko z zadovoljstvom oziral na minula desetletja, povezana z njegovo vsestransko in koristno dejavnostjo. Življenja ne smatra za praznik, marveč se ravna po načelu: Ni samo dolžan, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! Ze njegov oče, ki je padel v prvi svetovni vojni, je bil izreden talent — bil je glasbeno nadarjen in pisal je črtice. Ta je bil prvi vzor v Mirkovem razvoju. Tudi Mirko Kumer se je izobraževal z velikim navdušenjem ter je — kakor sam pravi — za svojo vzgojo hvaležen dvema učiteljicama, narodno zavednim ljudskim duhovnikom in predvsem prosvetnima društvoma v Pliberku in Šmihelu. Vedno je veliko bral in s pridom črpal znanje iz knjig. Kmetijsko šolo je obiskoval v Litzlhofu. Poleg tega se je udeležil tudi številnih poučnih tečajev in predavanj, kjer pa kmalu ni bil več samo poslušalec, marveč se je tudi sam oglašal k besedi ter se je razvil v izredno dobrega govornika. Mirko Kumer je kmet z dušo in telesom. Svoj poklic ljubi, ljubi prostrana blaška polja in z radostjo spremlja mlado rast do zorečega klasa. Svoje družinsko življenje je uredil v smislu spoznanja, da dobre družine sestavljajo lepo vaško občestvo in sosedstvo. Od mladih dni je sodelavec in organizator v naši prosveti. Mnoga leta deluje tudi v javnem življenju. V nekdanji blaški občini je bil skozi eno delovno dobo župan, zdaj pa v združeni pliberški občini že od vsega začetka zavzema položaj podžupana. Ze ponovno je bil izvoljen tudi v deželno kmetijsko zbornico. Veliko truda in skrbi posveča našemu zadružništvu ter deluje kot odbornik v vseh treh slovenskih zadrugah v Pliberku. Večkrat se oglasi v radiu in slovenskih listih, izreden pripovedni dar pa je izpričal v svojih vojnih spominih, ki jih je objavil v knjigi „Po sili vojak“. Mirko Kumer uživa spoštovanje pri vseh ne glede na narodno pripadnost ali politično usmeritev. Ob Iz B 1 I £ o v s a : Konec šolskega leta Tudi pri nas je napočil za šolsko mladino težko pričakovani dan, ko so v šoli delili letna spričevala in so otroci za dva meseca vzeli slovo od šolskega poslopja in utrudljivega u-čenja. Za nekatere je bilo to slovo dokončno, ker jim je potekla doba obveznega šolanja in bodo jeseni nadaljevali na višji šoli ali pa se bodo odločili za učenje poklica. Kaj pravzaprav pomeni šola za mladega človeka, razume otrok šele v poznejšem življenju, ko znanje, ki mu ga je posredovala šola, lahko izkoristi v svoj prid. Današnji čas pa zahteva sploh veliko znanja in zato tudi veliko učenja. Mnogo je predmetov, ki jih poučujejo na naših šolah. Med temi je tudi učenje naše slovenske materine besede in to je za naše otroke izrednega pomena, kajti šele na podlagi znanja materinskega jezika se bodo lahko pravilno učili tudi nemščine. Velika je namreč zmota tistih staršev, ki mislijo, da je otrok z učenjem obeh dež. jezikov preobremenjen in da bo zato v šoli zaostajal. Prav nasprotno, otroci se z lahkoto priučijo obeh jezikov — seveda, če so dobri tudi učitelji in se potrudijo za napredek svojih učencev. Predvsem pa je potrebno, da starši svoje otroke prijavijo k dvojezičnemu pouku, ker le tako jim bodo zagotovili šolsko izobrazbo v materinem jeziku. Z zadovoljstvom lahko poročamo, da smo imeli v zadnjih letih na naši šoli res skrbne učiteljske moči, ki so se povsem zavedale svojih dolžnosti. Za to jim gre vse naše priznanje! Z novim šolskim letom pa bo prišlo na šoli do precejšnjih sprememb. Vabilo Vse ljubitelje slovenskega petja vabimo na VEČER SLOVENSKE PESMI v nedeljo 26.7.1970 ob 20. uri v Kulturnem domu v Ločah ob Baškem jezeru. Sodelujejo: mešani in moški pevski zbor SPD ..Danica" iz Št. Vida v Podjuni, Baški fantje in folklorna skupina iz Sel. Prisrčno vabljenil njegovem življenjskem jubileju se tudi mi pridružujemo z iskrenimi čestitkami in najboljšimi željami za prihodnost! Naša dolgoletna šolska ravnateljica Pavla Prugger je morala zaradi bolehnosti najprej na bolezenski dopust in potem v pokoj. Več kot četrt stoletja je vzorno opravljala svoje pedagoško delo na naši šoli, za kar ji velja vsa čast in zahvala. Čeprav je bila po rodu Nemka, se nikdar ni sramovala slovenske besede. V minulem šolskem letu je mesto ravnatelja prevzela učiteljica Rezi Schellander, ki je kot domačinka razen nekaj let vso svojo službeno dobo poučevala na naši šoli. Tudi ona gre zdaj v zasluženi pokoj in ji prav tako gre zahvala za vso skrb in prizadevnost, s katero je leto za letom vzgajala svoje učence. Lepa je vrsta tistih, ki so danes odrasli in v raznih poklicih ter se hvaležno spominjajo nazaj na šolska leta, ko sta jim zdaj poslavljajoči se ravnateljici polagali na življenjsko pot lepe nauke in navodila — tudi v urah slovenskega pouka. Prav tako pa zapušča našo šolo tudi izredno dobra učiteljica Milka Mohar, ki je sedem let službovala pri nas ter si pridobila ljubezen svojih učencev in spoštovanje ter priznanje staršev. Vsi ne glede na strankarsko opredelitev smo želeli, da bi ona postala nova ravnateljica na naši šoli, a je bila menda prekratka službena doba vzrok, da do tega ni prišlo. Za njeno uspešno delo med nami pa se ji iskreno zahvaljujejo bivši učenci in njihovi starši. Za novega ravnatelja na naši šoli je bil imenovan Walter Siegmund, ki je doslej vodil šolo v Št. Janžu v Rožu. Upamo, da se bomo tudi z njim dobro razumeli. Lep koncert v Št. Primožu Slovensko prosvetno društvo „Danica" v Št. Vidu v Podjuni je — kakor lanti — tudi za letošnjo turistično sezono pripravilo poseben pevski spored, ki ga namerava v raznih krajih južne Koroške posredovati domačim in tujim gostom, ki na tem ozemlju preživljajo svoj letni dopust. Prvi koncert v tem okviru sta imela moški in mešani pevski zbor pod vodstvom pevovodje Hanzija Kežarja minulo nedeljo pri Voglu v št. Primožu. Lahko ugotovimo, da je bil koncert popoln uspeh. Velika dvorana Voglave gostilne je bila izredno dobro zasedena in domačim poslušalcem so se pridružili tudi mnogi tUjli letoviščarji, da prisluhnejo naši pesmi in v njej spoznajo deželo, v kateri živita dva naroda. Goste PARTIZANSKA GROBIŠČA NA KOROŠKEM Podljubelj V Podljubelju, vasi jugozapadno nad Borovljami, je pokopališče tik ob državni cesti, ki vodi skozi Ljubeljski predor v Jugoslavijo. Na tem pokopališču počiva pet borcev, ki so zgubili življenje v oboroženem boju s fašizmom. To so: Olipic Vilibald iz Trnj nad Kaplo ob Dravi, rojen 22. 10. 1920, padel 23.4.1943 pod Ogrizovo domačijo na Boroveljskih Rutah; Graflinger Franc, rojen 6.10.1889 v Podljubelju, padel v rojstni vasi 9. 3.1943; Weiss Ignac, rojen 16. 8.1921 v Podljubelju, kjer je padel 10.3. 1943; ostala dva na pokopališču pokopana partizana sta nepoznana borca. Na pokopališču v Podljubelju ima spominsko ploščo tudi Cigovc Jožef, rojen 17.10.1901. Padel je 11.3.1943 v okolici Borovelj v bojih s fašističnimi tolpami, ki so se umikale iz Jugoslavije. Ni dognano, kje počiva njegovo truplo — na boroveljskem ali glinjskem pokopališču, ali pa so ga fašisti vrgli celo v Dravo. Med borci na podljubeljskem pokopališču pa počiva tudi Olipic Urh-Peter, oče padlega partizana Vilibalda Olipica. Urh Olipic je umrl 17. 12. 1964 na posledicah vojnih naporov, saj je po dveh letih partizanskih bojev ostal 30-odstotni invalid. Dolga leta je bil prvi podpredsednik Zveze koroških partizanov. KOT ŽRTVE SO PADLI V BORBI ZA NAS! je uvodoma v imenu društva pozdravil Vladimir Wakounig, ki je posebej izrekel dobrodošlico kapelskemu županu deželnemu poslancu Lubasu, predstavnikom pevskega zbora iz Zreč na Štajerskem, s katerim vzdržujejo šentvidski pevci prijateljske stike, ter zastopnikom slovenskih organizacij in sosednih prosvetnih društev. Moški in mešani zbor sta pod vodstvom Hanzija Kežarja izvajala zelo bogat in pester spored, ki je obsege! slovenske narodne in umetne pesmi, katerim so pevci dodali še dve nemški in ob koncu za nameček še Hartman-Gobčevo .Podjuno”, na posebno željo deželnega poslanca Lubasa pa Kernjakovo .Mojcejo”. O izvajanju sporeda moremo v kratkih besedah povedati le toliko, da je bil podan brezhibno in na visoki ravni, ki je zgovorno pričala o tem, koliko truda in požrtvovalnega dela so morali pevci in pevke In zlasti pevovodja vložiti v priprave; enako pa velja to tudi za vse soliste, ki jih zaradi velikega števila imensko ne moremo naštevati. Vsem skupaj gre za ta nastop visoko priznanje. Besedilo za napoved sporeda je v obeh deželnih jezikih pripravil učitelj Tomi Ogris, zbor pa se je tokrat prvič predstavil v svojih novih nošah. V znak prijateljskega sodelovanja med pevci iz Št. Vida in Zreč je zreški pevovodja Mohorič ob zaključku prireditve izročil Hanziju Kežarju šopek rdečih nageljnov. Umrl je C. F. Peturnig Prejšnji teden je v Celovcu po dolgi težki bolezni umrl, komaj 45 let star, C. F. Peturnig, eden najbolj znanih koroških novinarjev, dolgoletni urednik pri celovškem radiu. V letih po drugi svetovni vojni je C. F. Peturnig opravljal številne funkcije, kjer povsod je vtisnil pečat svoje osebnosti, svoje globoke in brezmejne človečnosti. V središču vsega njegovega dela in prizadevanja je namreč vedno stal človek, zanj se je boril, zanj je pomagal sooblikovati nove oblike sožitja, razumevanja, spoštovanja; nove poti razvoja, napredka. Kot učenec Josefa F. Perkoniga je C. F. Peturnig svojega velikega učitelja najbolj razumel in posnemal prav na spoznanjih pisateljevih zrelih let. Ne malikovanju zlaganim idealom, marveč resničnemu in iskrenemu proženju bratske roke je posvečal svoje komentarje o aktualnih dogodkih v deželi. Njemu gre v veliki meri tudi zasluga za izvajanje zamisli o alpsko-jadranskem sosedstvu. In tako je C. F. Peturnig — vede ali nevede — zastavil svoje življenjsko delo v korist uresničevanja nesmrtne vizije našega velikega Prešerna, da ne vrag, marveč sosed naj bo mejak. V tem smislu ga bomo tudi ohranili v častnem spominu! Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — .Edino pravilno, pravzaprav bo to nekaj posebnega,” je rekel Wolf in se cinično nasmehnil Bocku, ki je bil prepričan, da je prišel čas, da sune mrtvega leva z nogo v rebra. Dvoumno pa je dodal: .Seveda, če pohitite z napadom.” Kmalu se je zbrala v gozdu grupa štirideset mož, da jo bo vodil major Bock v zadnji napad. Vsakdo je imel za pasom zataknjenih nekaj granat, oboroženi pa so 'bili z avtomati. .Ali greste z nami, major?" je vprašal Wolfa, ki se ni zganil. Ta se je samo odobravajoče nasmehnil: „Ne, nimam namena." „Ne razumem vas, major, da Izpustite tako Imenitno priliko," ga je osuplo gledal Bock in si tlačil za pas ročne granate. .Res ni potrebno, da bi gostil vaše vrste in vam jemal slavo. Ce se boste še malo obotavljali, bo v ruševinah itak vse mrtvo, in ne boste imeli koga pobiti. Poslušajte, saj že dolgo nihče več ne strelja. Gledal vas bom lin poročal generalu o tem vašem pogumnem dejanju." .Prav. Pa noj bo tako! Vi živite itak le od poročil," se je užaljeno obrnil Bock in odšel k svojim ljudem, jezen na V/oIfa, ker mu je s svojimi pripombami zagrenil njegov načrt. Po bobnečem ognju minometov je major Bock napadel iz gozda. Napredovali so skokoma in drveli mimo mrtvih. Krogle zaščitnega ognja so podražile majorja, zato je z rdečo raketo ustavil ogenj. Iz hotela ni odjeknil niti en strel. Nenadoma je okrvavljeno belo poljano objela tišina groze. Osupli so, nato pa besno planili naprej, da bi pobili, kar je ostalo živega v ognju. .Naprej! Los! Los!" je zarjul Bock kakor bik, ki 'izziva na boj. Zanihal je s svojo konjsko glavo ter pogledal v 4emneče nebo. Dvignili so se in stekli proti dogorevajočemu poslopju. Tišina brez poka se mu je zdela sumljiva. Zato je zaostal za ljudmi, da bi otresel sneg z orožja. Ko so prvi strelci dosegli poslopje, jih je sprejel iz kletnih oken močan strojnični ogenj. .O ti prekleti rdeči banditi” je zaklel Bock in skušal pognati svoje, ki jih je ogenj presenetil, naprej ,ko je zagledal v prizemnem oknu okrvavljeno glavo in kačje oko strojnice. Rezek rafal, in že se je zgrabil za prsi, 'kjer ga je čudno zapeklo. Vrhovi črnih smrek so se zavrteli v kolobarju ognja lin dimnih stebrov in telebnil je v »neg s polnimi usti krvi. V ušesih mu je donel smeh strelca in razločen krik v nemščini: „Na svidenje v peklu, gospod oficir!" Vedel je, da to velja njemu in spomnil se je ciganke, ki mu je nekoč prerokovala, da bo umrl od nemške roke. K sebi je prišel šele v gozdu, kamor so ga privlekli vojaki. „To je navadno sranje," je grgral in pljuval kri. Od tam pa, od koder mu je v oči bil požar, je prihajala pesem. Klečal je v snegu in topo strmeli v belino, kjer se je večal madež izpljuvane krvi. Ves je 'bil še pod vplivom napada in presenečenja nad nenadnim odporom. Prisluhnil je znanemu napevu in mrmral: „Ti norci! Pojejo internacionalo!" Poznal jo je še iz mladosti. Žvižgal jo je sosed krojač, socialdemokrat, dokler niso prišli nacisti na oblast in ga je njegov oče spravil za mrežo, od koder se ni več vrnil. To je bila tudi vstopnica za njegovo kariero. Na hitro so ga obvezali. Kakor v blodnjah je momljal: .Poglej jih no, pse! Potuhnili »o se. Tako fanatičen in tako blazen narod. Neverjetno.” Z drugimi ranjenci so ga pripeljali do Wolfa. .Moj ljubi Bock, ali ste jo skupili? Pa ja ne pošteno?" Sklonil se je k njemu in mu s ciničnim mirom in prizaneslji-1 vim smehljajem gledal v odsotne, zdaj že skaljene oči. .Bilo je malo prezgodaj. Nevarno se je bližati zadeti zveri." Bock ga je utrujeno pogledal in mu z glasom, prežetim od prezira, zabrusil z zadnjimi močmi: „Vi niste nikoli prehitri! Glejte, da ne boste nekoč prepozni I 'Poznajo vas kot lepega prasca!" Wolf je osupnil in s'i nadel masko frontnega oficirja iz filmskih novic. .Žal mi je, dragi kolega. Lepo se vam zahvaljujem za nasvet," je dejal dramatično. .Napravil bom vse, da pridete v rekordnem času v bolnico." .Naredite kar hočete! Na nikogar se več ne zanesem. Vse je neumnost, z vami, potuhnjenimi rdečkarji. Samo Grete mi je žal. Upam, da ji boste povedali resnico o mojem koncu, vti, češčeni mrhovinar. Naredite mi vsaj to neumno uslugo." Hotel se je dvigniti in še nekaj reči, pa mu je kri spet bruhnila iz ust. Obležal je negibno. Wolf je ukazal, da so ga takoj uvrstili v kolono hudo ranjenih, ki je bila pripravljena za odhod v dolino. Takoj ko so konji z ranjenci in spremstvom izginili v gozdu, se je Wolf nevoljen vrnil na položaje. Preveč so imeli žrtev. Spomnil se je tudi na Ano. Kaj, če'je v tem bataljonu? Po poročilu H-8 ni bilo točno označeno, v katerem bataljonu je. Če je bila v tem, je zgorela. Morda je ranjena. Zle slutnje so ga navdale z nestrpnostjo. K slabi volji pa so pripomogle še Bockove pripombe. Sonce je utonilo za visokimi, belimi gorami. Mrak se je plazil med drevje. Goreče ruševine so še vedno obstreljevali z minami. Kadar so utihnile eksplozije, je prinašal veter vzdihe tn krike ranjenih s planjave. Ubijalski gnev, ki so ga razvnele v njem slike napada, se je polegel. Veter je prinašal duh požara In zoprni vonj po ožganem mesu, da mu je postajalo slabo. Ko je bledo Okovi celibata naglo razpadajo Velika večina duhovnikov dn nun, ki beže v posvetno življenje, se s tem pošteno upira tistemu, čemur pravijo samovolja, zastarela cerkvena organizaoija, ki krivično omejuje njihovo svobodo in odgovornosti ter duši njihove želje, da bi služili bogu tako, da bi služili človeku. »Rodili smo se v pomembnem obdobju, polnem raznolikih poskusov, pustolovščin in spopadov," piše neki teolog, »ne le med krepostmi m pregrehami, marveč predvsem — in to je najbolj tragično — med krepostmi samimi. Premnogi duhovniki in nune, ki odhajajo iz svojega stanu in se odpovedujejo starim navadam, se znajdejo med pasivno krepostjo poslušnosti zastareli, razmajani strukturi in aktivno krepostjo ustvarjalnega odnosa do hitro spreminjajočega se sveta. Nihče ne bi vedel natanko povedati, koliko duhovnikov in nun je „skočilo čez zid". Veliko odpadnikov in odpadnic si vzame dopust, po-tem pa jih kratko in malo ni več nazaj. Neki vatikanski predsednik pravi, da je samo lani odšlo iz samostanov 6500 nun. Kar zadeva duhovnike, pravijo v Vatikanu, da imajo najmanj 10.000 prošenj, v katerih božji služabniki prosijo papeža, naj jih odveže obljube; nedvomno Pa je na tisoče tudi takih, ki so zapustili svoj stan, ne da bi prej prosili sveto stolico za dovoljenje. Rimskokatoliško cerkev so duhovniki in nu-jie vedno zapuščali, vendar je v preteklosti šlo le za posamične primere. Zdaj jo zapuščajo, kot je nekdo zapisal, v bataljonih. Toda mnogi Zapuščajo svoj stan z globokim spoštovanjem do cerkve in celo z ljubeznijo do katoliške vere. Jezuitski sociolog Eugene Schallert pravi, da bi ta množični beg cerkve kot institucije ne Prizadel preveč, če ne bi bilo med odpadniki toliko pomembnih ljudi — dobrih duhovnikov. »Cerkev zapuščajo nekateri najsposobnejši ljudje," pravi Schallert, »nekateri široko izobraženi in bistri, podjetni in nadarjeni. To so ljudje, ki so imeli zelo visoke položaje in so bili Zelo vplivni." Med temi je tudi James Shannon, ki je bil Mekoč predsednik sveta združenj ameriških katoliških kolidžev (višjih šol) in eden redkih ameriških škofov, ki so promovirali na posvetni Univerzi. Armadi odpadnikov se je pridružilo med drugimi tudi 315 članic losangeleške družbe Brezmadežnega srca, skupaj s predsednico društva in nekdanjo prednico sestro Anito Cas-pary. Francoski teolog Jean Denielou je zapisal v vatikanskem glasilu »L‘ Osservatore Roma-nP“. da so napadi na celibat pravzaprav izzivanje papeževe avtoritete. James Shannon bi morda deloma strinjal s to trditvijo. Pri tem klerikalnem eksodusu, pravi, »gre za kritiko temeljev cerkvene oblasti in načinov, kako so formulirani njeni nauki." Na drugem vatikanskem koncilu je cerkev tesda popustila glede svoje nespremenljivosti: ^ Prihodnosti je videla bolj demokratično cer-kev. A prav ta koncil, čeprav je bil v zadnjih stoletjih najpomembnejše gibanje za obnovo cerkve — je povzročil klerikalni eksodus. V Začetku so razglasili drugi vatikanski koncil Za pravi koncil v zgodovini, ki ne vodi v razkol. Mnogi pa se zdaj bojijo nevarnosti ki ji Pravijo »psihološki razkol", v katerem bodo na- predni katoliki formalno še ostali v cerkvi, vendar pa se bodo čedalje bolj borili za svojo definicijo krščanskega življenja. Največja nevarnost takega »psihološkega razkola" je na Nizozemskem. »Pri nas jemljemo vse zelo resno," pravi nizozemski kardinal Bernard Alfrink. »Ni v našem značaju, da bi bili zelo ponižni. Nizozemci so zelo zahtevni in strogi." V letih po koncilu so bili nizozemski teologi med tistimi cerkvenimi voditelji, ki so najbolj vneto zagovarjali misel, da bi bilo treba cerkvene dogme na novo formulirati. Nizozemski katoliki so se ob podpori svojih duhovnikov divje uprli papeževi prepovedi glede uporabe kontracepcijskih sredstev in prepovedi nočejo upoštevati. V začetku tega leta pa je njihov cerkveni svet sprejel re- Ijajo tudi, da v jedru ne verjamejo v pravičnost cerkvenih zakonitosti. »Potem se začno vpraševati," razlaga Schallert, ,Kdo pa sploh sem?‘ Odgovor na to iščejo pri prijateljih, predstojnikih, zaupnikih. Ker odgovora ne najdejo, se nazadnje odločijo za posvetno življenje in morebiti začno iskati tesnejšo vez s kakšno žensko. Ko se pogovarjamo z njim, vidimo, da misli na žensko. Potem pa začnemo raziskovati, kdaj se je vse to v njem začelo, in vidimo, da se ni začelo zaradi ženske." Mnogi pa so imeli tudi velike težave, da bi se privadili na zrel odnos do ženske. Dekleta jim včasih pravijo: »Tak si ko štirinajstletni deček." Schallert pravi, da duhovniki povprečno štiri do pet let mučno razmišljajo, ali naj izstopijo ali ne, potem šele izstopijo. In tedaj r 'n Odkar je katoliško cerkev zajel tako imenovani pokoncilski val reform, se vedno spet pojavlja tudi vprašanje celibata — prepovedi ženitve za katoliške duhovnike. Seveda razpravo in včasih že kar pravi boj okoli tega problema ni sprožil šele zadnji koncil, pač pa ga je znova »aktualiziral" in stopnjeval v takšni pieri, da je danes že mogoče govoriti o množičnem begu iz bogoslužja, o stalnem naraščanju števila duhovnikov, redovnikov in nun, ki zapuščajo svoj poklic in »bežijo" v zakonsko življenje. Zahteve po odpravi ali vsaj olajšavi celibata podpirajo tudi visoki cerkveni dostojanstveniki, kar velja zlasti za nizozemske škofe, ki so v tej zvezi napovedali že »vojno" Vatikanu. Nizozemski kardinal Bernhard Alfrink je v prvi polovici julija razgovarjal z vatikanskimi krogi in ga je sprejel tudi papež Pavel VI., kateri pa je ob tej priložnosti znova poudaril svoje odklonilno stališče. Tako se je kardinal Alfrink moral praznih rok spet vrniti domov med svoje vernike, ki so že večkrat precej odločno povedali, da se ne strinjajo z zastarelimi predpisi. S tem je dal papež še en negativen odgovor nizozemskemu pastoralnemu svetu, ki je predlagal, naj bi se duhovniki svobodno odločali, ali so za celibat ali ne. Kakšna bo reakcija, bo pokazala šele bodočnost. Vsekakor pa gre pri {odločitvi Vatikana v bistvu za živčen, obramben ukrep ob globoki krizi, ki jo povzroča sedanji množični beg iz duhovniškega stanu in iz samostanov — nedvomno največji od reformacijskih časov dalje. V__________________________________________________________________________________J solucijo, ki zahteva, da bi se smeli duhovniki sami odločati za celibat ali iproti njemu. Zakaj zadnje čase duhovniki in nune tako množično zapuščajo svoj stan? Nekateri menijo, da zato, ker se imajo 'božji služabniki za nemočne, in zato ker so razočarani nad svojim poklicem. Ameriški kardinal Wright prav tako razlaga ta beg z občutkom nemoči, ki se kaže v vseh mogočih oblikah: samotni menih meni, da mu me dajo na voljo dovolj potrebnih sredstev za uspešno opravljanje njegovega poslanstva, nima dovolj knjig, da bi lahko vlival potrebno znanje svojim šolarjem; nuna nima dovolj zdravil, da bi lahko zdravila bolnike v bolnišnici; živahen mlad kurat se boji, da njegova mnenja ne bodo prišla nikomur na ušesa, ali pa da jih tepta z leti obremenjena cerkvena hierarhija. Študije eksodusa govore o tem, da celibat ni tista poglavitna stvar, od katere beži duhovščina. Sociolog Schallert pravi, da mnogi duhovniki sicer zapuščajo svoj stan z mislijo, da se bodo oženili, da pa tiči resnični vzrok njihovega bega čisto drugje. Naklonjeni so spremembam, vendar mislijo, da je vse ostalo pri starem in da spremembe niso možne. Ugotav- se zanje najhujše težave šele začno. Sedeminštiridesetletni Paul Hilsdale je bil nekoč jezuit. Zdaj je oženjen. »Duhovščino sem zapustil," pravi, »ker sem hotel postati človek, ki bi bil še veliko bolj odgovoren in ki bi znal še veliko bolj ljubiti. Cerkev in jezuitski red sta bili ozki področji, na katerih sem izražal svojo ljubezen. Potem sem našel svojo vrednost. Vsaj to sem spoznal, da sem bil vreden grešnik, če sem že bil grešnik." Hilsdale še hodi v cerkev, vendar pravi, da »je krščanstvo le eden izmed simboličnih sistemov, ki kaže na človekovo odvisnost od boga". Za katoliško vero pa pravi, »so časi, ko mislim, da si želi cerkev izdihniti". V prvih letih po drugem vatikanskem koncilu so preživljali duhovniki, ki so zapustili svoj stan, trde čase. Njihovi nekdanji kolegi so jih zaničevali, često so jih zaničevale tudi njihove družine same, delodajalci pa so z nezaupanjem gledali na njihovo preteklost in na njihovo izobrazbo, ki »ni zadostna za posvetne službe". Zdaj je njihov položaj dosti lažji. Papež ne dela več težav; kdor hoče, naj gre, menijo v Vatikanu. V Ameriki na primer so ustanovili nekaj posvetovalnic za duhovnike in nune, ki so se odločili za posvetno življenje. Tu jim svetujejo glede zaposlitve, dajejo jim duševno pomoč, če je potrebujejo, in često skrbijo tudi za to, da se nekdanji duhovniki spet srečajo ali seznanijo z nekdanjimi nunami. Neka taka posvetovalnica je priskrbela nekdanjim duhovnikom celo tako dobro plačane službe, v katerih zaslužijo 35.000 dolarjev na leto. Daši imajo nekateri bivši duhovniki samo teološko izobrazbo, se zdaj poslovne službe čedalje bolj zanimajo zanje, ker »znajo duhovniki in nune jasno misliti". In vendar je nunam v novem posvetnem življenju še veliko laže. Celo tiste nune, ki so se slovesno zaobljubile, da bodo ostale brezmadežne do groba, so dobile odpustništvo na sorazmerno lahek način. In se potem tudi lahko vživele v nov način dela in življenja. »Odhod iz stanu je danes preprosta stvar," pravi Midge Turk, ena izmed urednic mondene ženske revije »Glamour". Prej je bila sestra Brezmadežnega srca do leta 1966. »Nuna piše papežu in ga prosi, da ji dovoli zaživeti posvetno življenje, ker ne more več opravljati svojega poslanstva, in dobi hitro odgovor, da ji je ugodeno. Toda potem se v njej pojavi modni sindrom, ko se preobleče v civilno obleko in ugotovi, da ji noge spodaj nekako visijo." Nekatere bivše nune so odprle posvetovalnico za tiste, ki bi hotele iti po njihovi poti. »Mi vedno povprašamo, ko nam nune pripovedujejo, da bi rade zapustile svoj stan, ne od česa bežijo, temveč kam bežijo." Resnica je namreč, da se v prvem obdobju novega življenja nekdanje nune le težko znajdejo, ker vedo samo to, zakaj so odšle iz samostana, ne pa tudi, kaj bodo počenjale zunaj njega. Tistih 315 nun, ki so zapustile svoj red v Los Angelesu, tvori pravzaprav nekakšno izjemo. Vse te so vedele, kaj bodo počenjale v novem življenju. Še preden so se odločile, jim je bilo zagotovljeno, da bodo lahko še dalje vodile kolidž Brezmadežnega 9rca. In kakšna bo razlika med starim in novim življenjem? »Zdaj bomo predvsem svobodne, da bomo lahko delale tisto, kar je od nas zahteval drugi vatikanski koncil. Stara samostanska pravila glede obrokov, tistih minut in molitev so nas odvračala od razmišljanja. Nikoli nisi mogel kaj sam skleniti, vsi sklepi so bili za nas že pripravljeni." Zdaj imajo te nune resda manj odgovornosti, vendar pa tudi veliko več drobnih skrbi: kako se bodo oblačile, kakšne pričeske bodo nosile, kako bodo opravile vozniški izpit, kakšen avto si bodo kupile — in kako jih bodo stiskali davki. Kako se bo končal današnji klerikalni eksodus? Kdaj se bo končal? Nekateri pravijo, da se bo eksodus množično nadaljeval še vse naslednje desetletje. Cerkveni konservativci se bodo počutili močnejše, toda ta njihova moč bo samo navidezna zmaga zagovornikov tradicije, ker ne bodo mogli privabiti k sebi takih naslednikov, kakršne si želijo. V tej fazi, ki se bo marsikje začela pred letom 1975, meni či-kaški psiholog Eugene Kennedy, se bo nazadnje začela temeljita preosnova verskega življenja, ki bo potrebna za realnejše poslanstvo cerkve. Resnica je, da so spremembe potrebne in neogibne. Toda zgodovinska pot katoliške cerkve je pač takšna, da se cerkev reformira šele potem, ko se poleže prah razdora in notranjih bojev. Tako be bo najbrž zgodilo tudi po tem uporu v vrstah katoliške duhovščine, pravi neki komentator. Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — sonce zdrsnilo za gore, jih je pričelo obupno zebsti. Dovolj •ttu ije bilo ognja, smrti, dima in krvi. Misel na Ano ga je Mavdala z žalostjo. Obšlo ga je čustvo nesmisla in praznine, foda hotel je vztrajati do konca. Zdaj niso več tvegali z napadom. Šele v mraku je vodja odredil zadnji napad na dogorevajoče ruševine. Ljudi, ki so 5,1 mimo njega, je videl kot sence. Obstal je na komandnem mestu in šel je za njimi šele, 'ko so ga zdramili kri|,ki, ki so mu zledeneli kri v žilah. »Najbrž koljejo ranjen-Ce> je pomislil in pospešil korak. S spremljevalci se je napotil skozi gozd proti ognju, ki j® metal krvav sijaj v mračino. Na planjavi okoli poslopja so njegovi ljudje obračunavali s tistimi, ki so ranjeni oble-žali v snegu. Bockov šofer je stol na plazu, ki je zgrmel s strehe, ko se je ta vžgala, in čakal na žrtve. »Tu imamo še enega,” so vpili vojaki, ki so iskali po °žarjenem bojišču. Skupina vojakov je privlekla človeka s Postreljenimi nogami in ga sunila pred šoferja. Ta se je rozkoračil, zajel sapo, zgrabil fanta za boke, počenil, ga * 9ibom dvigalca uteži dvignil in v loku treščil v plamene. v Pošasten krik seje mešal krohot lin spodbujanje, ko so pri-ekli novo žrtev. Nekaj ranjencev so privlekli za noge kot ^streljeno divjad po snegu. Tik ob ognju pa so štirje zgra-■li človeka za roke in noge in ga zagugali. Na povelje: ena v°. tri! so ga, kot so se otrooi včasih metali v vodo, vrgli ^ °genj. Wolf je za hip postal za hrbti vojakov, ki so gle-Qli, kako se v plamenih človek zvije, zakrili, dvigne, pade, oko črni in spreminja obličje v pošastno masko. Vonj po žganem mesu ga je razdražil do besnosti. Ob misli na Ano *6 j® v njem vzdignil odpor do vsega, 'kar se je tu dogajalo. 'opil je še nekaj korakov bliže. , »Kaj delate?” je surovo kriknil z visokim glasom, kot | udaril po jeklu, da so se ozrli presenečeni in Obstali negibno. „Niič posebnega, pospod major," se je opravičeval oficir, ki je vodil zadnji napad. »Majhen šport, igra za raz-giibanje. Naležali smo se v snegu.” »Prenehajte takoj s to neumnostjo, človek! In privedite mi nekaj ljudi, kii bodo govorili! Ne zmečite mi vseh prič v ogenj!” je z glasom, ki je sekal kakor meč, ukazal Wolf. Potem se je z rokami na hrbtu napotil okoli stavbe po bo-bojišču. Njegov pogled je blodil in iskal po mrličih. Nedaleč od hotela je obstal pri dveh dekletih, ki sta ležali objeti, z obrazi zakopanimi v sneg. Na ukaz mu jih je spremljevalec obrnil. Videti sta bili, kot bi zaspali v snegu. Ena od njiju je imela dolge, na ramena padajoče lase kot Ana. Wolf se je sklonil k dekletu in jo pogledal od blizu. Z roko se je dotaknil njenih las ‘in ji z lica obrisal sneg, s katerim jo je zasula mina. Njen obraz je bit leden in začutil je hlad na koncu prstov. »Ali je Ana?" Ni bila. Za hip mu je odleglo. Vstal je in se odmaknil od ognja v goščavo, stran od vetra, ki je prinašal smrad po ožganem mesu. V gozdu je postal in čakal. Bil je vznemirjen. Privedli so mu nekaj ranjenih ujetnikov. Šele ko sta ga dva od ujetih prepričala, da v bataljonu ni bilo ženske z imenom Ana, se je umiril in prisluhnil strelom, kii so milostno vrtali v lobanje tistih, ki še niso bili mrtvi. Potem se je predal svojim mislim. Ostal je sam. V temni senci pod osamljenim drevesom je opazoval vrvenje okoli tlečih ruševin. Nemci so odnašali svoje žrtve, trupla partizanov pa so ostala na planjavi. Kako fanatično, hrabro so se borili do konca! Ko bi se leto pred tem Paulusova VI. armada pred Stalingradom, ko je firer ukazal, naj pogine do zadnjega moža in postavi večni spomenik germanskemu bojnemu duhu, borila tako, ne bi podel mit o neuklonljivosti nemške vojske. Ti pa so se prostovoljno odločili za smrt. Ob misli, kako visoko ceno ima pri preprostih ljudstvih svoboda, mu je postalo tesno. Če bo dovolj takih, Nemoi ne bodo pokorili sveta. O tem, da bi lahko propadli, pa ni maral razmišljati. Iz teme se je pokazala senca. Prihajal je častnik, ki ga je poslal, da ugotovi, koliko žrtev jih je stal ta napad. »Pirova zmaga,” je pomislil, ko je oficir poročal o lastnih izgubah. Štiriinsedemdeset mrtvih poleg množice ranjenih. Le kaj bo rekel general? Končno to ni njegova stvar, odgovornost nosijo Izvajalci in ne režiserji, se je tolažil in poskakoval na mestu, ker ga je zeblo v noge. Sredi noči so ovaduha Obada spustili domov. Zdaj je bil spet pastir v oguljenih hlačah in ponošenem suknjiču, zanikrn in odljuden. Tri leta je hodil v prvi razred in se je v šoli naučil le toliko, da se je znal okorno podpisati. Belo ogrinjalo je oddal. Tudi pištole, ki bi si jo rad pridržal, mu niso pustili. Po ozki gazi ije opletal, kot bi bil pijan. Bil je v resnici omamljen in ni mogel doumeti, da je pravzaprav on povzročil krvavi žar na nebu, ki mu ni šel izpred oči. Večkrat se je ustavil in se obrnil, če je res, kar je videl. In spet je hitel, skoraj tekel, da bi ubežal krvavemu nebu za seboj. Oddahni! se je šele v grapi, ki je vodila proti njegovi vasi. Saj oče ne bo mogel verjeti. Doslej sta izdala le nekaj manjših stvari o sosedih, kurirjih In terencih. Zaman se je vse poletje potikal po gozdovih z živino In stikal za taborišči minerjev in diverzantov. Nekoč ga je dobila patrulja, takrat jo je še poceni odnesel. Nekaj zaušnic In krepka brca v zadnjico mu je bila za opozorilo, ko so ga zaslišali In se je neumno izgovarjal, da išče izgubljeno živino. Zdaj se jim je maščeval za tisto brco. Med ranjenci je našel fanta, domačina, ki je bil navzoč takrat, ko so ga zasliševali. Ko ga je ranjeni spoznal, se mu je Obad bedasto zarežal: »Saj me poznaš, kajne?” Potem mu je pritisnil cev pištole na čelo in pritisnil. Krogla je odtrgala čelno kost in zazijala je velika rana. Obod si jo o — Štev. 29 (1463) — Lažja hrana za vroče dni Otroci in počitnice Šole so zaprle svoja vrata, šolski zvonec je utihnil in naši šolarji, dijaki in študentje so doma. Počitnice — že beseda sama pove, da so namenjene počitku. Staro pedagoško in psihološko pravilo pravi, da je v celotnem duševnem delu nujno potreben tak predah tudi zato, ker duševno delo v vročih poletnih dneh ni kdovekaj uspešno. Vendar pa tudi počitnice naj ne tečejo tjavdan, naj ne bo njihova glavna vsebina brezciljno in brezplodno pohajkovanje in potepanje. Staro pravilo je, da je načrtno delo skoraj vedno uspešno. Tudi ni nič novega, da najbolje izkoristimo svoj prosti čas, če ga preživimo po nekakšnem urniku. Vse življenje je nekakšen urnik, kjer naj bi se vrstile ure plodnega dela ter ure počitka in zabave. Nekateri si seveda želijo življenjski urnik samih užitkov in zabave — toda to ni mogoče in je tudi prazno življenje. j Počitnice naših mladih ljudi so kaj različne — pač odvisno od socialne strukture in finančnih možnosti staršev. Nekateri gredo na morje, drugi v planine, tretji k sorodnikom zunaj domačega kraja, nekateri potujejo s svojimi starši ali sorodniki kam v tuje dežele, nekateri pa prebijejo ves čas počitnic doma. Kaj ukreniti, da bi mladim ljudem ne bilo dolgčas, ko preživljajo počitnice doma? Vsekakor se ni bati, da bi bile počitnice dolgočasne tistemu, ki se je kje začasno zaposlil. Da se za kmečkega otroka doma vedno najde delo, tega menda ni treba posebej poudarjati. Včasih mu ga je še preveč, ko se kar pošteno namuči pri poletnem delu na polju. Taki otroci res nimajo časa za lenarjenje in pohajkovanje. Huje je z otroki in mladostniki, ki doma nimajo nobenega dela ali pa ga ne vidijo in ne najdejo. Večkrat vzdihnejo matere takih otrok: Oh, da bi se le že začela šola, saj jih ne morem več krotiti! Zaposlene matere včasih tarnajo, da otroci v času njihove odsotnosti kaj narobe naredijo, večkrat prav občutno materialno škodo. Slišati je tudi, da ne ubogajo in ne izvršujejo raznih naročil. O vzrokih, da ne ubogajo, bi morali govoriti posebej, o vzgoji že v najnežnejši mladosti. Toda zdaj poglejmo raje na počitniški urnik. Nikakor ni odveč pomisliti na to, da bo treba septembra spet v šolo. Vsi, ki bodo jeseni spet prestopili šolski prag, bi morali pregledati in pospraviti svoje šolske potrebščine. Ali je tam vse urejeno? Nekateri to store že zadnji dan pouka. Polica ali omarica mora biti urejena tako, da bo v njej le to, kar je za šolo potrebno. Toda nikar brezglavo metati proč vseh popisanih zvezkov in lanskih knjig! Morda so kje kakšne knjige, zvezki ali zapiski, ki bodo učencu koristili tudi v naslednjem letu. Ob takem pregledovanju se zazdi mlademu človeku marsikaj novo in nenadoma uvidi, da marsičesa ne zna, kar je med šolskim letom dobro obvladal, pa je sedaj že pozabil. Torej ne bo odveč dobronameren nasvet mladim ljudem: Preglejte svoje police, uredite pa tudi svoje znanje! Prelistajte nekoliko slovar- Jedilnlk moro dobiti »letno obleko’, kar pomeni, da bosta na jedilni mizi prevladovala povrtnina in sadje. Za tiste, ki imajo hladilnik, bo lahko vnesti v jedilnik tudi kakšen hladen posladek, kremo ali sladoled. Da ne bo kosilo, ki ga je gospodinja pripravila v potu svojega obraza, od ostalih družinskih članov naveličano odrinjeno, poskušajte z novimi kombinacijami jedi. Juhe Ali ste še mladi ? Odgovorite na tehle petnajst vprašanj, pa boste hitro ugotovili, ali ste še mladi. Torej — priželi ste se starati, že — raje požakate nekaj minut, da se vrne dvrgalo, ki vam je ušlo, kot da greste peš v žetrto nadstropje; — vam je je težko prestaviti se x enega avtomobilskega sedeža na drugi; — vam pade rokavica ali ruta na tla in se z naporom sklonite; — takoj zravnate hrbet, ko se pogledate v zrcalo; — obrnete nedržek naprej, ko ga zapenjate; — žutite utrujenost v rokah, kadar držite sušilec za lase ali se žešete; — namesto da bi pohiteli in še ujeli avtobus, raje požakate nekaj minut na drugega; — ste zjutraj pri prebujanju zlovoljni in potrebujete nekaj žasa, da pridete „k sebi"; — se po prežuti noži v veseli družbi požutite „maž-kasto", imate otežene veke in potemnelo polt; — ne spite dobro, kadar spremenite posteljo in nimate priložnosti za obižajni ..vežerni obred"; — raje razširite krilo ali bluzo, kot da bi shujšali za nekaj kilogramov; — razmišljate, ali bi šli zvežer ven, kadar dežuje; — neradi plavate v globoki vodi, žetudi ste dober plavalec; — ne žutite želje po spremenjenem stanovanju in se ne spomnite, da bi postavili mizo v drug kot; — prižnete ljubiti slašžice in sploh postanete „gur-man". čke tujega jezika in kontrolirajte znanje svojega besednega zaklada. Ponovite glavna poglavja iz slovnice, oglejte si matematična pravila, formule v fiziki in kemiji — pa kaj je treba tu naštevanja, sami dobro veste, kje je vaše znanje šibko. Zdaj pa še neka j o tistih, ki jih jeseni čakajo popravni izpiti. Čudne nazore imajo nekateri od njih: zadnji teden bom malo pogledal, pa že bo. To bo res „temeljito“ znanje! Najprej si mora pripraviti knjige in zvezke, iz katerih se bo učil. Nato si naj vso snov razdeli v primerna poglavja, potem si naj uredi urnik za ves avgust — in šele takrat bo videl, kako malo časa ima. Med počitnicami naj bi vsakdo našel tudi dovolj časa za branje dobrih knjig. Vsakdo ki hodi v šolo, pa v počitnicah lahko prevza- zamerrjafe z jogurtom ali vegetenijanskimi sendviči ali z mešanimi solatami. Da ob jogurtu ne bodo mesojedci godrnjali, ikorajžno kombinirajte jed s čevapčiči. Poleg čevapčičev ponudite slan krnompir. Za sladek konec pa 'breskve z orehi. Za vsako osebo potrebujete eno breskvo. Breskve blanširajte, to se pravi, da jiih za hip potopite v vrelo vodo, nato jih olupite in razpolovite. Povaljate jih v sesekljanih orehih. V vdolbino pa nadevajte stepeno smetano ali marmelado. Bolj bodo okusne, če bodo pred serviranjem stale nekaj časa v hladilniku. Za vegeterijanske sendviče potrebujete za 2 osebi 50 gr margarine, 1 jajce, 1 žlico gorčice, 5 dkg sira in šop redkvic. Margarino penasto umešajte, .pridajte gorčico, nariban sir in naribano redkvico, ter vse skupaj premešajte. S tem namazom premažete kruhke in jih okrasite s trdo kuhanim jajcem in drobnjakom. Kot glavno jed servirajte francoski krompir. Za 2 osebi boste potrebovali 'h kg ‘krompirja, 20 dkg mletega mesa, 2 dkg maščobe, 2 stroka česna, 'h čebule, zelen peteršilj ter 2 dl mleka in 1 jajce. Krompir olupite in narežite na rezine, iz ostalega pripravite nadev: na maščobi prepražite čebulo, dodajte česna in mleto meso ter dušite 15 minut. V namaščeno posodo iz jenskega stekla naložite plast krompirja in plast nadeva itd. Nazadnje prelijete z mlekom, v katerem ste razžvrkljali jajce in dodali zelen peteršilj. Pečete v precej vroči pečici eno uro. Servirajte z mešano solato. Hladno jajčno solato pripravite takole: Za eno osebo računajte 1 jajce in 1 paradižnik. Ostali dodatki pa so: kisla smetana, olje, malo gorčice in limoninega soka, sol, poper ter sesekljan zelen peteršilj. Trdo kuhana jajca in paradižnike zrežite na enake kockice, dodajte vse ostalo in zmešajte. me nase tudi del gospodinjskih opravil in tako razbremeni mater, ki ji bo to v veselje in olajšanje, posebno še, če je poklicno zaposlena. Nikakor ne smemo dopustiti, da bi bilo otroku v počitnicah dolgčas. Zaposli naj se s pametno razporejenim delom in s pripravo na šolo. Dolgčas je namreč nevarna rja, ki razjeda duševnost in večkrat vodi na neprava, nevarna pota. Otroci, ki bodo urejeno preživeli počitnice, bodo jeseni šli v šolo gotovo z boljšimi občutki kot tisti površnež, ki bo šele drugi dan pouka v septembru zbegano iskal aktovko s šolskimi potrebščinami, ker ne ve, v kateri kot jo je julija zabrisal. Kdor bo preživel počitnice smotrno in načrtno, jih bo preživel tudi pametno in prijetno, to pa je najboljše zagotovilo, da bo telesno in duševno pripravljen na delo v naslednjem šolskem letu. DROBNI NASVETI ■ Plastičnih tal ne umivajte s sodo, peskom ali drugačnimi ostrimi sredstvi! Zelo lepo jih negujemo z nežnimi detergenti, ki so sicer namenjeni volni in sintetičnemu perilu. Potem ipa jih je treba zdrgniti do suhega s krpo. ■ Mokrih dežnih plaščev iz plastičnih vlaken ne sušite blizu peči! ■ Oster duh po znoju lahko odpravite na naslednji način: vlažno telo zdrgnite s sodo hikarbono, nato pa ga splaknite s hladno vodo. ■ Če nimate pri roki žlice za obuvanje čevljev, si lahko pomagate z zvitim papirjem ali z navadnim robcem. Toda pazite, da konec robca ali papirja vtaknete pred obuvanjem v čevelj. ® Stare najlonske nogavice moremo uporabiti tudi za polnjenje dekorativnih blazin. Nogavice operite, posušite in jih zrežite na drobne kose, potem pa z njimi natlačite pisano blazino. Perete jo lahko brez težav skupaj s polnilom. ■ Pri barvanju vrat in drugih kosov pohištva denite v mastno barvo sok ene limone. Tako bo9te preprečili naval mu-sič na sveže prepleskan les. Kako se boste odžejali Ce ne verjamete, pa poskusite. Zanesljivo vas bo odžejal in osvežil mlačen čaj Iz metinih lističev. V krajih severozahodne Afrike ga ponudijo gostu tako, kot pri nas črno kavo. Če tožiš za »mačkom”, če ne moreš spati, če se slabo počutiš, vedno ti dajo metin čaj, ki res pomaga. Za tiste, ki se ne marajo odreči pravi kavi, ledena kava. Skuhajte pol litra turške. Osladite jo s sladkorjem, ki ste mu primešati malo vanilije. Precejeno kavo hladite v hladilniku. Pred serviranjem nalijte v kelihaste čaše do polovice. Ostalo polovico pa napolnite s stepeno smetano. Za velike in male pa še limonin flip: 1 rumenjak, sok 1 limone, 4 žlice sladkorja, osminka litra sveže smetane in mleko. Zmešamo z mešalnikom in ponudimo s slamico. Pepel cigar in cigaret Če ga hranite v zaprli pločevinasti škatli, vam bo večkrat dobrodošel. Z njim na primer prav lepo očistite kovinske predmete. Če imajo le-ti madeže, zmešajte pepel z nekaj kapljicami petroleja in ga nanesite na madež. Čez nekaj časa pepel odstranite irt predmet zgladite z mehko krpo. Tudi če postavimo vročo posodo na pohištvo, se napravi na njem madež. V tem primeru si pomagate s pepelom. Ovlažite ga is petrolejem in ga položite na madeže. Čez dobrih pet minut zdrgnite pepel z ožganim zamaškom, potlej pa še z mlačno volneno krpo. 24. julij 1970 DROBNI NASVETI Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — Tone Svetina: UKANA — je zvedavo ogledoval in odšel naprej. Ustrelil je še mladega drvarja, ki ga je poznal iz pokljuških gozdov in obstal pri priletnem partizanu, ki se je potuhnil. Bil je prestreljen skozi noge in roko. Primorski kmet s Tolminskega ga je s sklenjenimi rokami prosil, naj ga pusti, ker ima tri otroke in ženo. Pomišljal je, sam ni vedel, kaj ga je zmedlo, ali oči ali roke. Zasmilil se mu je. Roka s pištolo mu je omahnila, nekaj je mrmral med zobmi, se obrnil in odšel k skupini Nemcev. Ob robu gozda je postal. Pod njim je spala vas. Hiše so bile razmetane po poljani. Mrzel veter mu je obliznil razgreto čelo. Streslo ga je po vsem telesu. Devetdeset partizanovi Priprl je oči in videl je tisoč metrov dolgo kolono, kako izginja v gozdu proti Goreljku. Zadaj na saneh pelje hrano zanjo on in drugi kmetje. On je zadnji. Žepe ima polne rdeče soli, ki jo potresa v sneg. Kolona izginja kakor sence, ki so umrle, ko je mesec skril teman oblak in je mrzla noč padla na zaselek. Se enkrat se je ozrl na vse štiri strani, potem pa se je spustil kakor roparska žival naglo in prihuljeno proti svoji koči. V žepu je v potni roki stiskal dvesto okupacijskih mork, ki mu jih je naštel Wolf. V drugi roki pa ostanek cigare, ki je ni mogel pokaditi do konca. I 16 Vodnik Keča se je s svojim vodom pomikal skozi sneženo goščavo ob robu Jelovice. Vojko, ki je pred vojno z očetom lovil po teh gozdovih in je poznal vsako stezo in kotanjo tega izgubljenega sveta, je gazil naprej. Med drevjem se je svetlikalo. Prigazili so do roba1, kjer je skalovje strmo padalo v prepad. Na Babjem zobu smo, je oznanil Vojko. Kljub opozorilu so drug za drugim lezli naprej in hoteli biti deležni razgleda. Vojko se je razhudil: .Saj bodo še drugi kraji! Tu nas lahko opazijo Nemci iz kasarn in udarijo po nas s topovi.” .Jaz se ne bojim Švabov, predaleč so," je rekel Keča in se prerinil naprej, prav na rob, na čistino. Noge je imel še vedno zavite v vrečevino in povezane z žico, ker še ni bilo čevljev za njegovo nogo. Sto metrov pod njimi je iz prepada molela ogromna skalna škrbina, podobna iglastemu zobu sredi prazne čeljusti. Tudi Ana se je pririnila na rob. Vsi so strmeli in gledali. Pod njimi je v globokem koritu tekla reka. Prebila se je iz mrakobne soteske, kjer je tiho skalovje z dveh strani strmo padalo v korito in je bilo komaj prostora za cesto in železnico. Reka se je zvila kot kača, se pritisnila ob pobočje in tekla v blejsko kotlino. Nad njo so bile kasarne, razpostavljene kakor škatlice vžigalic. Vojko jih je odpeljal naprej iskozi gozd ob robu miza-ste planote. Ustavili so se na robu skalovja na drugi strani, pod njimi je v kotanji, obkoljeni od visokih, belih gora in gozdov, ležalo jezero z otokom in cerkvijo. „No, kje si doma," ga je vprašal Bosanec, „da nas povabiš na dobro večerjo." .Tamle, pod tistim hribom, prav blizu obale," je kazal Vojko in z daljnogledom iskal svoj dom. Bežno hrepenenje za izgubljenim svetom ga je obšlo. Otroštvo, mladost, ki je izginila kakor kamen v vodi. Poleganje v kopališču, plavanje, čoln, ribe, race na zimo v ločju, druščina fantov, ki so oprezali za dekleti. Večkrat ga je obiskal Primož, potem sta se potepala ob reki, lovila ribe in jih pekla v žerjavici, zavite v papir. „Ko bi bil jaz tako blizu doma, zletim kakor ptica," je dejal Keča, ki je rad govoril s prispodobami. „A kaj, ko sem se rodil tako taleč." Poln koprnenja po domu je zapel: „Oj Bosno moja..." 'Primož in Vojko sta se zapletla v 'pogovor. Oba sta si želela, da bi napadla nemške štabe. Opazovala sta prihode k Bledu in ugotavljala nemške postojanke, ki so bile posejane ob jezeru. Kasarna je 'bila sedaj nekoliko oddaljena. Po dvorišču so mrgoleli vojaki kot mravlje. .Keča, ali se vrnem na Zob in jim pošljem nekaj rafalov?" ,Ne šali sel To ni naša naloga. Zate bi moral zahtevati mulo, da bi ti nosila municijo," je ©štel vodnik preveč zagnanega mitraljezca. Potem so gazili ob robu skalovja in se nad senožetmi kjer je pripeljala pot z Bele, ustavili ob seniku. Nekoliko niže so na okrajku, poraslim z gozdom, postavili oba mitraljeza in stražo v zasedo. Pri orožju so ostali dežurni, vod pa je polegel na senik. Proti poldnevu je opazila izvidnica globoko spodaj dva človeka. Vsi so bili hitro na nogah in se splazili v zasedo. Dolgo so prezebali v snegu, vendar nikogar ni bilo. Keča je opozoril izvidnika, če ni bilo morda to le njegova fantazija. Ker pa se je izvidnik zaklinjal, da je videl dva oborožena človeka, so obstali in čakali. Potem so zagledali spodaj, kjer je pot peljala iz gozda, dva moška. Manjši je imel puško prek ramena, drugi, visok in močnejši, pa je imel obvezano glavo. Z eno roko se je naslanjal na palico, z drugo pa se je držal spremljevalca okoli ramen. šla sta počasi in se majala kakor pijanca. .Partizana," je dejal Vojko. „Da nista švabska raztrganca, ogleduha," je opozoril Primož. .Naj bosta, kar hočeta, še bolje je, če sta ovaduha-Sovražnika bomo ujeli živega. Podatki so nam potrebni." Vojko ni odložil daljnogleda. Čez čas je vzradoščeno dejal: (Dalje prihodnjič) v. C A N N I N G : Očarljivo dekle „ V svojem poklicu sem star mojster, in če kaj vem, vem, ali bo kaj iz kakega zelenca. Za oceno mi zadostuje samo en pogled. To je neke vrste občutek, instinkt. Pogledam in vem. Zato sem, ko so pripeljali Martina Samsona, da bi delal z mano, takoj 's'edel, da ni za nas. . O, bil je lep, visok, prijeten, uglajen mladenič lepe zunanjosti in mehkega glasu. ;— Marty, sem dejal — življenje kriminalca ni zate. Poslušaj me, taksnim kot si ti vlomi nikoli ne uspejo. Smolo imaš. To čutim. Ni ubogal mojega nasveta. In nič niu ni uspelo. Že pet let je več v ječi kot zunaj. Vedno so ga prijeli, tako kot kukavica vedno pogleda iz ure, da napove čas. Bil sem prepričan, da tako ne more več iti naprej. Skušal si bo zamisliti zares velik posel in se bo pahnil v ječo — za vedno. Spet sem imel prav. Zakopal se je do groba. Zgodilo pa se je takole: Marty se je prekvalificiral v strokovnjaka za operacije po hotelih, j-ahko delo, če imate močne živce, lepo vedenje in — srečo. Marty je imel vse razen zadnjega. Pride v hotel okoli devetih zvečer oblečen v večerno obleko, in pravi vratarju, da išče tega in tega iz te in te sobe. Vratar telefonira v sobo in ce gosta ni tam, gre Marty na delo. Sicer pa se dela, kot da bo šel do gosta, toda že v prvem nadstropju spremeni smer. Naslednji večer enak trik, samo v drugem hotelu. Tako je prišel na vrsto tudi hotel Galaxy. Marty je sedel za točilno mizo, počasi pil in čakal, da bo ura devet. Za točilno mizo ni bilo nikogar več razen krasne plavolaske take vrste, ki so mu bile navadno všeč. Na srečo je delal, pri delu pa ga Zenske niso zanimale. HENRY COSTER: Točno ob devetih je stopil k vratarju in ga prosil, da pogleda ali je gospodična Eva Delamain v sobi 303. Seveda je ni poznal, prebral je njeno ime v knjigi gostov pred dvema dnevoma. — Žal mi ie. Ne oglasi se, se je ljubeznivo priklonil vratar. Marty se je prijazno zahvalil in stopil pred dvigalo. V sobo 303 je prišel brez posebnih težav. Hodnik je bil prazen. Našel je razkošno opremljen apartma: kopalnico, salon, spalnico. Na mizi — velik šopek rdečih nageljnov in steklenico whiskyja. Začel je preiskovati spalnico. Tam je našel nezaklenjeno škatlo, polno nakita — zadosti, da bi živel leto dni. Tu so bili srebrna tobačnica, vžigalnik in sveženj čekov, ki jih je vedno lahko zamenjati. Marty je pospravil plen v žep in samega sebe počastil s kozarčkom whiskyja — v počastitev dobrega posla. Tisti hip je zaškrtal ključ v ključavnici. Stranskega izhoda ni bilo nikjer Moral se je skriti za zaveso pri oknu v spalnici. Ni bil grobijan. Raje bi se izmazal brez hrupa, zato je sklenil, da počaka. Vstopila je oseba, ki je sploh ni pričakoval. Dekle je slekla plašč, pogledala v kopalnico in vključila gramofon. Soba se je napolnila s tiho, opojno glasbo kakor v vzhodnih pravljicah. Marty še ni videl bolj ljubkega bitja. Že se je kesal, da si je prav njo izbral za žrtev. Toda kaj hoče, takšno je delo. Upal je, da bo kmalu legla in zaspala. Tedaj bi se lahko potihoma izmuznil. Ni imel sreče. Namesto da bi šla spat, je dekle zamenjala ploščo in izvlekla izpod postelje pleteno košaro. — Umazano perilo, je pomislil Marty. Zato te košare prej tudi ni odpiral, ko je preiskoval sobo. Dekle je dvignila pokrov, in Mar-ty bi bil skoraj padel skozi okno, tako je bil presenečen. Ali si lahko mislite, kaj je vzela iz košare? Ne boste verjeli, pa je le res. Iz košare je vzela kačo. Da, kačo. Ne kakšno majhno, nasprotno! Bila je dolga najmanj dva metra in zeleno siva, gibka in spolzka ... piton. Nato si je dekle ovila kačo okoli vratu in telesa ter se tako zibala ob zvoku vzhodnjaških piščali. Pogleda ni odmaknila od zavese, za katero je stal Marty. — Prej ko slej le mora zaspati, se je tolažil. Dekle je izvlekla iz nedrij zlato verižico z ogromnim rdečim kamnom na koncu. Obračala ga je v roki in njegov blesk je omamljal njegove oči. Dekle, ki se ziblje piton okoli njenih ramen, in ta kamen .. . Mar-ty je čutil, kako se njegovo telo rahlo ziblje po taktu glasbe. Nenadoma — klik! Igla je zdrsnila s plošče. Dekle je nehala plesati in rekla: — Ven! Marty je ubogal. Obstal je pred njo. — Veste, kdo sem? ga je vprašala — Eva Delamain, je odgovoril kot robot. — Eva Delamain, hipnotizerka in iluzionistka. Hipnotizirala sem vas in niti pomakniti se ne morete od tod. Marty je skušal hoditi — zaman. — Sedaj ste v moji oblasti, se je zasmejala. — Videla sem vas v baru. Ko ste odšli, mi je vratar rekel, da me nekdo išče. Opisal vas je. Zato sem odšla gor, da vidim, kaj hoče neznanec od mene. Vi pa niste samo k d t Dasl ce je Churchill zmerom počutil krepkega in bil tudi videti fizično čvrst, je bil nekajkrat hudo bolan. Tako se ga je po teheranski konferenci lotila pljučnica in je v deliriju govoril: ..Utrujen sem, do smrti sem utrujen, toda vse je pripravljeno, vse je začrtano..Padel je v nezavest in ko se je prebudil, je vprašal, kje je. „V Tunisu, z generalom Eisenhowerjem,” so mu odgovorili. ..Tunizija. Kartagina!" je slabotno vzkliknil. „Kje bi mogel lepše umreti kot na ruševinah Kartagine!" Koch si je pri izpitu dovolil majhno šalo. Vprašal je kandidata: „Kaj bi storili, če bi vas kdo poklical, da bi mu ozdravili konja z zlomljeno ključnico!" Kandidat je naštel celo vrsto zdravilnih metod. »Ne, ljubi moj," je odvrnil Koch, „jaz bi tega konja za vsako ceno kupil in nato z velikim dobičkom prodal kakemu muzeju. To bi bil namreč edini konj, ki bi imel ključnico." Max Liebermann, znani slikar, je bil nekaj časa profesor na akademiji. Nekega dne so prišli gojenci trumoma iz klopi in ga prosili, naj jim dovoli, da odidejo ta dan domov. Vsi so meli enake izgovore. Tedaj je Liebermann velel: „Tišina! Prosim vas: tisti, ki jim je umrla stara mama, naj stopijo na desno, tisti, katerih sestra ima danes poroko, pa na levo!" neznanec, vi ste tudi lopov. Lopovi pa morajo biti kaznovani, kajne? — Prav imate, je zamrmral. — Torej vas bom kaznovala, je nadaljevala. — Čujte, dajte na posteljo vse stvari, ki ste jih ukradli, in se potem izgubite odtod. Ne bi imela rada opravka s policijo, ker potujem v Pariz, in vas bom kaznovala drugače. Recimo, da boste odšli dol do bazenčka v sredini hotelske veže, stopili vanj in sedeli v vodi pet minut. Ali ste razumeli? Marty je pokimal. Napravil je, kakor mu je ukazala. Vrnil je plen in stopil na hodnik. Samo minuto pozneje je hotelska MAŠČEVANJE John Starvvood je že v mladih letih zašel na kriva pota. Ko je še hodil v šolo, ali bolje reče-n° hodil mimo šole, se je naučil dovolj, da je Propadel za vse življenje. Pozneje so biti dogodki taki, da so bili vsi prepričani, da bo John-ny prej ali slej končal na električnem stolu ali v plinski celici. Razen če ne bo že predtem iz-9ubi| glavo v mračnem labirintu svojih idej, načrtov in poslov ... Toda vrnimo se k zgodbi. Torej Johnny je že v šolskih klopeh krenit na pot manjšega odpora: n' se učil, kradel je, prednjačil v pretepih . .. plato je, to je 'bilo tudi pričakovati, zapustil šolo 'n se spustil v nevarno življenje skrivnostnega Podzemlja v mestu. Kmalu si je pridobil številna Policijska poznanstva in sloves specialista za • delikatne posle” pa „lahke roke”, kadar je š'o za revolver. Čeprav so bile oblasti prepriča-P®> seveda zasebno, da so številni vlomi, ropi ,n umori delo Johna Starv/ooda, ga nihče ni *p°gel odkrito obtožiti ali navesti prepričljivih ookazov. Jonny je bil samozavesten, vedno je Poskrbel za dober alibi! In tako je poslal Johnov slovit revolveraš, nekronani kralj podzemlja, anlom, ki je bil povsod, pa vendar nikjer. Vse doslej sem povedal o Johnnyju samo lsto, kar sem slišal in bral. Odtod naprej — •podtem sem namreč začel delati kot zasebni otektiv — pa pripovedujem lastne doživljaje. . V prid — poštenemu meščanstvu sem začel •skati za nevidnimi nitmi Johnnyjevih poslov, kratka, po dolgotrajnem trudu mi je uspelo ^Praviti Johnnyja za rešetke zaradi preglasnega •sijanja, v katerem je neki Johnnyjev nasprot-. ^ obležal na parketu bara Modra zvezda. Res 1® bil Johnny vztrajen 'in je trdil, da je šlo za somoobrambo. Ker ni bilo dovolj dokazov, so obsodili na petnajst let zapora. . ®rž ko sem to dosegel, sem bil prepričan, da •nam enega sovražnika več. Moje slutnje je po-Oilo tudi obnašanje samega Johnnyja na sodi-n: meril me je z očmi, grdo gledal, ko sem pri-,a proti njemu. In iskre njegovih očil Letele so rafal. Če bi šlo za krogle, bi bil v eni sekun- di prerešetan. V očeh sem mu bral, da pripravlja maščevanje. Ko pa sem slišal sodbo, sem se pomiril ob misli, koliko časa bo Johnny „fam". Odtlej je minilo točno sedem let. Sedem dolgih let, v katerih sem pozabil na Johnnyja Star-wooda. Tistega dne sem po poklicni navadi stopil v Modro zvezdo. Naročil sem martini. Komaj sem ga srknil, je stopil k meni barman Charley. — Zdravo, Doc! Dvignil sem kozarec in ga pozdravil. — 2e veš novico? Se nisi slišal? — je dejal Charley. Vprašujoče sem ga pogledal. — Johnnyja so izpustili. Johnny S!arwood, saj ga poznaš ... — je nadaljeval Charly in mi na kratko pojasnil. — Dobro obnašanje, dober odvetnik, pamankanje dokazov, saj veš ... Nisem se prestrašil, ni pa mi bilo niti vseeno. — Slišal sem od Chaka, da Johnny ne misli ravno preveč lepo o tebi. Omenja neke račune. Če bi bil na tvojem mestu, bi se malce pazil.. . Hiter je pri revolverju, — je nadaljeval Char-ley. Komaj je to r^kel, je stopil v bar — Johnny Starvvood. Počasi in dostojanstveno, mirno in hladnokrvno ... V hipu je nastala tišina. Gostje so ga molče opazovali, a Johnny se ni brigal zanje. Stopil je k točilni mizi. Točajka ga je gledala s strahom v očeh. — Dvojnega! — je rekel kratko. Opazoval sem ga, tudi on mene. Niti ena črta njegovega obraza se ni premaknila. Mnogi so pričakovali Johnnyjevo reakcijo, hipno maščevanje. — Se enega dvojnega! — je naročil Johnny in me mrko pogledal. Nekaj je viselo v zraku. Nato je Jahnny rekel Charleyu dovolj glasno, da so vsi slišali: — Sedem let! Sedem let zaradi streljanja, ki je privabilo tudi nekega policijskega vohlja-ča ... Od danes naprej je Johnny pametnejši. Na svidenje! Grem po dušilec zvoka. Ko je Johnny odšel, so se vse glave avtoma- tično obrnile proti meni. Že vnaprej so me objokovali ... — Dušilec? Hoče me likvidirati neslišno. Torej le maščevanje. Dušilec zvoka .. . dušilec ... dušilec . . . Priznali boste, da je bila to nekakšna prikrita grožnja. Ni mi odkrito rekel: „Ubil te bom, pes!" — toda lahko sem kaj takega pričakoval. Moral sem biti pripravljen na vse. Najbolj sem se bal tišine... Ta prekleta tišina! Življenje je postalo napeto, polno nesmiselnega čakanja. Odločil sem se, da kljub temu prebijem prijeten večer s svojim dekletom Lilly v neki boljši restavraciji. Dobil sem najboljšo mizo. Bila je vesela. Čebljala je in se hihitala. Tudi sam sem postal razpoložen. Pozabil sem na stalno pretnjo smrti, na Johnnyja, na dušilec. — Bova zaplesala, billy? — sem vprašal. Nenadoma sem zagledal Johnnyja Star- vvooda. Pomislite, igral je v orkestru, odlično igral — trobento. Kratko malo nisem mogel verjeti. Tudi on me je opazil. Prisrčno se mi je nasmehnil in pomahal z roko. Odmor med plesom. Bil sem zraven odra, tik Johnnyja, ki mi je zavpil: — Torej, Doc, kaj praviš: kako igram trobento? Pohvalil sem ga. Res iskreno. — Naučil sem se v zaporu. Toda to še rii nič. Sedaj boš slišal blues z dušilcem. Nato je nataknil dušilec na trobento in zaigral sentimentalno, zanosno. Gledal sem ga presenečeno, osuplo. Čutil sem, da se mii je odvalil kamen od srca. Pa on? Poredno me je gledal, se smehljal, kot da bi hotel reči: — Kaj je, šef? Si se prestrašil, kajne? Te je oblila zona zaradi dušilca? Meseci, ki sem jiih prebil v pričakovanju njegovega strela iz revolverja z dušilcem, so bili dovolj veliko maščevanje. Da, to je bilo izvirno Johnnyjevo maščevanje. veža oživela. Gostje so se smejali moškemu, ki je oblečen sedel pod vodometom. Prišel je tudi policaj in Mar-tyju ukazal, naj pride ven. Ni ubogal — to je storil šele po petih minutah. Tedaj je nekaj v njegovi glavi napravilo klik in spomnil se je, kaj se je zgodilo v hotelu. In to je konec. Marty je stal sredi hotela ves moker in ljudje so ga gledali kakor na razstavi. Potem pa še enkrat klik — in moral je kupiti dva ducata rdečih nageljnov. Stopil je v dvigalo in spet odšel do sobe 303. Za sabo pa je puščal mokro sled. Potrkal je. Ko je prišla Eva, ji je dal cvetje in rekel: — Gospodična, vaša lepota in nadarjenost sta me osvojila za vedno. Kamorkoli greste, grem za vami. — Vstopite raje in slecite to mokro obleko, medtem pa vam bom nalila whiskyja. Marty je slednjič — enkrat — vendarle imel srečo! ža dobro voljo Direktor pospremi do vrat elegantno damo. Ko se vrne, vpraša kurirja: »No, Janez, kako te je všeč moja nevesta?" „0, saj ni treba, da bi morala biti všeč tudi meni,“ odvrne skromni fant v zadregi. »Vaš mož je očitno nezavesten. Dajte mu vendar nekaj kapljic konjaka!“ »Kaj, zdaj, dokler je nezavesten? Tega mi ne bi oprostil nikoli!" »Očka, ali te smem nekaj vprašati?“ »Kaj bi rad vedel?" »Ali pes, ki je ukradel klobaso, lahko še kdaj postane policijski pes?" Prijatelja se srečata na ulici. »Ti si pa res nepoboljšljiv Casanova," pravi prvi. »Včeraj sem te videl z neko lepotico, s katero te še nisem videl nikoli." »Hm..., to je morala biti moja žena." Profesor vpraša: Kandidat, naštej-te kosti glave!" Študent dolgo razmišlja, potem pa zastoka: »Prosim, verjemite mi, trema je kriva, da se zdaj ne morem spomniti niti ene. In vendar jih imam vse v glavi." REGIONALNI PROGRAM Poročila: 5.00 — 6.30 — 8.00 — 10.00 — 13.00 — 17.00 ŠPORTNI ŠPORTNI ŠPORTNI ŠPORTNI SP RTNI ŠPORTNI ŠPORTNI ŠPORTNI ŠPORT SPOR rTTTW1 ‘PORT spori KKSEGHffiG ŠPORTNI ŠPORTNI ŠPORTNI ŠPORTNI SP RTNI ŠPORTNI ŠPORTNI ŠPORTNI ŠPORT • ZOPET JOCHEN RINDT Letošnja sezona avtomobilskih dirk za svetovno prvenstvo v formuli I pomeni pravo zmagoslavje za Avstrijca Jochena Rindta. Rindt je slavil minulo soboto v angleškem Brands Hatchu svojo tretjo zmago v nepo-srednjem zaporedju in svojo četrto zmago v letošnji sezoni svetovnega prvenstva najhitrejših avtomobilov. Rindtu je poleg rutine pri vožnji stala ob strani tudi sreča. Vodečemu Avstralcu Brabhamu je v zadnjem krogu zmanjkalo bencina in tako je bila Rindtu omogočena zmaga. Avtomobilska dirka v Brands Hatchu je bila ena izmed najbolj napetih v letošnji sezoni; potekala je kot izrazit dvoboj med Avstralcem in Avstrijcem. Rindt je vodil do 69. kroga preden ga je prehitel Brabham, kateremu pa zmaga ni bila namenjena. Prvo mesto je torej zasedel Avstrijec Jochen Rindt pred Avstralcem Jackom Brabhamom in Denisom Hulmom (Nova Zelandija), 4., 5. in 6. mesto so zasedli po vrsti Clay Regazzoni (Švica), Chris Amon (Nova Zelandija) in Graham Hill (Velika Britanija). Rindt je povečal svoj plasma v končni uvrstitvi na 36 točk, Brabham ima 25 točk, Jacky Ste-wart pa 19. • TOUR DE FRANCE Letošnja najhujša dirka, takozvana Tour de France, se je minulo soboto končala v Parizu brez večjih presenečenj. Veliki trium-fator te kolesarske dirke, ki je vodila 4300 kilometrov po vsej Franciji, je bil holandski kolesarski as Eddy Merckx. Dirko, ki je bila razdeljena na 23 kolesarskih etap, je Merckx prevozil v 119:31:45 urah in kot zmagovalec zadnje etape privozil v Pariz. S to zmago je Eddy Merckx postal tretji kolesar, ki mu je uspelo v eni sami kolesarski sezoni zmagati na kolesarski dirki po Italiji, Giro d‘ Italija in na dirki Tour de France. Pred njim je to uspelo le Italijanu Faustu Coppiju in franzoskemu kolesarskemu idoli Jaquesu Anquetilu. Izmed 23 kolesarskih etap na Tour de France je Merckx zmagal na osmih, poleg tega pa še v časovni vožnji. Tudi lani je na klasični kolesarski dirki po Franciji in na Giro d‘ Italija zmagal Eddy Merckx, vendar je bil tedaj zaradi osumljenega dopinga diskvalificiran. Na letošnji Tour de France je Merckx distanciral svojega najhujšega konkurenta Zoetemelka iz Holandije za 12:51 minut. Kratke vesti Kakor smo že poročali, bo avstrijski evropski boksarski prvak v welter kategoriji Hans Orsolics 3. septembra v dunajski mestni hali nastopil v pripravljalnem dvoboju za dvoboj proti svetovnemu prvaku Na-polesu. Treniški partner tega dvoboja bo nekdanji svetovni prvak v kategoriji wel-ter Eddie Perkins iz Združenih držav Amerike, ki velja za četrtega izzivača svetovnega prvaka. Minulo soboto je bil VIL mednarodni jahalni turnir na Bledu, katerega se je udeležilo 29 jahačev iz Avstrije, Zahodne Nemčije, Italije Češkoslovaške in Jugoslavije. V preskakovanju zaprek je zmagal Korošec ing. Adolf Funder pred Čehom Boorom in Avstrijko Rumwolfovo. V drugi preizkušnji je avstrijka Rumwolfova zasedla odlično drugo mesto za Čehom Boorom, 5. mesto pa je zasedel Avstrijec Glatz. V finalnem dvoboju Skupine A evropske cone teniškega tekmovanja za Davisov pokal je minuli teden teniška ekipa Španije premagala reprezentanco Jugoslavije z rezultatom 4:1. Edino točko za Jugoslavijo je v tem dvoboju osvojil Željko Franulovič z zmago nad Orantesom. Avstrijska reprezentanca v alpskem smučanju je 16. julija izgubila enega najboljših alpskih smučarjev, Herberta Huberja. Hu-ber, eden najboljših tekmovalcev v slalomu na svetu, je po živčnem zlomu na svetovnem prvenstvu v Val Gardeni, napravil samomor. 26-letni Huber je na olimpijskih igrah v Grenoblu osvojil v slalomu za Avstrijo srebrno kolajno. Minuli teden je gostovala na lahkoatletskem mitingu na Dunaju najhitrejša ženska in tam osvojila svoj peti svetovni rekord. Chi Cheng iz Kitajske je izenačila svetovni rekord Wyomie Tyus, ki leži pri odličnih 11,0 sekundah. Dosedaj je Chi Cheng osvojila svetovni rekord na 100 in 200 metrov, 100 in 200 jardov in na 100 metrov z zaprekami. — 19.00 — 20.00 — 22.00 — 23.00 — 24.00. — Dnevne oddaje (razen ob sobotah, nedeljah in praznikih): 5.05 Ljudske viže — 5.30 Kmetijska oddaja — 5.33 Ljudske viže — 5.40 Jutranja opažanja — 5.43 Pisane jutranje melodije — 6.00 Jutranja gimnastika — 6.35 Glasba in dobri nasveti — 6.45 Deželni razgled — 7.00 Glasbeni mozaik — 7.45 Lokalna poročila — 8 05 Godba na pihala — 8.15 Oddaja za ženo — 9.00 Za prijatelje stare glasbe — 10.05 Operetni koncert — 11.25 Oddaja za podeželje — 11.45 Za avtomobiliste — 13.05 Deželni razgledi — 13.30 Glasba po kosilu — 13.45 Slovenska oddaja — 15.30 Se vedno priljubljeno — 16.15 Ženska oddaja — 18.10 Odmev časa — 18.40 Šport — 18.45 Note in beležke — 18.55 Lahko noč otrokom — 19.03 Pregled sporeda — 19.05 Zabeležite si — 19.35 Melodija in ritem — 20.05 Deželna poročila — 22.10 šport iz vsega sveta. Sobota, 25. 7.: 5.05 Ljudske viže — 7.55 Naš hišni vrt — 8.20 Oddaja za ženo — 11.00 Naša lepa domovina — 14.20 Godba na pihala — 15.30 Koroška v pesmi in besedi — 17.10 Vesel konec ledna s pihalno godbo — 18.00 Koroško visokošolsko pospeševanje — 18.40 Umetnostna in kulturna kritika — 19.40 Melodija in ritem — 20.10 Karte vseh vrst, satirična oddaja — 21.00 Zveneča Avstrija, ljudska glasba in pesmi iz devetih zveznih dežel — 22.25 Plesna glasba po naročilu. Nedelja, 26. 7.: 6.08 Godba na orgle — 6.30 Poročila — 7.35 Vesele note —• 8.05 Kmetijska oddaja — 8.15 Dunaj, ti si srce sveta — 9.00 Nedeljsko jutro brez skrbi — 10.30 Radijska pripovedka — 11.00 Dopoldanski koncert — 12.03 Za avtomobiliste — 13.10 Ogledalo Mestnega gledališča — 13.45 Iz domovine — 14.30 Po željah — 16.00 Otroška oddaja — 16.30 To je moj Dunaj — 17.05 Plesna glasba — 18.00 Slike s potovanja: Koper, Piran in Rovinj — 19.00 Nedeljski šport — 19.30 Deželni razgled — 20.10 Stachusova melodija — 21.30 Operetni koncert. Ponedeljek, 27. 7.: 5.05 Vesel začetek dneva — 8.05 Vojaška godba iz Zgornje Avstrijske — 11.00 Tako zveni na Zgornjem Avstrijskem — 14.30 Knjižni kotiček — 14.45 Kulturni problemi Koroške — 15.00 Iz štajerskega glasbenega življenja — 17.10 Ritmične kapriole — 18.00 Oddaja kmetijske zbornice — 18.05 Oddaja SPO — 18.45 Note in beležke — 20.10 „Vsa-komur svoje", kriminalna igra s podeželja — 21.30 Robert Stolz dirigira. Torek, 28. 7.: 5.05 Vesel začetek dneva — 8.05 Žan-darmerijska godba z Zgornje Avstrijske — 9.30 Vesele note — 11.00 Lovec in njegova ljubezen — 14.45 Kaj raste na avstrijskih tleh — 15.00 Ljudska glasba iz štajerske — 16.15 Želja po lepoti — 17.10 Zabavna paleta — 18.00 Oddaja sindikalne zveze — 18.05 Oddaja OVP — 19.15 Na obisku pri koroških pihalnih godbah — 20.10 Slavnostne igre v Bregenzu. Sreda, 29. 7.: 5.05 Vesel začetek dneva — 9.30 Vesele note — 11.00 Ljudske pesmi — 14.30 Koroška domovinska kronika — 14.45 Koroška pesem — 15.00 Graški pevski solisti — 16.15 Ste zamišljen človek? — 16.30 Operetni koncert — 17.10 V dunajski kavarni — 18.00 Oddaja industrije — 18.05 Oddaja SPO — 19.15 Jezik domovine — 20.10 Lovska latinščina in druge ljudske laži — 21.00 Za prijatelja planin — 21.15 Iz domovine. četrtek, 30. 7.: 5.05 Vesel začetek dneva — 8.05 Igra ansambel „Linzer Buam" — 9.30 Vesele note — 11.00 Ljudske pesmi — 14.45 Zabeleženo na koroških cestah — 15.00 Igrajo graški umetniki — 16.15 Po poklicu gospodinja — 17.10 Iz našega glasbenega paviljona — 18.00 Oddaja obrtnega gospodarstva — 18.05 Oddaja OVP — 19.15 Kulturna prizma — 20.10 Ljudski svetniki na štajerskem in Koroškem — 21.15 domače glasbeno ustvarjanje. Petek, 31. 7.: 5.05 Vesel začetek dneva — 8.05 Igra pihalni orkester zahodnonemškega radia — 9.30 Slavni solisti igrajo klavirske sonate Beethovna — 11.00 Iz bavarsko-avstrijske alpske pokrajine — 14.30 Problemi koroških mest — 14.45 Literatura iz štajerske — 15.00 štajerski zbori — 16.15 Žena v kmetijstvu — 17.10 Glasba za konec tedna — 18.00 Oddaja delavske zbornice — 18.05 Oddaja SPO — 19.15 iz dobrif) starih časov — 20.10 Iz koroškega glasbenega življenja — 22.25 Pogled k sosedu. Slovenske oddale Sobota, 25.7.: 9.00 Od pesmi do pesmi, od srca do srca — 14.00 Zeleni gozd je lovčev raj. Nedelja, 26. 7.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo In glasbo pozdravljamo In voščimo. Ponedeljek, 27. 7.: 13.45 Informacije — Za našo vas. Torek, 28. 7.: 13.45 Informacije — Narodno-zabavni ansambli — športni mozaik. Sreda, 29.7.: 13.45 Informacije — Slovenski solisti, četrtek, 30. 7.: 13.45 Informacije — Žena, družina, dom. Petek, 31.7.: 13.45 Informacije — Po sledeh starih šeg in navad — Cerkev in svet. RADIO LJUBLJANA Poročila: 4.30 — 5.00 — 7.00 — 8.00 — 9.00 — 11.00 — 12.00 — 13.00 — 14.00 — 17.00 — 18.00 — 22.00 — 23.00 — 24.00. Dnevne oddaje (razen ob nedeljah in praznikih): 4.30 Dobro Jutro — 5.30 Danes za vas — 5.45 Informativna oddaja — 6 00 Jutranja kronika — 6.30 Informativna oddaja — 7.25 Pregled sporeda — 7.45 Informativna oddaja — 10.00 Danes popoldne — 10.15 Pri vas doma — 11.00 Turistični napotki za tuje goste — 12.00 Na današnji dan — 12.30 Kmetijski nasveti — 13.15 Obvestila In zabavna glasba — 13.30 Priporočajo vam — 15.00 Dogodki in odmevi — 16.00 Vsak dan za vas — 18.00 Aktualnosti doma In v svetu — 19.00 Lahko noč otroci — 19.10 Obvestila — 19.30 Radijski dnevnik — 23.05 Literarni nokturno. Sobota, 25.7.: 6.50 Beseda na danšnjl dan — 8.10 Glasbena matineja z manj znanimi orkestralnimi deli glasbenih romantikov — 9.05 Počitniško popotovanje — 9.25 Z ansambli domačih napevov — 12.10 Virtuozi na kitaro — 12.40 Polke in valčki s pihalnimi orkestri — 14.15 Glasbena pravljica — 14.25 Vrtiljak zabavnih Izdajatelj, založnik In lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo in uprava: 9021 Klagenfurt - Celovec. Gasometergasse 10, tel. 85-6-24. — Tiska: Založniška In tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec - Borovlje. zvokov — 15.40 VVagner in StrauB na koncertnih odrih — 17.10 Gremo v kino — 17.50 Ansambel Mojmira Sepeta — 18.15 Rad imam glasbo — 18.45 S knjižnega trga — 19.15 Ansambel bratov Avsenik — 20.30 Zabavna radijska igra — 22.20 Oddaja za naše izseljence — 23.05 S plesom in pesmijo v novi teden. Nedelja, 26. 7.: 4.30 Dobro jutro — 6.50 Danes za vas — 7.30 Za kmetijske proizvajalce — 8.05 Radijska igra za otroke — 9.05 Koncert iz naših krajev — 10.05 še pomnite, tovariši — 10.25 Pesmi borbe in dela — 10.45 Voščila — 13.30 Nedeljska reportaža — 13.50 Z novimi ansambli domačih napevov — 14.05 Priljubljene melodije s pevci in pihalnim orkestrom — 14.30 Humoreska tedna — 14.50 Orgle v ritmu — 15.05 Iz opernega sveta — 16.00 Zabavna radijska igra — 16.37 Melodije s festivala ..Slovenska popevka 70" — 17.05 Nedeljsko športno popoldne — 19.15 Glasbene razglednice — 20.00 Zabavno glasbena oddaja — 22.20 Igramo za ples — 23.15 Jazz za vse. Ponedeljek, 27. 7.: 6.50 Rekreacija — 8.10 Glasbena matineja — 9.05 Za mlade radovedneže — 9.45 Počitniški pozdravi — 12.10 Orkester Slovenske filharmonije — 12.40 Koncert pihalnih orkestrov — 14.10 Operetne melodije — 14.35 Voščila — 15.40 Zabavni zbori —• 17.10 Ponedeljkovo glasbeno popoldne — 18.45 Naš podlistek — 19.15 Ansambel Maksa Kumra — 20.00 Charles Gounod: Faust, opera — 21.40 Melodije za vas — 22.15 Za ljubitelje jazza — 23.15 Popevke iz studia Zagreb — 23.40 Za ples igra orkester Billiy May. Torek, 28. 7.: 6.50 Beseda na današnji dan — 8.10 Operna matineja — 9.05 Počitniško popotovanje — 9.25 Narodne pesmi v priredbah Pavla Kernjaka — 9.45 Pihalni orkester Roland Jenkins — 12.10 Iz raznih časov in krajev — 12.40 Lepe melodije — 14.10 Instrumentalne skladbe za mladino — 14.25 Mladinska oddaja — 14.40 Prijetni zvoki — 15.40 Socialistični prizori iz opere „Cavalleria rusticana" — 17.10 Popoldanski koncert Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana — 18.15 V torek nasvidenje — 19.15 Ansambel Mihe Dovžana — 20.00 Prodajalna melodij — 20.30 Friedrich Durrenmatt: Stranitzky in narodni junak, radijska igra — 21.34 Koncert lahke glasbe — 22.15 Jugoslovanska glasba — 23.15 Popevke iz studia Beograd — 23.40 Za ples igra orkester Ray Anthony. Sreda, 29. 7.: 6.50 Rekreacija — 8.10 Glasbena matineja — 9.05 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.45 Skladatelji mladini — 12.10 Iz oper Borisa Papando-pula —. 12.40 Od vasi do vasi — 14.10 S koncertnim orkestrom Mantovani — 14.35 Voščila — 15.40 Recital pianista Andreja Jarca — 17.10 Mladina sebi in vam — 18.15 Mediteranski capriccio — 18.45 Kulturni globus — 19.15 Glasbene razglednice — 20.00 Koncert beograjske filharmonije — 21.15 Iz domače lažje koncertne glasbe — 22.15 S festivalov jazza — 23.15 Zabavni zvoki iz studiov Zagreb, Beograd in Ljubljana. četrtek, 30. 7.: 6.50 Beseda na današnji dan — 8.10 Glasbena matineja — 9.05 Počitniško popotovanje — 9.45 Filmske melodije — 12.10 Violinist Yehudi Menu-hin in komorni orkester — 12.40 Lahka glasba s simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana — 14.10 Pesem iz mladih grl, posnetki z revije otroških in mladinskih zborov Slovenije — 14.25 Orkester berlinske filhar- Sobota, 25.7.: 15.00 Mednarodni plavalni turnir — 16.30 Listamo v slikanici — 16.50 Daktari — 17.40 Za zbiralce znamk — 18.00 Tedenski obzornik — 18.25 Otrokom za lahko noč — 18.30 Kultura aktualno — 18.50 Wilson-Simonal-Show — 19.30 Čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 „Jaz sem gospodar v hiši", komedija — 22.20 Šport — 22.50 Čas v sliki — 23.05 Aktualno sonce — 23.10 „Vroče železo", kriminalni film. Nedelja, 26.7.: 15.00 Mednarodni plavalni turnir —- 16.15 Za mladino — 17.40 Kontakt — 18.00 Iz moje knjižnice — 18.25 Otrokom lahko noč — 18.30 Operni vodič skozi StraulSovo opero ..Kavalir z rožo" — 19.00 ..Katharina Knie" — 22.20 Čas v sliki. Ponedeljek, 27. 7.: 18.00 Orientacija — 18.25 Otrokom za lahko noč — 18.30 Podoba Avstrije — 18.50 Mož od včeraj — 19.30 čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 FBI: Siamska mačka — 21.00 V žarišču: Lahka atletika — 22.00 Čas v sliki — 22.15 Politični portret: Otto Probst. Torek, 28. 7.: 18.00 Danske beležke — 18.25 Otrokom za lahko noč — 18.30 Kultura aktualno — 18,50 Skok iz oblakov: Dvojna igra — 19.30 čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Od Reinhardta do Karajana, 50 let slavnostnih iger v Solnogradu — 21.15 „La Musiča", enodejanka — 22.05 čas v sliki. Sreda, 29.7.: 11.00 ..Polnočne čipke" — 17.00 Za otroke — 17.45 Mali slon — 17.55 Tukaj pride Peter — 18.25 Otrokom za lahko noč — 18.30 Podoba Avstrije — 18.50 Ljubi stric Bill — 19.30 Čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Zadeva Mata Hari — 21.35 Ljubi svojo bližnjo, glasbeno zabavna revija — 22.45 čas v sliki. četrtek, 30. 7.: 18.00 Iz cirkuškega življenja — 18.25 Otrokom za lahko noč — 18.30 športni mozaik — 18.50 Policija kliče: Sprejem na Joponskem —• 19.30 čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Tiranska ljubezen, glasbeni film — 22.15 čas v sliki. Petek, 31.7.: 11.00 Tiranska ljubezen, glasbeni film 18.00 Veselje ob glasbi — 18.25 Otrokom za lahko noč — 18.30 Podoba Avstrije — 18.45 Oddaja industrije — 18.50 Dogodivščine ob Rdečem morju — 19.30 čas v sliki — 20 06 Spori — 20.15 Kriminalistični muzej: Amulet — 21.25 Aktualni dogodki — 22.25 Čas v sliki — 22.40 Vesel konec tedna. 2. PROGRAM Sobota, 25. 7.: 17.30 Politični portret — 18.00 Ladja je priplula Iz Troje — 18.30 Panorama — 19.30 čas v sliki — 20.00 Aktualno sonce — 20.06 šport — 20.10 Vzgoja kratko in aktualno — 20.15 „La Notte — Noč — 22.15 Telereprize. Nedelja, 26. 7.: 18.30 Oblikovan Iz Ilovice — 19 00 Čas v sliki in vprašanje tedna — 19.30 Mednarodna te-televizij. univerza — 20.10 Vzgoja kratko in aktualno — 20.15 Polnočne čipke, kriminalni film — 21.55 Telereprize. Torek, 28. 7.: 18 30 Simbolika v ritmu — 19 00 Otroka Bolniška blagajna PRIČAKUJE VISOK PRIMANJKLJAJ Koroška pokrajinska bolniška blagajna računa, da bo leto 1970 zaključila s primanjkljajem v višini 22 milijonov šilingov, kar bo za 5 milijonov več, kot je bilo predvideno v proračunu za tekoče leto. Dohodki bolniške blagajne bodo letos dosegli 450 milijonov šilingov. Od tega bo blagajna več kot 25 odstotkov morala izplačati bolnišnicam za zdravljenje zavarovancev; prvotno so bili ti izdatki blagajne predvideni v višini 115 milijonov, dejansko pa bodo za 5 milijonov šilingov višji. Podoben položaj je tudi v drugih zveznih deželah. Naraščajoči izdatki pa povzročajo skrbi tudi pokojninskim zavarovalnicam. Socialno ministrstvo je zato pripravilo ustrezne zakonske predpise, s katerimi naj bi se izboljšal finančni položaj bolniških in pokojninskih zavarovalnic. Na podlagi teh sprememb bi se osnovna vsota, po kateri se računajo prispevki za socialno zavarovanje, povišala od sedanjih 4050 na 4800 šilingov, prispevek za zdravniške recepte pa od 4 na 5 šilingov; poleg tega bosta morali tudi pokojninska in invalidska zavarovalnica zvišati svoje prispevke za bolniško oskrbo zavarovancev. monije — 15.40 Skladbe slovenskih skladateljev: Vilko Ukmar — 17.10 Operni koncert — 18.15 Rad imam glasbo — 18.45 Klavir v ritmu — 19.15 Ansambel Ole Olafsen — 20.00 četrtkov večer domačih pesmi in napevov — 21.00 Večer s slovensko pesnico Ado Škerlj — 22.15 Večer pri domačih skladateljih — 23.15 I* albuma izvajalcev jazza — 23.40 Plesni zvoki. Petek, 31. 7.: 6.50 Rekreacija — 8.10 Operna matineja — 9.05 Pionirski tednik — 9.25 Avstrijska narodna glasba — 12.10 Iz Verdijeve opere „Rigoletto" —12.40 čez polja in potoke — 14.10 Valčki in uverture 14.35 Voščila — 15.30 Napotki za turiste — 17.10 Človek in zdravje — 17.20 Koncert po željah poslušalcev — 18.15 Dobimo se ob isti uri — 18.50 Ogledalo našega časa — 19.15 Ansambel Borisa Kovačiča — 20.00 Poje Akademski pevski zbor »Tone Tomšič" iz Ljubljane — 20.30 „Top-pops" — 21.15 Oddaja o morju it* pomorščakih — 22.15 Besede in zvoki iz logov domačih — 23.15 Jazz pred polnočjo. dobim — 19.30 čas v sliki — 20.06 šport — 20.10 Vzgojo kratko in aktualno — 20.15 številka šest: General 21.15 Intervju s Carlom Zuckmayerjem — 22.05 Tel®' reprize. Sreda, 29. 7.: 18.30 Indijska umetnost — 19.00 Revolucija v računici — 19.30 Čas v sliki — 20.06 šport —' 20.10 Vzgoja kratko in aktualno — 20.15 Za celo življa* nje — 21.45 Telereprize. Petek, 31.7.: 18.30 Od Schwarzwalda do črnega morja — 19.00 Podoba človeka v ogledalu umetnosti — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Vesel konec tedna -- 20.06 šport 20.10 Vzgoja kratko in aktualno — 20.1^ Po sledeh Roberta Musila — filmska biografija •*" 21.25 »Mladi Tbrless" — 22.50 Telereprize. JUGOSLAVIJA Sobota, 25. 7.: 18.00 Obzornik — 18.05 Nove melodija — 18.30 Jaimie MC Pheetersova popotovanja — 19.20 Sprehod skozi čas — 20.00 Dnevnik — 20.35 Festival dalmatinskih pesmi — 21.50 Skrivnosti morja — 22.15 Močnejši od življenja — 23.15 Kažipot — 23.35 Poročila. Nedelja, 26. 7.: 9.00 Madžarski pregled — 9.25 PO' ročila — 9.30 Po domače s Slovenskim oktetom 10.00 Kmetijska oddaja — 10.45 Mozaik — 10.50 Otroška matineja — 11.40 Kažipot — 12.00 Jugoslavija dober dan — 17.15 Skupne počitnice, ameriški film 20.00 Dnevnik — 20.35 Čas banan — 21.20 Videofon 21.35 športni pregled — 22.10 Noč v vlaku — 22.4® Dnevnik. Ponedeljek, 27. 7.: 17.15 Madžarski pregled — 18.15 Obzornik — 18.30 Risanka — 19.00 Mozaik — 19.05 Zabavno glasbena oddaja — 20.00 Dnevnik — 20.35 Atentator, drama — 22.05 človek s kamero — 22.*5 Poročila. Torek, 28. 7.: 18.15 Obzornik — 18.30 Slonček BlmbO' pravljica — 18.50 Risanka — 19.05 Melodije iz Bra’ Sova — 19.35 Cesta In mi: Vozniške sposobnosti ^ zmožnosti — 20.00 Dnevnik — 20.35 Iz sveta fantastlk* Baron Prašil, češki film — 22.05 V sonci zvezd, gl0* bena oddaja — 23.05 Poročila. Sreda, 29. 7.: 17.15 Madžarski pregled — 18.15 Ob' zornlk — 18.25 Plus pet, mladinski quiz — 19.05 N0' rodna in zabavna glasba — 19.20 športna oddaja 20.00 Dnevnik — 20.35 Berlioz: Romeo In Julija, prefl°9 predstave »Baleta XX. stoletja" — 22.00 Pariški zaik — 22.30 Poročila. čotrtok, 30. 7.: 17.15 Madžarski pregled — 18.15 Ob' zornlk — 18.30 Jubilejni tabor, 10. zlet tabornikov goslavlje — 19.00 Mozaik — 19.05 Enkrat v tednu 19.20 Hvar, reportaža — 20.00 Dnevnik — 20.35 bavno glasbena oddaja Iz Montreauxa — 21.35 Kgl' turne diagonale — 22.05 Mqnnlx — 22.55 Poročila. Petek, 31. 7.: 16.45 Madžarski pregled — 18.15 Obzornik — 18.30 Sebastijan in odrasli — 19.00 Na p°* l 2 po Istri — 19.35 Basen — 20.00 Dnevnik — 20.35 R prekletih, ameriški film — 22.05 Malo jaz, malo *•' qulz — 23.20 Poročila. xre Levi zya AVSTRIJA 1. PROGRAM