830047 015500 leto: XXXIX september 2007 številka Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec Cena 5,00 € (1198,00 SITI naslovna tema Deveto državno tekmovanje lastnikov gozdarstvo « Gozdni posestniki, kandidirajte za nepovratna *'■ Ji sredstva za nakup gozdarskih traktorjev kmetijstvo Koroška kmetijsko-gozdarska zadruga odprla ^ ^ij zbirni center za govejo živino ■it-. / Wv. . - , .. ... • .< % potopis g» ^ Shqiperia - Dežela orlov 1 . f J f * 1 4 Ejjk ji wI fcj gozdarstvo Deveto državno tekmovanje lastnikov gozdov z motorno žago Franc Hudrap, inž. gozd., kg ostrigarjev, - 3 žemlje, - 3 stroki česna, -1 jajce, - 1 žlica kisle smetane, -1 čebula, - sol, poper, peteršilj, - mleko. Na maščobi prepražimo čebulo, dodamo narezane gobe, solimo in pražimo toliko časa, da voda izpari. Ohladimo in zmešamo z vsemi ostalimi sestavinami. Žemljino sredico pred tem namočimo v mleku. Po potrebi dodamo še malo drobtin in s pomokanimi rokami oblikujemo polpete, ki jih ocvremo na olju. ms i##11 kmetijstvo Koroška kmetijsko-gozdarska zadruga odprla zbirni center za govejo živino Mirko Tovšak, oec. Odkar je Slovenija stopila v Evropsko zvezo, so se meje z ostalimi evropskimi državami domala v celoti odprle. Brez večjih carinskih formalnosti je možno izvažati in uvažati tudi kmetijske proizvode, le na področju prometa z živimi živalmi je še nekaj omejitev zaradi morebitnega prenosa nalezljivih bolezni preko meja. Zaradi tega mora biti veterinarsko pregledana sleherna pošiljka živih živali, o tem, da je živino pregledala ustrezna veterinarska služba, pa se izda tudi potrdilo - certifikat. Tudi naši kmetje so preko pooblaščenih organizacij pričeli Trak ob otvoritvi so prerezali Janko Osojnik, odgovorna oseba centra, predsednik KGZ in vodja področne zadruge Ivo Verčkovnik. Gospodarja na Fuksovi kmetiji, ki je prejela tudi priznanje za lepo ohranjeno arhitektonsko zasnovo kmečke hiše. Ogled centra po otvoritvi izvažati govedo, vendar je za vsak izdan certifikat potrebno plačati 60 evrov pristojbine, če pa se živali izvažajo iz enega zbirnega centra, velja pristojbina 60 evrov za celotno pošiljko žive živine. Običajno se z ustreznimi transportnimi sredstvi prevaža 20 do 30 glav, kar pomeni pri najmanjši pošiljki 20 živali prihranek nekaj nad 1.000 evrov. Tega dejstva se je zavedala tudi Koroška kmetijsko-gozdarska zadruga Slovenj Gradec in je zato pričela s pripravami za ureditev takšnega zbirnega centra. Primeren prostor se je našel pri kmetu Fuksu v Pamečah pri Slovenj Gradcu, saj je bil na tej kmetiji po prenehanju oddaje mleka sproščen velik del govejega hleva, ki ga je bilo s prizidkom možno usposobiti za takšen center. mik Pred kratkim je bila preureditev hleva končana, tako da je center že uradno odprt. Investicijska vlaganja so znašala nekaj nad 33.000 evrov, vendar predstavniki Zadruge zatrjujejo, da se jim bo investicija poplačala v nekaj letih, ob tem pa se bo deloma pocenil tudi odkup živine. To bo pomenilo, da bodo tudi kmetje lahko prejeli nekaj več za odkupljeno živino. Za sedaj se še najbolj izplača izvoz starejšega goveda v Avstrijo, kamor letno izvozijo 300 do 500 glav govedi. Zbirni odkupni center je na odlični lokaciji, domala v neposredni bližini glavne prometnice med Slovenj Gradcem in Vičem, poleg tega pa skorajda natančno na geografskem središču naše Koroške, kjer deluje Koroška kmetijsko-gozdarska zadruga. Direktorica zadruge ga. Danica Ramšak nam je povedala, da bo možno ta center koristiti tudi za izvoz živine za druge sosednje kmetijske zadruge, o čemer že tečejo ustrezni razgovori. Takole se je zbirni center prvič napolnil z govejo živino. Matej Pibernik iz Kamnika osvojil slovenski rekord Duša Komprej Med 24. in 26. avgustom 2007 je v Salzburgu potekalo Evropsko tekmovanje koscev in kosic, na katerem je sodelovalo 58 tekmovalcev in 27 tekmovalk iz 6 različnih držav. Nanj so se odpravili tudi člani in članice Zveze koscev in kosic Slovenije ter Folklorna skupina KD Gozdar iz Črne na Koroškem. naši folkloristi. V sami košnji se je med sedmimi sodelujočimi Slovenci najbolje odrezal Matej Pibernik iz Kamnika, ki je osvojil odlično 26. mesto in s tem dosegel slovenski rekord. Dobro se je odrezal tudi naš državni prvak Tomaž Oblak iz Jame, ki se je na koncu uvrstil na 30. mesto. V Na blagoslovu kos in pri maši Najboljši Slovenec Matej Pibernik Glavni namen udeležbe na tekmovanju je bi doseči čim boljše rezultate v košnji, hkrati pa predstaviti Slovenijo na najboljši možen način. Tekom prireditve je ves čas potekal tudi pester spremljajoč program, v katerem so se predstavile tudi posamezne države. Slovenci so se predstavili z narodnimi nošami, pesmijo in plesom, za kar so poskrbeli ženski konkurenci sta barve Slovenije zastopali državna prvakinja Gizela Cifer iz Sela pri Moravskih toplicah, ki je osvojila 16. mesto, ter Marta Bukovec iz Medvod, ki je zasedla 21. mesto. Član slovenske ekipe pa je bil tudi Janez Vivod iz Mislinje, ki se je uvrstil na 36. mesto. Tako pri kosicah kot pri koscih sta prvi mesti osvojila Avstrijca, ekipno pa so se najbolje odrezali Švicarji. Gizela se veseli uspeha Predstavili smo se tudi z narodnimi nošami Dobro razpoloženi slovenski navijači Janez Vivod pred tekmovanjem September v čebelnjaku hhm Janez Bauer mmmmmmmmmm V ljudskem izročilu so imele čebele pomembno vlogo. Zanje se je že od nekdaj menilo, da so svete živali, božji sli in poslanci, ki so se v krščanstvu spremenili v božje služabnike. Legende pripovedujejo, da izvirajo čebele iz raja, kjer so bile mali božji pomočniki. Če prileti v hišo čebela, je to dobro znamenje, saj napoveduje srečo ali obisk tujega človeka, kije nekdaj tudi pomenil srečo. Take čebele se nihče ne sme dotakniti, odleteti mora sama. Ubiti če- belo je pregrešno dejanje, ki lahko prinese nesrečo. Menili so, da čebele ne uspevajo tam, kjer je pri hiši prepir ali sovraštvo. Prav tako čebele ne prenašajo preklinjanja. Sovražijo nečednosti in prešuštvovanje in oboje tudi opazijo, ne da bi za to vedeli domači ali sosedje. Ponekod je še danes živa misel, da nedolžnega dekleta, ki koraka skozi čebelji roj, ne bo pičila nobena čebela. Takole nekaj čebeljih resnic in verovanj ob pričetku čebelar- skega leta. Čebele smo v tem mesecu že do konca nakrmili. Vsaka družina je morala dobiti vsaj 12 kilogramov sladkorja kot nadomestka za medeno zalogo. Skozi zimo in pomlad jo bodo potrebovale za razvoj in hrano čebelje zalege. Do marca ali aprila prihodnje leto ne bo nobene paše in čebelji rod je odvisen samo od svojih zalog. Zato čebelarji ne bodimo skopuhi; čebelja družina, ki ima veliko zalogo hrane, se bo spomladi veliko hitreje razvila, bo bolj odporna na bolezni in bo prinesla veliko medu. Čebelja družina, ki ima samo 8 ali 9 kilogramov zaloge je na meji preživetja. Matica v taki družini varčuje, zalege je manj, družina se ne razvija, kot bi se lahko in bolj dovzetna je za bolezni. Skozi tisočletja se je naša kranjska čebela znala prilagoditi na naravne razmere in preživi tudi z manjšo zalogo hrane, vendar varčuje. Varčuje pri porabi, varčuje pri zalegi. Iz take družine se nikdar ne bo razvila močna družina, ampak slabič, ki bo dovzeten za vse bolezni in okužbe in od njega ne bo medu ali močnega roja. Še najprej bo taka družina rojila zaradi lakote ali bolezni sredi prihodnjega leta. Čebele izpraznijo vse celice in zapustijo prazen panj - brez zalege in medu. To je skrajna oblika boja čebelje družine za preživetje. Malo čebel prinese malo medu, ob slabih letinah niti toliko, da bi se prehranile, kaj šele, da bi ostalo kaj za čebelarja. Zato se novo čebelarjevo leto prične po zadnjem točenju, saj se čebele že takrat pričnejo pripravljati za prihodnje leto. Po končanem krmljenju še zadnjič letos preglejmo čebele. To opravimo na hitro. Pogledamo, kje so si pripravile prostor za prezimovanje, zamenjamo še kako matico, ki ne zalega in je trotava, ocenimo količino zimske zaloge. V panju je to naše zadnje letošnje opravilo. Čebel še ni potrebno opažiti ali kako drugače ogrevati. Počakajmo, da se temperatura spusti pod ničlo, da si čebele uredijo prostor za prezimovanje in se stisnejo v zimsko gručo. Pustimo jih pri miru, da se pripravijo na mrzle zimske dni. Oskrba kačjega ugriza Metka Markovič, dr. med., spec. spl. med. V Sloveniji živijo tri vrste strupenih kač (navadni gad, laški gad in modras), katerih strup je dovolj močan, da lahko povzroči smrt človeka. Najdemo jih v večini na suhih predelih, na skalovju, poraščenem z grmičevjem, redkeje ob mlakah. Pojavnost kačjih ugrizov je odvisna od podnebnih in vremenskih pogojev. Največ ugrizov je v pomladnih in poletnih mesecih od aprila do septembra, najmanj ob hladnejših in deževnih poletjih. Modras v naravi ponavadi opozarja z značilnim sikanjem, napade pa le, če ga presenetimo. Plen najprej ugrizne, nato pa vanj spusti strup, ki je smrtno nevaren tudi za človeka. Prognoza je odvisna od mesta ugriza, količine in toksičnosti strupa. Največ ugrizov je ponavadi na rokah. Kačji strup ima pri ljudeh in živalih dva glavna učinka. Na mestu ugriza se razvije lokalna reakcija z vnetjem. Ker strup vsebuje citotoksine, hema toksine, proteolitične in hidrolitične encime, v telesu vzpodbudi sproščanje histamina ali pa vsebuje povzročitelje plinske gangrene in tetanusa. Proteoli-tični encimi poškodujejo steno žil z nastankom obsežne otekline, običajno tudi podplutbe. Sistemski učinki pa so: padec krvnega tlaka, trebušni krči, motnje strjevanja krvi, šok. Vse to lahko povzroči hudo si- stemsko reakcijo organizma, ki je lahko za pacienta usodna. Edini učinkovit način je aplikacija antiseruma. Oskrba poškodovanega dela telesa - mesta ugriza: predel samo sterilno pokrijemo, prizadeti ud imobiliziramo in pacienta čim prej napotimo v najbližjo zdravstveno ustanovo. Rane ne režemo in morebitnega strupa ne izsesavamo! Pregled in žigosanje letošnjih žrebet in kobil hh Milena Tretjak mmm—mm Žigosanje je pri rejcih čis-topasemskih živali osrednji dogodek rejskega leta in ga je potrebno opraviti vsako leto. Rejska komisija selekcijske službe pred žigosanjem žrebeta oziroma triletne kobile natančno pregleda, izmeri ter jih oceni za sprejem v rodovnik. Pri neizpolnjenih kriterijih (neprimerna višina, neprimernost pasemskega tipa) živali ne žigosa in ne vpiše v rodovniško knjigo. Rejska komisija ima še posebej pri žrebetih stroga merila za ocenjevanje. Današnji dan namenjamo veliko pozornosti raznim prirojenim napakam oziroma hernijam žrebet, saj žrebeta s prirojeno napako, če se seveda ne bi izločila, prenašajo le-to na potomce. Gre predvsem za napake zobovja -nadugriz in podugriz, počeno popkovino, prirojene poškodbe nog ipd. Komisija takšna žrebeta ob pregledu izloči, žigosa pa le dobre predstavnike pasemskega tipa. Letos je žigosanje v zadnjih avgustovskih dneh potekalo tudi na Koroškem. Prvo pregledno mesto je bilo v dopoldanskih urah na kmetiji Čas - Jevšnik v Stražah, drugo pa pri Tretjaku v Razborci. Popoldan je imela komisija še več dela; ocenjevala je pri Goljatu na Selah, na Polani in za konec še pri Poberžniku v Selovcu pri Šentjanžu. Člani komisije so opazili, da se je na Koroškem konjereja v zadnjih dveh letih drastično zmanjšala, še posebej na zgornjem delu Koroške, in sicer najbolj v okraju Mežice in Prevalj. Opaziti je zmanjšanje pasme haflinger. Mnenja so različna, a dejstvo je, da novega tipa pasme haflinger rejci ne vidijo več na hribovskih kmetijah, kot je bilo to še pred nedavnim. Kakorkoli že, morali se bomo zavzeti in angažirati za ponovno rast čistopasem-skih predstavnikov v našem okolju. Pri ocenjevanju ima komisija stroga merila. Komisija popiše tudi barvo in zunanje znake konja. Pregled žrebcev v žrebetišču Briga mmmmm Milena Tretjak mmmmmmmm Žrebetišča so vzrejni centri, ki skrbijo za vzrejo mladih žrebcev, torej potomcev rodovniških kobil. Eno takšnih žrebetišč v Sloveniji je na Kočevskem v Doljni Brigi. Če se ozremo nazaj v zgodovino, vemo, da so bili prvi žrebič-ki v žrebetišču Drvanja Agrokombinata Lenart leta 1964. Vzreja pa je trajala le do leta 1970, nakar so žrebičke prestavili k Plesniku v Logarsko dolino. Žrebetišče s prekrasno pašo na planini je bilo tam do leta 1981. Nato je sledil še zadnji premik, ko so zaradi povečanih potreb žrebetišče prestavili na Brigo, kjer je še sedaj. Zadnje dni avgusta sov Kočevju v Brigi sestankovali strokovni svet in predstavniki združenj. Ob pregledu žrebcev je bilo moč opaziti, da so resnično v dobri oskrbi družine Glušac in v dobri telesni kondiciji. Pašne površine je sedaj v jesenskem času kar 80 ha. Trenutno je v hlevih 52 živali, od tega dveletnih žrebcev 26; ti bodo čez mesec dni zapustili Brigo in dobili nove oskrbnike. Med njimi je 6 žrebcev pasme haflinger, 5 pasme posavec in 15 žrebcev slovenske hladnokrvne pasme, 26 žrebcev pa je enoletnikov. Struktura le-teh je enaka. Mag. Janez Rus, vodja selekcijske službe, je povedal, da je letošnja generacija žrebcev zelo dobra, o čemer smo se lahko prisotni tudi prepričali. Dejal je, da je po opravljenih testih razvidno, da gre za zelo visoko plodnost žrebcev in dobre pasemske značilnosti. Za plemenske žrebce so bili tako izbrani vsi razen enega, ki je imel poškodovano nogo. Mag. Janez Rus je še povedal, da bo odkup in žigosanje novih, se pravi letošnjih žrebet, potekal decembra. Še pred tem, v mesecu oktobru, pa bo licenciranje 3- in 5-letnih žrebcev na hipodromu Vrbljenje na Igu, kjer bodo petletni žrebci opravili tudi delovno sposobnost. Gre namreč za vožnjo vozu in vleko hloda. Prisotni smo bili seznanjeni tudi o prvi dirki konj, ki jo organizira Združenje rejcev hladnokrvnih konj, ki bo zadnji septembrski dan, torej v nedeljo, 30. 9. 2007, na hipodromu Vrblenje na Igu. Tekmovali bodo predstavniki pasme posavec, haflingerji in hladnokrvni konji. Vredno ogleda. Žrebci bodo čez mesec dni zapustili žrebetišče Briga in bodo dodeljeni novim oskrbnikom. Park ob Homšnici ■mi Jože Potočnik, prof. mm Na Homšnici, pritoku Suhodol-nice, je več manjših betonskih mostov in lesenih brvi, ki povezujejo kraje in ljudi. Eden najlepših in najmlajših je ob Tomšičevi ulici in se imenuje Šolarček. Zgrajen je bil po načrtu arhitekta Edija Korace leta 1998. Najštevilnejši pešci preko mostu so šolarji, učenci, dijaki, ki prihajajo s Četrtne skupnosti Polje. Ob lepo urejeni strugi na desni strani Homšnice se od Celjske ceste pri Ringu do mostu na Šmarski cesti vije asfaltna steza za peš- ce in kolesarje. Na levi strani potoka je del uličnega naselja Pot ob Homšnici. V tem predelu med vodo in cesto je vzorno urejen in oskrbovan zelen park. Prizadevno ga negujejo stanovalci tega dela uličnega naselja. Poleti je park odet s cvetlični- mi grmovnicami. V krošnjah listavcev in iglavcev gnezdijo ptice, ki v miru hvaležno pojejo pesem naravi. Japonski gostje iz partnerskega mesta Arai so ob obisku v Slovenj Gradcu med drugim občudovali tudi park ob Homšnici. Most Šolarček Po košnji v parku ob Homšnici, maj 2003, od leve: Jože Potočnik, Ivan Matko, Mirko Mave, Branko Zavernik Obnovljena Trstenjakova ulica mmmm Mirko Krevh mmmmmmb Letos, nekega junijskega dne, so v našo ulico prihrumeli gradbeni stroji in jo v nekaj dneh dodobra razkopali. Od investitorja, Mestne občine Slovenj Gradec, smo izvedeli, da bo naša ulica dobila novo asfaltno prevleko. To se je v izredno kratkem času tudi zgodilo. Cestišče je bilo zares potrebno obnove, saj so ga v zadnjih 25 letih pogosto prekopavali zaradi polaganja različnih podzemnih napeljav. Delno je bil obnovljen tudi kanalizacijski sistem in cevi za odvajanje meteorne vode. Pod novo asfaltno prevleko je položena tudi plastična cev za bodoči optični kabel. Menim, da so različni izvajalci del pod vodstvom Gradenj IGEM Slovenj Gradec v splošno zadovoljstvo prebivalcev ulice delo dobro opravili. Uradne otvoritve sicer ni bilo, se pa zato Mestni občini Slovenj Gradec zahvaljujemo ob tej priložnosti. Čeprav je bilo sprva nekaj slabe volje zaradi uničenih cvetličnih gredic in žive meje, je sedaj spet vse na svojem mestu. Novost pa so cvetlične posode, ki so jih postavili prebivalci in s tem ulico polepšali. Foto.: Romana Špeael Krevh Mira in Stanko Hovnik - osemdesetletnika Jože Potočnik, prof. V krogu družine, sorodnikov in prijateljev sta zakonca Mira in Stanko Hovnik praznovala svoj življenjski jubilej. Za njima je že šestinpetdeset let skupnega življenja. Tudi sin in dve hčerki so že pozdravili abrahama. Na družinske slovesnosti prihaja šest vnukov in šest pravnukov. Stanko in Mira sta bila rojena v Pamečah. Vojna vihra je zaznamovala tudi njuno mladost. Obema je bilo 14 let, ko se je nemški vojni stroj valil po Mislinjski dolini. In kmalu so se začeli zasliševanje, aretacije, prisilno ponemčevanje in izgnanstvo. Stankov oče je preživel zloglasni Dachau, sestri Marija (poročena Slemenih) in Ančka (poročena Marošek) pa Ravensbriick. Ko sta brata Stanko in Alojz odšla v partizane, so morali na pot izgnanstva še ostali člani družine. Prav v Pamečah so pod nemškimi streli padli prvi talci v Mislinjski dolini in v vasi so požgali dve domačiji. Stanko Hovnik je postal partizan, kurir v Zidanškovi brigadi (domačini so jo imenovali Pohorska briga-da) maja 1944. Spomine na medvojne dogodke je opisal v knjigi Pohorske poti 1941-1945 ...dane bi pozabili. Vojko Močnik, ki je knjigo uredil, izdala pa CZP Voranc Ravne na Koroškem, je v Prepihu (dec. 2001) zapisal: »To je sploh prva knjiga, ki opisuje dejavnost vojaških kurir- Mira in Stanko Hovnik skih postaj na Pohorju, napisal pa jo je človek, ki je pri tem neposredno sodeloval. Krajši zapis o življenju pohorskih kurirskih postaj 1-8 in 1-9 je prispeval Karel Krevh -Marjan, komandir obeh združenih postaj. Dokumentarnost knjige dopolnjujejo še fotografije, večinoma iz arhiva avtorja samega.« Leta 1951 sta se Stanko in Mira poročila. Rženova Mira je takoj po vojni sedem let delala na Krajevnem ljudskem odboru (KLO) v Pamečah, po poroki pa je ostala doma in se posvetila mladi družini. Leta 1960 je bila ustanovljena Ekonomska srednja šola Slovenj Imel je več samostojnih in skupinskih razstav. Za fotografske dosežke je prejel več priznanj in knjižnih nagrad. Aktivno je sodeloval v družbenih in društvenih organizacijah ter tudi tam prejel številna priznanja. Zanimivo je, da se Stanko Hovnik ukvarja tudi z ljubiteljskim pisateljevanjem. Knjigo medvojnih doživetih smo že omenili. Literarna sekcija društva upokojencev Slovenj Gradec je izdala zbirko Sopotja 1994-2004 in v njej so tudi prispevki Stanka Hovnika. Je aktivni član Likusa (Literarni klub upokojencev Slovenije); v osmih zbornikih je objavil prozo in Predstavitev knjige Pohorske poti ... 1941-1945... da ne bi pozabili, 13. 12. 2001 v Koroškem pokrajinskem muzeju. Od leve: J. Paradiž, S. Hovnik, J. Potočnik. Razstava fotografij Stanka Hovnika na temo Jezera v galeriji prim. dr. Staneta Strnada Slovenj Gradec 26. marca 1998 Gradec in prvi ravnatelj te šole prof. Tone Turičnikje Miro povabil k sodelovanju; do upokojitve leta 1983 je bila tajnica. Stanko je po demobilizaciji leta 1946 nekaj let delal pri Zavarovalnici Maribor, nato pa do upokojitve leta 1988 pri Gradbenem podjetju Slovenj Gradec. Vendar je njegov dan še danes izredno delovno naravnan. Poudariti velja, da se Stanko Hovnik že nad 50 let ukvarja s fotografijo, kar ga veže na družinsko tradicijo. Z dokumentarno fotografijo je ohranil številne, tudi pomembne dogodke, ki smo jim bili priča v Slovenj Gradcu, v Mislinjski dolini in v Koroški krajini. Za knjigo Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec Jožeta Potočnika je prispeval fotografsko gradivo (1985). pesmi. Njegovi so tudi prispevki v zborniku Hvalnica Pohorju (2000). Fotograf in ljudski pisatelj Stanko Hovnik objavlja novice v številnih časopisih in revijah: Večer, TV -15, Svobodna misel, Kmečki glas, Vzajemnost, Prepih in Koroški tednik (slednja dva sta prenehala izhajati). Je redni dopisnik Viharnika. V knjigi Partizanski kurirji v pesmi, ki je izšla maja 2007, je objavil dve svoji pesmi. Njegov je tudi pomemben prispevek pri delu Turističnega društva Slovenj Gradec. In še več; ni prireditve in razstave, ni proslave brez Hovnikovega fotografskega aparata. Vsi prijatelji in sodelavci Mire in Stanka Hovnika jima želimo še veliko zdravja in ustvarjalnih moči. olalnuzDJd ljudje in dogodki Krajevni praznik v Pamečah Stanko Hovnik Prapor so razvili: Matjaž Zanoškar, župan MO Slovenj Gradec, Jože Kozmus, predsednik uprave Preventa, in Jože Logar, predsednik PGD Pameče Troblje. V okviru krajevnega praznika vaške skupnosti Pameče-Troblje pri Slovenj Gradcu je bilo 24. 6. 2007 tudi razvitje gasilskega prapora in gasilsko tekmovanje za memorial Ivana Potočnika ter družabno srečanje v prireditvenem šotoru z ansamblom Igor in zlati zvoki. Predsednik vaške skupnosti g. Franc Pečovnik je pozdravil gasilce, člane ZB NOV, krajane in krajanke, med njimi člana poveljstva RGZ g. Bena Kotnika, župana Mestne občine Slovenj Gradec g. Matjaža Zanoškarja, svetnice in svetnike Občinskega sveta in predsednike sosednih vaških skupnosti. Praznik vaške skupnosti Pa-meče-Troblje je posvečen padlim borcem Zidanškove pohorske brigade in dvanajstim talcem, ki so bili ustreljeni v Pamečah. Vsem, katerim so življenja vzeli pripadniki okupatorja v aprilu in juliju 1944. Praznik je posvečen slavi nedolžnih žrtev in je v opomin nam in naslednjem rodovom. Ob koncu svojega govora je g. Pečovnik pozval predsednika gasilskega društva Pameče-Troblje in mu izročil priznanje vaške skupnost. V kulturnem delu so nastopali pevci Gradiški fantje in pihalni orkester Slovenj Gradec. Predsednik PGD Pameče-Troblje Jože Logar je v svojem govoru pozdravil vse prisotne, posebej še goste in nanizal nekaj pomembnih dogodkov in pridobitev društva v minulih 85 letih nato pa je napočil trenutek razvitja prapora. Prapor so razvili: župan mestne občine Slovenj Gradec g. Matjaž Zanoškar, predsednik uprave Preventa g. Kozmus in pred- sednik PGD Pameče-Troblje Jože Logar. Svečano zaobljubo je opravil predsednik PGD Jože Logar in prapor izročil praporščaku Jožetu Lakovšku. Po pripenjanju trakov darovalcev je prapor in trake blagoslovil Tadej Legnar, župnijski upravitelj Pameč in sv. Petra na Kronski gori. Član poveljstva RGZ Beno Kotnik in predsednik GD Jože Logar, sta podelila številna društvena priznanja in odlikovanja. Spregovorila sta tudi župan MO Slovenj Gradec in član poveljstva RGZ Beno Kotnik, ki sta gasilcem čestitala za dosežene uspehe. Sledila je podelitev pokalov tekmovanja za memorial Ivana Potočnika, katere je podelila Jelka Potočnik, vdova Ivana Potočnika. K spomeniku padlim borcem v Pamečah so položili venec. Jelka Potočnik predaja pokal za memorial Ivana Potočnika. Viharnik Viharnik Viharnik Kako smo se spoprijeli z odstranjevanjem okužb hruševega ožiga Tatjana Krejan Košan, uni.dipl.inž.agr. Izbruh hruševega ožiga v letu 2007 je v naši državi dosegel epidemične razsežnosti, saj je poleg Gorenjske in okolice Maribora zajel še celotno severno in zahodno Slovenijo. Na Koroškem so bila žarišča okužbe z bakterijo potrjena v vseh dvanajstih občinah. Intenziteta okužbe pa se med občinami razlikuje, zelo prizadeta je Dravska dolina, nato območje Črne in kmetije pod Pohorjem. Na območjih, kjer je okuženost velika, skoraj ni kmetije brez znakov hruševega ožiga na starih visokodebelnih hruškah (vinske moštovke - moštnice, ozimke, rjavke, vrbovke, viljamovke ...). Na teh območjih lahko pričakujemo nadaljnje lokalne izbruhe vsakič ob ugodnih vremenskih razmerah, ko bo dovolj toplo in vlažno vreme. Izbruhi bodo tem močnejši, tem več ko bo ostalo kužnih rastlin na vrtovih in travniških sadovnjakih. Fitosanitarna uprava je še v avgustu opozarjala imetnike jablan, kutin in predvsem hrušk, da še v poletnem času požaga-jo vse veje z znaki okužbe in s tem preprečijo nadaljnjo škodo na svojih drevesih in v okolici. Zelo pomembno je, da se pred obiranjem plodov okužene veje odstranijo z drevesa, s čimer se prepreči raznašanje okužbe. Higienski ukrepi morajo postati stalnica tudi pri zimski rezi in drugih opravilih v sadovnjakih. Glede na to, da na terenu opažamo, da kar nekaj lastnikov okuženih gostiteljskih rastlin hruševega ožiga misli, da bo bakterija, kakor je prišla, tudi izginila »čez noč«, še nekaj podatkov o širjenju bolezni. Strokovni viri navajajo, da so latentne infekcije in premeščanje okuženega rastlinskega materiala verjetno eden pomembnejših virov razširjanja te bolezni. Ko je drevo okuženo, se na vejah in deblih pojavijo razjede, v katerih bakterije navadno prezimijo. Razjede velikosti do 0,5 cm že lahko vsebujejo žive bakterije. Ob toplem in vlažnem vremenu so razjede aktivne, v hladnem obdobju pa navadno ne. Če je bakterija na nekem območju že zastopana, je njeno širjenje možno s čebelami in drugimi žuželkami zlasti v času cvetenja. Siri se tudi s pticami, pomembni dejavniki širjenja pa so še veter, dež in toča. Bakterija vdre v rastlino preko naravnih odprtin, ran ali preko cveta, na površini katerega se takrat močno namnoži, zato so čebele še posebno učinkovit prenašalec. Okužba preko cveta se širi po prevodnem tkivu v druge cvetove, liste in veje. Obseg in hitrost širjenja bolezni sta odvisna predvsem od klimatskih razmer (toplota in vlaga). Ob hladnejšem ali suhem vremenu ali če je odporna na okužbo, gostiteljska rastlina tvori plutasto zaporo in s tem ustavi širjenje rakastih ran, ki se tvorijo na deblu in vejah. Propadle veje se posušijo, odmrlo listje, cvetni šopi ali plodiči pa ne odpadejo. Jeseni lahko opazimo predhodno rdečenje listov pri rastlinah, ki sicer ne kažejo bolezenskih znamenj, vendar so latentno okužene. Pri izrezovanju vej z bolezenskimi znamenji se je potrebno zavedati, da se bakterije lahko nahajajo tudi v delih drevesa, ki so oddaljeni od vidnih znamenj okužbe. Za lastnike rastlin, ki so gostiteljice hruševega ožiga, je sedaj obvezno sprotno in redno spremljanje zdravstvenega stanja rastlin ter izvajanje higienskih ukrepov, ker le tako bomo bolezen uspešno obvladali. Na Koroškem je bilo do sedaj odrejeno, da se izreže preko 1500 ter poseka skoraj 200 dreves, večinoma so to hruške. Pri pregledih fitosanitarne inšpekcije se ugotavlja, da je veliko imetnikov upoštevalo odrejene ukrepe in odstranilo prizadeta drevesa ali samo posamezne veje, še vedno pa se najdejo posamezniki, ki niso izvedli potrebnih higienskih ukrepov. Imetniki takšnih rastlin so dolžni sami izvesti nujne ukrepe za preprečitev širjenja bolezni, zagrožena kazen za nespoštovanje tega določila pa je po Zakonu o zdravstvenem varstvu rastlin globa v višini 200 evrov. Hrušev ožig Graška gora Cvetoča vinska moštnica vZavršah Izrezana hruška nad Muto kmetijstvo gozdarstvo Sobotinova dimnica Odpravili smo se naprej proti Pohorju. Naslednja javnosti znana hiša, v kateri se lahko tudi prebiva in ki služi kmečkemu turizmu, je Miklavževa hiša. Ta hiša je lep primer le- dneva, je bil pravi čas, da smo se za nadaljnje dogodivščine podkrepili s pravim kmečkim kosilom. Domače dobrote, ki jih je pripravila lastnikova žena, so nam v tej lepo ob- Miklavževa hiša Strokovna ekskurzija projektne skupine Pohorska eko-etno hiša Drago Pogorevc, univ. dipl. inž. Udeleženci ekskurzije Černivnikova preužitkarska hiša Projektna skupina, ki dela na razvojnem projektu Pohorska eko-etno hiša, se je v torek, 17. 7. 2007, podala na zanimivo ekskurzijo, katere namen je bil, da vsi člani projektne skupine spoznamo značilnosti bogate arhitekturne kulturne dediščine Pohorja. Katere posebnosti pohorske gradnje v preteklosti vključiti v naš projekt in katere ne, je stvar dolgih razgovorov tekom vsakega sestanka skupine. Menili smo, da nam bo pogled »v živo« pomagal pri definiranju tistih značilnosti, ki bodo navsezadnje zares upoštevane v arhitekturnih rešitvah naše ciljne Pohorske eko-etno hiše. Pod strokovnim vodstvom gospe Brigite Rajšter, direktorice Koroškega pokrajinskega mu- zeja, in gospe Lilijane Medved iz Zavoda za spomeniško varstvo Maribor smo si ogledali kar nekaj stavb, na katerih so še ohranjeni elementi tipične pohorske arhitekture. Pot nas je najprej popeljala severovzhodno po Mislinjski dolini. Nekaj kilometrov izven Slovenj Gradca leži na desnem bregu reke Mislinje v kraju Go-lavabukva preužitkarska bajta pri kmetiji Crnivnik. Lastnik hiše, gospod Mrzelj, nam je pokazal notranjost hiše, kjer so nas leta nazaj popeljali zanimivi detajli stavbnega pohištva, navdušila pa nas je tudi praktičnost razporeditve prostorov. Bajta skromno ždi ob robu gozda in že leta čaka na nadobudnega lastnika, ki bi ji omogočil zaslužen sijaj in nekdanji izgled. Pot smo nadaljevali v Dovže, kjer tik ob lokalni cesti leži zanimiva Pušnikova preužitkarska hiša. Brigita Rajšter nam je pripovedovala o bogati zgodovini hiše. Hiša je bila nekaj let nazaj obnovljena s pomočjo Koroškega pokrajinskega muzeja, stavbno pohištvo v njej pa je eno najbolj ohranjenih v Sloveniji. Na žalost ključa od hiše nismo mogli dobiti, zato smo se morali zadovoljiti z ogledom zunanjosti, nekaterim pa nam je skozi majhna okna uspelo pokukati tudi v notranjost. šene pohorske hiše z mnogimi tipičnimi elementi pohorske stavbne dediščine. Prijazni lastnik, gospod Jože Jeseničnik, nam je povedal zanimive zgodbe, povezane s posameznimi detajli hiše, zakaj in ob kakšnih priložnostih se je kaj uporabljalo (poroke, smrt, rojstvo ...). Gospa Lilijana Medved nam je razložila, s kakšnimi težavami so se spoprijemali pri obnovi te hiše, kjer je sodelovala kot strokovna sodelavka Zavoda za spomeniško varstvo. Ker se je ura že krepko oddaljevala od pol- 8-9/2007 Vtisom vir novljeni pohorski hiši še kako teknile. Popoldne nas je pot vodila po severni strani Pohorja na območje Šentjanža nad Dravča-mi, kjer smo si najprej ogledali Sabotinovo dimnico. Pogled na eno izmed stotih najlepših starih hiš (op. Brigita Rajšter) je bil dokaj žalosten, saj je dimnica na določenih mestih že skorajda popolnoma propadla, ogled notranjosti pa je bil že prav nevaren zaradi preperelih sten in sesedajoče se strehe. Hiša v zadnjih iz- dihljajih pred popolnim propadom kriče vpije po obnovi. Žalostna resnica je, da bo najverjetneje kmalu končala svojo pot in vsaj kakšno zimo v obliki drv grela domačine. Dan se je počasi že nagibal proti večeru. Poberžnikova bajta, ki leži na Sv. Primožu na Pohorju, je lep primer, kako je mogoče ohraniti stavbno dediščino v naravnem okolju. Hiša je lepo vzdrževana, ker pa je dostopna samo peš, je obiskovalce, ki bi jih pot zanesla mimo nje, možno pre- Levovnikova domačija šteti na prste. Nedaleč stran leži Levovnikova domačija, v kateri še biva celo več družin. Stanovalci se po svojih najboljših močeh trudijo, da bi ohranili spomeniško zaščiteno pohorsko stavbno dediščino, zavedajo pa se - in na to opozarjajo ustrezne ustanove -, da sta za ohranitev in obnavljanje take dediščine potrebna več kot le dober namen ter močna volja. Življenje v stari hiši je danes, v modernizirani dobi, dobi računalništva ter stanovanjskega udobja, ki se na drugi strani ponuja pod- mladku Levovnikovih, težje, kot si lahko zamišljamo. Prekrasen dan smo zaključili z ogledom cerkvice sv. Janeza, kamor vsako leto romajo verniki na lepo nedeljo. Namen ekskurzije je bil več kot dosežen. Vse stavbe, ki smo si jih ogledali, bodo pripomogle k boljši zasnovi razvojnega projekta Pohorske eko-etno hiše. Bojana Jordan in Drago Pogorevc Poberžnikova bajta Tudi trave so zanimive Mirko Krevh, upokojen biol. Napisati kaj o travah je zelo težavno početje, zlasti še za nestrokovnjaka, ki trave opazuje bolj »od daleč«. Pa vendar so trave naše zveste spremljevalke ves čas vegetacijske dobe od pomladi do jeseni. Stožka Živinorejci koristnost trav kot krmnih rastlin dobro poznajo, pa tudi pridelovalci žit so z njimi dobro seznanjeni. V vrtovih in na gojenih zelenicah lahko opazujemo številne okrasne trave. Mnoge Masnica vrste trav in tudi poltrav niso neposredno gospodarsko koristne, imajo pa v naravi kot rastlinska odeja pomembno vlogo. Take trave vidimo na sprehodu skozi gozd ali po planinskih planjavah. Saš Značilna trava svetlega gozda (Mislinjska Dobrava) je visokorasla stožka (Molinia). Iz šopaste korenine raste mnp-žica dolgih zelenih listov in še daljša pokončna stebla z mod-rovijoličastimi redkimi klaski Šašulica (flPl KStSHg gozdarstvo kmetijstvo na vrhu. Spoznamo jo tudi po tem, da steblo - lat - nima vidnih kolenc, ki so značilna za trave. Edino kolence je skrito prav v začetku nadzemnega stebla. Stožka z bujno rastjo prezračuje gozdna tla in uravnava njihovo vlažnost. Podobno vlogo imajo tudi številne trave pohorskih gozdov in planjav, kot so masnica (Deschampsia), ščetinovka (Nardus), šašulica (Calama-grostis) in druge. Posebno mesto med pohorskimi travami ima »kisla« poltrava migalični saš (Carex brizoides), (ljudsko tudi lasajna), ki z ozkimi, do 60 cm dolgimi zelenimi, poleglimi listi oblikuje cele zaplate zelenih blazin. Z gosto rušo onemogoča naravno pomladitev gozda, druge rastline zaduši in iz tal v veliki meri odvzema hranilne snovi. Rastlina sicer zadržuje vlago, druge koristi od te poltrave pa ni zaslediti. Ljudsko izročilo pravi, da so posušeno nekoč uporabljali za pripravo ležišč, ki so bila gotovo bolj »bio« kot današnja sintetika. Na Ravnah na Koroškem izbirali Zmagovalka Marta Rojnik »mlado kmetiCO 2007« Franc Jurač Izbor mlade kmetice 2007 je bil letos na Ravnah na Koroškem, od koder prihaja tudi zmagovalka lanskega leta Anita Štriker. Letos se je za ta naziv potegovalo devet kandidatk iz različnih krajev Slovenije, naslov mlade kmetice leta pa si je prislužila Marta Rojnik iz Šempetra v Savinjski dolini. je izbor mlade kmetice uspel, pri tem pa je treba omeniti še sodelovanje občine Ravne na Koroškem, Zveze kmetic Slovenije in Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije s Kmetijsko gozdarskim zavodom Celje. Letošnje kandidatke za izbor mlade kmetice 2007 so bile: Petra Puhar iz Gornje Radgo- vosti Koroške, kot sta osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika in domačija Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca. Tik nad Prežihovo bajto nad nekdanjim ajdovim strniščem so se srečale z bronastim Prežihovim spomenikom, od koder je lep pogled na Kotlje in na Uršljo goro. Seveda pa tudi ogledov drugih zanimivosti Koroške ni je Suzana Rejak, letošnje nosilka naslova moštna d’čva, ki je koroška različica vinske kraljice, v svojem domačem narečju kandidatkam zaželela veliko sreče. In potem seje začelo. Ker je bilo kandidatk devet, so tekmovale v treh skupinah po tri. Vse so se dobro izkazale, a najboljša je bila Marta Rojnik, ki je s svo- Vseh devet tekmovalk se je dobro pripravilo na izbor. Moštna d'čva Suzana Rejakje v svojem domačem narečju zaželela kandidatkam kar največ sreče. Izbor mlade kmetice leta že šest let zaporedoma pripravlja Kmečki glas v sodelovanju z Zvezo kmetic Slovenije, Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije ter društvom in občino, od koder je zmagovalna kandidatka minulega leta. Društvo kmetic Mežiške doline se je nadvse potrudilo, da ne, Marta Rojnik iz Šempetra v Savinjski dolini, Helena Rotovnik z Legna pri Slovenj Gradcu, Zinka Javornik iz Gro-belna pri Šmarju, Anka Vodnik izpod Blegoša, Brigita Barlič iz Frančka Smrkolj s Trojan, Damjana Kern z Golnika in Jasna Šukar iz Boden-cev. Na občini Ravne so za vse udeleženke pripravili sprejem, pričakali pa so jih župan mag. Tomaž Rožen ter podžupana Milan Škafar in Peter Oder. Pred samim tekmovanjem so si kandidatke ogledale zanimi- Moravč, manjkalo. V kulturnem programu, ki so ga ob tej priložnosti pripravili, jimi osmimi točkami zmagala pred drugouvrščeno Anko Vodnik in tretjo Petro Puhar. Veselje ob zmagi Marte Rojnik je bilo nepopisno. Spominska slovesnost na Ribniški koči Stanko Hovnik Na Ribniški koči na Pohorju je bila spominska proslava ob obletnici prvega napada Pohorske čete leta 1941 in drugega napada Tomšičeve brigade 1944 na Ribnico. Proslavo je 11. 8. 2007 organiziralo Občinsko združenje borcev za vrednote NOB Ribnica na Pohorju. Spregovorila sta Ivan Zapečnik, predsednik Občinskega združenja borcev za vrednote NOB Ribnica, in Lojze Dolničar, predsednik skupnosti borcev XIV. divizije. Spregovorila je tudi županja Ribnice, se zahvalila za obisk in na koncu svojega govora izrazila željo, da se snidejo zopet čez leto dni. Sledil je še kulturni program, ob zakuski pa so navzoči razvili tovariški pogovor. Alojz Dolničar na proslavi na Ribniški koči Prijateljsko srečanje mmmi Stanko Hovnik mmmmmmm Ob občinskem prazniku občine Vuzenica je bilo 12. avgusta 2007 tudi tradicionalno prijateljsko srečanje borcev Pohorske brigade, veteranov za Slovenijo 91, veteranov Združenja Sever, članov Združenja slovenskih častnikov, planincev in domačinov. Z vsemi omenjenimi je odbor Zidanškove brigade podpisal tudi listino o medsebojnem sodelovanju. Srečanje je organiziralo Planinsko društvo Vuzenica. Vuzeniški župan Miran Kus Slavnostni govornik je bil vuzeniški župan Miran Kus, ki je poudaril borbeno pot Zidanškove brigade, katera je bila ustanovljena 8. januarja 1944 v vasici Sv. Primož na Pohorju. Sicer pa je srečanje še spomin na številne uspehe brigade pred odhodom s Pohorja. Brigada je namreč svojo borbeno pot pričela v noči na 16. januar 1944, ko jim uspel napad na vlak pri Vuhredu in požig tovarne lepenke pri Podvelki. Zmagali so tudi v boju proti nemškim enotam v Kotu na Pohorju, razorožili nemško posadko v Dovžah, porazili sovražnikove enote pri Mali in Veliki Kopi, uničili postojanko Mislinja ter dosegli višek z miniranjem velikega železniške- ga mostu in predora v Doliču. Spregovoril je tudi predsednik odbora Zidanškove brigade Alojz Vindiš - Dunda, bivši komisar Zidanškove brigade Komel Franta pa je v svojem govoru med drugim spregovoril o vrednotah narodnoosvobodilnega boja, o tovarištvu, solidarnosti, o domoljubju do domovine, zaradi česar smo spremenili ime organizacije zveze borcev v Zvezo združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja. Apeliral je, da bi se mlajši vključevali v domoljubno organizacijo in da bi aktivno delovali za uveljavljenje vrednot narodnoosvobodilnega boja. V kulturni program je bilo vključenih več recitacij, nastopali pa so še harmonikarska skupina Frajtoner, domače pevke in mladi harmonikar. Po zaključku programa so domačinke na tovariškem druženju presenetile z domačimi dobrotami. Proslava v Vuzenici i*s«gmu: ljudje in dogodki Srečanje slovenjgraških upokojencev Stanko Hovnik V prostorih doma Društva upokojencev Slovenj Gradec je bilo 3. avgusta 2007 tradicionalno srečanje članov društva. Predsednik društva Janez Go-logranc je uvodoma pozdravil vse navzoče in se zahvalil sponzorjem in darovalcem dobitkov za srečelov ter članom, ki so aktivno sodelovali pri organizaciji prireditve. Izpostavil je številne interesne dejavnosti društva. Po uradnem delu srečanja je bil kulturni program, za tem pa so se zavrteli ob prijetnih vižah dua Midva. Janez Gologranc, predsednik DU Slovenj Gradec Nekaj novic iz Podgorja Leopold Korat Po romarski poti na Uršlje Lahko rečemo, da je romanje »Po romarski poti na Uršljo Goro« postalo tradicionalno. Že tretje leto smo se sredi meseca junija podali na Goro. Ob 6. uri zjutraj od Breznikove kapele, mimo Hovnika, do lovske koče, proti Vernerci in do vrha. Tam je bila ob 11. uri sveta maša. Po maši se jih je nekaj podalo na Šmohorco (škrbina, peč, skala), drugi pa so počakali pred planinskim domom. Med vračanjem v do- lino smo se ustavili pri prijaznih prebivalcih Vernerce, nato pa nadaljevali mimo sv. Duha. Tam blizu nas je presenetil gospod Marko, ki nam je skuhal »pren župo«. Veseli in zadovoljni, da se suhi (prejšnjo noč je močno deževalo) vračamo na svoje domove, smo sklenili, da bomo še šli in da nas bo še več. Tako bomo ohranjali spomine naših dedijev in bic, ki jim je bila pot na Goro marsikdaj edini dopust. v Štorklja v Podgorju 30. junija 2007 se je na streho »stare šole« v Podgorju usedla čisto prava štorklja (ne tista, ki nosi otroke). Take živali domujejo predvsem v Prekmurju, zato je ta njen prihod v Podgorje bil nekaj posebnega. Ne vem, kaj bi rekli lovci, sam pa mislim, da se je v kakem slabem vremenu izgubila in začasno »pristala« pri nas. Enajstič v čast sv. Hubertu Vsakoletna maša v čast sv. Hubertu, darovana za vse rajne podgorske lovce, se je letos prevesila v drugo desetletje. Enajstič smo se zbrali ob oltarju lovci, ljubitelji živali, narave in gora. Somaševanje je vodil župnik iz Podgorja, ob njem sta maševala še g. Peter Leskovar iz Slovenj Gradca in g. Janko Strašek, župnik iz Cirkovc na Dravskem polju. Bogoslužje so lepo spremljali domači pevci in rogisti iz Nove Cerkve. Med mašo je bila poudarjena misel, da se mora človek vrniti k naravi, z njo zaživeti. S tem ko bogati v materialnem, postaja revna njegova duša. Ko na materialnem pridobiva, na duhovnem izgublja. Ko polni denarnico, prazni srce. Za ohranjanje čiste in zdrave narave, gozda in živali v njem so še kako poklicani lovci. Povabljeni so, da skrbijo za življenje. Brez zdrave in čiste narave človek ne bo preživel, saj si že danes režemo vejo na kateri sedimo ... Zato so srečanja, kot je bilo ob kapelici na Cerčejevem vrhu, na vsakoletno pobudo in željo LD Podgorje še kako potrebna. Na njih se utrjujejo in gradijo mostovi, taki in drugačni, delajo se nove poti do zemeljskih ciljev in do večne domačije. Iz roda v rod Teden dni za lepo nedeljo v župnijski cerkvi sv. Urha v Podgorju pa je bilo lepo pri podružnični cerkvi sv. Duha v Suhem dolu (na poti proti lovski koči LD Podgorje). Pridne žene in dekleta so nabrale veliko rož in zelenja za vence. To delo se kar lepo prenaša na mladi rod. Čudno je, da kdaj slišimo, kako je bilo, saj ni samo bilo, ampak je še marsikje tako. In prav je, da je tako. Saj je sodobni človek še kako potreben nečesa pomirjujočega in lepega. In prav rože so tiste, ki lahko prinašajo mir in srečo v srce. Ob lepi nedelji pri sv. Duhu so prebivalci pokazali, kaj jim pomeni ta cerkvica, kaj jim pomeni lepa nedelja, kaj jim pomeni prijateljsko druženje. Lepa nedelja 1. julija smo v Podgorju obhajali lepo nedeljo sv. Urha, zavetnika naše župnije. Kot vsako leto so pridne »krenčlavke« tudi tokrat lepo okrasile našo cerkev. Skupaj z lepo nedeljo smo praznovali še prvo sveto obhajilo. Ob lepi slovesnosti, lepem bogoslužju in lepem vremenu smo po sveti maši še malo pokramljali pred cerkvijo. Harmoniko sta raztegnila Miha in Jože, pridružil se je še Leon s kitaro. Zapela so grla in srca - bilo je lepo. Ob kozarčku in dobrotah naših gospodinj - potici in pecivu je beseda kar sama stekla. In prav je tako, da si ljudje kljub današnji naglici vzamejo čas drug za drugega in vsaj za trenutek pozabijo na hitrost znanosti in tehnike, ki z dobrim prinaša tudi slabo. 29 Viharnik 8-9/2007 ljudje in dogodki Na »Treski« z Almo Karlin jjl;# m..... Milena Cigler mmmmmmmmm V petek, 24. avgusta, je Literarno gledališče Treska iz Mežice svojim zvestim obiskovalcem predstavilo znano slovensko popotnico, pisateljico, slikarko Almo Karlin iz Celja. Ker ne verjamem v naključja, se mi zdi kar nekako logično, da me je, preden sem se udeležila tega večera, soseda Anica povabila, da prvo avgustovsko nedeljo obiščeva njeno rojstno vas Svetino nad Štorami. Tako sem obudila spomin na sinovo svatbo na Alminem domu, ki kraljuje nad Svetino, ker pa je takrat (na dan svatbe) lilo ves dan in še ponoči, smo se na poti do te gostilne izgubili ... Prva pot, ko sva se z Anico pripeljali v omenjeno vas, je bila na pokopališče. In ne boste verjeli, čigav grob sem zagledala, ko sva odhajali s pokopališča; grob Alme Karlin, seveda. Bolj za sebe stoji, z nagrobnim kamnom iz leta 1950, je pa lepo oskrbovan. Alma Maximiliana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju že priletnim staršem. V nekaterih meščanskih družinah tistega časa so govorili nemško, tako je bilo tudi pri Almi. Študirala je jezike (nemščino, angleščino in francoščino) v Gradcu in na Society of Art v Londonu z odliko opravila izpite iz angleščine, švedščine, norveščine, danščine, italijanščine, španščine, francoščine in ruščine. Po končani prvi svetovni vojni se je vrnila v Celje, ustanovila šolo za tuje jezike in se začela pripravljati za potovanje okoli sveta. Urila se je v slikanju in se učila zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Lotila se je pisanja slovarja desetih jezikov, med njimi tudi slovenskega. Odpotovala je novembra 1919. Pot jo je čez Atlantik ponesla v Peru in Panamo ter naprej preko Nikarague in Ekvadorja v ZDA. Leto dni pozneje je s Havajev odpotovala na Japonsko, nato v Korejo, Mandžurijo in na Kitajsko, od tu pa na Tajvan, kjer je obiskala Ta-jalce, lovce na človeške glave. V Hongkongu je kupila karto do Avstralije, se na poti ustavila na Manili, na Borneu, na Bisernih otokih, Celebesu, ter prek Četrtkovih otokov prispela v Sydney in Adelajdo. Naslednja postaja na njeni poti je bila Nova Zelandija, od koder je potovala na Fidži, nato pa na Novo Kaledonijo, Nove Alma Maxsimiliana Karlin Spredaj sedijo: Marjeta Tasič, Domen Vres, Marjeta Zvonar Hohnec; zadaj stojijo: Peter Peruzzi, Ajda Vasle, Maruška Sumah in Blaž Tomaž Vertačnik. Blaž Tomaž in Maruška med izvajanjem glasbene spremljave Hibride, Salomonove otoke, Karolinške otoke, Bismarckove otoke, Moluke in v Novo Gvinejo, kjer se je srečala tudi z ljudožerci. Vračala se je prek Indonezije in se ustavila na Javi in Sumatri ter pripotovala v Singapur. Pot jo je nato prek Burme vodila v Indijo, od koder se je januarja 1928 preko Adena, Port Sudana, Port Saida, Benetk in Trsta vsa bolna, shujšana in obubožana vrnila domov v Celje. Vse te kraje, ljudi, rastlinstvo in živalstvo je natančno skicirala ali naslikala v številnih beležkah in pri tem urejala še herbarij. Zanimala se je za šolanje in družbeni položaj žensk, predvsem pa je proučevala starodavna verska izročila, magijo, šamanizem, zdravilna zelišča, simbole in mitologijo. Po vrnitvi domov je Alma urejala zbrano gradivo, predavala in pisala. Iz zbranega etnološkega gradiva je v svojem stanovanju uredila malo zbirko. Njena predavanja so bila zelo odmevna. Predavala je na različnih evropskih univerzah in v ženskih društvih. Nekoč so jo na Dunaju navdušeni študentje po predavanju na rokah odnesli v njen hotel. Od leta 1921 do 1937 je pri različnih založbah v Nemčiji, Angliji, na Finskem in v Švici izdala 22 knjig. Ob zasedbi Jugoslavije jo je leta 1941 aretiral gestapo in jo poslal v Dachau, vendar se ji je nekako posrečilo pobegniti in šla je k partizanom. Vendar povojna oblast ni hotela imeti nič z njo, ker je svoje knjige pisala v nemščini, čeprav je o partizanskem gibanju pisala celo Churchillu. Svoje življenje je Alma Karlin zaključila v revščini in pomanjkanju 14. januarja na Pečovniku pri Celju, pokopana pa je v Svetini (kot sem omenila v uvodu). V njeni zapuščini je še približno 40 neobjavljenih besedil, 400 pesmi, 98 listov notnih zapisov in več kot 500 rastlinskih listov in risb rastlin ter živali. V Pokrajinskem muzeju v Celju je urejena stalna etnografska zbirka Alme Karlin, v kateri je okoli 800 njenih predmetov in 400 razglednic, vendar pa je vsa njena zapuščina razpršena po različnih krajih in je vsaj še enkrat tolikšna. V slovenskem jeziku (prevodi iz nemščine) so najbolj znana dela Alme: Urok z južnega morja, Zmaji in duhovi, Popotne skice, Angel, Svetlikanje in novejši prevod Japonske novele. Za zaključek naj povem, kaj je o Almi dejala soseda Anica, ki je bila takrat, ko je Alma živela na Pečovniku, stara šest let. »Vedno ko sem šla mimo njene hiše, me je pobožala, mi dala bombon in rekla kaj prijaznega. Živeli sta skupaj s prijateljico, katere ime sem pozabila. Sicer pa piše na grobu,« je dodala. »Alma je imela na glavi klobuček, športne čevlje in pogosto je hodila z nahrbtnikom. Prav rada se je spominjam!« Vir: Razen uvoda in zaključka so vsi podatki vzeti iz vabila Liter, Gledališča Treska, ter iz zapiskov iz tistega večera. Peter, obe Marjeti in Ajda berejo odlomke iz Alminih del. Foto: Lovro Vres Z ljudsko pesmijo okoli Pohorja Stanko Hovnik Kulturno društvo Pameče -Troblje pri Slovenj Gradcu je 29. 7. 2007 v cerkvi sv. Ane nad Pamečami organiziralo že šesto prireditev Z ljudsko pesmijo okoli Pohorja. Sodelovali so: Ljudski pevci KUD Jožef Košič Bogojina, ženska vokalna skupina Deteljica Ravne na Koroškem, ljudski pevci iz Zreč KUD Vlado Mohorič, Vaberški fantje iz Vaberč - Slovenska Bistrica, ljudske pevke iz Juršinc, Jur- šinci, ljudske pevke Bršljanke in pevska skupina Spomini iz Pameč. Vsaka pevska skupina je zapela tri ali pet pesmi in je dobila spominsko priznanje. Združene pevske skupine so zapele dve pesmi, ki sta odmevali v polni cerkvi poslušalcev, ti pa so vse nastopajoče nagradili z dolgim aplavzom. Koncert je v zadovoljstvo navzočih in Kulturnega društva dobro uspel. Program je povezoval Gašper Koruzni t *r ljhi ffcy j | 1 j* f M BS-" j | f | ® A jp ■ ■ m ji- ref® m MS® j &jr |1 fifff -Jrff i hM miL J fv^L 3( p • {/ Združene pevske skupine na prireditvi Z ljudsko pesmijo okoli Pohorja s 8 h 3 8 Moj spomin na Mira Miškulnika MMMM Viktor Levovnik mmmmmma Pred leti sem še veliko sodeloval s koroškimi revijami, kot sta Družina in Dom in Naš tednik, in Koroško lutkovno sodelovanje in bil ob neki priliki povabljen na obletnico. Tam sem spoznal koroškega skladatelja in pisca, pripovednika, zdaj žal že pokojnega gospoda Mira Miškulnika. Tudi z njegovo ženo Micko sem z njim srečal v Pliberku. Od tega je preteklo veliko let, takrat sem bil še zdrav, noge so me še ubogale. Miro je pa že tožil, da večkrat čuti bolečino v nogah, kar se mi je zdelo čudno; odkod vendarle, saj jih vsak dan uporabljamo pri hoji?! Pa vendar pride čas, ko življenje pokaže drugo plat. Pravijo, da so spomini edina dota, ki ti ostanejo od tistega, kar si nekoč doživljal. Moj spomin na človeka, ki je ves gorel za slovenski jezik na av- Miro Miškulnik strijskem Koroškem, je taka dota. Rad je kaj v šali povedal, npr.: »Ljudje z zlatim srcem smo resnično svobodni, ker prinašamo mir in smo gibalo sveta«. Še veliko imam v sebi shranjenih njegovih besed, misli, pesmi ter prikazanih lepot naše zemlje in še po tolikih letih mi zvenijo v ušesih njegove besede in se iz njih učim spoštovanja do sočloveka. Takšni ljudje, kot je bil on, ne umirajo, se samo skrijejo našim očem. »Gozdar« v oddaji Na zdravje Duša Komprej mmmmMmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm V mesecu septembru se je Folklorna skupina Gozdar iz Črne na Koroškem udeležila snema- nja oddaje Na zdravje, ki si jo boste lahko na malih zaslonih ogledali 28. 9. 2007. Oddaja je bila namenjena predvsem spoznavanju taborniškega in skavtskega življenja. Željni znanja se boste lahko naučili, kako zakuriti taborniški ogenj brez vžigalic, spoznali način življenja obojih in se jim morda kdaj tudi pridružili. Organizatorji so poleg zanimive tematike poskrbeli tudi za dobro glasbo, saj ni manjkalo zanimivih gostov, smeha in veselja. Tako boste lahko prisluhnili Veselim svatom, Čukom, Ansamblu Svetlin, predstavila sta se tudi Marjan Smode in Aleksander Mežek, dodobra pa je občinstvo tako z glasom kot s stasom ogrela Manca Špik. DARILO Zinka Mori Dobiš ga ali iz srca ali iz hudobije. Dobiš ga zaradi olike ali zaradi nagajanja. Dobiš ga iz poštenosti od otroka nedolžnega, človeka poštenega ali si ga zaželiš. Včasih pa tudi rečeš: Podari mi kozarec mladosti in slamice ne pozabi. Tega bi bil najbolj vesel, da bi življenje počasi pil. Jezikovne drobtinice: zapisovanje nazivov Marta Krejan, prof. Kdaj pa kdaj se znajdemo v dilemi, kako zapisati določen naziv, kratico in podobno. Tako vrstni red kot sam način zapisa nam delata težave. Vsekakor so pri tem pomembne tudi vejice in presledki, ki sledijo vsaki piki, s katero okrajšamo kako besedo. Nazive pišemo z malo začetnico, če niso na začetku povedi, seveda. Najbolj nazorni so tako ali tako primeri, zato si jih poglejmo nekaj. Vrstni red zapisa: častni naziv, ime in priimek, strokovnost - minister Ivan Novak, univ. dipl. inž. (lahko tudi ing.) - ministrica Marija Novak, spl. zdrav. - ministrica dr. Marija Novak, dipl. psih. Podpis v dopisih Pri podpisih v dopisih je priporočljivo pisati vse v eni vrstici, v glavnem le častni naziv ter ime in priimek, če pa z dodanim strokovnim nazivom popačimo estetski videz, pišemo strokovni naziv spodaj, in sicer izpisan v celoti (tako zapisovanje je manj pogosto). Zapis: - mag. Marija Novak, dr. vet. med. - ministrica dr. Marija Novak, diplomirana psihologinja Okrajšavo za lastnoročni (podpis) rabimo pri nadomeščanju originalnega podpisa, in sicer zapišemo takole (s presledkom): Podpis: Ivan Novak, 1. r. Spomini na težke čase ob koncu druge svetovne vojne Viktor Levovnik Kadar koli pogledam kozolec Kržanovega mlina, se spomnim gomile, ki je bila še pred nekaj leti vidna, zdaj pa jo je zob časa že izravnal. Pred kozolcem so vozili z živinsko vprego in tako se je z leti gomila izravnala. Tam počiva mlado zalo dekle, ki so jo Mongoli sprva spolno zlorabili, nato pa zabodli z nožem. Spominjam se propada stare Jugoslavije, ko so takratni oficirji bežali v gozdove in si trgali našitke z obleke. Navadni vojaki so prosili kmete za civilno obleko, da jih Nemci ne bi ujeli. Eni so imeli srečo, da so prišli domov in se rešili nemškega ujetništva, kar precej pa so jih ujeli in morali so v nemška taborišča ali pa delat v Nemčijo na kmete. Nekateri izmed njih se niso vrnili, tam so se poročili z domačinkami. Mnogi so potem zaradi po- manjkanja shirali in umrli v tujini. Po padcu Nemčije so se pričele skozi našo dolino viti dolge kolone beguncev proti meji Avstrije. Gledal sem to »Cankarjevo procesijo«, v kateri je bilo mnogo civilistov, otrok in žena. Okoli naše hiše se je paslo nešteto konj, mul, oslov in tudi kamela je bila vmes. In tako je k nam pripeljal avto črne barve, iz katerega je izstopil nemški general, ki je za hleb kruha ponujal avto. Takrat sva bila z mamo še sama. Kričala je v sobi, saj so jo hoteli Mongoli posiliti. Povedal sem nemškemu generalu, kaj se dogaja. Zdrvel je v sobo in dvakrat ustrelil, mati pa je vsa prestrašena stekla ven in jokala. Pozneje je res dala temu višjemu častniku zadnji hleb domačega črnega kruha, on pa je vojakom naročil, da so dali mrtva vojaka na voz in ju odpeljali naprej. Mongolov je bilo veliko okoli naše hiše. Takrat so iz kolone beguncev pripeljali mlado dekle, jo spolno zlorabili, nato pa zabodli. Pred kozolcem Kržanovega mlina so jo naslednji dan pokopali stari kmetje, ki niso bili sposobni za vojno. Na Kaplarjevem vrhu, kjer je sedaj dolina škratov, so ustaši kričali: »Partizan vdaj se!« Na Modrijevem vrhu so bili partizani (Koroška brigada) in slišal se je krik: »Ustaš, odloži orožje!« Ne eni ne drugi niso prenehali. Vidne so bile tudi topovske granate, ki so padale z enega hriba na drugega. To je trajalo kar nekaj dni, nato pa so prišli iz gozdov vojaki, ki so procesiji odvzemali orožje in ostalo. Ta žalostna procesija se je vila proti Poljani, ker se niso hoteli vdati partizanski vojski. Cela skupina teh vojakov, civilistov, žena ter je otrok padla tam na Poljani. Zato pravim, vojna je strašna! Ti grobovi kot priče zadnje vojne na Poljani nas opominjajo, da moramo delati na tem, da se nikoli več ne bo zgodilo kaj takšnega. Leta so izbrisala trpljenje tedanjih časov, ne morejo pa izbrisati spominov, ki kot daljna dota, vsa boleča, vsa krvava večkrat vstane v srcu. Moje slovo Oj, zvonovi vi koroški, kadar zvonili mi boste v slovo, bo li komur v tihem žalju orosilo se oko? Nimam brata ne sestrice, zlate mame nimam več, sam po širnem svetu hodim, za umrlimi ihteč. Skoraj me že vsak sovraži, ker slovensko imam srce. Sprejemajo me z mrzlim obrazom, kamor pridem, kamor grem. Ker ljubim svojo domovino, pot mi kažejo naprej, naj grem mrzel po dolini tej. Oj, zvonovi vi koroški, kadar zvonili boste v slovo, pač nobeno oro-šeno za menoj ne bo oko. Moja prijateljica Berta Štefka Melanšek im m m m^n' t 'Hilli—urnimi—■ninmni—■mn im—■urn umi——imi nriw——miti iri ——i urini—MMirnnnn—■ urnimi—— m viiiiib Letos so borovnice obilno obrodile. Tudi v našo lepo su-hodolsko dolino so prihajali nabiralci borovnic. Poznana dolinica, zanimiva za obiskovalce, ki se radi zadržijo pri prijazni gostilničarki Mariji Balek, ki ti hitro pogasi žejo, ko stopiš v lepo urejeno gostišče. Tam je tudi potoček Suhodolnica, ki žubori s hladnim vetrom ter se vije dalje proti Podgorju. Ob tem potoku so nekoč bili mlini in žage in voda je poganjala mlinska kolesa. V Znidarjevem mlinu so bile stope, ki so phale ječmen in ajdo, iz katere mlečno kašo so potem otroci najraje jedli. V tem mlinu sta živela Anton Vrhovnik in njegova žena Marija. Imela sta samo eno hčerko Berto, ki je bila zelo lepa. Ravno v času zorenja borovnic pa so prišli cigani in se utaborili pri Ronetovemu mlinu. Žene so hodile prosjačit za hrano in obirale so borovnice. Prišli so tudi k Planinšeku, kjer sem bila jaz doma. Mati jim je dala, kar je mogla in odšli so. Med temi cigani pa je bil lep črnooki mladenič, ki je osvajal Berto. Mati je prosila hčerko, da naj opusti misel na tega cigana, ker danes so tu, bog ve, kje bodo že jutri. Vse materine prošnje so bile zaman, odšla je ponoči s cigani. To se je zgodilo leta 1937 in takrat je bila Berta stara 18 let. Mati je kmalu nato umrla in oče je ostal sam v mlinu. Po nekaj letih so šli cigani tu mimo in Berta se je oglasila očetu, a je zopet odšla z njimi. Šli so proti Ciganiji, tako pravijo planini v Javorju, kjer so se poleti cigani zadrževali dalj časa in nabirali borovnice, pa še Kavnikovi ljudje so bili z njimi prijazni. Anton je nekaj časa še samotaril, nato pa prodal mlin Rudolfu Pačniku, Ša-šelnovemu z Razborja. Rudolf je s svojo ženo Marijo mlel naprej; celo drugo svetovno vojno se je kolo mlina vrtelo in mlelo za partizane. Spominjam se tudi malega izvira vode, ki je pritekla izpod skale. Neštetokrat sem pila to osvežilno vodo, ko sem prinesla v mlin. A vse se spreminja in tudi to se je. Komunala iz Slovenj Gradca je potrebovala vodo in je ta mlin odkupila, zgradila velik rezervoar in že je voda pritekla v Slovenj Gradec. Rudolf pa je tam v bližini kupil drugi dom. Viftoritilr ljudje in dogodki Ježa v spomin na dr. Ferdinanda Kutnika Konjeniki koroške in šaleške pokrajine Konjeniki koroških konjeniških klubov, organizirani v Koroško konjenico, in konjeniki Šaleške konjenice iz klubov Šaleške doline so letos že drugič organizirali ježo v spomin na člana Cross Country kluba Legen in prijatelja konjeništva doktorja Ferdinanda Kutnika. Lani triindvajset, letos že petindvajset konjenikov je jezdilo iz vseh strani proti Kotljam, kjer smo se zbrali pred gostilno Toni, od tam pa družno nadaljevali proti pokopališču Barbara, ker je Ferdo našel svoj zadnji dom. Tako ohranjamo spomin na veličino človeka, kirurga, prijatelja in konjenika. Jezdimo tudi v imenu mnogih bolnikov, ki so doktorju zaupali, njegovih znancev in prijateljev. Začetek ježe na Cross Country klubu Konjeniki smo položili venec na grob dr. Ferdinanda Kutnika. Dr. Ferdinand Kutnik s svojim Bandijem 50 let Šahovskega društva Slovenj Gradec ■■■■■■■ Stanko Hovnik V Knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec je bila 8. 6. 2007 svečana predstavitev zbornika ob 50-letnici Šahovskega društva Slovenj Gradec. O jubileju sta spregovorila urednik zbornika Gregor Šmon in župan Mestne občine Slovenj Gradec Matjaž Zanoškar, dejavnost kluba pa so z besedo in sliko poleg urednika predstavili še avtorji prispevkov. Šahisti smo v tem času pripravili več prireditev. Največja je bila na slovenjgraškem letališču, kjer smo imeli mednarodni turnir v aktivnem šahu. Meni kot predsedniku društva je pripadla čast, da sem vodil večmesečne aktivnosti, s katerimi smo naš jubilej dostojno obeležili. Največji zalogaj je bila ravno izdaja zbornika. Z njim se želimo za trenutek dotakniti preteklosti, se spomniti šahovskih dogodkov in pred- vsem ljudi, ki so nam zapustili bogato športno in kulturno dediščino. V kronološkem pregledu smo strnili pomembnejše mejnike, ki so vplivali na razvoj našega društva. Iz našega bogatega arhiva kakor tudi iz živega pričanja ljudi, ki so soustvarjali v določenih obdobjih, smo se trudili pripraviti čim bolj verodostojni pregled šahovskega udejstvovanja od začetka šahovske igre v našem mestu do ustanovitve kluba in delovanja vse do danes. Z izjavami posameznih ša-histov smo želeli prikazati njihove osebne poglede na šahovsko igro in njihove športne poti. Zbrali smo tudi bogato slikovno gradivo in ga skušali pokomentirati. Opisali smo Predsednik šahovskega kluba Gregor Šmon govori ob 50. obletnici kluba. Zbornik izdan ob 50 letnici šahovskega kluba Slovenj Gradec današnje dejavnosti društva, načrte in misli za prihodnost. V vsej zgodovini kluba se je nedvomno potrdilo in dokazalo, da vztrajnost in predanost rojevata tudi rezultate, zato še s toliko večjim ponosom ugotavljamo, da so slovenjgraški šahistke in šahisti uspešno ponesli barve Slovenj Gradca in Koroške širom po Sloveniji, Evropi in svetu. Rok Gorenšek ☆ 1923 i>2007 Neštetim je Rok Gorenšek napisal poslovilne besede ob zadnjem slovesu z značilnimi izrazi: vsem daleč naokoli poznan, spoštovan, priljubljen, odgovoren, duhovit, družaben ipd.; z vsemi temi in še mnogimi drugimi zveličavnimi besedami pa lahko sedaj označimo njega, njegovo bivanje in delovanje v okoljih, kjer se je gibal in delal. To je izrazila tudi velika množica ljudi, sorodnikov, prijateljev, znancev, nekdanjih sodelavcev, sovaščanov, ki so se od njega poslovili na hotuljskem pokopališču, potem ko je Rok 13. avgusta letos v slovenjgraški bolnišnici zaključil svoje življenje. Rok Gorenšek se je rodil 10. avgusta 1923 na kmetiji Lužnik v Podgori, zato so mu rekli kar Lužnikov Rok. Bil je sin Lucije Gorenšek - Munkove Mojcke in Antona Goren-ška - Ardevovega Tonča, kakor je njegove starše v Jamnici poimenoval pisatelj in sorodnik Prežihov Voranc. Smrt mame, ki mu je, ko še ni imel 16 let, v naročju umrla v slovenjgraški bolnišnici, je bila prva in gotovo največja grenka kaplja v njegovem življenju. Na srečo je potem dobil dobro in razumevajočo mačeho Angelo, ki je ob pomoči Amalije Šinkovec, ki je bila že prej pri hiši, lepo skrbela zanj in za ostalih pet otrok, dve sestri in tri brate. Po vojni vihri, ki ga je pognala po svetu in ga globoko ranila, si je leta 1948 ustvaril družino z najmlajšo Riharjevo hčerko Štefko. V zakonu so se jima rodili štirje otroci, žal pa je hčerka Danica še kot dojenček umrla. Rokovo družinsko življenje se je začelo v Lužnikovi bajti, ki je ljudem znana, ker je v njej umrl Svetneči Gašper, nadaljevalo v zadružnem domu v Kotljah, zaključilo pa v hiši na Brdinjah, kjer je preživel 27 let, od tega skoraj 20 v pokoju. Ob njem je vedno trdno stala žena Štefka, topla, prijazna, razumevajoča in požrtvovalna žena, s katero sta se vsestransko dopolnjevala. Bil je trikrat tast, šestkrat dedek in petkrat pradedek. Rokova delovna pot se je pričela v Kotljah. Takoj po vojni je Prežihov Voranc ustanovil Kmetijsko zadrugo Kotlje in ga imenoval za upravnika. Sprva malo v dvomih, ali bo kos tej odgovorni nalogi, se je z veliko vnemo in resnostjo lotil tega pomembnega dela. V kratkem času je uspel včlaniti v zadrugo večino Hotuljcev, ki so preko nje lahko uspešno poslovali, prodajali kmetijske pridelke in kupovali razni material za kmetovanje. Pod njegovim vodenjem je bilo zadružno življenje zelo razgibano. Organizirana so bila razna strokovna predavanja, tečaji o živinoreji, sadjarstvu, šiviljski in kuharski tečaji, pa tudi strokovne ekskurzije. Ena izmed velikih Rokovih zaslug je tudi elektrifikacija Kotelj in okolice. Prevzel je organizacijska dela v zvezi s tem in pripomogel, da je v Kotljah in okolici zasvetila luč, da je elektrika pognala elektromotorje in nadomestila težaško ročno delo. Tudi organizacija izgradnje zadružnega doma v Kotljah mu je bila zaupana. Večina dela pri tem je bila prostovoljnega, velike težave pa so bile z nabavo gradbenega materiala, saj je vsega primanjkovalo. Pozneje so se zadruge združevale; na vodilna mesta so prihajali mladi strokovnjaki. Tudi Rok se je odločil za nadalj- nje izobraževanje in po uspešno končanem šolanju prevzel službo varstva pri delu za vse koroške kmetijske zadruge in to delo opravljal do upokojitve. Veliko svojega časa pa je Rok posvetil svojim sokrajanom. Pomagal in sodeloval je skoraj pri vseh skupnih akcijah. V obdobju, ko je bil predsednik vaške skupnosti, je še posebej čutil odgovornost in skrb za razvoj kraja, pa tudi kasneje ni nikoli opustil te odgovornosti. Bil je tudi član prostovoljnega gasilskega društva Kotlje kar polnih šestdeset let. Aktivno je sodeloval v številnih gasilskih akcijah, kar tri mandate je bil predsednik tega društva. V letih med 1990 in 2003 je skrbno zbiral gradivo o gasilstvu v Kotljah in okolici in spisal kroniko, ki so jo gasilci izdali ob 80-letnici društva. Za svoje delo v društvu je prejel najvišja gasilska priznanja in odlikovanja. Poznano je tudi njegovo udejstvovanje na področju kulture, saj je sodeloval pri organizaciji številnih kulturnih prireditev v okolju, kjer je živel in delal, kot tudi s pisano besedo. Veselje do branja, znanja in pisane besede je Rok najbrž imel v svojih genih, saj je tudi izhajal iz rodbine, ki je sorodstveno povezana z znanim koroškim in slovenskim pisateljem Prežihovim Vorancem. Njegovo ime je zapisano pod neštetimi prispevki, objavljenimi v koroških časopisih in revijah, zapisal je več kot štiristo govorov za razne priložnosti, tako žalostne ob slovesih kot vesele ob raznih praznovanjih. Nam, ustvarjalcem in bralcem Viharnika, pa se je še posebej vtisnil v spomin, saj je v svojem večdesetletnem sodelovanju prispeval zbir člankov o življenju prenekaterih Korošcev, o dogodkih in zgodovinskih zapisih iz našega okolja pa tudi eno celo desetletje s strokovnimi članki v kmetijski prilogi Viharnika. S tem ga bomo ohranili v trajnem spominu. Uredništvo Viharnika ■Mm j Zahvala Ob smrti dragega moža, očeta, dedka in pradedka Cirila KRAJCERJA (1927-2007) s Prevalj, Perzonali 19, se za pozornosti ob urah žalosti ter za vsestransko pomoč iskreno zahvaljujemo sorodnikom, sosedom, znancem in vsem, ki so darovali cvetje in sveče. Zahvaljujemo se govorniku Marku Kavtičniku za žalni govor in odigrano žalostinko, hvala pevskemu zboru, rudarski godbi, Prostovoljnemu gasilskemu društvu Prevalje in vsem sosednjim društvom za častno zadnje slovo. Hvala dr. Predikaka, dr. Epšek in dr. Tretjaku ter celotnemu internemu oddelku Splošne bolnišnice Slovenj Gradec za lajšanje bolečin v času njegove bolezni. Žalujoči: žena Ema, sinova Ciril in Emil, hčerki Tatjana in Silva z družinami, vnuki, pravnuki, bratje in sestre z družinami ter ostalo sorodstvo spominjamo se ji Lenka Pečečnik V zadnjem junijskem dnevu je množica pogrebcev na šentiljskem pokopališčupospremilakvečnemu počitku Leniko Pečečnik. Le še osemnajst dni jo je ločevalo od jubilejnega osemdesetega poletja, ko je v četrtkovem dopoldnevu onemelo njeno srce. Pa se je po težavah v maju v tem tednu še posebej dobro počutila. Ne le, da se je sprehodila po svojem vrtičku, še celo košnje se je lotila v sredo. Prav nič ni kazalo, da ji življenje odmerja poslednje trenutke, zato je ob njeni smrti vsem zastala beseda v grlu. Pri Koletniku v naših Movžah je mama Frančiška 16. julija 1927 povila hčerkico Leniko. Kar devet otrok je čebljalo na tej domačiji, se zvedavo oziralo po koščkih kruha in stegovalo ročice za delom. Dekličino otroštvo je za starševsko ljubezen prikrajšala smrt matere in očeta, saj je bila takrat stara komaj deset let. Kot rejenka se je znašla pri Papeževih v Mislinji. Marsikaj je morala postoriti, vzljubila je zemljo in živali, kar jih je bilo pri hiši. Posebno brazdo v njeni mladosti je pustila še druga svetovna vojna, a se s prenašanjem pošte nikdar ni posebej hvalila. Ko ji je v svobodi v srečanju z mladim Francem srce zaigralo v ritmu sreče, so se začela sončna leta njenega življenja. Z izbrancem sta jih leta 1950 okronala pred oltarjem. Življenje pod cerkvico sv. Lenarta sta rojstvi sinkov Branka in Slavka uglasili s toplo družinsko harmonijo. Dela Leniki seveda nikdar ni zmanjkalo, saj je zdaj gospodinjila, zdaj sadila in plela pa skrbela še za lačne prašičke in kokoši. Obenem je otrokom znala lepšati otroštvo, zato se je pri Pečečniku znašel ob njenih sinovih vselej še kup drugih otrok. Pridna zakonca sta se lotila gradnje hiše. Ob skromni Francovi plači sta morala marsikaj sama postoriti, zato je bila ob vselitvi leta 1963 Lenika še posebej ponosna in srečna. Tudi na svoje žulje in kaplje potu. Ob nenehnem delu na zemlji, saj je imela vedno še kakšno njivo v najemu, je vsa leta skrbela, da je bila cerkvica sv. Lenarta ob vseh pomembnejših cerkvenih praznikih lepo okrašena. Ko je moža bolezen prvič za daljši čas privezala na posteljo, mu je njena nega pomagala, da se je spet postavil na noge. Tako sta lahko presrečna v krogu svojih najdražjih slavila zlato poroko. Pred šestimi leti jo je moževa smrt pahnila v osamljenost, a se bivanju med stenami svojih sončnih let ni izneverila. Ob strani sta ji stala sinova, osrečevali so jo trije vnuki in trije pravnuki. Dobra babica je tudi njim, tako kot nekdaj svojima sinovoma, znala in zmogla narediti otroštvo razigrano in vedro. Do lanske pomladi njene jeseni življenja bolezen ni uspela skaliti. Takrat pa je pljučna embolija hudo načela njeno zdravje in ji porušila življenjski optimizem. Vendar so ji ga njeni najbližji uspeli povrniti, ko si je Lenika opomogla od vseh težav. Jeseni je spet korajžno lopatala, spomladi sadila. Ob tistih fižolnih kolih, ki jih je zasadil njen sin Slavko, je kmalu stalo še deset njenih. Sama si je še kuhala, le ob sobotah in nedeljah se je rada odzvala povabilu na kosilo k Slavku in Irmi. Maja je morala spet v bolnišnico, po štirih dneh spet S skušala okrevati doma, a se ni počutila preveč dobro. Snaha Irma je skrbela za njeno prehrano, dobra soseda Tinika ji je stala ob strani sleherni dan. V ponedeljek se je počutila tako prijetno, da je prišla k Slavku na piknik, že dan prej se je odločila za kosilo v Dovžah, v sredo pa je celo prijela za koso. Kar smejalo se je ob dobrem počutju družinama njenih sinov. Varljivo upanje pa je žal v četrtkovem dopoldnevu splahnelo, ko je Lenika Pečečnik doma nepričakovano utonila v večni sen. Vsem, ki so jo pospremili na njeni zadnji poti in olepšali ganljivo slovo, se žalujoči najdražji iskreno zahvaljujejo. — i ■ S Friderik - Mirko Sapek Prazen dom je in dvorišče, naše oko zaman te išče. Nikjer ni tvojega glasu, toda povsod ostale so sledi tvojih pridnih rok. Svoj dom si ljubil in družino, zdaj v srcih čutimo praznino. Tvoja ljubezen nas je grela, a žal usoda kruta te nam je vzela. V mislih naših vedno boš ostal, ker veliko lepega si nam dal. Čas je prekratek za tiste, ki se veselijo, je predolg za tiste, ki žalujejo, toda za tiste, ki imajo radi, čas ne obstaja. Zato čas za vse nas, ki se spominjamo dragega Friderika Šapka, ne obstaja. Neizmeren je bil v svoji dobrosrčnosti in čeprav ga je zlomila bolezen, je on zmagovalec. Ker je znal prav živeti, ker je bilo njegovo življenje bogato in dragoceno, polno dejanj dobrote. Bil je v ponos svojim otrokom in vnukom, ki jim je nudil najtoplejše in najmehkejše naročje. Zahvala Svojci se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, znancem, ki so nam ob težkih trenutkih nudili svojo ramo za tolažbo. Prav tako lepa hvala osebju internega oddelka Splošne bolnišnice Slovenj Gradec za trud, pomoč in lajšanje Friderikovih bolečin. G. župniku Frančku Karnerju hvala za opravljen pogrebni obred, g. Franciju Kotniku za lepe besede slovesa, pevcem za zapete žalostinke, pihalnemu orkestru ter godbeniku za zaigrano Tišino. Hvala vsem, ki ste ga v tako velikem številu pospremili na njegovi zadnji poti in hvala za številne sveče, cvetje, darovane svete maše ter mnoge sožalne brzojavke, ki nam lajšajo ranjeno srce v bolečem času žalovanja. Za teboj žalujejo tvoji najdražji: žena Jožica, sin Mirko z družino, hčerke Nataša, Anja in Lidija z družino, tašča Marija ter ožje sorodstvo. Husein Cazinkič ☆ 1923 ‘u'2007 čJsA