62
Otrok in knjiga 106, 2019 | Ocene – poročila
in Zdravko Kafol (po funkciji) je pregle-
dala 31 slikanic, ki so jih založbe poslale 
na razpis. Pri vrednotenju je izhajala iz 
2. (spodbujanje nastanka izvirnih sloven-
skih slikanic, izoblikovanje vrednostnih 
kriterijev za pripravo in ocenjevanje 
slikanic, spodbujanje branja in bralnih 
navad, spodbujanje nakupovalnih navad, 
predvsem nakupovanja dobrih slikanic) 
in 7. člena (Žirija ocenjuje slikanice na 
podlagi ocenjevalnega lista, ki je se-
stavni del tega pravilnika ter na pod-
lagi kriterijev oblikovalskih, literarnih 
in založniških standardov, pri tem pa 
upošteva skladnost oblike, vsebine in 
materialov.) pravilnika, pripravila neod-
visne recenzije slikanic in jih ovrednotila 
glede na kakovost besedila in ilustracij, 
razmerja med besedo in podobo ter obli-
kovanost slikanice (črke, format, papir, 
vezava).
Žirija je soglasno sprejela odločitev, 
da letos po kakovosti izstopajo naslednje 
slikanice, ki jih je nominirala za nagrado: 
 – Luna	 in	 jaz. Andreja Peklar. KUD 
Sodobnost International (2019)
 – O	začaranem	žabcu. Andrej Rozman 
Roza, Zvonko Čoh. Mladinska knjiga 
(2019)
 – Ptiči?! Lila Prap. Mladinska knjiga 
(2019)
 – Krst	pri	Savici. France Prešeren, Da-
mijan Stepančič. Miš (2018)
 – Pod	 srečno	 zvezdo. Helena Kraljič, 
Tina Dobrajc. Morfemplus (2019)
 – Petelinček	 prebudi	 upanje. Vesna 
Radovanovič, Kristina Krhin. Ajda, 
IbO Gomboc (2018)
Podelitvi nagrade je potekala v če-
trtek, 24. oktobra 2019, v Trubarjevi 
hiši literature. Žirija je nagrado namenila 
avtorski slikanici Luna	in	 jaz Andreje 
peklar. Za svoj izbor je podala naslednjo 
utemeljitev: 
Andreja Peklar je ustvarila odlično avtor-
sko slikanico o prijateljstvu med deklico 
in luno, ki govori tudi o tem, kako se 
luna čudežno spreminja, o prepletenosti 
otroškega in živalskega sveta, o strahu in 
radovednosti. Sporočilno minimalistično 
verzno besedilo /…/ učinkovito nadgraju-
jejo prav posebne poetične ilustracije, ki 
vključujejo vrsto navezav na obliko in bar-
vo lune v drugih likovnih podrobnostih: 
znakih, barvah gozda, odsevih na gladini. 
Tematizacija materinske skrbi lune, ki be-
di nad otrokom, je v igrivi zamenjavi vlog 
izpeljana besedilno in likovno prepričljivo; 
slikanico odlikujejo še močna celostna li-
kovna podoba ter izjemno vzdušje, ki je 
likovno ekspresivno, a nikoli nazorno ali 
enoplastno.
Andreja Peklar je leta 2017 prejela 
Nagrado Kristine brenkove za slika-
nico brez besed Ferdo, veliki ptič, ki 
je prav tako izšla pri KUD Sodobnost 
Internatio nal, in leta 2006 za avtorsko 
slikanico Fant z rdečo kapico, ki jo je iz-
dal Inštitut za likovno umetnost (2005).
gaja kos: KnjIžne	dVOžIV-
Ke:	SLOVenSKI	mLadInSKI	
PrOBLemSKI	rOman. Maribor: 
Založba Aristej, 2015, 179 str.
Znanstvena monografija Knjižne dvo-
živke je literarnovedni knjižni prvenec 
kritičarke, urednice in avtorice mladin-
skih besedil (med drugim slikanice o 
Grdavših, zbirke kratkih zgodb Migiji 
migajo) Gaje Kos. V njem večplastno in 
sistematično osvetljuje slovenski mla-
dinski problemski roman, žanr, ki je 
tudi v slovenskem prostoru že dlje ča-
sa prisoten, še posebej razširjen in pri 
bralcih priljubljen pa predvsem v novem 
tisočletju.
Monografija zaradi področja, ki ga 
obravnava, seveda pomeni unikum v 
slovenskem prostoru, a tudi v svetovnem 
merilu so monografije, ki bi sistematično 
63
Otrok in knjiga 106, 2019 | Poročila – ocene
in celostno obravnavale problemski ro-
man redke. Avtorica zato najprej opre-
deli pojem slovenskega mladinskega 
problemskega romana, ki ga povezuje 
»s tistim delom domače realistične ro-
maneskne mladinske produkcije, ki si 
za izhodišče vzame problemsko temo 
oziroma v center svojega zanimanja in 
pripovedi postavi problem, ki izrazito 
zaznamuje življenje realnih (sodobnih) 
mladostnikov. [Gre za] kompleksen, zah-
teven, eksistencialen problem, ki grobo 
in usodno zareže v protagonistovo življe-
nje, ki je spričo tega tudi resno ogroženo; 
problem torej, ki to ni le z vidika mlados-
tnikovega subjektivnega dojemanja […], 
pač pa tudi objektivno gledano.« (str. 14) 
Opozori, da pojem razume malce druga-
če kot drugi domači in tuji raziskovalci 
(Kobe, Saksida, Haramija; Nikolajeva, 
James, Težak, Falconer, Weinkauff …), 
še najbližje ji je oznaka problemka, ki se 
uporablja v priročniku za branje kakovo-
stnih mladinskih knjig (Ozvezdje Knjiga, 
2010), a je njeno razumevanje pojma 
pomensko vendarle nekoliko širše.
Gaja Kos se v Knjižnih dvoživkah 
najprej posveti značilnostim slovenskega 
mladinskega problemskega romana: gre 
za realistično prozo, njihovi avtorji in av-
torice se osredotočajo na obravnavo kon-
fliktnih, kriznih situacij, travmatičnih 
izkušenj ali stanj, ki protagonistu pov-
zročajo hujše eksistencialne stiske (str. 
31). Izstopajo predvsem različne oblike 
nasilja, ki se lahko povezujejo tudi z dru-
gimi temami (predvsem ljubezensko), 
zato je tem besedilom pogosto mogoče 
pripeti oznako žanrskega sinkretizma. 
Pripovedi so večinoma prvoosebne, 
kompozicija temelji na progresivnem 
zapletu, ki od komplikacij vodi do klima-
ksa in razpleta. Dogajanje je večinoma 
postavljeno v urbano okolje, v disfunk-
cionalne družine, težišče dogajanja pa 
v protagonistovo notranjost; delovanje 
protagonistov v tovrstnih besedilih je 
večinoma usmerjeno v iskanje lastne 
identitete. Med protagonisti prevladujejo 
dekliški liki v zadnjih razredih osnovne 
šole in/ali v srednji šoli. Gre večinoma za 
žrtve, ki so hkrati lahko problematični 
junaki, pomembni so tudi stranski liki, 
ena od bolj izpostavljenih vrednot je 
prijateljstvo (str. 32–38).
Glede na način obravnave in število 
obravnavanih problemov avtorica v na-
daljevanju izdela tipologijo slovenskega 
mladinskega problemskega romana, in 
sicer govori o trdih in mehkih problem-
skih romanih ter o enoproblemskih in 
večproblemskih mladinskih problem-
skih romanih, pri tem pa poudarja, da 
ločnice med njimi niso vedno jasno raz-
vidne (str. 41–42). Gaja Kos našteje tudi 
vodilne slovenske avtorje tega žanra 
(Janja Vidmar, Ivan Sivec, Marinka Fritz 
– Kunc, Igor Karlovšek, Slavko Pregl), 
založbe, ki jih izdajajo, ustavi se tudi ob 
nagradah, ki so jih problemski mladinski 
romani prejeli, poudari razmerje med 
izvirnimi slovenskimi ter prevedenimi 
problemskimi romani, izpostavi tudi 
najpogostejši nabor tem, ki se pojavljajo 
v slovenskem mladinskem problemskem 
romanu: smrt in samomor (poskus samo-
mora), psihične motnje (tudi anoreksija 
in bulimija), fizična hendikepiranost 
(duševna prizadetost, učne težave, trav-
ma po nesreči, telesna prizadetost in 
okvara čutil), iskanje spolne identitete, 
nasilje (psihično in fizično, družinsko in 
med vrstniki), mladostniki brez staršev, 
odvisnost, bolezni, nezaželena najstniška 
nosečnost in najstniško starševstvo, de-
lik ventnost, rasna nestrpnost ter politični 
problemi.
Avtorica postreže tudi z zgodovin-
skim orisom problemskega mladinskega 
romana, ki je zasnovan primerjalno. Še 
posebej se mi zdijo zanimivi tisti deli 
monografije, ki se ukvarjajo z vredno-
tenjem mladinskega problemskega ro-
mana. Naj zapišem, da temu avtorica na 
videz ne namenja posebne pozornosti, 
a je v njenem besedilu vseeno vseskozi 
64
Otrok in knjiga 106, 2019 | Ocene – poročila
prisotno. Po eni strani ga namreč dolo-
čata že vsebinska umerjenost in temati-
ka problemskega romana – nenazadnje 
je ena njegovih temeljnih značilnosti 
ravno prevladovanje ali vsaj močna po-
udarjenost spoznavne in etične funkcije 
nad estetsko (str. 39). Po drugi strani 
k premisleku o vrednotenju napeljuje 
tudi oznaka žanra, ki je v prvi vrsti zbir 
poglavitnih značilnosti, formalna in vse-
binska določitev specifike posamezne 
literarne zvrsti, torej srčika literarnosti, 
hkrati pa je zaradi svoje modelnosti in 
predvidljivosti dolgo veljala za sinonim 
trivialne književnosti. Seveda so se v 
literaturi, še zlasti s postmodernizmom, 
ki je v literarno zahtevnejšo literaturo 
prinesel tudi žanrsko komunikativnost, 
stvari korenito spremenile in problemski 
roman je zagotovo dokaz, da to velja 
tudi za področje slovenske mladinske 
književnosti.
Gaja Kos tako zapiše, da »literar-
na kvaliteta mladinskih problemskih 
romanov niha med podpovprečnim in 
umetniško ambicioznim,« (str. 39) hkrati 
pa povzema odnos do trivialne knji-
ževnosti, ki ga je v slovenski prostor 
prinesel Miran Hladnik in ki temu fe-
nomenu priznava popolno legitimnost. 
Nedvomno ima problemski roman moč-
no bralnosocializacijsko vlogo tudi za 
slovensko književnost, kar razkrivajo 
tudi izsledki raziskave, ki jo je opravila 
avtorica monografije, o kateri pišem. 
Vendar pa se avtorica Knjižnih dvoživk 
tudi sama ne zadovolji zgolj s tem, pač pa 
izpostavi nekaj inventivnih pripovednih 
prijemov, s katerimi se tovrstna besedila 
lahko izognejo klišejskosti in predvid-
ljivosti. To so: različni pripovedoval-
ci (menjava običajnega prvoosebnega 
s tretjeosebnim, več pripovedovalcev; 
pripovedovalci, ki so povezani z glavnim 
likom, a o dogajanju pišejo s svoje, ome-
jene in/ali specifične perspektive), jezik 
in slog (ki je v primeru prvoosebnega 
pripovedovalca lahko zelo pogovoren), 
časovna organiziranost gradiva (retro-
spektive), zgodbeni okvirji (umeščanje 
besedila v drugo besedilo), zamolki (za-
molčevanje glavnega problema, ki se 
razkrije šele na koncu in bralca prisili, 
da prebrano ponovno premisli), oblika 
pripovedi (dnevniški zapiski, roman v 
pismih, vključevanje vizualnega, kratka 
obvestila) …
Vprašanje vrednotenja se dotika še 
ene izpostavljene značilnosti mladinskih 
problemskih romanov –prehajanja na 
področje stvarne in psihološke literature 
zaradi njihovega izpostavljenega poudar-
janja etične in spoznavne funkcije. Avto-
rica monografije zapiše, da moramo pri 
presojanju literarnih besedil vedno iskati 
ravnotežje med vsemi tremi funkcijami 
besedila, torej je estetska vloga prav tako 
pomembna kot ostali dve. Zato opozarja 
na različne tendenciozne interpretacije 
ter uporabo literature za neliterarne na-
mene, npr. pri biblioterapiji.
Naj sklenem z ugotovitvijo, da se mo-
nografija Gaje Kos Knjižne dvoživke 
loteva izjemno priljubljenega in razšir-
jenega področja slovenskih mladinskih 
problemskih romanov in je zato obvez-
no čtivo za vse, ki se tako ali drugače 
ukvarjajo z mladinsko književnostjo. 
Obravnavane teme se loteva pregle-
dno, sistematično, ob upoštevanju tuje 
in domače strokovne literature ter ob 
poudarjanju različnih vidikov obravna-
vanih besedil. Skozi vse besedilo ponuja 
tudi tehten in z različnimi argumenti 
podkrepljen premislek o vrednotenju 
analiziranih besedil, ki pa ga je mogoče 
prenesti tudi na področje celotne mladin-
ske književnosti in je lahko vedno znova 
aktualen.
Barbara	Pregelj