Imenitni spomini. Da Madjari niso vselej to bili vAvstriji, kar so sedaj in da še posebej avstrijsko cesaratvo ni toliko na dolgn Madjarom, kolikor so le-ti ce saratvu, za to nam priča velicastno praznova vanje, ki ae je vršilo v Budi v pričo Njib veličanstva avitlega cesarja. Obhaja se namreč 2001etnica, kar so avstrijski vojaki Budo, glavno mesto ogerake skupine, oteli turški sili. Leta je bila od leta 1541 v rokah Turkov. Od todi 30 pa oni razsajali ter na V3e atrani požigali in morili, da je bila groza, izlaati še za našo, štajerako deželo. — Leta 1683 pa ao Turki bili segli celo po Dunaju. Njih veliki vodja, Kara Muatafa, je vzpra^T nalog, Dunaj podvreči sultanu, toda ni ae^jmu poarečilo, mesta v svoje roke dobiti. Ceaalska vojaka je Turke do dobra natepla ter jih .'jeppdila globoko doli na Ogerako. Ostrogon^^fliko in trdno mesto, v katerem prebiva prvi š-k|>f ogerskib dežel, jim je vzela in poleg tega >še več drngih, imenitnili trdnjav. Pomoč božja bila je tu očitna in na njo se je operal knez Starheraberg. ki je bil Dunaj arečno branil zoper tnrške drhali, lotil se je leta 1684 trdnjave Buda ter jo hotel vzeti Turkom. toda v tem ni imel srei-e, kajti Turki so ga vaelej odbili. Bili so hrabri in imeli so dovolje vojakov. Sedaj je bil mir celi dve leti, niti cesar Leopold. niti Turki niso kaj posebnega začeli, a moči, vojščake so zbirali ter se tako pripravIjali na novo. trdo bitko. Do nje je tudi prišlo, toda še le leta 1686. Cesar Leopold se je zavezal z nemškimi knezi ter sklenil konec storiti turški moči po ogerskih deželah. Dalje je ni mogel pretrpeti — sramote, da še stoji turški polnmeaec na kršc. cerkvah. Brez božje pomoei pa ae ni upal kaj doseči. tedaj pa je ogeraki vojakovodja, grof Nikolaj Eszterhazy, položil dao novi cerkvi na Dunaju — na čast Mariji Pomočnici. Ta cerkev še stoji sedaj, kakor da je vedni apomin za nas, da brez pomoči božje. naše cesarstvo ni nastalo, pa se tudi ne bo brez nje obdržalo. Ceaar se je zanesel v tem oziru na sv. Očeta v Rimu, takrat Inocencija XI. Sv. Oče so tudi v reanici kar h krati poslali 200 000 tolarjev in rimski kardinalje šo še 100.000 tolarjev navrgli, čea, da bode cešarju mogoče obilnišo vojsko zbrati.- Pravi se, da so tudi rimske gospe enako svoto v isti namen pridjale. Oj to je bilo še takrat dobro, krščansko življenjev po meatih! Šknfje po ceaaratvu, gospe' in krščansko ljudatvo je še svoj, in to ne mal del pridjalo in tako je imel cesar dovolje denarja in je torej ležje spravil potrebno vojako skupej. Naj bi pa ne manjkalo njej poguma, za to se je pridružil vojski kapucin Marko d'Aviano, tiati, ki je bil že pri Dunaju vojako a toliko srero navduševal. Na čelo vojske je stopil vojvoda Karol Lorenski in več drugih mož, ki so se že bili proti Turku vojskovali. Cela vojaka je štela 90.000 mož, med niimi je bilo 30.000 Nemcev in 20.000 Ogrov in Hrvatov, ostalo število pa so druge dežele dopolnile. Kakor se vidi, segle so torej vee dežele akup, da bi Jjutega sovražnika kršč. vere do dobra ugnale. In to se je doaeglo. Bilo je v Budi 16.000 turškib vojščakov, njim na čelu je stal Abdi paša, mož silovit in čez mero srčen. Prav za prav ni bil Turek, ampak Svicar, doma iz Berna. Bog zna, po kaki poti je prišel med Turke, toda odkar je bil poturica, t. j. odkar je prevzel turško vero, atopal je pri Turkib od stopinje do atopinje in je vedel najbolj, kako ae kristijanom pribaja do živega Zato je dobil tudi od njih povelje čez trdnjavo Buda. Vsa Turčija je gledala z zaupanjem na-nj Bilo je dne 18. meseca junija leta 1686. Ceaarska vojska je obaedla Budo. Bilo je težko delo, močno trdnjavo dobiti v roke, posebno pa ae Turkom jo vzeti. Ta eas ao namreč le bolj pod zemljo delali in rove kopali. v katerih so amodnika ponasipali in jih potlej vžigali. Tak svet je aeveda šel v zrak, toda vprašanje je zmeraj bilo, komu bode več škode napravil, ali domači ali aovražni vojaki. Turki 80 se na take rove poaebuo razumeli. Ali dne 13. jnlija jim je rov, ki so ga bili izkopali, velik koa ozidja poneael v zrak in cesarski vojščaki ao že mialili, da bodo aedaj lehko prodrli v trdnjavo, toda izmotili ao se kaj budo. Ko so namreč hoteli prodreti akozi luknjo v inesto apustili so Turki drugrov v zrak in ve<'- kakor 1400 cesarskib vojščakov je našlo naglo smit. Med njimi je bilo več imenitnih mož — tacili, ki so hrepeueli, čem prej mogooe, Turke podreti. Ker se jim tedaj ta naskok ni dobro poneael, streljali so aedaj skozi celih 15 dni v ozidje. Čudo, koliko so tu poedini storili, ali malo je izdalo. Pač je padel kos zida. toda ni veliko pomagalo, ker je bil ondi svet sila strm in niso mogli vojšeaki aplezati akozi luknjo v mesto. Naskok, ki so ga dne 1. meseca avgnata poakusili, se jim tudi ni poarečil. Oesarskib je blizu 4000 padlo, a bili so ob koncu tam, kjer prej, obžalovali pa 80 smrt obilnih, arčnib junakov. (Konec prih.)