Črniški: Dragi Marijini otroci V Južni Afriki, v vasi Wyndal, časte prav lepo pre-sveto Srce Jezusovo. Posebno prve petke obhajajo prav goreče. Nekega prvega četrtka — priprava na prvi petek — je spovedoval pater Ryan do poldneva. Ko je zazvonilo poldan, je zapustil cerkev. Ob vhodu je pa zaslišal, da se nekdo bliža. Mala 3- do 4 letaa deklica je vstopila. Nič se ni bala. Pater je ni poznal, toda zdelo se mu je, da jo je že videl v vrtu, med cerkvijo in svojim stanovanjem. »Kako ti je ime?« jo vpraša. »Rozebud« (po naše: rožni popek), odgovori deklica in pristavi: >Pestunja je zaspala, pa sem prišla skozi živo mejo k vam.« >Pa ne bo mama žalostna, ko opazi, da si odšla?< Deklica se užalosti, da ji gre na jok: »Mama je umrla, ko smo stanovali v drugi hiši. Zdaj sem prav sama.« Ko sta zapuščala cerkev, je zapazila deklica lepo okrašen kip presvetega Srca Jezusovega. Vprašala je, kdo da je to. Pater ji pove, da Jezus, in jo povabi, naj si kip od bliže ogleda. Rozebud ponavlja: »Jezus, Jezus.« Tega imena še ni slišala. Radovedna opazuje kip. »Zakaj steguje svojo roko? Kaj hoče?« povprašuje. Pater Ryan ji pove: »Tvoje srce hoče. Hoče to, kar imaš ti najrajši.« Otrok nekoliko pomisli pa reče: »Cvetice imam naj-rajši, teh hočem prinesti Jezusu.« Potem pokaže na ra-njeno Jezusovo srce iu reče: »Kdo ga je ranil, kdo ga je tako hudo ranil?< 161 »Judjek odvrne duhovnik. >Judje,« ponavlja s premislekom Rozebud. »Pestu-nja mi je rekla, da sem jaz Judinja. Pa jaz ga nisem ranila. Tega jaz nisem naredila, ne, tega ne.« Vsa se je vznemirila. Komaj jo je pater potolažil, Rekel ji je, da je čas, da gresta domov. »Daj, da ga poljubim,« prosi otrok. Pater vzdigne deklico h kipu. Rozebud poljubi rano Jezusovo in reče: »Jezus! Ljubim te in se mi smiMš. Ti veš, da te nisem jaz ranila.« Pred cerkvijo sta se pater in otrok poslovila. Čez nekaj dni se je sprehajal pater ob ograji. Nekdo ga pokliče. Rozebud je. V obeh rokah ima polno fepih rož. Moli jih proti patru in kliče: »So za Jezusa, prosiin, dajte mu jih.« Pater Ryan ji reče: »Rozebud (rožni popek), poznam cvetico, ki bi bila Jezusu bolj vleč kot ves vrt tvojib. rož.« Otrok se veselo zasmeje. Na klic domačih odhiti. Pater nese cvetje v cerkev. Okrvavljeno je. Otrok se je pri trganju zbodel ob bodicah. Duhovnik pomoli za spreobrnitev Judov, posebno pa še m iega otroka. Minejo tedni, in pater ne vidi več tega otroka. Skrbi ga, da se je mogoče deklici kaj prigodilo. Opazi, da zdravnik pogosto obiskuje sosedno hišo. Vrtnarja povpraša po Rozebudi. Tako zve, da je deklica boLna in da ima hudo mrzlico. Cez par dni — na prvi petek — zve, da ni več veliko upanja, da Rozebud ozdravi. Vrtnar mu še tudi pristavi: »Otrok blede vsak večer in hoče po sili v vašo kapelico. Komaj zadrže deklico v postelji- Večkrat pravi: ,Jezus me kliče.' Toda to ne more biti, ker je družina judovska.« Še tisti večer je hotel pater obiskati Rozebudo. Ko je stopil zvečer v hišo, je opazil veliko zmešnjavo. Ko je bila pestunja za nekaj trenutkov zapustila sobo, je otrok vstal in izginil — nihče ni vedel, kain. V vsej hiši ga niso našli. Tudi pater Ryan je deklico iskal, pa zaman. Kar mu šine dobra misel v glavo. ZapustL hišu in odhiti v cerkev. Ni se motil. Rozebud je bila tu. Kakor negoden ptiček je čepela ob vznožju kipa presvetega Srca Jezusovega. Ljubezen do Jezusa jo je prignala sem. Pater 162 je videl, da deklica umira. Krsti jo. Poklioe jo po imenu, pa otrok ga več ne sliši. Sklonjen nad otrokom sliši pater Ryan tih vzdihljaj: »Jezus kliče — Rozebudo!« Malo telesce se je streslo, in Rozebudina dušica je splavala v večnost. To zgodbo sem čital v nemškem »Glasniku presvetega Srca Jezusovega za otroke«. Zapisal seni vam jo, da vas spodbode k ljubezni in češčenju presve-tega Srca Gospodovega. Porabhno dobro mesec junij — mesec češeenja presvetega Srca Jezusovega! Prepričan sem, da vas je mnogo, ki častite z veseljem božje Srce Jezusovo. Dne 11. junija obhajianio p r a z u i k presvetega Srca. Ta dan — četudi ni šole prost — bomo vendar skrbeli, da gremo k svetemu obhajilu. Po-tem se bomo pa posvetili božjemu Srcu z molitvico, ki jo najdete v molitveniku za litanijami presvetega Srca. Če ni vaša družina še Jezusu posvečena, prosite Jezusa za to milost. Po drugib. deželah je prav mnogo družin že posvečenih presvetemu Srcu. Prosimo Boga, da bi se tudi vse naše družine njemu posvetile. Gotovo praznujete tudi pri vas prve petke v mesecu? Pobožni ljudje pridejo ta dan, četudi je delav-nik, v cerkev k svetemu obhajilu. Ali bi ne mogli tudi vi, otroci, pripomoči, da bi se ta dan sveto opravilo v cerkvi še bolj slovesno obhajalo? Ne bi hoteli — z do-voljenjem gospoda župnika seveda — okrasiti podobo ali oltar presvetega Srca Jezusovega? S petjem bi tudi morda lahko pomagali pri sv. maši? Na vsak načia pa glejte, da pristopite v kolikor mogoče velikem številu k mizi Gospodovi. Opozorite drug drugega že prej na prvi petek, da kdo nanj ne pozabi. Ta dan bodite vse bolj zbrani. Varujte se vsakega greha. Dela, ki vam niso prijetna, skušajie ta dan opraviti s posebno vnemo. Vse zoprnosti tega dne prenašajte z veseljem v zadoščenje za grehe, s katerimi toliko Ijudi žali dobro Srce Gospodovo. Če vam je mogoče, pohitite tudi popoldne ta dan na kratek obisk v cerkev. Vsak prvi petek v mesecu naj vam po-maga, da se poveča vaša ljubezen do Jezusa. V tem nam-reč obstoja vsa pobožnost in popolnost. Dragi otroci! Šolsko leto gre h kraju. Kmalu do-bite spričevala. Želim vam, da bi bila lepa. 163 Spodobi se, da imajo člani naših »Marijinih vrt-cev« najboljša spričevala med vsemi učenci. Bo pri vas tako? Če ne bo — niora biti drugo leto drugače. . Zelim vam vesele počitnice. Pozdravljeni! Z ljubini Sinom vas blagoslovi — devica Marija!