šport in zdravje 55 Physical inactivity, prolonged sedentary lifestyle and unhealthy nutrition – the ‘plagues’ of the 21 st century Abstract Physical inactivity, a prolonged sedentary lifestyle and unhealthy nutrition were identified a long time ago as the risk factors of excessive body weight and clinical obesity (hereinafter: obesity and the obese) as well as of a number of chronic diseases. How a modern person finds their way through this changed environment depends on a range of factors, mainly on the level of aware- ness about the many challenges that give rise to a need for an adjustment, the authenticity of the sources of information and the emerging possibilities and, eventually, the decisions to be made. The aim of the contribution is to provide accurate information about specific obsolete dogmas and to encourage the reader to take decisions that benefit their health. Key words: physical inactivity, prolonged sedentary lifestyle, unhealthy nutrition Stanislav Pinter, Boštjan Jakše, Barbara Jakše Telesna nedejavnost, vsakodnevno dolgotrajno sedenje in nezdravo prehranjevanje – »kuge« 21. stoletja Izvleček Telesna nedejavnost, vsakodnevno dol- gotrajno sedenje in nezdravo prehra- njevanje so že dolgo spoznani dejavniki tveganja prekomerne telesne teže in kli- nične debelosti (v nadaljevanju: debelost in debeli), kot tudi nastanka številnih kro- ničnih nenalezljivih bolezni. Kako se bo sodobni človek znašel v spremenjenem okolju, je odvisno od številnih dejavni- kov, predvsem od stopnje zavedanja šte- vilnih izzivov, v katerih vidi potrebo po prilagoditvi, verodostojne informirano- sti, do možnosti, ki jih pri tem ima, in na koncu odločitev, ki jih bo sprejel. Namen članka je bralca natančneje informirati o določenih preživetih dogmah ter ga spodbuditi k sprejemanju zdravju kori- stnih odločitev. Ključne besede: telesna nedejavnost, dolgotrajno sedenje, nezdravo prehranje- vanje Vid Alič 56 Uvod „ »Preveč sedimo, premalo hodimo,« je bila ena najpogostejših misli prof. Draga Ulage 1 (Sešek, 2000, str. 7), s katero je še kot čil de- vetdesetletnik ob koncu 20. stoletja spod- bujal slovensko javnost v prizadevanju spremeniti sedeče naravnan slog življenja ter nezdrave prehranjevalne navade. Obe- nem je nastavil ogledalo sonarodnjakom, ko je izjavil, da je »za mnoge praznik potica, obložena miza in veliko mesa, za Silvestro- vo tri večerje in veliko vina…« (Sešek, 2000, str. 19). Vse našteto je tudi zaradi »praznične miselnosti«, po kateri je »žur ali fešta za sle- herno priložnost« postal vrednota, ustvari- lo trend porasta prekomerne telesne teže, debelosti in vrste sodobnih civilizacijskih obolenj. Posledično pa dvajset let pozneje telesna nedejavnost, vsakodnevno dolgo- trajno sedenje in nezdravo prehranjevanje predstavljajo glavni javnozdravstveni pro- blem, ki se kaže v obliki epidemije preko- merne telesne teže in klinične debelosti ter kroničnih bolezni, kot so srčnožilne bolezni, nekatere vrste raka, diabetes tipa 2 idr., tudi v Sloveniji. V javnosti obstaja vprašanje o deležu pomembnosti telesne dejavnosti in zdrave prehrane pri nadzoru telesne teže. Prav tako tudi o tem, kakšni so dejanski ne- gativni učinki vsakodnevnega dolgotrajne- ga sedenja kot posledica spremenjenega načina življenja. V civilni iniciativi potekajo vedno bolj prodorne razprave, ki navajajo nepregledno številno verodostojnih doka- zov o tveganjih zaradi različnih nezdravih načinov prehranjevanja, vključno z ura- dnim mešanim prehranjevanjem in različ- nimi nizko ogljikohidratnimi (v nadaljeva- nju: NH) dietami ter nasploh problemom vpliva socialnega okolja na različne oblike odvisnega in »rekreativnega« prehranjeva- nja. Poleg tega je znanost nedvoumno in empirično dokazala, katero je človekovo optimalno prehranjevanje, ki omogoča trajni nadzor telesne teže, ter najbolj učin- kovito preventivo zoper glavne vzroke umrljivosti in invalidnosti današnjega časa. V številnih primerih je šlo za spreobrnitev poteka srčnožilnih bolezni, nekaterih oblik raka, diabetesa tipa 2 in drugih kroničnih bolezni, s čimer se izrazito zmanjšajo po- 1 Prof. Drago Ulaga (1906–2000) je od nekdaj veljal za nekakšno športno vest slovenskega naroda, za kar je imel kot prvi visokošolsko izo- braženi športni pedagog pri nas (diplomiral je leta 1930 v Berlinu) in starosta športnih strokov- njakov tudi »najboljša priporočila«. Objavil je več kot 1500 ozaveščevalnih člankov, pri 90 letih pa svojo zadnjo knjigo z naslovom »Šport, ti si kakor zdravje«. Bil je človek zgleda, ki je to, kar je učil, vsak dan tudi živel (Pinter, 2006). trebe po zdravilih in posledično podaljša pričakovana življenjska doba. Telesna nedejavnost „ in vsakodnevno dol- gotrajno sedenje Ding idr. (2016) so v raziskavi na vzorcu 142 držav sveta ocenili, da samo telesna nede- javnost, po konzervativnih ocenah, pred- stavlja 53,8 milijard dolarjev obremenitve na zdravstveni sistem, ki jih v 58 % pokrije javni sektor. Murray, Phil in Lopez (2013) so primerjali vpliv različnih dejavnikov tvega- nja za nastanek bolezni in med 25 dejavniki telesno nedejavnost uvrstili na 10. mesto. Prehrambna industrija (proizvajalci sladkor- ja, mesnih in mlečnih izdelkov) 2 želi preko večdesetletnega različnega vplivanja na rezultate znanstvenih raziskav telesno ne- dejavnost ljudi označiti za največji javnoz- dravstveni problem 21. stoletja, ki povzroča prekomerno telesno težo, debelost in kro- nične bolezni (Kearns, Schmidt in Glantz, 2016; O'Connor, 2015). Obstaja tudi 2-krat večja verjetnost, da bodo telesno nedejav- ni ljudje v primerjavi z telesno dejavnimi v obdobju 10 let pridobili odvečno telesno težo (Haapanen, Miilunpalo, Pasanen, Oja in Vuori, 1997), oz. 8-krat večja verjetnost, da bo njihovo stanje v roku 20 let v narav- nem teku napredovalo do debelosti 3 (Bell idr., 2015). Nedavna spoznanja so pokaza- la, da imata telesna nedejavnost in vsako- 2 Industrija sladkorja zadnjih 60 let sponzorira številne medicinske raziskave s ciljem, da v znan- stveni literaturi zmanjša pomembnost sladkorja pri epidemiji debelosti in srčnožilnih bolezni, za glavnega prehranskega krivca pa označuje prehranske maščobe in holesterol. Prehrambna industrija na različne načine, preko oblikovanja prehranske politike, raziskovalcev, urednikov revij, zdravnikov in novinarjev, ogroža zaupanje javnosti v znanost o prehrani ter vpliva na smer- nice zdravega prehranjevanja na načine, ki niso najbolj v interesu javnega zdravja (Nestle, 2016). Sladkor in meso sta dva povsem primerljiva de- javnika, ki prispevata h globalni pojavnosti pre- komerne telesne teže in debelosti, neodvisno od učinka ostalih skupin živil, socioekonomskih dejavnikov ali načina življenja, ter neodvisno od drug od drugega (You in Henneberg, 2016). 3 Pri pregledu 8 raziskav so imeli t. i. »zdravi de- beli« ljudje v obdobju 10-letnega spremljanja za 24 % povečano tveganje za nastop srčnih infarktov, možganske kapi in prezgodnje smrti v primerjavi z ljudmi, ki so imeli normalno telesno težo. Avtorji zaključujejo, da ne obstaja zdrava oblika prekomerno težkih ljudi (Kramer, Zinman in Retnakaran, 2013). Di Angelantonio idr. (2016) so uporabili 239 raziskav na 10 milijonih ljudi (vključenih 32 držav iz 5 celin), od katerih je bilo 189 raziskav na nekadilcih in brez kroničnih bo- lezni v času rekrutacije, in potrdili sprejeto spo- znanje, da sta prekomerna telesna teža in debe- lost močno povezana s krajšo življenjsko dobo v vsaki od preučevanih globalnih regij. dnevno dolgotrajno sedenje pomembne negativne učinke na zdravje in umrljivost ljudi, neodvisno od pozitivnih učinkov re- dne telesne dejavnosti. Analiza 43 raziskav, ki je preučevala vpliv poklicnega sedenja na ITM, srčnožilne bolezni, diabetes tipa 2 in umrljivost, je pokazala, da redna te- lesna dejavnost ne more nadomestiti ne- gativnega učinka večurnega sedenja (van Uffelen idr., 2010). Negativnega vpliva 6- in več urnega sedenja ne more izničiti niti re- dna vadba tistih, ki tečejo ali plavajo več ur dnevno vsak dan v tednu. Kombinacija več kot 6-urnega sedenja in splošne telesne nedejavnosti je povezana celo s 94 % ve- čjim tveganjem za nastanek srčnožilnih bo- lezni pri obeh spolih v primerjavi s tistimi, ki so sedeli manj kot 3 ure in vadili več kot 7 ur tedensko (Patel idr., 2010). Znanstvena sku- pina ameriškega združenja za boj proti srč- nožilnim boleznim je prav tako preučevala negativne učinke vsakodnevnega sedenja (doma, na delavnem mestu ali v šoli, med transportom, prostočasnimi dejavnostmi ipd.) in ugotovila, da ne »obstaja« dovolj velika količina telesne dejavnosti, ki bi se zoperstavila negativnim učinkov vsako- dnevnega večurnega sedenja na večjo po- javnost diabetesa tipa 2 in srčnožilnih bo- lezni, povečano obolevnost ter umrljivost iz katerihkoli vzrokov (Young idr., 2016). Lar- sen idr. (2014) so preučevali različne strate- gije za omilitev vsakodnevnega večurnega sedenja in ugotovili, da so različne oblike kratkih prekinitev dolgotrajnega sedenja z nizko do zmerno intenzivno telesno ak- tivnostjo, npr. 2-minutna hoja na vsakih 20 minut sedenja, značilno povezane z nižjim krvnim tlakom. Epidemija prekomer- „ ne telesne teže in debelosti ter vloga telesne dejavnosti Po podatkih McKinseyjevega inštituta svetovni gospodarski stroški, nastali samo zaradi debelosti 4 , znašajo astronomskih 2 4 V Sloveniji sta vsak tretji fant in vsako če trto dekle v kategoriji do 15 let prekomerno težka, kar v Evropi v kategoriji fantov pomeni tretje, v svetovnem merilu pa četrto mesto (OECD, 2013). Skupina raziskovalcev Mednarodne agencije za raziskave raka pri Svetovni zdravstveni or- ganizaciji je leta 2002 pregledala več kot 1000 raziskav o povezanosti prekomerne telesne teže in debelosti s tveganjem za različne vrste raka in ugotovili so, da obstaja dovolj dokazov za zaključek, da sta prekomerna telesna teža in debelost, poleg srčnožilnih bolezni, povezana s povečanjem nastanka skupno 13 vrst raka, kot šport in zdravje 57 trilijona dolarjev, kar skupaj z oboroženim nasiljem, vojnami, terorizmom ter kaje- njem spada med največja globalna eko- nomska področja človekovega vedenja, ki povzročajo družbene probleme. Poleg stroškov zdravljenja in strategij za omilitev posledic debelosti 70 % vseh stroškov de- belosti predstavlja nižja produktivnost ljudi (Dobbs in Manyika, 2015). Izvajanje primar- ne preventive zdravnikov bi, po podatkih ameriškega Centra za kontrolo bolezni in preventivo (v nadaljevanju: CDC), zmanj- šala zdravstvene stroške za 70 do 80 %, pri čemer je danes 75 % celotnih sredstev zdravstvenega sistema namenjenih zdra- vljenju kroničnih bolezni (Hever, 2016). Re- dna telesna dejavnost je navadno priporo- čen ukrep za izgubljanje odvečne telesne teže, vendar ta nikakor ne sme biti nado- mestilo za zdravo ali kompenzacija za ne- zdravo prehranjevanje. Poznamo tri glavne komponente energijske porabe, tj. poraba energije v mirovanju (pribl. 60–80 %), po- raba energije za presnovo hrane (pribl. 10 %) in poraba energije za telesno dejavnost (pribl. 10–30 %), pri čemer telesna dejav- nost vključuje spontane dnevne aktivnosti in organizirano telesno dejavnost. V kolikor začne moški s težo 100 kg 3- do 5-krat te- densko izvajati srednje intenzivno vadbo v trajanju 60 minut, ne da bi pri tem spreme- nil kalorijski vnos, lahko po 1 mesecu izgubi okoli 2 kg telesne teže, kar teoretično po- meni približno 10 kg v 5 mesecih, pri čemer pa je predpogoj zavezanost k redni srednje intenzivni vadbi. Raziskave kažejo, da pred- hodno sedeči in prekomerno težki ljudje zaradi občutka lakote celo povečajo kalo- rijski vnos ali zmanjšajo spontano telesno dejavnost, ki je bila prisotna pred vpeljeva- njem redne telesne dejavnosti (Melanson, Keadle, Donnelly, Braun in King, 2013; Pa- ravidino, Mediano, Hoffman, Sichieri, 2016; Thomas idr., 2012). Pregled znanosti med leti 1966 in 2000 (Ross in Janssen, 2001) je pokazal pozitivno povezanost vpliva vadbe na izgubo odvečne telesne teže pri kratkoročnih raziskavah (trajanje krajše od so rak na želodcu, jetrih, žolčniku, ščitnici, jajč- nikih (najmočnejša povezava pri ženskah), rak trebušne slinavke, krvni rak, rak na možganih, rak debelega črevesja, požiralnika, ledvic, dojk in maternice. Podobno povezavo so raziskoval- ci našli tudi pri povezanosti med prekomerno telesno težo in povečano podkožno maščobo pri otrocih, adolescentih in mlajših odraslih ter omenjenimi oblikami raka pozneje v odrasli dobi (Lauby-Secretan idr., 2016). Zhang idr. (2015) so našli povezanost povečane telesne maščobe v otroški dobi s povečanjem tveganja za nastanek raka debelega črevesja in danke celo neodvisno od prekomerne telesne teže in debelosti v od- rasli dobi. 16 tednov), vendar ni pokazal povezanosti pri dolgoročnih raziskavah (trajanje daljše od 26 tednov). Razlog se najverjetneje skri- va v nerednosti izvajanja telesne dejavnosti in ponovno povečanem kaloričnem vnosu (Thomas idr., 2012). Wilks idr. (2011) so pri pregledu 6 raziskav ugotavljali povezanost med telesno dejavnostjo in odvečno ma- ščobo pri otrocih ter zaključili, da telesna dejavnost ni glavni dejavnik prekomerne telesne teže. Pregled 43 raziskav je pokazal, da ima vadba pomembno vlogo pri nadzo- ru telesne teže zlasti takrat, ko je kombini- rana s spremembo v prehranjevanju (Shaw, Gennat, O'Rourke in Del Mar, 2006). To je potrdil tudi pregled naključno kontrolira- nih raziskav, kjer so med seboj primerjali kli- nično učinkovitost intervencije s prehrano, vadbo ali kombinacijo obeh, ki je pokazal, da je kombinacija spremembe v prehranje- vanju in telesne dejavnosti bolj učinkovita strategija izgubljanja odvečne telesne teže kot intervencija samo s prehrano ali samo z telesno dejavnostjo (Johns, Hartmann-Bo- yce, Jebb in Aveyard, 2014). Različna telesna dejavnost in njena pogo- stost imata različen neposreden in posre- den učinek na nadzor telesne teže. Redna vadba za moč, četudi ne prinese izgube od- večne telesne teže, ima pozitivne učinke na številne dejavnike tveganja srčnožilnih bo- lezni (Donnelly idr., 2009). V določeni meri lahko samo z redno aerobno vadbo (4-krat tedensko po 30 minut na 85 % VO2 max ali manj), neodvisno od sprememb v prehra- njevanju, zmanjšamo jetrno in visceralno maščobo ter obseg pasu pri debelih ado- lescentih (starih v povprečju 15,6 let), tudi če ta ne prinese značilne izgube odvečne telesne teže (van der Heijden idr., 2010). Ta raziskava kaže na neodvisen pozitiven vpliv aerobne vadbe na zdravje, ne glede na to, da so bili ti debeli adolescenti dejansko na nezdravi NH dieti brez kalorijske restrikcije. Zmerno intenzivna telesna dejavnosti, kot je npr. hitra hoja po razgibanem terenu, ko- lesarjenje, neformalno organizirana oblika vadbe idr., ki jo lahko praktično vsak vključi v način življenja in jo izvaja 150–300 minut tedensko (20–40 minut dnevno), zniža sto- pnjo umrljivosti za 14–26 % (Samitz, Egger in Zwahlen, 2011). V eni izmed raziskav je tipično zahodno prehranjevanje dolgole- tnih vzdržljivostnih tekačev, ki so v 21 letih teka v povprečju pretekli 77 km na teden, pokazalo slabše stanje vratnih arterij kot pri sedeče naravnanih ljudeh, ki so se pre- hranjevali z rastlinskim prehranjevanjem (Fontana, Meyer, Klein in Holloszy, 2007). Največja raziskava na ljudeh z močnimi depresijami (adolescenti, odrasli, starejši) je ovrednotila pomembnost redne telesne dejavnosti (vadeči doma, vadeči pod nad- zorom, skupina na zdravilih) in ugotovila, da je telesna dejavnost lahko prva strate- gija zoper močno depresijo in popolno- ma »primerljiva« (brez stranskih učinkov) z zdravili za blažitev depresije (Blumenthal idr., 2007). Z vidika javnega zdravja je na koncu pomembna neločljivost spodbuja- nja zdravega prehranjevanja in redne tele- sne dejavnosti tako za trajni nadzor ustre- zne telesne teže kot tudi za zmanjšanje tveganja za nastanek kroničnih bolezni in prezgodnje smrti (Ding in Hu, 2010). Nezdravo in zdravo „ prehranjevanje Mešano prehranjevanje Smernice zdravega prehranjevanja že de- setletja priporočajo, naj uživamo manj ma- ščob, vendar pa jih v praksi vnašamo vedno več, kot tudi sladkorja in skupnih kalorij, ob tem pa smo bolj sedeče naravnani in tele- sno manj dejavni. Mešano prehranjevanje, ki je s strani medicinske stroke opredeljeno kot zdravo in uravnoteženo, je zelo malo povezano z verodostojno znanostjo ali in- teresom javnega zdravja, saj ne zagotavlja preventive zoper glavne vzroke umrljivosti, s čimer ljudem na različne načine onemo- goča sprejemanje optimalnih odločitev. S priporočili vsakodnevnega uživanja mesa 5 , mleka, rib, jajc in olj lahko zdravstveni sis- tem pozitivne učinke mešanega prehranje- vanja prikaže le s primerjanjem z dejansko še bolj nezdravim vzorcem prehranjevanja (podobno počnejo zagovorniki NH diet). Obstaja tudi velik razkorak med smerni- cami zdravega prehranjevanja in retoriko predstavnikov mešanega prehranjevanja v javnosti na eni strani, ter osebnim zgledom, konkretnimi jedilniki v ambulantni praksi, vzgojno varstvenih zavodih in delavskih organizacijah na drugi. Sistem javnega 5 Mednarodna agencija za raziskave raka pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO, 2015) je objavila poročilo, da je rdeče meso najverjetneje kancerogeno (uvršča ga v skupino 2) za človeka, predelano meso (hrenovke, šunke, salame) pa uvršča v skupino 1 (ob bok tobaku, azbestu in arzenu). Objektivno gledano je poročilo zgre- šilo bistvo, saj je izpustilo povezanost uživanja rdečega in predelanega mesa (ali drugih vrst mesa ali mlečnih izdelkov, ki imajo podobno problematično makrohranilno sestavo) z drugi- mi boleznimi, npr. srčnožilnimi boleznimi in dia- betesom, vplivom na prekomerno telesno težo in debelost, ravno tako pa ni podalo pojasnila o stopnji tveganja za bolnike z rakom (ali po pre- bolelem raku). 58 zdravja ljudi »z recepti« in brez verodostoj- nih informacij o zdravem prehranjevanju iz ordinacije pošilja nazaj v toksično okolje, kar navadno pripelje do napredovanja ob- stoječih bolezni in razvoja novih. Čeprav imamo zgovorne podatke o pove- zanosti prehrane in bolezni v zadnjih 100 letih, pa posamezniki še vedno gledajo na to, kako se je človek prehranjeval v zgodo- vini, ne glede na to, da se je v različnih zgo- dovinskih obdobjih in geografskih predelih različno. Poleg tega takratna pričakovana življenjska doba ljudi ni natančno znana. Znanost je v zadnjih letih dokaj zanesljivo dokumentirala, da je bil človek v zgodo- vini zelo odvisen od rastlinskega prehra- njevanja (Hardy idr., 2015; Liu, Bestel, Shi, Song in Chen, 2013; Mariotti Lippi idr., 2015; Mercader, 2009), kar je povsem skladno s človekovo anatomijo in prebavno kinetiko (Milton, 1999; Nestle, 1999; Perry idr., 2007). Da so živalska živila izredno škodljiva, med drugim, potrjuje tudi dejstvo, da je v svetu velika raznolikost v pojavnosti raka debele- ga črevesja in danke (drugi najpogostejši rak v razvitem svetu za pljučnim rakom), za katerega velja znanstveni konsenz, da so vzroki zanj prehranskega izvora 6 . Meša- no prehranjevanje, med drugim, vključuje dnevno uživanje 2–4 enot mlečnih izdel- kov, kar predstavlja dodatno tveganje za javno zdravje. Znanost je dokumentirala številne negativne učinke uživanja mlečnih izdelkov na zdravje človeka, med katerimi je ena najbolj konsistentnih povezav tista z rakom prostate. Epidemiološki dokazi, npr. na Japonskem, kažejo, da se je pri njih rak prostate od druge svetovne vojne pove- 6 Afriški Američani imajo 50-krat večjo pojavnost raka debelega črevesja kot domorodni Afričani (Segal, Edwards in Walker, 2000; O'Keefe idr., 2007). Moderno afriško prehranjevanje, sploh v primerjavi s prehranjevanjem v preteklosti, kjer so dnevno zaužili od 60–100 g prehranskih vla- knin (Burkitt, 1991; Kieran, 2009), je visoko proce- sirano in z nizkim vnosom vlaknin (O'Keffe, Kidd, Espitalier-Noel in Owira 1999), delež telesne dejavnosti je danes podobno nizek, poleg tega postajajo podobno prekomerno težki in debeli. Vendar vse našteto nima za posledico večje po- javnosti raka debelega črevesja in danke (Segal, Edwards in Walker, 2000). Kljub nezdravemu pre- hranjevanju je primarno razliko v pojavnosti raka debelega črevesja in danke med afriškimi Ameri- čani in domorodnimi Afričani pokazala značilna razlika med povprečnim skupnih holesterolom, saj je ta znašal 5,4 mg/dl pri domorodnih Afri- čanih in 7,7 mg/dl pri ameriških Afričanih (Ou, DeLany, Zhang, Sharma in O'Keefe, 2012), kar so pripisali vzdrževanju še vedno nizkega vnosa ži- valskih živil (O'Keefe idr. 1999; Ou idr., 2012). Epi- demiološki in eksperimentalni dokazi močno podpirajo hipotezo, da je najmočnejši dejavnik tveganja za nastanek raka debelega črevesja in danke najverjetneje prav količina vnosa mesa in živalskih maščob (O'Keefe idr., 2007). čal za 25-krat, kar je skladno s povečanjem vnosa mlečnih izdelkov (20-kratno), mesa (9-kratno) in jajc (7-kratno), medtem ko so bile ostale značilnosti prehranjevanja rela- tivno podobne (Ganmaa, Li, Qin, Wang, Ta- keda in Sato, 2003). Ko te »pogojne« dokaze povežemo z raziskavo z izoliranim učinko- vanjem organskega kravjega mleka na člo- veškega raka prostate v epruveti, kjer je ta v vseh 14 ločenih eksperimentih stimuliral raka prostate v povprečju za 30 %, medtem ko je mandljevo mleko inhibiralo njegovo rast za 30 % (Tate, Bibb in Larcom, 2011), s pregledom 11 raziskav študij primerov, ki so pokazale pozitivno povezanost med uživa- njem mleka in raka prostate (Qin idr., 2004), s pregledom 13 neodvisnih kohortnih razi- skav, ki so prav tako pokazale, da je uživanje mleka dejavnik tveganja za nastanek raka prostate (Quin, Xu, Wang, Tong in Hoshi, 2007) in na koncu z naključno kontrolirano raziskavo (Ornish idr., 2005) na 93 obolelih za rakom prostate v zgodnji fazi, merjeno z biopsijo, kjer se je eksperimentalna skupi- na prehranjevala z rastlinskim vzorcem (ki izključuje živalska živila in rastlinska olja) in v enem letu inhibirala rakave celice 8-krat več kot kontrolna (70 % proti 9 %), znižala PSA test ter povezanost uživanja mlečnih izdelkov s srčnožilnimi boleznimi, alergi- jami, diabetesom tipa 1 in 2, osteoporozo (vključno pri postmenopavznih ženskah) 7 , 7 Od leta 1975 do leta 2008 je bilo na temo mleč- nih izdelkov (in dodanega kalcija) v povezavi s tveganjem za zlome kosti objavljenih 141 razi- skav. Tretjina le-teh je podpirala povezavo med mlečnimi izdelki in manjšim tveganjem za zlome kosti, medtem ko jih dve tretjini ni (Lanou in Ca- stleman, 2009). Pregled 48 znanstvenih raziskav, od tega 10 naključno kontroliranih (od katerih jih je 9 pokazalo majhne koristi na kostno maso pri otrocih in adolescentih), ki so preučevale vpliv mleka in mlečnih izdelkov ali samostojne suple- mentacije s kalcijem na zdravje kosti, je pokazal, da 28 raziskav ni pokazalo povezanosti uživanja mlečnih izdelkov ali kalcija v obliki prehranskega dopolnila na zdravje kosti, medtem ko je osta- lih 9 raziskav pokazalo majhen učinek. Avtorji zaključujejo, da smernice prehranjevanja, ki se osredotočajo predvsem na povečanje uživanja mlečnih izdelkov otrok in mladostnikov, teme- ljijo na slabih znanstvenih dokazih (Lanou, Ber- kow in Barnard, 2005). Do podobnih rezultatov so prišli že Weinsier in Krumdieck (2000) skoraj deset let pred tem pregledom raziskav, ko 71 % od 21 dobro zasnovanih raziskav, večinoma podprtih s strani mlečne industrije, ni dokazalo prednosti uživanja mlečnih izdelkov na zdravje kosti. Raziskava je vključevala tudi 7 naključno kontroliranih raziskav, kjer je bila ena raziskava (podprta s strani mlečne industrije) izvedena na postmenopavznih ženskah, ki lahko predstavlja- jo kritično skupino za nastanek osteoporoze, pa še ta je v enem letu pokazala izgubljanje kostne mase na račun rednega uživanja 2,5 dl mleka dnevno. Raziskovalci pri pregledu 7 prospektiv- nih kohortnih raziskav (Bischoff-Ferrari idr., 2011), s 26 let dolgim spremljanjem ljudi, niso našli po- vezave med vnosom mleka in zmanjšanim tve- ganjem za zlom kolka niti pri največjih vnosih drugimi vrstami rakov in revmatoidnim artritisom (gl. Jakše, 2016), lahko z dovolj veliko gotovostjo zaključimo, da mlečni izdelki niso del zdravega prehranjevanja. Največ kar nam znanost trenutno ponuja v odgovor na vprašanje, »kje je meja« uživa- nja živalskih živil, do katere to še nima »zna- čilnega« negativnega vpliva na človekovo zdravje, je bilo ugotovljeno s strani znan- stvenikov iz Tajvana. Chui idr. (2014) so pri- merjali dve skupini, ki sta se prehranjevali s tradicionalno azijsko hrano (žita, zelenjava, soja, oreški), pri čemer ena skupina striktno samo z rastlinsko hrano, druga pa je meso in mesne izdelke uživala »občasno« (ženske 1-krat tedensko, kar je približno 3 % količine mesa in mesnih izdelkov, ki jo zaužije pov- prečna Evropejka, in moški 2-krat tedensko, kar je pribl. 5 % količine mesa in mesnih iz- delkov, ki jo zaužije povprečen Evropejec), in ugotovili, da ima skupina, ki uživa samo majhne količine mesa, značilno večjo sto- pnjo diabetesa tipa 2 kot skupina, ki mesa sploh ne uživa (brez primera diabetesa) 8 . Ljudje, ki so prehranjevanje spremenili iz vegetarijanstva v nevegetarijanstvo (uži- vanje mesa vsaj 1-krat tedensko), so bili v obdobju 17 let izpostavljeni povečanemu tveganju za porast telesne teže, diabetes in kap, medtem ko se jim je v 12 letih po pre- hodu iz vegetarijanstva v nevegetarijan- mleka. Do enakih zaključkov je prišla raziskava 20 letnega spremljanja 61.433 žensk in 45.339 moških, ki je poleg več vsakršnih zlomov pri ženskah, ki so zaužile vsaj 3 kozarce mleka dnev- no, pokazala tudi več raka, srčnožilnih bolezni in hitrejšo umrljivost, medtem ko uživanje fermen- tiranih izdelkov (npr. sir, jogurt ali kislo mleko), najverjetneje zaradi nižje vsebnosti galaktoze, ni pokazalo negativnih učinkov na kostno zdravje (Michaëlsson idr., 2014). Raziskovalci prav tako niso našli razlogov za uživanje mleka v puber- tetnem obdobju, kjer so za vsak dodatno zaužiti kozarec mleka na dan ugotovili 9 % povečano tveganje za nastanek zlomov kolka kasneje v življenju, kar po mnenju avtorjev delno razlaga dolgo trajajočo enigmo, da imajo tiste populaci- je, ki zaužijejo največ mleka tudi najvišje stopnje zlomov kolka (Feskanich, Bischoff-Ferrari, Frazier in Willet, 2014). 8 Uživanje rdečega mesa je povezano z atero- sklerozo, diabetesom tipa 2 in povečanim tve- ganjem za nastanek raka (Pan idr., 2012; Samraj idr., 2015). Spencer, Appleby, Davey in Key (2003) so v raziskavi EPIC Oxford prikazali najmočnejšo in najbolj konsistentno povezavo med poveča- no telesno težo v vseh načinih prehranjevanja (mešano, vegetarijansko, pescovegetarijansko, vegansko) in živalskimi beljakovinami ter nizkim vnosom vlaknin. Raziskava je toliko pomemb- nejša, ker je vsebovala »dobro« strukturirano mešano prehranjevanje (veliko sadja in zelenja- ve) ter slabo strukturirano vegansko prehranje- vanje (28 % vseh kalorij iz vira maščob – dobro strukturirano jih ima do 15 %, 28 g vlaknin – do- bro strukturirano jih ima vsaj 45 g, ter 54 % vseh kalorij iz vira OH – dobro strukturirano jih ima vsaj 70 %), kar je skladno z rezultati raziskave (gl. op. 6) med afriškimi Američani in domorodnimi Afričani (O'Keefe idr., 2007). šport in zdravje 59 stvo znižala pričakovana življenjska doba za 3,6 let (Singh idr., 2014). Meta analiza 96 opazovalnih raziskav (Dinu, Abbate, Gensi- ni, Casini in Sofi, 2016) je primerjala številne dejavnike tveganja za nastanek srčnožilnih bolezni, raka in kroničnih stanj, ter stopnjo umrljivosti med vegetarijanci, vegani in vsejedci, in na osnovi indeksa zdravega prehranjevanja ter ocene mediteranske- ga prehranjevanja ocenila, da je rastlinsko prehranjevanje najbolj zdravo prehranjeva- nje, medtem ko je mešano prehranjevanje prejelo najnižjo oceno obeh pokazateljev kakovosti prehranjevanja (Clarys idr., 2014). Ne glede na nepregledno število znan- stvenih raziskav, ki nedvoumno kažejo na preventivno in intervencijsko učinkovitost rastlinskega prehranjevanja zoper glavne vzroke umrljivosti, izobraževanje o klinič- ni prehrani na medicinskih fakultetah ni zadostno niti v svoji osnovni obliki, niti v ZDA (Adams, Koklmeier in Zeisel, 2010) niti v Evropi (Chung, van Buul, Wilms, Nellessen in Brouns, 2014), zaradi česar zdravnike pri- števamo med tiste, ki strukturno prispevajo h kroničnim boleznim 9 (Morris, 2014). Vpliv socialnega okolja in načina življenja na nezdravo prehranjevanje Generalna direktorica Svetovne zdravstve- ne organizacije (Chan, 2013) opozarja, da epidemiologija debelosti ni posledica po- sameznikovega pomanjkanja volje, ampak neuspeh politične volje, da bi se zoperstavi- la velikim industrijam. Človek dnevno sprej- me v povprečju 200 odločitev povezanih s hrano, večinoma podzavestno (Wansink, 2010), pri čemer je vsaka od teh odločitev priložnost za posameznika ali prehrambno industrijo, da vpliva v smeri bodisi zdra- vega bodisi odvisnega prehranjevalnega vedenja. Prehranjevanje v družbi s preko- merno težkimi mladostniki spodbuja splo- šno prenajedanje (de Castro, 2000; Salvy, Howard, Read in Mele, 2009). Delež večjega kaloričnega vnosa preko hrane in pijače se povečuje z večanjem števila prijateljev (1 – 35 %, 4 – 75 %, 7 – 96 %), ki so vključeni v prehranjevanje v skupini (de Castro, 1994). Christakis in Fowler (2007) sta raziskovala, koliko več kalorij zaužiješ v primeru, ko si vpet v različne socialne mreže, in ugotovila, da v povprečju pojemo 57 % več kalorij oz. 71 % več kalorij, če imamo prijatelja istega spola, ki je prekomerno težak, 40 % več, če 9 Na Fakulteti za šport zdravniki in živilski tehno- logi prenašajo svoje znanje o zdravem prehra- njevanju na bodoče kineziologe, športne peda- goge in doktorante. imamo prekomerno težkega brata, 37 % več zaužitih kalorij, če imamo prekomerno težkega partnerja, medtem ko sosedje, če niso naši prijatelji, nimajo vpliva na pre- hranjevalna vedenja. V eni raziskavi (Ello- Martin, Ledikwe in Rolls, 2005) količina za- užitih kalorij iz različnih nezdravih živil, kot so kola, sendvič, pašta, čips idr., ni vplivala na zmanjšanje zaužite količine naslednje- ga obroka – ni bilo kompenzacije zaužitih kalorij na račun tega, da so preveč pojedli v prejšnjem, oz. so zaužili celo od 25–56 % kalorij več. Tako kot maščobe tudi beljako- vine, v primeru, da se prehranjujemo do sitosti in pri enaki količini zaužitih maščob, ne predstavljajo značilnih razlik v zmanjša- nem občutenju lakote, žeje in slabosti ali večjem občutku polnosti pred naslednjim obrokom, po njem ter v naslednjih urah med kosilom in večerjo (Blatt, Roe in Rolls, 2011; Holt, Brand in Petocz, 1997; Marmoni- er, Chapelot, Fantino, Louis-Sylvestre, 2002). V eni raziskavi so bili ljudje, ki so se odločili za shujševalno dieto, predhodno vprašani o oceni kalorij običajne hrane, ki jo pozna- jo, in v večini primerov niso pravilno ocenili, za kakšno količino hrane gre oz. koliko ka- lorij vsebuje (Lansky in Brownell, 1982). V tej raziskavi so debeli ljudje podcenili količino zaužitih kalorij za 30–40 %. Večji kot je bil običajen obrok, ki so ga ocenjevali, manj natančno so ljudje ocenili količino zaužitih kalorij. Poslabševanje ocene s povečeva- njem količine obroka ni bilo povezano s telesno težo ocenjevalcev, ki so bili na dieti. Obrok s 1800 kalorijami je bil v povprečju ocenjen s samo 1000 kalorijami (Chandon, Wansink, 2007). Prekomerno težki in tele- sno nedejavni starši imajo velikokrat preko- merno težke in telesno nedejavne otroke, obenem pa gojijo prepričanje, da imajo njihovi otroci, najverjetneje, ker so od ma- lega prekomerno težki, dedne dispozicije za to. Iz tega sledi, da je vključenost staršev v preventivne in intervencijske programe za dolgoročno učinkovitost nadzorova- nja telesne teže otrok in njih samih nujno potrebna (Kalakanis, Goldfield, Paluch in Epstein, 2001; Mcknin idr., 2015). Zaradi ne- zdravega oz. nenaravnega okolja in okoli- ščin, ki so stalnica modernega človeka, je popolnoma jasno, da se posameznik v ne- posredni praksi ne more zanašati zgolj na t. i. »zdravo pamet«, pač pa mora poznati in ozavestiti vplive okolja, poznati možnosti resnično zdravega načina prehranjevanja ter tako prevzeti osebno odgovornost za zdrav in aktiven življenjski slog. Tudi trenu- tni vpliv razpoloženja (pozitivnega – kadar smo srečni ali nam je dolgčas, oz. negativ- nega – kadar smo v depresiji ali se počuti- mo osamljene) je povezan z emocionalnim hranjenjem oz. z uživanjem nezdrave hra- ne, kar lahko povzroča porast telesne teže in posledično še več negativnih čustev oz. nadaljevanje začaranega kroga. Glede na povedano je za ženske, če jih primerjamo z moškimi, v primeru negativnih čustev bolj značilno prehranjevanje z nezdravo hrano (Wansink in Payne, 2007). Prav tako razmišljanje o hrani spodbuja večji občutek lakote, če posameznik nima izdelane struk- ture prehranjevanja, tedenskega načrtova- nja in rutine oz. zadovoljstva v zdravem in aktivnem načinu življenja. Ta občutek se še okrepi, če je dostop do nezdrave hrane olajšan oz. je le-ta pri roki (Wansink, 2010). Zmanjšanje trajanja nočnega spanca prav tako okrepi odziv na nezdravo hrano v predelu možganov, ki ureja motivacijo za hranjenje. Ljudje, ki spijo manj, v eni izmed raziskav, v povprečju zaužijejo 600 kalorij iz neustreznega izbora hrane več kot ljudje, ki spijo več oz. gredo spat bolj zgodaj. Po- manjkanje spanca samo po sebi v primer- javi z zadostnim spancem sicer ni pokazalo razlik v teku čez dan (Greer, Goldstein in Walker, 2013), vendar pa je povezano s po- večanim tveganjem za nastanek srčnega infarkta (Ikehara idr., 2009). NH in NH ketogenske diete NH in NH ketogenske diete temeljijo na omejevanju ali izločitvi ogljikovih hidratov ter visokem vnosu živalskih beljakovin, na- sičenih maščob in prehranskega holestero- la. Svojo priljubljenost zagovorniki NH diet gradijo na sprevrženem učenju iz zgodovi- ne, na slabih znanstvenih dokazih o pred- nostih NH diet, vsesplošnem napadanju siceršnjega nezdravega prehranjevanja, prehranskih smernic uradnih zvez, vege- tarijanskih in veganskih prehranjevanj, pri čemer si nekatere argumente »izposodijo« od zagovornikov rastlinskega prehranjeva- nja. Avtorji pri pregledu prospektivnih ko- hortnih raziskav, ki ocenjujejo povezanost uživanja nasičenih maščob s srčnožilnimi boleznimi, tako za glavnino raziskav upora- bijo »slabe« raziskave, z neustrezno meto- do preučevanja (npr. enodnevni vprašalnik o prehranjevanju pri opazovalnih raziska- vah) in primerjanjem z neustrezno kontrolo (Siri-Tarino, Sun, Hu in Krauss, 2010), nepri- merno statistično metodo in prilagajanjem podatkov v statistični obdelavi (Scarborou- gh, Rayner, van Dis in Norum, 2010; Stamler, 2010). Podobno netočno zagovarjajo po- zitiven vpliv prehranskega holesterola na srčnožilne bolezni, kjer je npr. pregled 17 60 raziskav nedvoumno pokazal visoko pove- zanost uživanja prehranskega holesterola z dejavniki tveganja za nastanek srčnožilnih bolezni (Weggemans, Zock in Katan, 2001). Nepomembno je, ali se pri povečanju LDL holesterola bolj povečajo manj gosti delci (večji učinek na aterosklerozo) ali bolj gosti delci (manjši učinek na aterosklerozo), saj je razlika med njimi majhna. Zagovorniki NH diet menijo, da NH diete povečujejo večje (bolj goste) LDL delce, ki nimajo »tako ve- likega« negativnega učinka (kar ni enako pozitivnemu učinku) na aterosklerozo, kar pa znanstveno ne drži. Večji LDL delci pri ženskah povečujejo tveganje za nastanek srčnožilnih bolezni za 44 %, manjši LDL del- ci pa za 63 % (Mora idr., 2009), podobno pa tudi pri moških, kjer večji LDL delci pove- čujejo tveganje za nastanek srčnožilnih bo- lezni za 31 %, manjši LDL delci pa za 44 % (Otvos idr., 2006). Robinson (2012), na temo vpliva velikosti LDL delcev na aterosklerozo navaja, da je LDL holesterol vzročno pove- zan z nastajanjem ateroskleroze neodvisno od velikosti posameznih delcev. Uživanje prehranskega holesterola je nedvomno povezano s povišanjem serumskega ho- lesterola, kar je potrdil pregled 27 raziskav s kontrolnimi skupinami izpred več kot 20 let (Hopkins, 1992). S pomanjkanjem znan- stvene poštenosti zagovorniki NH nadalju- jejo tudi, ko zadnje čase v svojih raziskavah vendarle uporabijo kontrolno skupino, a neustrezno definirajo visoko ogljikohidra- tno dieto, npr. z 59 % vseh kalorij iz vira ogljikovih hidratov (namesto najmanj 70 %), kjer za vir ogljikovih hidratov (v nadalje- vanju: OH), poleg kakšnega sadja, navadno uporabijo močno procesirane OH, za vir maščob pa različna nezdrava olja in smeta- no. Poleg tega primerjani dieti ne vsebujeta enakega vnosa beljakovin, saj preučevana NH dieta temelji na značilnem zmanjšanju kalorijskega vnosa v primerjavi z visoko OH dieto (Paoli idr., 2012; Volek idr., 2015). Ravno tako popačijo Ornishovo dieto, ki jo označi- jo za ekstremno nizkomaščobno, s tem ko ji pripišejo 29 % vseh kalorij iz vira maščob, medtem ko njegova dieta v resnici vsebuje 10 % vseh kalorij iz vira maščob (Gardner idr., 2007), z izbiro »idealnega« vzorca pre- učevanja (prekomerno težki in debeli pre- učevanci, pri katerih izkoristijo fiziološki učinek platoja absorpcije prehranskega holesterola) ob sočasni slabi primerjavi, npr. uživanja jajc s še slabšim vzorcem pre- hranjevanja (klobaso in sirom), in kalorični restrikciji, ki sama po sebi vpliva na zniža- nje dejavnikov tveganja za srčnožilne bo- lezni (Njike, Fardi, Dutta, Gonzalez-Simon in Katz, 2010). NH diete v primerjavi s kon- zervativno »visoko« OH dieto povzročijo večjo izgubo mišične mase (Hall, 2016), kar jih oddalji tudi od izgube odvečne telesne teže v prihodnje. Tovrsten način kopičenja znanstvenih dokazov daje vtis pozitivnega vpliva na dejavnike tveganja za kronične bolezni (podobno vidimo pri kakršnikoli kalorični restrikciji, uživalcih drog, izgubi telesne teže kot posledica kemoterapij idr.), kar pa še ne pomeni zaustavitve ali spreo- brnitve poteka nastanka bolezni. Rezultati nepreglednega števila raziskav, ki so na različne načine merile negativne učinke NH diet kot vzorcev prehranjevanja ali po- sameznih visoko maščobnih obrokov/živil, so v znanosti že dolgo dobro znani (gl. Ja- kše, 2015). NH prehranjevanje je povezano s povečanim tveganjem za srčnožilne bo- lezni (Lagiou idr., 2012; Li idr., 2014) in višjo stopnjo umrljivosti (Fung idr., 2010; Li idr., 2010). Uživanje žit, po drugi strani, ne povečuje sistemskega vnetja 10 , prekomerne telesne teže, diabetesa tipa 2 idr., kot to trdijo zago- vorniki NH diet. Raziskave o celovitih žitih (pšenica, oves, rjavi riž ipd.) konsistentno kažejo, da so zdravju koristna. Pregled 45 prospektivnih kohortnih in 21 naključno kontroliranih raziskav (Ye, Chacko, Chou, Kugizaki in Liu, 2012) je pokazal, da je uži- vanje žit inverzno povezano s prekomerno telesno težo, medtem ko uživanje 3–5 por- cij dnevno (48–80 g) zmanjša tveganje za nastanek diabetesa tipa 2 za 26 % in tvega- nje za srčnožilne bolezni za 21 %. Navadno zagovorniki NH diet spregledajo glavnino verodostojnih raziskav na tematiko žit in iz konteksta vzamejo kakšno »slabo« raziska- vo, ki govori o negativnih učinkih belega riža (ob tem pa pozabijo na rjavi ali črni riž oz. druge dejavnike, ki so »očrnili« beli riž) in mu pripišejo glavni razlog za povečanje stopnje diabetesa tipa 2 pri Kitajcih 11 . Po- 10 Uživanje rdečega mesa je povezano s poviša- nimi markerji za vnetje, medtem ko je uživanje polnozrnatega kruha povezano z manjšim sis- temskim vnetjem (Montonen idr., 2013). 11 Pojavnost diabetesa tipa 2 je bila na Kitajskem leta 1980 manjša od 1 %, medtem ko je danes 11,6 % (z največjim porastom v zadnjem dese- tletju), poleg tega ima polovica odraslih, tj. pribl. 500 milijonov ljudi, preddiabetes (Xu idr., 2013). Čeprav riž danes »hrani« skoraj polovico svetov- nega prebivalstva, je sistematični pregled razi- skav pokazal, da je uživanje belega riža poveza- no z večjim tveganjem za nastanek diabetesa, zlasti pri Kitajcih in Japoncih, ki pojedo največ riža (Hu, Pan, Malik in Sun, 2012), kar je kasneje ovrgla prospektivna raziskava na 91 tisočih Ja- poncih, starih od 40–69 let, ki so bili spremljani v obdobju 15–18 let (Eshak idr., 2014). Tipično pre- hranjevanje Kitajcev z ogljikovimi hidrati in zele- njavo ter minimalnim vnosom živalskih živil ne dobno velja za stročnice, ki že pri uživanju samo 20 g na dan (kaj šele 100 g) zmanjšajo stopnjo umrljivosti za 8 %, njihovo uživanje pa velja za najpomembnejšega globalne- ga prehranskega napovedovalca dolgega življenja (Dermadi-Blackberry idr., 2004). Naslednje OH živilo je krompir, ki ga zaradi načinov priprave (olje, maslo, margarina, majoneza, kečap), ki jih raziskave navadno ne kontrolirajo, velikokrat smatramo za dežurnega krivca epidemije debelosti in diabetesa tipa 2. Krompir že stoletja pred- stavlja pomembno živilo v prehranskem sistemu številnih kultur in je danes na glo- balni ravni celo najbolj uporabljeno živilo, če odmislimo žita (riž, pšenica in koruza). Leto 2008 so Združeni narodi razglasili za mednarodno leto krompirja, kateremu so pripisali številne hranilne koristi (FAO, 2008). Pregled 13 raziskav o vplivu krompir- ja na debelost (5), diabetes (7) in srčnožilne bolezni (1) je pokazal, da je uživanje ocvr- tega krompirčka povezano z debelostjo in diabetesom tipa 2, medtem ko raziskovalci te povezave niso našli s samim krompirjem kot živilom (Borch idr., 2016). Beli krompir je hranilno bogato živilo (sladki krompir v različnih sortah še neprimerno bolj; Dre- nowski, 2013), ki zagotavlja značilno količi- no pomembnih hranil v majhnem številu kalorij, poleg tega pa vsebuje številne va- rovalne snovi za človekovo zdravje, ki so v znanosti dokumentirane, da izboljšajo lipidni profil, glukozo v krvi in krvni tlak (Vi- svanathan, Jayathilake, Chaminda Jayawar- dana in Liyanage, 2016), zato si, pripravljen na zdrav način, zasluži pomembno mesto v smernicah zdravega prehranjevanja (King in Slavin, 2013). Zagovorniki prehranjevanja na NH ketogenski dieti ravno tako odsvetu- jejo uživanje sadja, sploh tistega z visokim glikemičnim indeksom. Christensen, Vi- ggers, Hasselström in Gregersen (2013) so v naključno kontrolirani raziskavi na diabe- tikih tipa 2 preučevali vpliv uživanja bodisi manj bodisi več kot dveh kosov sadja, pri čemer med skupinama niso ugotovili raz- lik pri vplivu na telesno težo, obseg telesa ali HbA1c (odziv inzulina), ter zaključili, da diabetikom tipa 2 ne bi smeli omejevati dnevnega vnosa sadja. Pregled znanosti o dolgoročnem učinku uživanja dodane fruktoze je pokazal, da majhne količine obstaja več (Popkin, 2008). Samo med leti 1989 in 1991 se je uživanje rastlinskih olj na prebivalca skoraj podvojilo. Danes je povprečen vnos odra- slega Kitajca v več kot 1300 kalorijah sestavljen iz mesa, rib, jajc in mlečnih izdelkov. V zadnjih 20 letih se je pri Kitajcih dnevni vnos rastlinskega olja povečal iz 30 na 37 g na dan, svinjine iz 48 na 69 g, maščob iz 23,6 na 35,9 %, uživanje žit pa se je zmanjšalo iz 600 na 420 g (Li idr., 2012). šport in zdravje 61 fruktoze (10 g/obrok oz. 36 g/dan) dejansko zmanjšajo glikemični odziv sicer visoko gli- kemičnega obroka za 15–30 %, in sicer brez negativnih učinkov na porast telesne teže ali srčnožilne dejavnike tveganja (Sieven- piper idr., 2012). Problem dejansko nastane pri presežku uživanja dodane fruktoze, in sicer nad 50 g dnevno (za večino ljudi je to mejna vrednost uživanja fruktoze, ki na telo deluje že toksično), sploh ker je povprečni vnos dodane fruktoze pri odraslem člove- ku 51 g/dan, pri adolescentu pa celo 75 g/ dan (Lustig, 2013). Ta meja je pomembna za dodano fruktozo 12 in ne skupni vnos fruktoze, v kolikor jo zaužijemo s sadjem. Jenkins idr. (2001) so merili učinek 20 porcij sadja dnevno v trajanju 2 tednov, pri čemer niso izmerili negativnih učinkov na zdravje oz. so izmerili celo znižanje lipidov, krvnega tlaka in povečanje volumna blata. Törrönen idr. (2013) so šli še dlje, ko so ugotovili, da v kolikor živilom z visokim glikemičnim inde- ksom (npr. belemu kruhu) dodamo sadje (npr. jagodičevje), ne povzročimo doda- tnega dviga sladkorja v krvi. Prav naspro- tno, posameznikove potrebe po inzulinu za vzdrževanje normalnega metabolizma glukoze v krvi se zmanjšajo, poleg tega ne pride niti do zapoznele hipoglikemije. Prehranjevanje z rastlinsko hrano v vseh življenjskih ob- dobjih Z ustrezno prehrano in zdravim načinom življenja lahko v kar 90 % preprečimo dia- betes tipa 2, 80 % srčnožilnih bolezni, 70 % kapi in 70 % rakov črevesja (Willett, 2002) oz. 90–95 % vseh rakov (Anand idr., 2008). Znanstvena literatura, ko govorimo o naj- bolj učinkoviti preventivi zoper glavne vzro- ke umrljivosti, je brez kakršnegakoli dvoma na strani rastlinskega prehranjevanja 13 , ki ga zdravstveni sistem zmotno označuje 12 Meyer, de Bruin, Du Plessis, van der Merwe in Meyer (1971) so že pred 45 leti dokazali, da celo 200 g dnevno zaužite fruktoze v obdobju 12 do 24 tednov ni imelo negativnih učinkov (temveč celo verjetne koristi) na telesno težo, krvni tlak, inzulin in lipide. 13 Katz in Meller (2015) sta v znanstveni objavi (z naslovom: Ali lahko rečemo katero prehranjevanje je najboljše za zdravje?) izvedla pregled znano- sti za najbolj pogoste načine prehranjevanja in zaključila, da glavnina znanstvenih dokazov rastlinsko prehranjevanje močno povezuje z zdravjem in preventivo zoper boleznim, poleg tega ponuja prednosti tudi za ostala bitja, okolje in ekologijo. Vegetarijanske diete so bile v eni izmed raziskav (Farmer, Larson, Fulgoni, Rainville in Liepa, 2011) dokazane kot hranilno zadostne, tudi pri kalorični restrikciji s 500 kalorijami manj od ocenjene energijske potrebe, in so lahko brez zadržkov priporočene za kontrolo telesne teže. kot vegansko prehranjevanje 14 . NIJZ (Hla- stan Ribič, Blaznik, Gregorčič in Jarm, 2011) otrokom odsvetuje vegansko prehranjeva- nje, saj to lahko škoduje njihovemu razvoju, in zatrjuje, da pregled trenutno opravlje- nih raziskav kaže na premalo prepričljivih dokazov, ki bi govorili v prid primernosti veganske prehrane za različne starostne skupine. Prav nasprotno je dobro znano že od začetka sodobne medicine. Ljudje, ki se prehranjujejo s pretežno rastlinskim (veganskim) prehranjevanjem, imajo nižji ITM (Spencer, Appleby, Davey in Key, 2003; Tonstad idr., 2009), manjšo pojavnost dia- betesa tipa 2 (Chiu idr., 2014; Satija idr., 2016; Tonstad idr., 2013) in daljšo pričakovano ži- vljenjsko dobo (Buettner, 2010; Orlich idr., 2013). Primerjava 105 dolgoletnih vegank in 105 mesojedih žensk (povprečne staro- sti 62 let), kjer so mesojede ženske zaužile 2-krat več kalcija dnevno (zaradi mlečnih izdelkov), je pokazala, da imata obe skupini enako gostoto kostne mase (Ho-Pham idr., 2009). Rezultati, ki govorijo o varovalnih učinkih rastlinskega prehranjevanja na dia- betes tipa 2 in negativnih učinkih uživanja že majhnih količin mesa na diabetes tipa 2, sovpadajo z raziskavo v ZDA – Adventist He- alth Study-2 (Rizzo, Jaceldon-Siegl, Sabate in Fraser, 2013). Povezanost prehranjevalnega vzorca s preddibetesom in diabetesom (v Sloveniji je obojih skupaj pribl. 250,000) je pokazala tudi raziskava, ki je primerjala 150 bolnikov s preddiabetesom, starih manj kot 30 let, ki so bili bodisi prekomerno težki in debeli ter imeli zgodovino diabetesa tipa 2 v družini, s 150 zdravimi ljudmi. Raziskovalci so zaključili, da je vzorec prehranjevanja, ki temelji na zelenjavi, sadju in stročnicah inverzno povezan s preddiabetesom in diabetesom, medtem ko je vzorec pre- hranjevanja, ki temelji na sladkarijah, trdih maščobah, mesu in majonezi povezan s povečanim tveganjem (Bagheri idr., 2016). Švedska raziskava (Bellavia, Stilling in Wolk, 2016) je želela na 74.646 moških in ženskah odgovoriti na velikokrat zastavljeno vpra- 14 Dihotomna segmentacija ljudi na tiste, ki se prehranjujejo z veganskim prehranjevanjem za- radi etičnih razlogov, in tiste, ki se z veganskim prehranjevanjem prehranjujejo zaradi zdravja in dobrega počutja, je neupravičena, saj tovrstno ločevanje ne upošteva dejstva, da se številni po- trošniki za vegansko prehranjevanje odločijo iz več kot enega razloga. V raziskavi, ki so jo izvedli v 7 veganskih supermarketih v Nemčiji, so opra- vili intervjuje s 329 potrošniki, ki se prehranjujejo z veganskim prehranjevanjem. 69,3 % ljudi je kot enega izmed treh pomembnih motivov za ve- gansko prehranjevanje navedlo zdravje in boljše počutje, 89,7 % ljudi etične razloge povezane z živalmi, medtem ko jih je 81,8 % omenilo več kot en razlog za spremembo v prehranjevanju (Janssen, Busch, Rödiger in Hamm, 2016). šanje, tj. ali lahko večji vnos sadja in zele- njave, ob sočasnem uživanju mesa, deluje kot protiutež pri povečanem tveganju za srčnožilne bolezni in prezgodnje umrljivo- sti. Raziskovalci so ugotovili, da imajo tisti, ki uživajo več rdečega mesa, 29 % večje tveganje za prezgodnjo smrt zaradi srčno- žilnih bolezni (21 % iz katerihkoli razlogov) kot tisti, ki uživajo manj rdečega mesa. Tudi največji vnosi različnega sadja in zelenjave ne morejo izničiti negativnega učinka vno- sa mesa in posledično povečanega tvega- nja smrti zaradi srčnožilnih bolezni 15 . Razi- skavi, objavljeni v ugledni medicinski reviji JAMA, sta na 131.342 ljudeh (Nurses' Health Study in Physicians' Health Study) ocenjevali povezanost med vzorcem prehranjevanja in boleznimi oz. umrljivostjo. Raziskovalci so znova potrdili visoko povezanost uži- vanja živalskih beljakovin (jajca, mlečni izdelki, meso, ribe) s povišano stopnjo umrljivosti zaradi srčnožilnih bolezni, med- tem ko so bili rastlinski viri (žita, stročnice, oreški) povezani s 33 % nižjo stopnjo umr- ljivosti, 40 % nižjo pojavnostjo srčnožilnih bolezni in 28 % zmanjšanim tveganjem za nastanek raka. Samo zamenjava uživanja jajc z rastlinskimi viri beljakovin bi znižala pojavnost smrti zaradi raka za 17 % (Song idr., 2016). Z načinom življenja lahko neposredno vpli- vamo na več kot 90 % dejavnikov, ki pov- zročajo infarkt (Yusuf idr., 2004; Feign idr., 2016), kar je bilo potrjeno tudi v prospektiv- ni raziskavi (Harvard Health Professionals Fol- low-up), ki je pokazala, da imajo prihodnost v svojih rokah tudi bolniki, ki že uživajo zdravila za zniževanje krvnega tlaka ali ho- lesterola, saj lahko tudi ti znižajo tveganje za infarkt za kar 78 % (Chiuve, McCullough, Sacks in Rimm, 2006). Raziskava Univerze Loma Linda (Adventist Health Study-2), fi- nančna podprta s strani ameriškega Naci- onalnega inštituta za raziskovanje raka, je 15 Prečna in intervencijska raziskava sta pokazali, da vegansko prehranjevanje, ali samo 14 dnev- no izogibanje mesu in ribam, lahko značilno pozitivno vpliva na razpoloženje, stres in depre- sivnost ljudi (Beezhold, Johnston in Daigle, 2010; Beezhold, Johnston, 2012). Raziskavi na 869 srč- nožilnih bolnikih nekadilcih in 997 ljudeh s samo povišanimi dejavniki tveganja za srčnožilne bo- lezni ali diabetesom tipa 2, oboji v depresivnem stanju, sta pokazali pozitivne učinke rastlinskega prehranjevanja, telesne dejavnosti, sredstev za razbremenitev stresa in skupinske podpore na različne dejavnike tveganja za nastanek srčno- žilnih bolezni in psihosocialne dejavnike (Dau- benmier idr., 2007; Pischkea, Frendab, Ornish in Weidnerc, 2010). Sistematični pregled 13 epide- mioloških raziskav je pokazal, da je večji vnos sadja, zelenjave, rib in nepredelanih žit povezan z zmanjšanim tveganjem za depresije (Lai, Hiles, Bisquera, Hure, MyEvoy in Attia, 2014). 62 pokazala, da tisti, ki se prehranjujejo z ra- stlinskim vzorcem prehranjevanja, nimajo samo najnižjega ITM, manjše pojavnosti diabetesa tipa 2 in drugih kroničnih bole- zni, pač pa tudi daljšo pričakovano življenj- sko dobo, in sicer 9,5 let daljšo pri moških in 6,1 let pri ženskah, v primerjavi s tistimi, ki se prehranjujejo z mešanim vzorcem prehranjevanja (Orlich idr., 2013). Skupni holesterol 16 v dveh raziskavah na ljudeh, ki se prehranjujejo z rastlinskim prehra- njevanjem (De Biase, Fernandes, Gianini in Duarte, 2007; Resnicow idr., 1991), je znašal 3,4 oz. 3,6 mmol/l, LDL holesterol 1,8 oz. 1,7 mmol/l, HDL holesterol 1,3 oz. 1,4 mmol/l, trigliceridi pa 0,8 oz. 0,9 mmol/l. Po mnenju dr. Esselstyna Jr. večji problem predstavlja neinformiranost javnosti o optimalnem človekovem prehranjevanju za zdravje (Es- selstyn in Favoloro, 1998) kot pa sam izziv vzdrževanja optimalne vrednosti lipidov. Dr. Esselstyn Jr. navaja, da je z etičnega vidika nujno potrebno ljudi informirati o optimalnem človekovem prehranjevanju in iz česa je sestavljeno, oni pa naj potem odločijo, do katere stopnje bodo v skladu s tem ravnali tudi v praksi. Dr. Esselstyn Jr. se sprašuje, »kakšen je odgovor« zdravnika na vprašanje pacienta, ki ne želi imeti srč- nožilne bolezni ali ponovnega infarkta in je pripravljen narediti spremembo (Esselstyn, 1998). Rastlinsko prehranjevanje je edino prehranjevanje, za katerega je dokazano, da zaustavi, upočasni in v številnih prime- rih spreobrne potek srčnožilnih bolezni (Esselstyn Jr., Gendy, Doyle, Golubic in Ro- izen, 2014; Ornish idr., 1990), raka prostate (Ornish idr., 2013) in dojke (Barnard, Gon- zalez, Liva in Ngo, 2006), diabetesa tipa 1 in 2 (Anderson in Ward, 1979; Barnard idr., 2009; Dunaief, Fuhrman, Dunaief in Ying, 2012; Rinaldi, Campbell, Fournier, O'Connor in Madill, 2016) in številnih drugih kroničnih 16 Večina infarktov se pojavlja pri osebah, ki ima- jo raven holesterola v krvi med 5,2 in 7,2 mmol/l (Steinberg, 2005), medtem ko so referenčne vre- dnosti skupnega holesterola, ki so danes spre- jete kot normalne od 4–5,2 mmol/l. Naključno kontrolirane raziskave konsistentno kažejo, da je optimalen LDL holesterol med 1,3 in 1,8 mmol/l, medtem ko so danes referenčne vrednosti LDL holesterola med 2 in 3,5 mmol/l, kar vodi k vi- sokemu tveganju za srčnožilne bolezni (O'Keefe idr. (2004). Povprečni skupni holesterol pri odra- slih Američanih, nadaljujejo raziskovalci, je 5,4 mmol/l oz. LDL holesterol 3,4 mmol/l (približno 2-krat višji od normalne fiziološke vrednosti), kar pomeni, da njihov povprečni holesterol ni nor- malen, saj je ateroskleroza prisotna pri približno polovici ljudeh, starih nad 50 let. V kolikor ljudje vzdržujejo svoje vrednosti znotraj referenčnih vrednosti holesterolov, to pomeni, da ima med 40 in 50 % ljudi, starih 50 let, značilne količine ateroskleroze, deloma tudi zaradi LDL holeste- rola, ki je približno 2-krat nad normalnim fiziolo- škim nivojem (O'Keefe idr., 2004). bolezni, s čimer se izrazito zmanjšajo po- trebe po zdravilih in podaljša pričakovana življenjska doba (Ornish idr., 2013; Tuso idr., 2013). Poleg tega so raziskovalci neprofi- tnega odbora zdravnikov za odgovorno medicino analizirali 15 raziskav na 755 pre- učevancih iz Evrope in ZDA ter zaključili, da je rastlinsko prehranjevanje tisto, ki po- maga izgubiti odvečno telesno težo brez štetja kalorij ali vključevanja redne vadbe (Barnard, Levin in Yokoyama, 2015), kar bi lahko korenito zmanjšalo naraščajoči trend prekomerne telesne teže in debelosti 17 . Šte- vilne raziskave (2013 Clarys idr., 2014; Rizzo, Jaceldon-Siegl, Sabate in Fraser), raziskava na najdlje živečih ljudeh (Buettner, 2010) in številna zdravstvena združenja so nedvo- mno potrdili, da je rastlinsko (vegansko) prehranjevanje zdravo in hranilno zado- stno v vseh življenjskih obdobjih, tudi med nosečnostjo in dojenjem (Craig in Mangels, 2009; DBA, 2015; Tuso, Ismail, Ha in Barto- lotto, 2013). Z Ameriškim združenjem die- tetikov se strinja celo sama ameriška pedia- trija (Hayes, 2015), ko navaja, da je ustrezen veganski vzorec prehranjevanja zdrav tako za dojenčka kot tudi za malčka in otroka 18 . Pravilno strukturirano rastlinsko prehranje- vanje ni povezano s pomanjkanjem vnosa beljakovin 19 ali s potrebo po zavestnem 17 Navadno velja splošno prepričanje, da sta- rejši ljudje v primeru izgubljanja odvečne tele- sne teže potrebujejo večji vnos beljakovin. Ena izmed raziskav je prav v ta namen preučevala oboje. Raziskovalci so merili učinek priporoče- nega vnosa beljakovin (0,8 g na kg telesne teže) ali visokega vnosa beljakovin (1,2 g na kg telesne teže) pri kalorični restrikciji (pribl. 1400 kalorij pri obeh dietah) na 34 postmenopavznih debelih ženskah, v trajanju 28 tednov. Ugotovili so, da vi- soko beljakovinska dieta ne predstavlja zdrave- ga načina izgubljanja odvečne telesne teže, če- prav prispeva k ohranjanju puste mišične mase (razlika je bila 0,5 kg), saj je ta majhna klinična korist povezana z značilnim poslabšanjem inzu- linske občutljivosti in povečanjem oksidativne- ga stresa, medtem ko je skupina s priporočenim vnosom beljakovin izboljšala inzulinsko občutlji- vost za 25–30 %, s čimer so zmanjšali dejavnike tveganja za srčnožilne bolezni in diabetes tipa 2 (High-Smith idr., 2016). 18 Raziskava pediatrov clevelandske klinike je pri- merjala učinek rastlinskega prehranjevanja (brez živalskih živil in dodane maščobe) z AHA dieto (30 % vseh kalorij iz vira maščob, manj kot 7 % vseh kalorij iz vira nasičenih maščob, manj kot 1500 mg soli ter manj kot 300 mg prehranske- ga holesterola, ribe, meso in olja »v zmernosti«) na 28 prekomerno težkih otrocih, starih od 9 do 18 let, s povišanim holesterolom. Otroci na di- eti AHA so v štirih tednih statistično izboljšali 4 vrednosti spremenljivk, medtem ko so otroci na rastlinskem prehranjevanju značilno izboljšali 9 vrednosti spremenljivk (ITM, sistolični krvni tlak, telesna teža, obseg nadlahti, skupni holesterol, LDL holesterol, inzulin, encim mieloperoksidaza ter visoko občutljivi CRP (Mcknin idr., 2015). 19 Zagovornike mešanega prehranjevanja bi moralo bolj kot to, »kje ljudje z rastlinskim vzor- cem prehranjevanja dobijo dovolj velik vnos ka- kombiniranju rastlinskih živil (AHA, 2014; Golden, 2002; Mclaren, 1974; Young in Pe- llett, 1994; Waterlow, 1984). Sistematični pregled 262 znanstvenih člankov, ki so za oceno tveganja veganskih in vegetarijan- skih diet med nosečnostjo skupaj upora- bili 2329 virov, je navkljub splošnemu po- manjkanju naključno kontroliranih raziskav pokazal, da je vegansko in vegetarijansko prehranjevanje v nosečnosti varno, pozor- nost pa je potrebno nameniti energijski zadostnosti ter v glavnem vitaminu B12 in železu (Piccoli idr., 2015). Ameriška organi- zacija za zdravstveno oskrbo (Kaiser Perma- nente) navaja, da se kljub trdnim dokazom o prednosti rastlinskega prehranjevanja in splošni pripravljenosti javnosti, večini bol- nikov niti ne ponudi možnost prehranjeva- nja z rastlinsko hrano, najverjetneje zaradi pomanjkanja ozaveščenosti zdravnikov in pomanjkanja izobraževanja bolnikov (Tuso idr., 2013). Kaiser Permanente (Hever, 2016) zato ponovno navaja pregled prednosti rastlinskega prehranjevanja za človekovo zdravje, konkretne praktične korake pri začetni komunikaciji z bolniki, napotke pri načrtovanju ustreznega programa rastlin- skega prehranjevanja, ohranjanju motiva- cije bolnikov ter na koncu priporočila za podporni sistem, ki bi skrbel za izobraževa- nje ljudi 20 . Zaključek „ Na podlagi utemeljenih argumentov, na- vedenih v članku, je moč trditi, da je da- našnji način življenja človeka sestavljen iz številnih nezdravih okoliščin (vsakodnevno dolgotrajno sedenje) in vedenj (telesna nedejavnost ter nezdravo prehranjevanje). Poleg tega se mora posameznik zavedati, da je sistemsko vpet v toksično okolje, ki preko paralizirane informiranosti (napač- ne ali protislovne informacije o prehrani in zdravju, rezultat katerih so kronično bolni ljudje) ne prizanaša niti predstavnikom sistema niti običajnim ljudem. Potrebno je ozavestiti dejstvo, da smo zdravi le toliko, kot je zdravo naše ožje in širše okolje. Pravil- kovostnih beljakovin, kalcija ali železa«, skrbeti, od česa si ljudje resnično »prijedo« epidemijo prekomerne telesne teže, povišan krvni tlak, holesterol, srčnožilne bolezni, rak, diabetes tipa 2 ipd. 20 Poleg naštetega, bi premik k rastlinskemu pre- hranjevanju do leta 2050 znižal svetovno umr- ljivost za 10 % (8,1 milijona smrti letno manj), zmanjšal količino toplogrednih emisij, poveza- nih s pridelavo hrane, za 70 % oz. prihranil do 31 trilijonov ameriških dolarjev, porabljenih za zdra- vstvene stroške (Springmann, Godfray, Rayner in Scarborough, 2016). šport in zdravje 63 no strukturirano rastlinsko prehranjevanje je pomembno. Redna telesna dejavnost je pomembna. Rešitve za vsakodnevno dol- gotrajno sedenje so pomembne. Spanje in sprostitev sta pomembna. Količina stresa in odziv nanj sta pomembna. Pot k dolge- mu in aktivnemu življenju, s čim manjšim tveganjem za obolevnost, zahteva verodo- stojno informiranost javnosti ter na koncu prevzem osebne odgovornosti za način življenja. V delno potrditev zapisanega pa še napoti- lo zaslužnega prof. Draga Ulage o tem, kako ostati čil in zdrav do pozne starosti (osebna komunikacija): »Ni dobro kar naprej sede- ti… Jaz delam takole: kadar pišem – sedim, kadar počivam – ležim in kadar razmišljam – hodim!«. Literatura „ Adams, K.M., Kohlmeier, M. in Zeisel, S.H. 1. (2010). Nutrition Education in U.S. Medical Schools: Latest Update of a National Survey. Acad Med, 85 (9), 1537–1542. AHA (2014). Vegetarian Diets. Pridobljeno 2. 27. 12. 2014 iz http://www.heart.org/HEAR- TORG/GettingHealthy/NutritionCenter/Ve- getarian-Diets_UCM_306032_Article.jsp#. Lai, J.S., Hiles, S., Bisquera, A., Hure, A.J., McE- 3. voy, M. in Attia, J. (2014). A systematic review and meta-analysis of dietary patterns and depression in community-dwelling adults. Am J Clin Nutr, 99 (1), 181–97. Anand, P., Kunnumakara, A.B., Sundaram, 4. C., Harikumar, K.B., Tharkan, S.T., Ali, O.S. idr. (2008). Cancer is a Preventable Disease that Requires Major Lifestyle Changes. Pharmace- utical Research, 25 (9), 2097–2116. Bagheri, F., Siassi, F., Koohdani, F., Mahaki, B., 5. Qorbani, M., Yavari, P. idr. (2016). Healthy and unhealthy dietary patterns are related to pre-diabetes: a case-control study. Br J Nutr, 1-8. [Epub ahead of print]. Barnard, N. D., Cohen, J., Jenkins, D. J., Turner- 6. McGrievy, G., Gloede, L., Green, A. in Ferdo- wsian, H. (2009). A low-fat vegan diet and a conventional diabetes diet in the treatment of type 2 diabetes: a randomized, controlled, 74-wk clinical trial. The American Journal of Clinical Nutrition, 89 (5), 1588S–1596S. Barnard, N.D., Levin, S.M. in Yokoyama, Y. 7. (2015). A Systematic Review and Meta- Analysis of Changes in Body Weight in Clini- cal Trials of Vegetarian Diets. J Acad Nutr Diet, 115 (6), 954–69. Barnard, R. J., Gonzalez, J. H., Liva, M. E., Ngo, 8. T. H. (2006). Effects of low-fat, high-fiber diet and exercise program on breast cancer risk factors in vivo and tumor cell growth and apoptosis in vitro. Nutr Cancer, 55 (1), 28–34. Beezhold, B.L., in Johnston, C.S. (2012). Re- 9. striction of meat, fish, and poultry in omni- vores improves mood: A pilot randomized controlled trial. Nutrition Journal, 1 1, 9. Beezhold, B.L., Johnston, C.S., in Daigle, D.R. 10. (2010). Vegetarian diets are associated with healthy mood states: a cross-sectional study in Seventh Day Adventist adults. Nutrition Journal, 9, 26. Bell, J.A., Hamer, M., Sabia, S., Singg-Manoux, 11. A., Batty, G.D. in Kivimaki, M. (2015). The Natu- ral Course of Healthy Obesity Over 20 Years. Journal of the American College of Cardiology, 65 (1), 101–102. Bellavia, A., Stilling, F. in Wolk, A. (2016). High 12. red meat intake and all-cause cardiovascular and cancer mortality: is the risk modified by fruit and vegetable intake? Am J Clin Nutr, Pu- blished online August 24, 2016. Bischoff-Ferrari, H.A., Dawson-Hughes, B., 13. Baron, J.A., Kanis, J.A., Orav, E.J., Staehelin, H.B. idr. (2011). Milk intake and risk of hip frac- ture in men and women: a meta-analysis of prospective cohort studies. J Bone Miner Res, 26 (4), 833–9. Blatt, A.D., Roe, L.D. in Rolls, B.J. (2011). Incre- 14. asing the protein content of meals and its effect on daily energy intake. J Am Diet Assoc, 1 1 1 (2), 290–294. Blumenthal, J.A., Babyak, M.A., Murali Dorais- 15. wamy, P., Watkins, L., Hoffman, B.M., Barbour, K.A. idr. (2007). Exercise and Pharmacothe- rapy in the Treatment of Major Depressive Disorder. Psychosomatic Medicine, 69 (7), 587–596. Borch, D., Juul-Hindsgaul, N., Veller, M., 16. Astrup, A., Jaskolowski, J. in Ruben, A. (2016). Potatoes and risk of obesity, type 2 diabetes, and cardiovascular disease in apparently he- althy adults: a systematic review of clinical intervention and observational studies. Am J Clin Nutr, 104 (2), 489–98. Buettner, D. (2010). 17. The Blue Zones: Lessons for Living Longer From the People Who've Lived the Longest. National Geographic Society. Burkitt, D. (1991). An Approach to the Reduc- 18. tion of the Most Common Western Cancers The Failure of Therapy to Reduce Disease. Arch Surg, 126 (3), 345–347. Chan, M. (2013). WHO Director-General ad- 19. dresses health promotion conference. Ope- ning address at the 8th Global Conference on Health Promotion. Helsinki, Finland. Pridobljeno 12. 9. 2015, s http://www.who. int/dg/speeches/2013/health_promoti- o n _ 2 013 0 610 /e n /. Chandon, P., Wansink, B. (2007). “Is obesi- 20. ty caused by calorie underestimation? A psychophysical model of meal size estima- tion.” Journal of Marketing Research, 44 (1), 84–99. Chiu, T.H.T., Huang, H.-Y., Chiu, Y.-F., Pan, W.- 21. H., Kao, H.-Y., Chiu, J.P.C. idr. (2014). Taiwanese Vegetarians and Omnivores: Dietary Compo- sition, Prevalence of Diabetes and IFG. PLoS ONE, 9 (2), e88547. http://doi.org/10.1371/ journal.pone.008547 Chiuve, S.E., McCullough, M.L., Sacks, F.M. in 22. Rimm, E.B. (2006). Healthy lifestyle factors in the primary prevention of coronary heart disease among men: benefits among users and nonusers of lipid-lowering and anti- hypertensive medications. Circulation, 1 14 (2), 160–7. Christakis, N.A. in Fowler, J.H. (2009). The 23. Spread of Obesity in a Large Social Network over 32 Years. N Engl J Med, 357 , 370–9. Christensen, A.S., Viggers, L., Hasselström, K. 24. in Gregersen, S. (2013). Effect of fruit restricti- on on glycemic control in patients with type 2 diabetes – a randomized trial. Nutrition Jo- urnal, 12, 29. Chung, M., van Buul, V.J., Wilms, E., Nellessen 25. in Brouns, F.J.P.H. (2014). Nutrition education in European medical schools: Results of an international survey. European Journal of Cli- nical Nutrition, 68 (7), 844–6. Clarys, P., Deliens, T., Huybrechts, I., Deriema- 26. eker, P., Vanaelst, B., De Keyzer, W. idr. (2014). Comparison of Nutritional Quality of the Vegan, Vegetarian, Semi-Vegetarian, Pesco- Vegetarian and Omnivorous Diet. Nutrients, 6 (3), 1318–1332. Craig, W.J. in Mangels, A.R. (2009): Position 2 7. of the American Dietetic Association: vege- tarian diets. American Dietetic Association. J Am Diet Assoc, 109 (7), 126 6 – 82. Daubenmier, J.J., Weidner, G., Sumner, M.D., 28. Mendell, N., Merritt-Worden, T., Studley, J. in Ornish, D. (2007). The contribution of chan- ges in diet, exercise, and stress management to changes in coronary risk in women and men in the multisite cardiac lifestyle inter- vention program. DBA (2015). The Association of UK Dietitians. 29. Vegetarian diets. Pridobljeno 23. 12. 2014, s https://www.bda.uk.com/foodfacts/vege- tarianfoodfacts. De Biase, S.G., Fernandes, S.F., Gianini, R.J. in 30. Duarte, J.L. egetarian diet and cholesterol and triglycerides levels. Arq Bras Cardiol, 88 (1), 35–9. de Castro, J.M. (1994). “Family and friends 31. produce greater social facilitation of food in- take than other companions.” Physiol Behav, 56 (3), 445–55. de Castro, J.M. (2000). “Eating behavior: les- 32. sons from the real world of humans.” Nutriti- on, 16 (10), 8 0 0 –13. Dermadi-Blackberry, I., Wahlqvist, M.L., Ko- 33. uris-Blazos, A., Steen, B., Lukito, W., Horie, Y. idr. (2004). Legumes: the most important dietary predictor of survival in older people of different ethnicities. Asia Pac J Clin Nutr, 13 (2), 217–20. 64 Di Angelantonio, E., Shilpa, N., Wormser, D., 34. Gao, P., Kaptoge, S., Berrington de Gonzalez, A. idr. (2016). Body-mass index and all-cause mortality: individual-participant-data meta- analysis of 239 prospective studies in four continents. The Global BMI Mortality Colla- boration. The Lancet , 388 (10046), 776–786. Ding, D., Lawson, K.D., Kolbe-Alexander, T.L., 35. Finkelstein, E.A., Katzmarzyk, P.T., van Me- chelen, W. idr. (2016). The economic burden of physical inactivity: a global analysis of major non-communicable diseases. Lan- cet, DOI: http://dx.doi.org/10.1016/S0140- 6736(16)30383-X. [Epub ahead of print]. Ding, E.L. in Hu, F.B. (2010). Commentary: Re- 36. lative importance of diet vs physical activity for health. Int J Epidemiol, 39 (1), 209–211. Dinu, M., Abbate, R., Gensini, G.F., Casini, A. 37. in Sofi, F. (2016). Vegetarian, vegan diets and multiple health outcomes: a systema- tic review with meta-analysis of observa- tional studies. Crit Rev Food Sci Nutr, doi: 10.1080/10408398.2016.1138447 [Epub ahe- ad of print]. Dobbs, R. in Manyika, J. (2015). The obesity 38. crisis. The Cairo Review of Global Affairs. Pri- dobljeno 16. 4. 2016, s http://www.mckinsey. com/mgi/overview/in-the-news/the-obesi- ty-crisis. Donnelly, J.E., Blair, S.N., Jakicic, J.M., Manore, 39. M.M., Rankin, J.W., Smith, B.K. (2009). Ame- rican College of Sports Medicine Position Stand. Appropriate physical activity inter- vention strategies for weight loss and pre- vention of weight regain for adults. Med Sci Sports Exerc, 41 (2), 459–71. Drewnowski, A.J. (2013). New metrics of af- 40. fordable nutrition: which vegetables provi- de most nutrients for least cost? Adv Nutr, 4 (3), 393S–401S. Dunaief, D.M., Fuhrman, J., Dunaief, J.L. in 41. Ying, G. (2012). Glycemic and cardiovascu- lar parameters improved in type 2 diabetes with the high nutrient density. Open Journal of Preventive Medicine, 2 (3), 364–371. Ello-Martin, J.A., Ledikwe, J.H. in Rolls, B.J. 42. (2005). The influence of food portion size and energy density on energy intake: impli- cations for weight management. Am J Clin Nutr, 82 (1 Suppl), 236S–241S. 4Eshak, E.S., Iso, H., Yamagishi, H., Kokubo, 43. Y., Saito, I., Yatsuya, H. idr. (2014). Rice con- sumption is not associated with risk of car- diovascular disease morbidity or mortality in Japanese men and women: a large popula- tion-based, prospective cohort study. Am J Clin Nutr, 100 (1), 19 9 –2 0 7. Esselstyn Jr., C.B. in Favaloro, R.G. (1998). In- 44. troduction: more than coronary artery dise- ase. American Journal of Cardiology, 82 (10), 5–9. Esselstyn, C.B. Jr., Gendy, G., Doyle, J., Golu- 45. bic, M. in Roizen, M.F. (2014). A way to reverse CAD? J Fam Pract, 63 (7), 356–364b. Esselstyn, Jr., C.B. (1998). Changing the treat- 46. ment paradigm for coronary artery disease. Am J Cardiol, 82 (10B), 2T–4T. FAO (2008). International year of potato. Pri- 47. dobljeno 15.9.2016, s http://www.fao.org/ potato-2008/en/aboutiyp/index.html. Farmer, B., Larson, B.T., Fulgoni, V.L., Rainville, 48. A.J. in Liepa, G.U. (2011). A vegetarian dietary pattern as a nutrient-dense approach to we- ight management: an analysis of the natio- nal health and nutrition examination survey 1999-2004. J Am Diet Assoc, 1 1 1 (6), 819–27. Feigin, V.L., Roth, G.A., Naghavi, M., Parmar, P., 49. Krishnamurthi, R., Chugh, S. idr. (2016). Global burden of stroke and risk factors in 188 coun- tries, during 1990–2013: a systematic analysis for the Global Burden of Disease Study 2013. The Lancet Neurology, 15 (9), 913–924. Feskanich, D., Bischoff-Ferrari, H.A., Frazier, 50. L., in Willett, W.C. (2014). Milk Consumption During Teenage Years and Risk of Hip Frac- tures in Older Adults. JAMA Pediatrics, 168 (1), 54–60. Field AE, Manson JE, Taylor CB, et al. Associa- 51. tion of weight change, weight control prac- tices, and weight cycling among women in the Nurses' Health Study II. Int J Obes Relat Metab Disord, 28, 1134–1142. Fontana, L., Meyer, T.E., Klein, S., Holloszy, J.O. 52. (2007). Long-term low-calorie low-protein vegan diet and endurance exercise are asso- ciated with low cardiometabolic risk. Rejuve- nation Res, 10 (2), 225–234. Fung, T.T., van Dam, R.M., Hankinson, S.E., 53. Stampfer, M., Willett, W.C., in Hu, F.B. (2010). Low-carbohydrate diets and all-cause and cause-specific mortality: Two cohort Studies. Annals of Internal Medicine, 153 (5), 289–298. Ganmaa, D., Li, X.M., Qin, L.Q., Wang, P.Y., Ta- 54. keda, M. in Sato, A. (2003). The experience of Japan as a clue to the etiology of testicular and prostatic cancers. Med Hypotheses, 60 (5), 724–30. Gardner, C.D., Kaizand, A., Alhassan, S., Kim, 55. S., Stafford, R.S., Balise, R.R. idr. (2007). Compa- rison of the Atkins, Zone, Ornish, and LEARN Diets for Change in Weight and Related Risk Factors Among Overweight Premenopausal Women. The A TO Z Weight Loss Study: A Randomized Trial. JAMA, 297 (9), 9 6 9 – 9 7 7. Golden, M.H.N. (2002). The Development 56. of Concepts of Malnutrition. J Nutr, 132 (7), 2117S–2122S. Greer S., Goldstein A. in Walker, M. (2013). 5 7. "The impact of sleep deprivation on food desire in the human brain." Nat Commun, 4, 2259. Haapanen, N., Miilunpalo, S., Pasanen, M., 58. Oja, P. in Vuori, I. (1997). Association betwe- en leisure time physical activity and 10-year body mass change among working-aged men and women. Int J Obes Relat Metab Di- sord, 21 (4), 288–96. Hall, K.D., Chen, K.Y., Guo, J., Lam, Y., Leibel, 59. R.L., Mayer, L. idr. (2016). Energy Expenditure Increases Following An Isocaloric Ketogenic Diet In Overweight And Obese man. Am J Clin Nutr, 104 (2), 324–33. Hardy, K., Brand-Miller, J., Brown, K.D., Tho- 60. mas, M.G. in Copeland, L. (2015). The Impor- tance of Dietary Carbohydrate in Human Evolution. The Quarterly Review of Biology, 90 (3), 251–268. Hayes, D. (2015). Feeding Vegetarian and 61. Vegan Infants and Toddlers. Pridobljeno, 10.8.2016, s http://www.eatright.org/reso- urce/food/nutrition/vegetarian-and-speci- al-diets/feeding-vegetarian-and-vegan-in- fants-and-toddlers. Hever, J. (2016). Plant-Based Diets: A 62. Physician’s Guide. Perm J, 20 (3), 15–082. High-Smith, G.I., Yoshino, J., Kelly, S.C., Reeds, 63. D.N., Okunade, A., Patterson, B.W. idr. (2016). Protein Intake during Weight Loss Therapy Eliminates the Weight-Loss Induced Impro- vement inInsulin Action in Obese Postme- nopausal Women. Cell Rep, 17 (3), 849–861. Hlastan Ribič, C., Blaznik, U., Gregorič, M. in 64. Jarm, K. (2011). Strokovno mnenje glede ve- getarijanstva in Kitajske študije. Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pridobljeno 28. 3. 2015, s http://www.nijz.si/strokovno-mne- nje-glede-vegetarijanstva-in-kitajske-studi- je. Holt, Ha., Brand, J.C. in Petocz, P. (1997). An 65. insulin index of foods:the insulin demand generatedby 1000-kJ portions of common foods. Am J Clin Nutr, 66, 1264–1276. Ho-Pham, L.T., Nguyen, P.L., Le, T.T., Doan, 66. T.A., Tran, N.T., Le, T.A. idr. (2009). Veganism, bone mineral density, and body compositi- on: a study in Buddhist nuns. Osteoporos Int, 20 (12), 2087–93. Hopkins, P.N. (1992). Effects of dietary chole- 67. sterol on serum cholesterol: a meta-analysis and review. Am J Clin Nutr, 55 (6), 1060–1070. Hu, E.A., Pan, A., Malik, V. in Sun, Q. (2012). 68. White rice consumption and risk of type 2 diabetes: meta-analysis and systematic revi- ew. The BMJ, 344, e1454. Ikehara, S., Iso, H., Date, C., Kikuchi, S., Wata- 69. nabe, Y., Wada, Y. idr. (2009). Association of Sleep Duration with Mortality from Cardi- ovascular Disease and Other Causes for Ja- panese Men and Women: the JACC Study. Sleep, 32 (3), 295–301. Jakše, B. (2015). Karbofobija je »drag šport«. 70. Šport, 63 (3–4), 9–21. Jakše, B. (2016). 71. Kronično bolni so biznis. SITIS. Janssen, M., Busch, C., Rödiger, M. in Hamm, 72. U. (2016). Motives of consumers following a vegan diet and their attitudes towards ani- mal agriculture. Appetite, 105, 643–51. Jenkins, D.J., Kemdall, C.W., Popovich, D.G., 73. Vidgen, E., Mehling, C.C., Vuksan, V. idr. (2001). šport in zdravje 65 Effect of a very-high-fiber vegetable, fruit, and nut diet on serum lipids and colonic function. Metabolism, 50 (4), 494–503. Johns, D.J., Hartmann-Boyce, J., Jebb, S.A., in 74. Aveyard, P. (2014). Diet or Exercise Interventi- ons vs Combined Behavioral Weight Mana- gement Programs: A Systematic Review and Meta-Analysis of Direct Comparisons. Jour- nal of the Academy of Nutrition and Dietetics, 1 14 (10), 1557–1568. Kalakanis, L.E., Goldfield, G.S., Paluch, R.A. 75. in Epstein, L.H. (2001). Parental activity as a determinant of activity level and patterns of activity in obese children. Res Q Exerc Sport, 72 (3), 20–29. Katz,D.L., Meller, S. (2014). Can we say what 76. diet is best for health? Annu Rev Public Health, 35, 83–103. Kearns, C. E., Schmidt, L. A. in Glantz, S.A. 7 7. (2016). Sugar Industry and Coronary Heart Disease Research: A Historical Analysis of Internal Industry Documents. JAMA Intern Med, doi: 10.1001/jamainternmed.2016.5394. [Epub ahead of print]. 7Kieran, M. idr. (2009). Studying the Human 78. Gut Microbiota in the Trans - Omics Era – Fo- cus on Metagenomics and Metabonomics. Current Pharmaceutical Design, 15, 1415–1427. King, J. C. in Slavin, J. L. (2013). White potato- 79. es, human health, and dietary guidance. Adv Nutr, 4 (3), 393S–401S. Kramer, C.K., Zinman, B. in Retnakaran, R. 80. (2013). Are metabolically healthy overweight and obesity benign conditions?: A systema- tic review and meta-analysis. Ann Intern Med, 159 (1 1), 758–69. Lagiou, P., Sven, S., Lof, M., Trichopoulos, D., 81. Adami, H.-O. in Weiderpass, E. (2012). Low carbohydrate-high protein diet and inci- dence of cardiovascular diseases in Swedish women: prospective cohort study. BMJ 344, e4026. Lanou, A.J., Berkow, S.E. in Barnard, N.D. 82. (2005). Calcium, dairy products, and bone health in children and young adults: a ree- valuation of the evidence. Pediatrics, 1 15 (3), 736–43. Lansky, D. in Brownell, K.D. (1982). Estimates 83. of food quantity and calories: errors in self- report among obese patients. Am J Clin Nutr, 35 (4), 727–32. Larsen, R.N., Kingwell, B.A., Sethi, P., Cerin, E., 84. Owen, N. in Dunstan, D.W. (2014). Breaking up prolonged sitting reduces resting blood pressure in overweight/obese adults. Nutr Metab Cardiovasc Dis, 24 (9), 976–82. Lauby-Secretan, B., Soccianti, C., Loomis, D., 85. Grosse, Y., Bianchini, F., Straif, K. idr. (2016). Body Fatness and Cancer--Viewpoint of the IARC Working Group. N Engl J Med, 375 (8), 794–8. Li, H., Oldenburg, B., Chamberlain, C., O'Neil, 86. A., Xue, B., Joelly, D. idr. (2012). Diabetes pre- valence and determinants in adults in China mainland from 2000 to 2010: a systematic re- view. Diabetes Res Clin Pract, 98 (2), 226–35. Li, S., Flint, A., Pai, J.K., Forman, J.P., Hu, F.B., 8 7. Willett, W.C. idr. (2014). Low Carbohydra- te Diet From Plant or Animal Sources and Mortality Among Myocardial Infarction Su- rvivors. Journal of the American Heart Asso- ciation: Cardiovascular and Cerebrovascular Disease, 3 (5), e001169. Liu, L., Bestel, S., Shi, J., Song, Y., in Chen, X. 88. (2013). Paleolithic human exploitation of plant foods during the last glacial maximum in North China. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 1 10 (14), 5380–5385. Lustig, R. H. (2013). Fructose: It’s “Alcohol Wi- 89. thout the Buzz.” Advances in Nutrition, 4 (2), 226–235. Mariotti Lippi, M., Foggi, B., Aranguren, B., 90. Ronchitelli, A., in Revedin, A. (2015). Multi- step food plant processing at Grotta Pagli- cci (Southern Italy) around 32,600 cal B.P. Proceedings of the National Academy of Sci- ences of the United States of America, 1 12 (39), 12075–12080. Marmonier, C., Chapelot, D., Fantion, M., Lo- 91. uis-Sylvestre, J. (2002). Snacks consumed in a nonhungry state have poor satiating effi- ciency: influence of snack composition on substrate utilization and hunger. Am J Clin Nutr, 76 (3), 518–28. Mcknin, M., Kong, T., Weier, A., Worley, S., 92. Tang, A.S., Alkhouri, N. in Golubic, M. (2015). Plant-based, no-added-fat or American He- art Association diets: impact on cardiova- scular risk in obese children with hypercho- lesterolemia and their parents. J Pediatr, 166 (4), 953 –9. e1-3. Mclaren, D. (1974). The great protein fiasco. 93. The Lancet, 304 (7872), 93–96. Melanson, E.L., Keadle, S.K., Donnelly, J.E, Bra- 94. un, B. in King, N.A. (2013). Resistance to exer- cise-induced weight loss: compensatory behavioral adaptations. Med Sci Sports Exerc, 45 (8), 1600–9. Mercader, J. (2009). Mozambican grass seed 95. consumption during the Middle Stone Age. Science, 326 (5960), 1680–3. Meyer, B.J., de Bruin, E.J., Du Plessis, D.G., van 96. der Merwe, M. in Meyer, A.C. (1971). Some biochemical effects of a mainly fruit diet in man. S Afr Med J, 45 (10), 253–61. Michaëlsson, K., Wolk, A., Langenskiöld, S., 97. Basu, S., Warensjö Lemming, E., Melhus, H. idr. (2014). “Milk Intake and Risk of Mortality and Fractures in Women and Men: Cohort Studies.” The BMJ 349, g6015. Milton K. (1999). A hypothesis to explain the 98. role of meat-eating in human evolution. Evol Anthropol, 8, 11–21. Montonen, J., Boeing, H., Fritsche, A., Schle- 99. icher, E., Joost, H.-G., Schulze, M.B. idr. (2013). Consumption of red meat and whole-grain bread in relation to biomarkers of obesity, inflammation, glucose metabolism and oxi- dative stress. European Journal of Nutrition, 52 (1), 337–345. Mora, S., Otvos, J.D., Rifai, N., Rosenson, R.S., 100. Buring, J.E. in Ridker, P.M. (2009). Lipoprote- in Particle Profiles by Nuclear Magnetic Re- sonance Compared With Standard Lipids and Apolipoproteins in Predicting Incident Cardiovascular Disease in Women. Circula- tion, 1 19 (7), 931–939. Morris, N.P. (2014). The neglect of nutriti- 101. on in medical education: a firsthand look. JAMA Intern Med, 174 (6), 841–2. Murray, J.L., Phil, D. in Lopez, A.D. (2013). 102. Measuring the Global Burden of Disease. N Engl J Med, 369, 448–457. Nestle M. (1999). Animal v. plant foods in 103. human diets and health: is the historical record unequivocal? Proc Nutr Soc, 58 (2), 211 – 8 . Nestle, M. (2016). Food Industry Funding 104. of Nutrition Research: The Relevance of History for Current Debates. JAMA Intern Med.Published online September 12, 2016. doi:10.1001/jamainternmed.2016.5400. 1Njike, V., Faridi, Z., Dutta, S., Gonzalez-Si- 105. mon, A.L., in Katz, D.L. (2010). Daily egg con- sumption in hyperlipidemic adults - Effects on endothelial function and cardiovascular risk. Nutrition Journal, 9 (28), 1475. O'Connor, A. (2015). Coca-Cola Funds Scien- 106. tists Who Shift Blame for Obesity Away From Bad Diets. Pridobljeno 14.9.2016, s http:// well.blogs.nytimes.com/2015/08/09/coca- cola-funds-scientists-who-shift-blame-for- obesity-away-from-bad-diets/?_r=1. OECD (2013). Change in self-reported 107. overweight among 15-year-olds, 2001-02, 2005-06 and 2009-10, in Health at a Glance 2 013 , OECD Publishing, Paris. DOI: http:// dx.doi.org/10.1787/health_glance-2013- graph27-en. O'Keefe, J.H. Jr., Cordain L., Harris, W.H., 108. Moe, R.M. in Vogel, R. (2004). Optimal low- density lipoprotein is 50 to 70 mg/dl: lower is better and physiologically normal. J Am Coll Cardiol, 43 (1 1), 2142–6. O'Keefe, S.J.D., Chung, D., Mahmoud, N., Se- 109. pulveda, A.R., Manafe, M., Arch, J. idr. (2007). Why do African Americans get more colon cancer than Native Africans? J Nutr, 137 (1 Suppl), 175S–182S. O'Keefe, S.J.D., Kidd, M., Espitalier-Noel, G., 110. Owira, P. (1999). Rarity of colon cancer in Africans is associated with low animal pro- duct consumption not fiber. Am J Gastroen- terol, 94, 1373–80. Orlich, M. J., Singh, P. N., Sabaté, J., Jacel- 111. do-Siegl, K., Fan, J., Knutsen, S. idr. (2013). Vegetarian Dietary Patterns and Mortality 66 in Adventist Health Study 2. JAMA Internal Medicine, 173 (13), 1230–1238. Ornish, D., Brown, S.E., Scherwitz, L.W., Bil- 112. lings, J.H., Armstrong, W.T., Ports, T.A. idr. (1990). Can lifestyle changes reverse coro- nary heart disease? The Lifestyle Heart Trial. Lancet, 336 (8708), 129–33. Ornish, D., Lin, J., Chan, J.M., Epel, E., Kemp, 113. C., Weidner, G. idr. (2013). Effect of compre- hensive lifestyle changes on telomerase activity and telomere length in men with biopsy-proven low-risk prostate cancer: 5-year follow-up of a descriptive pilot stu- dy. Lancet Oncol, 14 (1 1), 1112–20. Ornish, D., Scherwitz, L.W., Billings, J.H., Go- 114. uld, K.L., Merritt, T.A., Sparler, S. idr. (1998). Intensive Lifestyle Changes for Reversal of Coronary Heart Disease. JAMA, 280 (23), 2 0 01–7. Ornish, D., Weidner, G., Fair, W.R., Marlin, R., 115. Pettengill, E.B., Raisin, C.J. idr. (2005). Inten- sive lifestyle changes may affect the pro- gression of prostate cancer. J Urol, 174 (3), 1065–9; discussion 1069–70. Otvos, J.D., Collins, D., Freedman, D.S., Sha- 116. aurova, I., Schaefer, E.J., McNamara, J.R., Bloomfield, H.E. idr. (2006). Low-density lipoprotein and high-density lipoprotein particle subclasses predict coronary events and are favorably changed by gemfibrozil therapy in the Veterans Affairs High-Den- sity Lipoprotein Intervention Trial. Circulati- on, 1 13 (12), 1556–63. Ou, J., DeLany, J.P., Zhang, M., Sharma, S. in 117. O'Keefe, S.J. (2012). Association between low colonic short-chain fatty acids and high bile acids in high colon cancer risk po- pulations. Nutr Cancer, 64 (1), 34–40. Pan, A., Sun, Q., Bernstein, A.M., Schulze, 118. M.B., Manson, J.E., Stampfer, M.J. idr. (2012). Red Meat Consumption and Mortality: Results from Two Prospective Cohort Stu- dies. Archives of Internal Medicine, 172 (7), 555–563. Paoli, A., Grimaldi, K., D'Agostino, D., Cenci, 119. L., Moro, T., Bianco, A. in Palma, A. (2012). Ketogenic diet does not affect strength performance in elite artistic gymnasts. J Int Soc Sports Nutr, 9, 34. Paravidino, V.B., Mediano, M.F.F., Hoffman, 120. D.J. in Sichieri, R. (2016). Effect of Exercise Intensity on Spontaneous Physical Activity Energy Expenditure in Overweight Boys: A Crossover Study. PLoS One, 1 1 (1), e0147141. Patel, A.V., Bernstein, L., Deka, A., Feigelson, 121. H.S., Campbell, P.T., Gapstur, S.M. idr. (2010). Leisure Time Spent Sitting in Relation to Total Mortality in a Prospective Cohort of US Adults. Am J Epidemiol, 172, 419–429. Perry, G.H., Dominy, N.J., Claw, K.G., Lee, A.S., 122. Fiegler, H., Redon, R., W. idr. (2007). Diet and the evolution of human amylase gene copy number variation. Nature Genetics, 39, 1256–1260. Piccoli, G.B., Clari, R., Vigotti, F.N., Leone, F., 123. Attini, R., Cabiddu, G. idr. (2015). Vegan-ve- getarian diets in pregnancy: danger or pa- nacea? A systematic narrative review. BJOG, 122 (5), 623–33. Pinter, S. (2006). Knjiga o Dragu Ulagi: V 124. zbirki Pomembne osebnosti slovenskega športa, ki jo pripravlja Slovenska olimpijska akademija, je izšla knjiga o Profesorju. Do- godek, ki je pomemben za slovensko špor- tno publicistiko, je povezan s počastitvijo 100-letnice rojstva profesorja Draga Ulage. Šport, 54 (4), 26-27. Pischkea, C.R., Frendab, S., Ornish, D. in We- 125. idnerc, G. (2010). Lifestyle changes are rela- ted to reductions in depression in persons with elevated coronary risk factors. Psycho- logy and Health, 25 (9), 1077–1100. Popkin, B.M. (2008). Will China’s nutrition 126. overwhelm its health care system and sloe economic growth? Health Aff (Millwood), 27 (4), 1064–1076. Qin, L.Q., Xu, J.Y., Wang, P.Y., Kaneko, T., Ho- 127. shi, K. in Sato, A. (2004). Milk consumption is a risk factor for prostate cancer: meta- analysis of case-control studies. Nutr Can- cer, 48 (1), 22–7. Quin, L.Q., Xu, J.., Wang, P.Y., Tong, J. in Ho- 128. shi, K. (2007). Milk consumption is a risk fac- tor for prostate cancer in Western countri- es: evidence from cohort studies. Asia Pac J Clin Nutr, 16 (3), 467–76. Resnicow, K., Barone, J., Engle, A., Miller, S., 129. Haley, N.J., Fleming, D. in Wynder, E. (1991). Diet and serum lipids in vegan vegetarians: a model for risk reduction. J Am Diet Assoc, 91, (4), 447–53. Rinaldi, S., Campbell, E.E., Fournier, J., 130. O'Connor, C. in Madill, J. (2016). A Com- prehensive Review of the Literature Su- pporting Recommendations From the Canadian Diabetes Association for the Use of a Plant-Based Diet for Management of Type 2 Diabetes. Can J Diabetes, pii: S1499- 2671(15)30018–6. Rizzo, N.S., Jaceldo-Siegl, K., Sabate, J., in 131. Fraser, G.E. (2013). Nutrient Profiles of Ve- getarian and Non Vegetarian Dietary Pat- terns. Journal of the Academy of Nutrition and Dietetics, 1 13 (12), 1610–1619. Robinson, J.G. (2012). What Is the Role of 132. Advanced Lipoprotein Analysis in Practice? J Am Coll Cardiol, 60 (25), 2607–2615. Ross, R. in Janssen, I. (2001). Physical activi- 133. ty, total and regional obesity: dose-respon- se considerations. Med Sci Sports Exerc, 33 (6 Suppl), S521–7; discussion S528–9. Salvy, S.J., Howard, M., Read, M. in Mele, E. 134. (2009). The presence of friends increases food intake in youth. Am J Clin Nutr, 90 (2), 2 8 2 –7. Samitz, G., Egger, M. in Zwahlen, M. (2011). 135. Domains of physical activity and all-cause mortality: systematic review and dose-re- sponse meta-analysis of cohort studies. Int J Epidemiol, 40 (5), 1382–400. Samraj, A.N., Pearce, O.M.T., Läubli, H., Crit- 136. tenden, A.N., Bergfeld, A.K., Banda, K. idr. (2015). A red meat-derived glycan promo- tes inflammation and cancer progression. Proceedings of the National Academy of Sci- ences of the United States of America, 1 12 (2), 542–547. Satija, A., Bhupathiraju, S.N., Rimm, E.B., Spi- 137. egelman, D., Chiuve, S.E., Borgi, L. idr. (2016). Plant-Based Dietary Patterns and Incidence of Type 2 Diabetes in US Men and Women: Results from Three Prospective Cohort Stu- dies. PLoS Med, 13 (6), e1002039. Scarborough, P., Rayner, M., van Dis, I. in 138. Norum, K. (2010). Meta-analysis of effect of saturated fat intake on cardiovascular dise- ase: overadjustment obscures true associ- ations. Am J Clin Nutr, 92 (2), 458–9; author reply 459. Segal, I., Edwards, C.A. in Walker, A.R. (2000). 139. Continuing low colon cancer incidence in African populations. Am J Gastroenterol, 95 (4), 859–60. Sešek, J. (2000). Profesor Drago Ulaga in 140. njegov prispevek k športu in športni vzgoji na slovenskem. Diplomsko delo. Pedago- ška fakulteta Ljubljana 111 strani) Shaw, K., Gennat, H., O'Rourke, P. in Del Mar, 141. C. (2006). Exercise for overweight or obesi- ty. Cochrane Database Syst Rev, 4, CD003817. 142. Sievenpiper, J.L., Chiavaroli, L., de 142. Souza, R.J., Mirrahimi, A., Cozma, A I., Ha, V. idr. (2012). “Catalytic” doses of fructose may benefit glycaemic control without harming cardiometabolic risk factors: a small meta- analysis of randomised controlled feeding trials. The British Journal of Nutrition, 108 (3), 418–423. Singh, P.N., Arthur, K.N., Orlich, M.J., James, 143. W., Purty, A., Job, J.S. idr. (2014). Global epi- demiology of obesity, vegetarian dietary patterns, and noncommunicable disease in Asian Indians. The American Journal of Clinical Nutrition, 100 (1), 359S–364S. Siri-Tarino, P.W., Sun, Q., Hu, F.B. in Krauss, 144. R.M. (2010). Meta-analysis of prospective cohort studies evaluating the association of saturated fat with cardiovascular disea- se. Am J Clin Nutr, 91 (3), 535–46. Song, M., Teresa, T.F., Hu, F.B., Willet, W.C., 145. Longo, V.D., Chan, A.T. idr. (2016). Associ- ation of Animal and Plant Protein Intake With All-Cause and Cause-Specific Morta- lity. JAMA Intern Med, doi:10.1001/jamainter- nmed. 2016.4182. Spencer, E.A., Appleby, P.N., Davey, G.K. in 146. Key, T.J. (2003). Diet and body mass index in 38000 EPIC -Oxford meat-eaters, fish-eaters, šport in zdravje 67 vegetarians and vegans. J Obes Relat Metab Disord, 27 (6), 728–34. Springmann, M., Godfray, H.C., Rayner, M. 147. in Scarborough, P. (2016). Analysis and va- luation of the health and climate change cobenefits of dietary change. PNAS, 1 13 (15), 414 6 – 4151. Stamler, J. (2010). Diet-heart: a problematic 148. revisit. Am J Clin Nutr, 91 (3), 497–499. Steinberg, D. (2005). Thematic review seri- 149. es: the pathogenesis of atherosclerosis: an interpretive history of the cholesterol con- troversy, part II: mechanistically defining the role of hyperlipidemia. J Lipid Res, 46 (2), 179–190. Tate, P.L., Bibb, R. in Larcom, L.L. (2011). Milk 150. stimulates growth of prostate cancer cells in culture. Nutr Cancer, 63 (8), 1361–6. Tonstad, S., Butler, T., Yan, R., in Fraser, G.E. 151. (2009). Type of Vegetarian Diet, Body We- ight, and Prevalence of Type 2 Diabetes. Diabetes Care, 32 (5), 791–796. Tonstad, S., Stewart, K., Oda, K., Batech, M., 152. Herring, R.P., in Fraser, G.E. (2013). Vegetari- an diets and incidence of diabetes in the Adventist Health Study-2. Nutrition, Meta- bolism, and Cardiovascular Diseases: NMCD, 23 (4), 292–299. Törrönen, R., Kolehmainen, M., Sarkkinen, 153. E., Poutanen, K., Mykkänen, H. in Niskanen, L. (2013). Berries reduce postprandial insu- lin responses to wheat and rye breads in healthy women. J Nutr, 143 (4), 430–6. Tuso, P.J., Ismail, M.H., Ha, B.P. in Bartolotto, 154. C. (2013). Nutritional Update for Physicians: Plant-Based Diets. Perm J, 17 (2), 61–66. Van der Heijden, G.J., Wang, Z.J., Chu, Z.D., 155. Sauer, P.J., Haymond, M.W., Rodriguez, L.M. in Sunehag, A.L. (2010). A 12-week aerobic exercise program reduces hepatic fat accu- mulation and insulin resistance in obese, Hispanic adolescents. Obesity (Silver Spring), 18 (2), 384–90. Van Uffelen, J. G., Wong, J., Chau, J.Y., van 156. der Ploeg, H.P., Riphagen, I. Gilson, N.D. idr. (2010). Occupational sitting and health ri- sks: a systematic review. Am J Prev Med, 39 (4), 379–88. Visvanathan, R., Jayathilake, C., Chaminda 157. Jayawardana, B. in Liyanage, R. (2016). He- alth-beneficial properties of potato and compounds of interest. J Sci Food Agric, doi: 10.1002/jsfa.7848. [Epub ahead of print]. Volek, J.S., Freidenreich, D.J., Saenz, C., 158. Kunces, L.J., Creighton, B.C., Bartley, J.M. idr. (2015). Metabolic characteristics of ke- to-adapted ultra-endurance runners. Me- tabolism - Clinical and Experimental , 65 (3), 100–110. Wansink, B. (2010). From mindless eating to 159. mindlessly eating better. Physiology & Beha- vior 100, 454–463. Wansink, B. in Payne, C. (2007). Mood Self 160. Verification Explains the Selection and In- take Frequency of Comfort Foods. Advan- ces in Consumer Research, 34, 189-190. Waterlow, J.C. (1984). Kwashiorkor revisited: 161. the pathogenesis of oedema in kwashi- orkor and its significance. Trans R Soc Trop Med Hyg, 78 (4), 436–41. Weggemans, R.M., Zock, P.L. in Katan, 162. M.B. (2001). Dietary cholesterol from eggs increases the ratio of total cholesterol to high-density lipoprotein cholesterol in hu- mans: a meta-analysis. Am J Clin Nutr, 73 (5), 885–91. Weinsier, R.L. in Krumdieck, C.L. (2000). 163. Dairy foods and bone health: examinati- on of the evidence. Am J Clin Nutr, 72 (3), 681–689. WHO (2015). World Health Organisation. In- 164. ternational Agency for Research on Cancer. IARC Monographs evaluate consumption of red meat and processed meat. Prido- bljeno, 26. 10. 2015, s http://www.iarc.fr/en/ media-centre/pr/2015/pdfs/pr240_E.pdf. Wilks, D.C., Sharp, S.J., Ekelund, U., Thomp- 165. son, S.G., Mander, A. idr. (2011). Objectively Measured Physical Activity and Fat Mass in Children: A Bias-Adjusted Meta-Analysis of Prospective Studies. PLoS ONE, 6 (2), e17205. Willett, W.C. (2002). Balancing Lifestyle and 166. Genomics Research for Disease Prevention. Science, 296, 695–98. Xu, Yu., Wang, L., He, J., Bi, Y., Li, M., Wang, 167. T. idr. (2013). Prevalence and Control of Diabetes in Chinese Adults. JAMA, 310 (9), 948–959. Ye, E.Q., Chacko, S.A., Chou, E.L., Kugizaki, M. 168. in Liu, S. (2012). Greater whole-grain intake is associated with lower risk of type 2 di- abetes, cardiovascular disease, and weight gain. J Nutr, 142 (7), 1304–13. You, W. in Henneberg, M. (2016). Meat con- 169. sumption providing a surplus energy in modern diet contributes to obesity pre- valence: an ecological analysis. J Nutr Food Sci, 6, 517. Young, V.R. in Pellett, P.L. (1994). Plant prote- 170. ins in relation to human protein and amino acid nutrition. Am J Clin Nutr, 59 (5 Suppl), 1203S –1212S . Young, D.R., Hivert, M.-F., Alhassan, S., Cam- 171. hi, S.M., Ferguson, J.F., Katzmarzyk, P.T. idr. (2016). Sedentary Behavior and Cardiova- scular Morbidity and Mortality. A Science Advisory From the American Heart Asso- ciation. Circulation, 134 (7), DOI: 10.1161/ CIR.0000000000000440. Yusuf, S., Hawken, S., Qunpuu, S., Dans, T., 172. Avezum, A., Lanas, F. idr. (2004). Effect of potentially modifiable risk factors associa- ted with myocardial infarction in 52 coun- tries (the INTERHEART study): case-control study. Lancet, 364 (9438), 937–52. Zhang, X., Wu, K., Giovannucci, E.L., Ma, J., 173. Colditz, G.A., Fuchs, C.S., … Wei, E.K. (2015). Early life body fatness and risk of colorec- tal cancer in US women and men – results from two large cohort studies. Cancer Epi- demiology, Biomarkers & Prevention : A Publi- cation of the American Association for Cancer Research, Cosponsored by the American Soci- ety of Preventive Oncology, 24 (4), 690–697. doc. dr. Stanislav Pinter Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport stane.pinter@fsp.uni-lj.si